Avtorica kolumne z gornjim naslovom je Saša Vidmajer. V njej obravnava  probleme, ki danes močno zaposlujejo Evropsko unijo (EU), še posebej njeni največji članici, to je Nemčijo in Francijo. Problemi so ekonomske in politične narave. Ekonomski se odražajo predvsem v razvojnem zaostajanju EU,  politični pa v  močni krepitvi skrajno desnih strank. Taka stranka v Italiji že obvladuje njeno politiko,  v Avstriji  je pred kratkim zmagala na parlamentarnih volitvah, v Nemčiji za sedaj zmaguje na deželnih volitvah, se ji pa lep uspeh obeta na prihodnjih zveznih volitvah in podobna pričakovanja ima tudi francoska desnica.

Krepitev desnice  spremlja sedaj prevladujoča sredinska politika z zaskrbljenostjo, kar ne preseneča. Se pa ta ne ukvarja z razlogi, zaradi katerih raste podpora volivcev desnici, pač pa svoje aktivnosti prednostno  usmerja v iskanje rešitev, s katerimi naj bi desnici  otežila prevzem oblasti. V Nemčiji veliko pričakujejo od te možnosti, poimenovane »požarni zid«.

Razloge za krizne razmere, v katere je zašla EU, je potrebno poznati, saj jih sicer ni možno sanirati. O njih v kolumni ne zvemo veliko, osrednjega med njimi pa avtorica nakazuje z naslovom kolumne;  le tega razumem tako, da naj bi demokracija delovala le še formalno, posledica pa je vse slabše upravljanje držav, kar slednje potiska v ekonomske in politične težave. Taka razlaga mi je blizu in zato ji v nadaljevanju dodajam še nekaj pogledov na krizo demokracije In njene razloge.

Sam dojemam demokracijo predvsem kot model upravljanja države, ki naj deluje učinkovito, pošteno in v korist večine. Po njenih načelih  upravlja državo izvršna oblast, to je vlada, njen nadzor – ta je ključni pogoj za uspešno upravljanje – pa  je skrb izvoljenih predstavnikov ljudstva, to je parlamenta.

Tako kot navajam zgoraj, deluje demokracija danes le še redko, saj se je v večini držav izrodila v strankokracijo, to je politično ureditev, v kateri politične stranke, ko so na oblasti, brez večjih omejitev splošne koristi družbe podrejajo svojim interesom  ter interesom kapitala. Tisto, kar imata demokracija in strankokracija še vedno skupnega, so parlamentarne volitve, ki pa si jih je strankokracija  tako priredila, da stranke lahko odločilno vplivajo na sestavo parlamenta. Tak parlament svojega temeljnega poslanstva, to je nadzor izvršne oblasti, ne more zadovoljivo izvajati, oblast brez nadzora pa je upravljavsko praviloma neučinkovita.

Splošno je v uporabi še ena sistemska ureditev, ki močno slabi učinkovitost demokracije in krepi strankokracijo, to je model oblikovanje vlade, poznan kot koalicijska vlada. Ta namreč poslance parlamenta razdeli v dve skupini, od katerih večja, to je koalicija, vlado imenuje, druga, to je opozicija, pa vlado »nadzira«, vendar ne s ciljem, da bo ta uspešno delovala, pač pa ji vladanje zgolj otežuje. Države s koalicijsko vlado tako pravega nadzora vlade praktično ne poznajo, razdvojenost politike, ki jo taka vlada povzroča, pa upravljanje še  dodatno otežuje.

Poleg omenjenih dveh je prisoten še en dejavnik, ki otežuje  upravljanje države. To so vse bolj prevladujoče neoliberalne vrednote (bogatenje kot vrednota, pohlep, laž…..), njihovo delovanje pa se škodljivo odraža tudi v vse obsežnejši korupciji, ki učinkovitost upravljanja izjemno slabi.

Aktivnih je torej  več razlogov, zaradi katerih je upravljanje večine držav, ki sebe proglašajo za demokratične, danes vse prej kot zadovoljivo; slednje velja tudi za EU kot zvezo držav. Posledica so ekonomske  in politične težave, ki jih obravnava naslovna kolumna, pa tudi druge.

V Evropi se nam v prihodnje obetajo težko obvladljive razmere, če ne bomo temeljito izboljšali upravljanja njenih držav, predvsem tudi Unije. Ta problem lahko razrešujemo po dveh poteh. Ena je v opustitvi  obolele demokracije in uvedbi  avtoritarnega upravljanja; to usmeritev že uresničujemo s pospešeno krepitvijo skrajno desnih strank in jo z omejitvami, kot je v kolumni omenjeni »požarni zid«, ne bo možno zaustaviti. Druga, bolj obetavna, a tudi zahtevna pa je pot, da se demokracijo sanira, to je ponovno usposobi za učinkovito upravljanje države. Uresničiti  jo je možno s sistemskimi spremembami politične ureditve, ki naj upoštevajo naslednje usmeritve:

• Parlament naj bo usposobljen ustrezno nadzirati vlado s  ciljem, da ta deluje učinkovito v korist večine prebivalstva.
• Vlada naj bo številčno omejena (7 do 10 članov), v njej pa naj delujejo le etično neoporečne osebe z nespornimi vodstvenimi izkušnjami. Vlado naj vodi eden njenih članov, vendar praviloma največ dve leti.
• Krepiti je potrebno pravno državo, tudi zaradi radikalnega omejevanja korupcije.

Gornje usmeritve v svoji politični ureditvi upošteva Švica, ki prepričljivo dokazuje njihovo primernost. Politične stranke pa jih tudi pri nas zavračajo, saj jim sedanja ureditev, to je strankokracija, zelo ustreza. Prenovo demokracije bo zato težko izvesti in tako se težav zaradi  slabega upravljanja držav še lep čas ne bomo znebili;  še več ,verjetno se bodo še zaostrovale.

Andrej Cetinski, Sinteza

Zadnja leta je Evropska unija (EU) zaradi lastne neprimerne politike doživela pomembne spremembe, ki bodo močno bremenile njen jutrišnji razvoj. Oglejmo si tri, po mojem najbolj relevantne. Najprej to: pred tremi leti  je  EU ekonomsko še obsežno sodelovala s sosedno surovinsko bogato Rusijo, danes pa je z njo  posredno v vojni – ta sicer neposredno poteka v Ukrajini – a tega sodelovanje ni več, predvsem ekonomske posledice vojne pa so tudi za EU izjemno resne. Drugič, EU v primerjavi s Kitajsko in ZDA vse bolj  zaostaja v konkurenčnosti, predvsem zaradi dveh razlogov: eden je njena močno poslabšana oskrba z energijo zaradi vojne v Ukrajini, drugi pa je njen skromen tehnološko razvoj, kar je ena od  posledic  njene neprimerne razvojne politike.  In še tretja sprememba: EU je pretekla leta svojo zunanjo in ekonomsko politiko nerazumno podredila  interesom ZDA in si je tako otežila lasten razvoj pa tudi ekonomsko in politično sodelovanje s preostalim svetom.

Zaradi gornjih sprememb bomo v EU v prihodnje živeli slabše, kot bi v primeru, če  bi njena politika pretekla leta ravnala bolj razumno. Zato je toliko bolj pomembno, da se ne vztraja  pri dosedanji politiki, pač pa se naj ta v prihodnje prednostno zavzema za naslednje cilje: čimprej je potrebno s pogajanji končati vojno v Ukrajini; znebiti se je potrebno vazalske odvisnosti od ZDA; okrepiti je potrebno konkurenčnost EU in upravljavsko učinkovitost njene demokracije. Ti cilji so  nedvomno zahtevni in to naj bi se upoštevalo pri oblikovanju nove Evropske komisije (EK), saj bo prav od nje  v največji meri odvisno, kako uspešni bomo pri njihovem uresničevanju.

Proces oblikovanja nove Evropske Komisije EK (vlade) že poteka in o njeni prihodnji sestavi že veliko vemo. Tudi v naprej jo bo  po že sprejeti odločitvi evropskega parlamenta  vodila dosedanja predsednica, kar ni ravno  primerna kadrovska rešitev. Predsednica je tudi že pripravila predlog prihodnje sestave  komisije: poleg nje bo v njej 6 izvršnih podpredsednikov in 20 članov komisije (ministrov), skupaj torej 27 oseb. Predvsem  predlog kandidatov za podpredsednike že nakazuje nekatere smeri prihodnje evropske politike, za katere se bo zavzemala nova-stara predsednica in zato je o tem vredno povedati nekaj besed.

Najprej o spolni sestavi podpredsedništva. V njem naj bi bile štiri ženske in  dva moška. V osrednji vodstveni  ekipi (predsednica in 6 podpredsednic-kov), ki bo v naslednjih letih odločilno vplivala na dogajanja v EU, bosta torej 2 moška in 5 žensk. Ta spolna sestava bo za mnoge moteča in splošno ne bo dobro sprejeta. Tudi sicer upravljavske učinkovitosti komisije verjetno ne bo najbolje podpirala. Predsednica pa bo pri njej nedvomno vztrajala in parlament ji pri tem ne bo delal težav.

Še o področjih, za katera naj bi bile pristojne posamezne podpredsednice. Za zunanjo politiko naj bi bila pristojna kandidatka, ki prihaja iz Estonije, za varnost, tehnološko suverenost in demokracijo pa kandidatka Finske. Naštete  pristojnosti obeh podpredsednic bodo ključne pri uresničevanju prednostnih ciljev EU, ki jih navajam v  začetku tega zapisa. Drugače povedano: za prenehanje vojne v Ukrajini, odpravo vazalske odvisnosti od ZDA, učinkovit tehnološki razvoj EU in večjo učinkovitost demokracije naj bi prednostno skrbeli izvršilni podpredsednici EK, ki prihajata iz baltskih držav, ki mejita na Rusijo. Ta rešitev dopušča različne komentarje, med drugim predvsem mnenje, da je v nemajhni meri vprašljiva.  Ostala 4 podpredsedniška mesta pa so namenjena kandidatom, ki  jih predlagajo  večje evropske države. Konkretno: kandidat Italije naj bi skrbel za kohezijo in reforme, francoski za industrijo in notranji trg, španska kandidatka za konkurenčno tranzicijo in romunska za izobraževanje ter socialo.

Za razumevanje procesa oblikovanja nove Evropske Komisije (EK) pa tudi splošnih dogajanj v EU je primerno upoštevati naslednje. EU je v resnih težavah, za katere je v nemajhni  meri neposredno odgovorna  njena dosedanja EK, posredno pa njen parlament, saj je ta dolžan ukrepati, ko izvršna oblast ne deluje zadovoljivo, a tega ni storil.  Za uspešno obvladovanje težav, v katere je zašla, potrebuje EU predvsem učinkovito vlado (EK) , kar naj bi bila prednostna skrb njegovega parlamenta. Po tem, kar navajam v tem zapisu, je očitno, da ta te izjemno pomembne naloge ne bo zadovoljivo opravil. To njegovo, za koristi večine  zelo neprimerno ravnanje,  je slej ko prej predvsem odraz nemoči današnje demokracije, saj se je ta izrodila v strankokracijo, to je politično ureditev, v kateri vladajoče politične stranke splošne družbene interese brez resnejših omejitev podrejajo lastnim koristim in interesom kapitala. Stranke se tej ureditvi seveda niso pripravljene odreči in tako je formalno demokratično upravljanje držav vse manj učinkovito, neredko prav porazno. Tragične posledice takega upravljanja doživljajo številne države, v zelo  zaostreni obliki žal  tudi EU. In očitno se glede tega še lep čas ne bo nič spremenilo.

Andrej Cetinski, Sinteza

Prepričanje o nujnosti spremembe volilnega sistema se med slovenskimi volivci povečuje. Na referendumu je preko 70 odstotkov volivcev zahtevalo ODLOČILEN VPLIV NA IZBIRO POSLANCA !

Žal pa nič ne kaže, da bi sedanja oblast, ki je bila demokratično izvoljena na sicer nedemokratičnem volilnem sistemu, upoštevala referendumsko izraženo voljo ljudstva.

Ne pozabimo, da sedanji volilni sistem ustreza politikom !!!

Ali bo za uresničitev zahtev po demokratizaciji volilnega sistema treba organizirati Zbor državljanov?

S pripravami moramo začeti takoj!

O volilnem sistemu

21. september je Mednarodni dan miru.

Tudi današnji 21. september 2024 naj bi bil dan, ko se prekinejo sovražnosti in vojne, ko se intenzivirajo prizadevanja za mir in sožitje.

A vendar se zdi, da so naše prioritete usmerjene drugam. Ne na Cerje in v Ljubljano ali morda druge kraje, kjer se skuša opozoriti na mir. Vsakodnevna banalnost potrošniške družbe, indiferentnost, zanikanje sedanjosti in dejstev, spregled genocida in iskanje izgovorov, je pozornost usmerila na sobotne nakupe, na podelitev državnega odlikovanja reda za zasluge s strani predsednice ansamblu Štirje kovači v Slovenj Gradcu, na zbiranje mladih vernikov v Stični, od koder ni bilo slišati besede o miru in še kam drugam.

Skratka, več kot povedno!  Odnos do miru je degradiran v zadnjo prioriteto razmišljanja in delovanja ne le najvišjih državnih predstavnikov, temveč tudi običajnih državljanov in predvsem mladih. To se jih očitno ne tiče. Neobčutljivost, ki boli!

Velika škoda je, da organizator ni sposoben pritegniti širše javnosti in predvsem mladih. Razen redkih turistov, ki so snemali prireditev in začudeno gledali, ko je policijski okester igral znano Imagine Johna Lennona smo bili večinoma starejši tisti, ki smo z navzočnostjo izražali skrb za razmere v svetu.

Še večja škoda pa je, da niso poslušali in slišali odličnega govornika, pesnika, pisatelja, dramatika  in režiserja Vinka Möderndorferja. Njegov govor poln resnic, besed o miru in vojnah, besed o sobivanju, o politikih in vojakih ter običajnih ljudeh je bil pravzaprav krona proslave.

Kot mi je rekla ena od udeleženk: »Boljšega in bolj verodostojnega govornika ni. Še dobro, da ne govori kdo iz vrha slovenske politike.« Pravzaprav se lahko le strinjam in priporočam, da najdete naveden tekst kje na spletu. Seveda ga na javni TV ne boste videli in slišali. Pač odraz očitno večine do življenja in smrti, do vojne in miru. Škoda za človečnost.

Naj bo ta kritičen zapis tudi poskus razmisleka vsakogar od nas o temeljnih vrednotah življenja.  

S spoštovanjem!

Miloš Šonc

Z Velikim inovatorjem, Velikim človekom, Velikim Slovencem:

• O Slovenski mentaliteti;
• O mladih in pogojih v Sloveniji;
• O delovnih pogojih za višjo produktivnost;
• O politiki, podjetništvu, obdavčitvi in altruizmu;
• O motivaciji zaposlenih;
• O znanju, izkušnjah, omejitvah in vlogi medijev.

Podjetništvo, produktivnost in razlike med sloji

“V natovski pogodbi je v 13. členu določeno, da lahko članica Nata po 20 letih pogodbenega članstva samo obvesti Nato, da izstopa in po enem letu od takrat bi Slovenija bila nevtralna, suverena in svobodna država po vzoru Avstrije. To bi za Slovenijo bila rešitev in prvi pogoj, da si povrnemo suverenost, ne pa, da smo samo tuji hlapci.“

Kaj naj si človek misli, ko prebere pismo nekdanjega visokega obveščevalnega častnika MORS?

Avtor spodnjega pisma Anton Peinkiher je častnik kopenske vojske, obveščevalni častnik in varnostni manager. Leta 1979 je končal Vojaško gimnazijo, leta 1983 je končal Vojaško akademijo kopenske vojske in 1984 še šolo za obveščevalne častnike in druga specialistična usposabljanja za obveščevalno delo v okviru JLA.
Od januarja leta 1990 je sodeloval pri zagotavljanju obveščevalnih, protiobveščevalnih ter vojaških nalog za potrebe Republike Slovenije. Bil ključni organizator za elektronsko izvidništvo na VOMO in kasnejših organizacijskih oblikah vojaške obveščevalno varnostne službe.
Leta 1997 na FDV Univerze v Ljubljani dosegel znanstveni naziv magister znanosti s področja sociologije.

V pismu je navedenih toliko dejstev, da, če je samo polovica točnih, moramo takoj ukrepati. Zato kot nepoučena cd sprašujemo politično vodstvo države, da nam pošteno in verodostojno pojasni situacijo, ki jo opisuje g. Peinkiher opisuje v priloženem pismu.

——

Pismo gospoda Antona Peinkiherja:

Slovenija 20 let v Natu

1. Andrej Cetinski

Vojna v Ukrajini traja že več kot dve leti, po mnenju nekaterih celo od leta 2014,  ko se je nacistično usmerjena politična oblast Ukrajine spopadla  s svojim rusko govorečim prebivalstvom. Pogledi na to, zakaj je do nje prišlo  in kako naj bi se jo  končalo, se zelo razlikujejo. Slovenska politika pa glede tega nima problemov: dosledno sledi razlagi, ki jo zagovarja politika EU, ta pa poslušno  govori in ravna tako, kot ustreza ZDA. Zahodna politika je v tem primeru tudi sicer jasna in izjemno enotna: vojno je z agresijo povzročila Rusija, Ukrajini pa je potrebno zagotavljati ustrezno pomoč, da bo iz nje izšla kot zmagovalka; kdaj naj bi se to zgodilo, je težko predvideti, vsekakor pa to ne bo prav kmalu.

Civilna družba  v svojih pogledih na obravnavano vojno ni tako enotna kot politika. En njen del nedvomno sprejema razlage, za katerimi stoji politika, predvsem med intelektualci pa je veliko takih, verjetno so celo v večini, ki zahodne politike v tem primeru ne podpirajo. So pa med slednjimi tudi izjeme. Tako smo v avgustu v javnih občilih lahko brali članka dveh uglednih oseb, ki vojno v Ukrajini predstavljata povsem različno in je njuni razlagi zanimivo in koristno primerjati. Zato ju bom v naslednjih vrsticah kratko povzel, pri čemer se bom omejil le na po mojem razumevanju osrednje vsebine.

Pisec prvega članka je novinar Dejan Steinbuch, objavil pa ga je 26.8.24 v reviji  Reporter. Članek sicer prednostno obravnava Operacijo Kursk, to je vojaški upad Ukrajine na ozemlje Rusije, avtor pa je v njem ponudil še svoj širši pogled na vojno v Ukrajini. Tako je v tej zvezi zapisal tudi naslednje, citiram: »Evropejci in  zahodnjaki  se upirajo spoznanju, da je v ozadju vojne v Ukrajini dejansko globalni spopad med avtoritarnimi režimi, zlasti kitajskim in ruskim, in demokracijo. Da gre za veliko strategijo diktatur, ki so Zahodu po tihem napovedale vojno. Temeljni strateški cilj Vladimirja Putina torej ni  le podreditev Ukrajine,  pač pa sprememba svetovnega reda in vzpostavitev Rusije kot globalne (vojaške) sile». Zahod naj bi ravnal napačno, ker svojo sodelovane v vojni omejuje na vojaško in denarno pomoč Ukrajini. Če namreč v njej »ne bomo zmagali, se bomo prebudili v režimu, kjer se pada z balkonov in umira od čaja, če se z vladarjem ne strinjaš«. Steinbuch  nam po mojem razumevanju  ponuja čustveno zasnovano in neargumentirano  razlago, ki  med drugim povsem prezre možnost, da bi namera Zahoda, da Rusijo vojaško porazi, zelo verjetno izzvala nuklearni spopad  s strašljivimi posledicami za človeštvo.

Povsem drugače kot Steinbuch dojema  vojno v Ukrajini sociolog Marko Kerševan. Svojo razlago je predstavil v članku, ki ga je Delo objavilo 6.avgusta letos. Iz nje zvemo, da  ZDA s to vojno uspešno uresničujejo  svoje politične in ekonomske interese (močna okrepitev Nata kot orodja za obvladovanje drugih, ekonomska in politična oslabitev Evropske unije v korist ZDA, ekonomska krepitev ZDA z izjemno  povečanim oboroževanjem, ,..), kar govori  v prid tistim, ki menijo, da so vojno predvsem izzvale ZDA in tudi končala naj bi se, ko se bo tako odločila njihova politika. Še ene navedbe Kerševana ne gre prezreti:  osrednji poraženec obravnavane vojne je in bo nedvomno Ukrajina, poleg le te pa bo  po zaslugi njene lastne politike  izjemno ekonomsko in politično škodo utrpela tudi EU. Kerševan se nasprotno kot Steinbuch tudi zavzema, da se vojno s pogajanji čimprej konča in pri tem opozarja še  na specifične okoliščine, ki jih  v teh pogajanjih ne gre prezreti, če naj bo izpogajani mir vzdržen.

Primerno je, da ob tej priliki povem tudi nekaj o svojih pogledih na vojno v Ukrajini. Predvsem naj  rečem, da se pridružujem razlagi,  ki jo je v svojem članku predstavil Kerševan.  Temu, kar je zapisal, pa dodajam še dve mnenji. Najprej to, da si je ameriški finančni kapital uspel pomembno podrediti politiko njegove države, vojna v Ukrajini pa mu je omogočila, da je to svojo moč razširil še na EU. Te podrejenosti bi se politika EU morala čimprej znebiti in se aktivno zavzeti za to,  da se vojno v Ukrajini s pogajanji kolikor mogoče hitro in razumno konča. Kot drugo pa to, da tudi vojna v Ukrajini in morija v Palestini dokazujeta, da je zahodna demokracija v globoki krizi, kar se najbolj  tragično  odraža v tem, da njena politika vse bolj ignorira demokratične pravne norme, predvsem pa  vse manj spoštuje temeljne etične vrednote; družba, ki tako ravna, nima obetavne prihodnosti in zato naj postaneta sanacija demokracije in skrb za zdravo naravno okolje prednostni politični nalogi Zahodnega sveta.

2. Ivan Lah: tukaj!

Pravzaprav je trezen človek, ki ne glorificira slovenske preteklosti, v zadregi glede naše preteklosti.

Utemeljeno poveličujemo naše prednike, našo kulturo, naše karantanske dosežke in kasnejše upore ter vsa naša prizadevanja za boljše življenje in lepšo prihodnost. In ko se nekaterim zdi, da smo leta 1991 prišli do »konca zgodovine« ter dosegli svoj »tisočletni sen,« nas vsakdanja praksa grdo demantira. Vsa prizadevanja za neodvisnost in samostojnost Republike Slovenije, kar naj bi zagotavljala »nova država,« ki jo mimogrede »sami« upravljamo, so namreč pod vprašanjem.

Seveda nikoli nismo in tudi ne bomo kot skupnost in posamezniki živeli sami izolirano od ostalih držav in ljudi. To seveda tudi ni namen države. A vendar se zdi, da smo vsi skupaj, predvsem pa odločevalci te naše države, namerno pozabili na t.i. nacionalni interes. Prav tako ima človek tudi občutek, da enostavno nimamo ljudi, ki so sposobni razmisleka o prihodnosti ter realne ocene preteklosti. Zna se le še kopirati velike.

Narcisoidni posamezniki tipa Borut Pahor ali Janez Janša imajo že toliko idejnega podmladka, da se res ni bati, da bi kdaj sploh prišli na pravo pot.

In tu je umesten razmislek o preseku stanja države in družbe ter o možnih prihodnjih dogajanjih doma ter širše v Evropi in svetu. Če ne bomo priznali,  da smo zašli s poti, potem pač nikoli ne bomo prišli na cilj.  Mislim seveda na vse sistemske poteze preteklosti, ki so očitno nepopravljive. Od privatizacije, prodaje bank, zadolževanja, nespoštovanja ločitve države od verskih skupnosti – mislim težiščno na RKC, do kulturnega hlapčevanja angleškemu jeziku in ekonomske ter ne na koncu vojaške odvisnosti od tujine ter spoštovanja človekovih pravic doma in po svetu. A vendarle je prenos številnih državnih pristojnosti organizacijsko, ekonomsko, kulturno itd. na »širšo skupnost« EU tako velik, da se nehote zastavlja vprašanje, kaj pa, če se ta pravljica z dvanajstimi zvezdicami v zastavi, čeprav je držav že toliko, da jih težko naštejem, konča? Asociacija na razpad bivše skupne države se seveda pojavlja sama po sebi. Brez širjenja strahu, a vendar umestno s strani odločevalcev bi bilo, da vendar ne pozabimo in ne spregledamo ter trezno razmislimo, kaj se dogaja neposredno okoli nas. Ne videti nekaterih idej o veliki Madžarski in šala s tem zemljevidom za vratom Viktorja Orbana, je neodgovorno. Tudi lastništvo bank postaja, milo rečeno, čudno. Katera je že banka v slovenski lasti? Da o ekonomski odvisnosti od tujcev rajši ne pišem. Tudi ne o zadolžitvi. O kakšni samooskrbi ni niti govora. Ni smiselno, ker je drugje vse cenejše in se delo oz. proizvodnja ne izplačata. Tudi na drugi strani je seveda odlično, da ni več meje z Italijo. A vseeno se malo bojim, da smo vključno s Primorci že malo pozabili kje je bila včasih Rapalska meja, da pa tega niso pozabili kakšni odločevalci v Italiji.

Seveda je sedaj aktualno strašenje s Kitajci, pa Rusi in še s kom. A mi naivno iščemo nekega »strateškega zaveznika« in tutorja, ki naj bi nas rešil ali branil v morebitnih prihodnjih, a tudi že sedanjih nepredvidljivih situacijah. Vseeno malo neresno in neodgovorno. Še vedno smo v preteklosti kot narod morali poskrbeti sami zase.

Veliki to zase delajo. Majhni pa smo bili drobiž v interesih velikih. Žal se to ni do danes prav nič spremenilo. In če se veliki odločijo za to, da uresničijo svoje interese tudi tako, da se pripravljajo na vojno in jo tudi bijejo, ne pa na mirno sobivanje v svetu, potem posledično to ne pomeni nič drugega, kot realno preurejanje sveta v katerem živimo. In zdi se, da nekateri tega ne vidijo ali pa, da smo že marsikaj zamudili.

Pa se samo sprašujem, ali smo se res osamosvojili? Živimo bolj varno, enakopravno, srečno? Ali res nismo samo pridni izvrševalci ameriške in še kakšne druge – evropske ali sosednje politike? Iz nekega našega bolj miroljubnega in svobodomiselnega razmišljanja smo prešli na stran agresije in sovraštva. Ne le v Gazi, v Ukrajini in drugod, tudi doma. In ni poguma za drugačne korake.

Miloš Šonc, Grosuplje, 25.8.2024

Poslovil se je zadnji predsednik slovenske socialistične vlade od leta 1984 do 1990.

Ob slovesu mu je Julka Žibert, sodelavka v nekdanjem Izvršnem svetu Republike Slovenije, napisala nekrolog. Objavljen je bil v Dnevniku, 24.8.2024.

Dušan Šinigoj (1933–2024)

Prispevek gospoda Janeza Černača o nujnosti razvojne strategije je bil objavljen v Delu. V njem avtor na treh primerih navaja, kaj se lahko zgodi ob odsotnosti državne strategije. Ob tem prijateljem in somišljenikom priporoča ustanovitev ZBORA DRŽAVLJANOV ZA UVEDBO KOMBINIRANEGA VOLILNEGA SISTEMA. In zaključi: »Ne dopustimo, da bi nam nasprotniki to ovirali s brezkončnimi pravnimi zvijačami«.

Strategija trajnostnega razvoja

Ob sedanjem spletu klimatske, zdravstvene, prehranske in varstvene krize v svetu, je nujna strategija trajnostnega razvoja, sicer tavamo v prihodnost brez jasnih ciljev. Države brez določene strategije so zato lahek plen kapitala in tujih interesov. Država brez prave strategije za posamezna področja nimajo prihodnosti, vendar se tega vladarji in večina volivcev ob volitvah očitno tega ne zavedajo.
Izobraževanje je eno od pomembnejših področij že za sedanjost, še posebno pa za prihodnost bodočih rodov, zaradi staranja prebivalcev in razvojnih izzivov. To dokazujejo zadnje informacije, da samo v osnovnih šolah primanjkuje nekaj sto ali celo nekaj tisoč učiteljic in učiteljev, zato govorijo že o kolapsu šolskega sistema. Ob tem pa ustanavljajo vedno nove univerze. V primerjavi z drugimi evropskimi državami, so pri nas učiteljice in učitelji starejše generacije, zato bo v naslednjih petih, desetih letih ta problem samo še veliko večji. Vzrok za to naj bi bilo neustrezno vrednotenje tega zahtevnega dela.
Še najbolj so sedaj prizadeti bolniki, ker primanjkuje zdravnikov in drugega zdravstvenega osebja, ker ti odhajajo tudi v druge evropske države. Po uradnih podatkih pri nas že več kot 150. 000 bolnikov nedopustno dolgo čaka na določene zdravstvene storitve. Očitno smo tudi na področju zdravstva dočakali krizo brez strategije. Ob tem pa naši vladarji nočejo prevzeti preverjene organizacije in ne ukrepov iz evropskih držav. V preteklosti je bilo pri nas zgrajenih dovolj domov za starejše, vendar ponekod že ne morejo sprejemati v oskrbo starejših ljudi, ker tudi na trm področju manjka osebja. Tudi to področje dela ni primerno ovrednoteno.
Seveda je podobnih zadreg veliko tudi na drugih področjih, kjer nimamo sprejete strategije razvoja, vendar je to prikrito za večino ljudi, ki imajo že na drugih področjih hude zadrege, težave in dnevne skrbi.
Država brez celovite strategije trajnostnega razvoja nima prihodnosti. Izdelava in uveljavitev tega dokumenta zahteva zelo odgovorno delo vladarjev in raziskovalcev z naših univerz, katerih znanje naj bi se spojilo v sodelovanju z vrhunskimi strokovnjaki pri nas in v svetu. Ob tem pa je nujno upoštevati, da je za izdelavo in uveljavitev strategije trajnostnega razvoja za našo državo nujen prehod iz sedanjega neoliberalizma, ki zahteva pri vseh dejavnostih dobiček, tudi na račun uničevanja narave in izčrpavanje večine ljudi, kar vodi dolgoročno v pogubo. Predstavitev tega je tudi naloga projekta Rastoča knjiga Kočevje II, ki ga bomo za zainteresirano javnost predstavili letos v jeseni v Knjižnici Kočevje. Ta projekt na svetovni ravni je pripravljen na podlagi štiriletnega dela pri projektu Rastoča knjiga Kočevje.
Janez Černač, Kočevje