Avtorica članka (objavljenega v Delu, 21.12.2024) z naslovom »Ambicioznost namesto cinizma in črnogledosti« je Simona Leskovar, programska direktorica Blejskega strateškega foruma, torej oseba, ki se z aktualno politično problematiko poslovno ukvarja. V članku predstavlja svoje poglede na nekatere probleme, s katerimi se sooča EU. Konkretneje obravnava dva izmed njih, to sta vojna v Ukrajini in zaostajanje EU v konkurenčnosti za ZDA in Kitajsko. Oba nam prihodnost ogrožata in zato naj bo njuna sanacija ena prednostnih nalog evropske politike. O tem, kako se te zahtevne naloge lotiti, članek nudi nekaj predlogov, ki pa jim sam ne pritrjujem povsem. V čem so moji zadržki, bom skušal pojasniti v naslednjih vrsticah.
Začnem naj z vojno v Ukrajini. To vojno so v veliki meri izzvale ZDA, EU pa jih je pri tem vazalsko podpirala. ZDA so jo tudi sposobne hitro končati, kot je že večkrat povedal novi ameriški predsednik Trump. Ta bo ameriško vladno krmilo prevzel čez slab mesec in upajmo, da se bo uresničevanja napovedi o končanju vojne tudi prednostno lotil. EU naj bi ga pri tem v polni meri podpirala, saj je sama zaradi obravnavane vojne predvsem ekonomsko močno prizadeta. Za EU bo tudi koristno, če bo v mirovnih pogajanjih z Rusijo – v teh naj bi obvezno sodelovala – aktivno podprla rešitve, ki bodo v prid usmeritvi. da se politična in ekonomska razmerja med njo in Rusijo čimprej normalizirajo.
Problem vojne v Ukrajini dojema avtorica naslovnega članke precej drugače, kot ga predstavljam zgoraj. O tem, da naj bi se jo končalo, nisem v članku zaznal niti besede. Pač pa je v njem jasno povedano, da mora EU še naprej vojaško in drugače podpirati Ukrajino, sama pa naj bi veliko več skrbi in sredstev namenila lastni oborožitvi. Upam, da bo evropska politika delovala nasprotno od te razlage in se bo aktivno zavzela za to, da se morijo v Ukrajini čimprej konča; če ne bo tako ravnala, nas mora prihodnost EU res skrbeti.
Še nekaj ocen o drugi omenjeni težavi EU, to je o razlogih za njeno zaostajanje v konkurenčnosti. Razlogov je več in naj pomembnejše, kakor jih sam zaznavam, tudi omenim. Najprej to: namesto cenenega ruskega plina uporabljano sedaj v EU štirikrat dražji ameriški plin, kar konkurenčnost evropske industrije močno slabi. Drugi primer: ekonomsko najmočnejša članica EU (Nemčija) je pred nedavnim zaprla vse svoje jedrske jeklarne, vsled česar ima njeno gospodarstvo pri oskrbi z električno energijo resne težave, posredno pa je to prizadelo tudi naše gospodarstvo. Tretji primer: EU s svojo podnebno politiko močno omejuje porabo premoga in tudi Sloveniji s tem povzroča znatne dodatne stroške, Kitajska pa nasprotno njegovo porabo zelo povečuje in je tudi to eden dejavnikov njene rastoče konkurenčnosti. Še zadnji, verjetno najbolj zahteven primer: tehnološki razvoj je v teh časih nedvomno eden osrednjih dejavnikov konkurenčnosti gospodarstva, v EU pa ni deležen zadostne podpore, kar je za njen razvoj zelo škodljivo.
Zgoraj navedeni dejavniki zaostajanja v konkurenčnosti imajo skupni imenovalec: so namreč posledica neučinkovitega upravljanja, tako EU kot posameznih njenih držav. Formalna demokracija, s katero se tako zelo ponašamo, je namreč upravljavsko vse manj učinkovita in sicer predvsem zato, ker se jo vse lažje (ideologija neoliberalizma – razkroj etičnih vrednot) zlorablja za zadovoljevanje interesov kapitala in koristi samih politikov. Demokracijo kot model upravljanja je zato potrebno prenoviti predvsem s ciljem, da politike ne bo razdvajala, pač pa jo bo zavezovala k usklajenemu delovanju, ključne vodstvene aktivnosti pa naj se poveri le etično nespornim osebam z ustreznimi vodstvenimi izkušnjami; pa tudi slednje je potrebno dosledno nadzirati. Švica lahko služi kot primer učinkovitega demokratičnega upravljanja države.
Tudi v naslovnem članku se upravljanje izpostavlja kot razlog za konkurenčno zaostajanje EU, vendar ne v takem smislu, kot to obravnavam zgoraj. Težave namreč povzroča predvsem to, da se pri vodenju EU pomembnejše odločitve sprejema s soglasjem vseh njenih članic in ne z večino glasov. Ta rešitev nedvomno otežuje upravljanje EU, za gotovo pa ni kriva za vse slabosti, ki jih pri njem zaznavamo.
Naj zaključim z naslednjim. Večina prebivalcev EU to zvezo držav nedvomno podpira, zaznava pa, da je njen razvoj ogrožen in je zato zaskrbljena. Za odpravo težav, s katerimi se EU sooča, je predvsem potrebno prepoznati vzroke, zaradi katerih do njih prihaja. To pa politiki ne gre dobro od rok in to tudi najbolj slabi ambicioznost in krepi cinizem državljanov.
Andrej Cetinski, Sinteza