Tudi v drugih državah se ukvarjajo z volilnim sistemom.

V Veliki Britaniji so rezultati letošnjih volitev pokazali vrsto negativnih rekordov. (Volilna udeležba v višini 59,7% je druga najmanjša po letu 1945.)

Nauk je jasen: za reforme se je treba vztrajno boriti.

Opuščanje in začenjanje reform
Vse tako kaže, da je vlak z volilno reformo obtičal na stranskem tiru, kljub nasprotovanju večine potnikov. Razlogov za to je več: inercija tradicije, normativna moč faktičnega, strah pred neznanim, nepoznavanje delovanja različnih volilnih sistemov, takšno ali drugačno razumevanje strank glede njihovega relativnega položaja v strankarskem sistemu in vpliva volilnega sistema nanj, volilna reforma, ki bi uspela, bi morda prinesla politične točke predlagatelju reforme, potrebna 2/3 večina za sprejem volilnega zakona je sama na sebi dovolj velika ovira (v Nemčiji zadostuje za spremembo volilnega zakona navadna večina tako, da bodo na volitvah 23.2.2025 glasovali po zakonu, ki je bil sprejet marca 2023 in potrjen s spremembami od zveznega ustavnega sodišča julija 2024), nedržavotvorna drža političnih strank, ki se ne zavedajo pomembnosti institucij za razvoj družbe in države (zakaj so že dobili trije ekonomisti letošnjo tkim. Nobelovo nagrado za ekonomijo?) itn.
Teža tradicije pritiska tudi drugod, pa se vedno najde kdo, ki se ji poskuša upreti in jo spremeniti. Dober in poučen primer je parlament Združenega kraljestva. Dne 25.11.24 je bila ustanovljena parlamentarna medstrankarska skupina za volilno reformo z namenom izvajanja pritiska na vlado, da bi se ta lotila volilne reforme. Skupini – The All-Party Parliamentary Group (APPG) for Fair Elections, se je pridružilo več kot 100 poslancev, od teh, jih je več kot polovica laburistov. Skupina je izdala poročilo o volilnem sistemu s povednim naslovom Free but not Fair, v katerem se zavzema za spremembo relativno večinskega volilnega sistema (First Past the Post – FPTP) zato, da bi se lahko povrnilo zaupanje javnosti v politiko, ki je sedaj na zgodovinsko najnižji ravni. Poročilo tudi zahteva ustanovitev ‘nacionalne komisije’, ki naj bi pomagala pri odločitvi, kateri sistem sorazmernega predstavništva naj bi zamenjal trenutni sistem. Sodu so izbili dno rezultati letošnjih julijskih splošnih volitev, ki izkazujejo celo vrsto v glavnem negativnih rekordov:

1. To je bil najbolj nesorazmeren volilni rezultat v zgodovini volitev. To pokažeta dva indeksa, ki merita nesorazmernost rezultatov volitev: Gallagherjev in Sainte-Laguë. Laburisti, veliki zmagovalci volitev, so osvojili 63,4 % sedežev v parlamentu, ki šteje 650 poslancev, z vsega 33,7% glasov volivcev. Z drugimi besedami: s strankarskega vidika so bile to najugodnejše volitve glede na razmerje med prejetimi glasovi in osvojenimi sedeži. Laburisti so osvojili 211 sedežev več kot na prejšnjih volitvah 2019, toda pol milijona manj glasov in imajo večino 174 poslancev. Pretenzija laburistov na enostrankarsko vladanje je slabo upravičljiva, če upoštevamo, da je samo 20,1% volilnih upravičencev glasovalo za laburiste, je pa seveda legalna.
2. Volilna udeležba v višini 59,7% je druga najmanjša po letu 1945.
3. Kombinirani delež glasov za laburiste in konzervativce znaša 57,4% in je dosti manjši od do sedaj najslabšega 65,1% iz leta 2010. Razviden je cik cak trend k večji fragmentaciji strankarskega sistema.
4. Prvič so liberalni demokrati dobili skorajda sorazmeren delež na parlamentarnih sedežih glede na prejete glasove. Do zadnjih volitev so bili LD, namreč, velike žrtve volilnega sistema. Tokrat pa so LD potrebovali 48,877 glasov za osvojitev enega sedeža, konzervativci pa 56,422. LD so osvojili 11% sedežev z 12% glasov in rekordnih 72 poslancev, konzervativci pa 19% sedežev z 24% glasov.
5. Povsem drugo zgodbo od LD je doživela stranka Reform UK, ki je prejela 600,000 več glasov kot LD, pa osvojila zgolj 5 sedežev (14% glasov in samo 1% sedežev). Za osvojitev enega sedeža je potrebovala 821,332 glasov.
6. Zeleni (the Green Party) so osvojili samo štiri sedeže (0.6% vseh sedežev), čeprav so prejeli za njih rekordnih 7% glasov. Za osvojitev enega sedeža so potrebovali 485,814 glasov.
7. Manj kot 15% poslancev je bilo izvoljenih z absolutno večino (majority – izraz za relativno večino je plurality). V 554 volilnih okrajih (85% vseh sedežev) je več volivcev glasovalo za poražene kandidate kot pa za zmagovalca. 58% volivcev je glasovalo za poražence. Ti volivci niso predstavljeni v parlamentu.

V začetku decembra je liberalna demokratka Sarah Olney izkoristila možnost, ki ji jo daje poslovniško pravilo ‘Ten -minute rule’ (postopek je kar zahteven, glej: https://en.wikipedia.org/wiki/Ten_Minute_Rule), ki omogoča poslancu, da nagovori parlament na temo, ki ga zelo angažira. Poslanka je predlagala nov zakon o volilnem sistemu, ki obravnava vsakega volivca pošteno (fairly) Običajno se o takem nagovoru ne odloča. Tokrat pa je opozicijski konzervativni poslanec izvedel nasprotovalni govor v korist FPTP. V takem in tem primeru so morali poslanci glasovati o predlogu zakona. 138 poslancev je glasovalo za bolj poštene volitve in premagalo branilce statusa quo, ki so zbrali 136 glasov. Tako je Sarah Olney-in predlog zakona prestopil prvo oviro. Predlogi zakonov gredo skozi več faz, da bi postali zakoni. Olney-in predlog ima sicer določen datum naslednje faze, ni pa umeščen v urnik. Menda je zelo malo verjetno, da bodo zanj našli čas v parlamentarnem urniku. Razen, če se vladajoča stranka premisli.
Nauk je jasen: za reforme se je treba vztrajno boriti.

Matjaž Maček