Arhivi Kategorije: spl

Odgovornost, etične norme, družbene vrednote, družbeni odnosi

EU zahteva izvajanje sanacijskih ukrepov

2. Demokracija in država, spl

priporoča: privatizacijo, izboljšanje poslovnega okolja, fiskalno konsolidacijo in strukturne reforme

Zaradi ukrepov v preteklih letih se je gospodarska slika Slovenije izboljšala, a naloga še zdaleč ni končana. Za spopadanje z ekonomskimi izzivi bo treba ukrepe pogumno nadaljevati, so prišli v Ljubljano sporočit predstavniki evropske komisije.
Gospodarstvo predloge Bruslja podpira
Z Gospodarske zbornice Slovenije so sporočili, da gospodarstvo številne predloge evropske komisije podpira, sploh potrebo po znižanju visoke stopnje administrativnih obremenitev in izboljšanju delovanja javne uprave, kar po nepotrebnem odvrača domače in tuje investitorje. “Nekateri poudarki poročila EK so standardni za vse države in se omenjajo že nekaj časa, kot je denimo potreba po večji vzdržnosti pokojninskega in zdravstvenega sistema. Tu si ne smemo zatiskati oči, saj je Slovenija označena kot država z enim največjih tveganj za fiskalno vzdržnost med vsemi državami članicami. Poleg tega sistem dolgotrajne oskrbe ni sistemsko urejen ter nima opredeljenih virov financiranja,” dodajajo.
Bruselj v poročilu predlaga Sloveniji nadaljevanje privatizacije, fiskalne konsolidacije, prestrukturiranja bančnega sektorja in podjetij ter izboljšanje poslovnega okolja, pokojninsko in zdravstveno reformo ter reformo trga dela. »Za ukrepanje je nujen politični pogum bolj kot prej, saj ljudje pravijo, da ni več krize. A ni še vse narejeno,« je poudaril István P. Székely iz evropske komisije.
Minister za finance Dušan Mramor je obljubil več ukrepov za prestrukturiranje bank in podjetij, izboljšanje poslovnega okolja, krepitev fiskalne stabilnosti in strukturne reforme. Državni sekretar na ministrstvu za delo Peter Pogačar pa je napovedal, da bodo aprila predstavili belo knjigo o dolgoročni vzdržnosti pokojninskega sistema in paket ukrepov na trgu dela.
Številne predloge evropske komisije gospodarstvo podpira, so poudarili na Gospodarski zbornici Slovenije. Generalni direktor GZS Samo Hribar Milič je poudaril: »Za krepitev gospodarske rasti potrebujemo sistemski trojček ukrepov: zagon investicij; davčno razbremenitev dela; odgovorno politiko javnih financ.« Marjan Batagelj, predsednik upravnega odbora Postojnske jame, pa je opozoril, da je končno treba ukrepati: »Nenehno analizirano in razpravljamo o tem, kaj je treba narediti, a se nič ne zgodi.«
Bela knjiga o pokojninah pred predstavitvijo
Slovenija ima malo zasebnih naložb, veliko podjetij v državni lasti, tveganje javnofinančne vzdržnosti je največje med vsemi članicami Evropske unije, v poslovnem okolju so še vedno ovire, so nekatere pomanjkljivosti, na katere opozarja evropska komisija.
V Bruslju priznavajo, da je Slovenija naredila mnogo pozitivnih ukrepov, ki so jo pomaknili od roba bankrota v gospodarsko rast, ki je ena najvišjih v Evropski uniji. »Letošnja makroekonomska analiza je zelo pozitivna. A zdaj ni časa za počitek ali samozadovoljstvo. Ugodne makroekonomske razmere je treba izkoristiti za nadaljnje strukturne ukrepe,« je danes komentiral vodja predstavništva evropske komisije v Sloveniji Zoran Stančič.
István P. Székely, ki je v generalnem direktoratu evropske komisije za gospodarske in denarne zadeve pristojen za Slovenijo, je opozoril na nizko stopnjo tujih neposrednih investicij v Sloveniji: »Veliko je treba narediti za izboljšanje poslovnega okolja, saj so ovire še vedno velike. Podjetniki bodo izboljšanje nagradili z investicijami.« Poudaril je tudi nujnost privatizacije in nadaljnje fiskalne konsolidacije. Ker bo lanski primanjkljaj – po zagotovilih finančnega ministrstva – zagotovo pod tremi odstotki BDP, bo za Slovenijo končan postopek čezmernega primanjkljaja, a to je po mnenju iz Bruslja samo prvi korak na poti k fiskalni vzdržnosti. »Slovenija se med vsemi državami članicami srečuje z največjim tveganjem za fiskalno vzdržnost,« je opozoril Székely in poudaril nujnost pokojninske in zdravstvene reforme. Prebivalstvo se v Sloveniji stara hitreje kot v večini držav članic, kar pomeni večje stroške za pokojnine, dolgotrajno oskrbo in zdravstvo ter manj zaposlenih, ki bodo prispevali v sistem.
Mramor: Evropska priporočila podlaga za ukrepanje
»Kako naj se odzovem na poročilo, ki je tako pozitivno?« se je na predstavljene ugotovitve odzval finančni minister Dušan Mramor in poročilo komisije označil za zelo dobro podlago za aktivnosti, ki jih je treba še izvesti. Minister je obljubil nadaljnjo privatizacijo in konsolidacijo bančnega sistema, davčno razbremenitev dela, zmanjševanje administrativnih bremen na davčnem in gradbenem področju, postopno odpravo strukturnega primanjkljaja, zdravstveno reformo, reformo visokega šolstva in posodobitev javne uprave.
Državni sekretar na ministrstvu za delo Peter Pogačar se je strinjal, da je staranje prebivalstva ključno tveganje za dolgoročno vzdržnost javnih financ v Sloveniji: »Zavedamo se, da bo potreben celovit pristop k temu demografskemu izzivu ne le na področju pokojninskega sistema, ampak tudi na področju zdravstva, dolgotrajne oskrbe in na trgu dela.« Ministrstvo bo aprila predstavilo nabor ukrepov za dvig zaposlenosti starejših in zmanjšanje njihove dolgotrajne brezposelnosti, hkrati pa bodo predstavili belo knjigo o dolgoročni vzdržnosti pokojninskega sistema: »Zgolj dvigovanje upokojitvene starosti ne bo zadostovalo, če se bomo hkrati spopadali z majhnim deležem starejših na trgu dela. Z belo knjigo pa želimo širši javnosti ponuditi predloge možnih ukrepov za zagotovitev dolgoročne vzdržnosti pokojninskega sistema in primernih pokojnin. V beli knjigi bodo opredeljene možne rešitve glede financiranja pokojnin, kako zagotoviti primerne pokojnine in kakšna bo dolgoročna vloga drugega stebra.«
GZS: Treba je omejiti apetite javnega sektorja
Z Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) so sporočili, da številne predloge evropske komisije podpirajo, predvsem znižanje visoke stopnje administrativnih obremenitev in izboljšanje delovanja javne uprave, kar po nepotrebnem odvrača domače in tuje investitorje.
Ob tem opozarjajo: »Slovenija je še vedno država, ki zahteva poglobljen pregled. Čeprav bomo prešli iz korektivnega dela v preventivni del, to ne pomeni, da so poti za večje plače javnih uslužbencev odprte. Letos naj bi se gospodarska rast umirila, zato opozarjamo, da je treba omejiti apetite javnega sektorja po zvišanju mase in višine plač.« Generalni direktor GZS je poudaril, da Slovenija za krepitev gospodarske rasti potrebuje »sistemsko trojico ukrepov: nov zagon investicij, davčno razbremenitev dela in odgovorno politiko javnih financ«.
Profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti Sašo Polanec je dejal, da razmere pri delovni in pokojninski zakonodaji »niso tako akutne«. Po njegovem mnenju je potrebna nadaljnja razdolžitev gospodarstva: »V tem procesu lahko banke na pameten način zmanjšajo obseg danih kreditov, ki je bil prej prevelik. Težava je bila zlasti koncentracija posojil v določene velike investicije, ki niso imele dobrih ocen neto dodanih vrednosti projektov. Pot za rast se odpre, takoj ko delaš nekaj inovativnega, novega, ko dviguješ produktivnost. Takšne trende je bilo že zaznati. Rast z izvozom je edina smiselna, dokler se gospodinjstva ne razdolžijo ali, bolje, dokler se jim ne povečajo razpoložljivi dohodki. Za zadnje pa moramo več ustvarjati.« Polanec pri tem vidi vlogo države, ki lahko pomaga z odpravo nesmiselnih administrativnih okvir. Poleg tega tudi državno lastništvo v mnogih primerih ni učinkovito, zlasti v bančnem sektorju. Sedanje upravljanje z državnim premoženjem je zgolj »simptomatika starih lobijev, ki poskušajo ohraniti nadzor nad denarnimi tokovi. Ker jim gre zgolj za kontrolo, s tem uničujejo produktivnost in zmanjšujejo dohodke.«
Nejc Gole, 04.03.2016

BANČNA SANACIJA

6. Finance in proračun, spl

Zakaj tako? – Zahtevamo odgovore!

1. Uvod
Gospodarski razvoj samostojne Slovenije je mogoče razdeliti v štiri izrazita razdobja. 1)Kratkemu razdobju tranzicije, v katerem smo sicer, tudi po nepotrebnem, izgubili dele gospodarstva, je sledilo desetletje uspešnega gospodarskega razvoja, v katerem smo se s povprečno in zelo enakomerno štiri odstotno rastjo brez večjih zunanjih in notranjih neravnotežij hitro približevali povprečni razvitosti EU in obenem ohranjali socialno državo. 2)Temu je med 2005 in 2008 sledilo razdobje »hazardiranja« z gospodarsko rastjo, ki jo je poganjalo kreditiranje, ki ga je omogočilo zadolževanje bank v tujini; neto zunanji dolg je od 0 narasel na 10 milijard evrov. Nenormalna rast kreditov po stopnjah prek 30 odstotkov letno je bila namenjena širjenju proizvodnje, nakupom podjetij in avanturam na področju nekdanje Jugoslavije ter nakupom vrednostnih papirjev doma in v tujini; banke, ki so bile po vstopu v EU in EMU soočene z neomejenimi količinami poceni denarja v evropskih bankah, so kredite dobesedno vsiljevale. Banka Slovenije, prezaposlena s pripravami na sprejem evra, je stala ob strani, Ministrstvo za finance pa je s svojimi ukrepi pregreto gospodarstvo dodatno spodbujalo. 3)Reakcije na krizo konec 2008 so bile povsem napačne; zaradi padca izvoza neizogiben padec gospodarske aktivnosti so še poglobile predvsem s popolno zaustavitvijo kreditiranja, ki mu je botroval politično všečen »pogrom tajkunov«; ki je uničeval podjetja krizo. BS se je namesto z reševanjem bank ukvarjala z njihovim uničevanjem ter z iskanjem krivcev in »krivcev«. 4)Pri tem je BS povsem spregledala svoj del odgovornosti za napake in zamude, ki so pripeljale do še vedno skrivnostne »sanacije« bančnega sistema, ki je slonela na napačnih številkah in napačnih predpostavkah. Cena za uspeh domače »trojke«, ki ji gre priznati, da se je izognila pravi »trojki«, je bila visoka: spisek za razprodajo petnajstih uspešnih podjetij. BS ostaja še naprej prepričana v pravilnost svojega delovanja, a ne zna ali pa ne more pojasniti ukrepov, ki jim je botrovala skupaj z Ministrstvom za finance predvsem v letu 2013. Krediti nefinančnemu sektorju se kljub prenosom slabih in »slabih« terjatev na DUTB še naprej zmanjšujejo, samo v zadnjem letu so se ob tri odstotni gospodarski rasti znižali za desetino.
2. Sanacija bank
Vse, kar kot državljani Slovenije zahtevamo, je pojasnitev dogajanj in predvsem razlogov za ravnanja denarne, izvršne in zakonodajne oblasti v letu 2013, ki jih lahko strnemo v nekaj vprašanj.
Zakaj je izvršna oblast dopustila, zakonodajna pa novembra 2013 sprejela usodno trinajsto spremembo Zakona o bančništvu, ki je formalno omogočila razlastitev domačih varčevalcev, ki so jo krojili uradniki EK, kar dokazujejo dopisovanja med 4. septembrom 2013 in 15. novembrom 2013? Ne obsojamo uradnikov MF, ki so se celo trudili oporekati, trdimo le, da bi za tolikšen poseg v slovenski pravni red vlada in BS morali zahtevati vsaj uradno stališče za finance pristojnega komisarja EK, da je bilo to neizogibno za odobritev »prepovedane« državne pomoči. Posebno še, ker smo priča sprenevedanju EK o tej zahtevi in ravnanju Ustavnega sodišča, ki se izogiba odločitvi z nepotrebnim spraševanjem o hierarhiji pravnih aktov EK in slovensko zakonodajo. Zakaj sta vlada in BS pristali na absurdno zahtevo, da morata NLB in NKBM, ki sta dobili »prepovedano« državno pomoč, krčiti obseg poslovanja? Zaradi njune poceni prodaje?
Kako je mogoče, da se je ocenjeni kapital v slovenskih bankah med septembrom in decembrom 2013 skrčil za 2.9 milijarde evrov; septembra je bil v vseh bankah pozitiven, decembra pa negativen. Kako je mogoče, da sta bili po podatkih evropskega regulatorja bank EBA (na njegovi spletni strani) obe naši največji banki NLB in NKBM še avgusta kapitalsko ustrezni, decembra pa sta imeli negativen kapital? Kako je mogoče, da je Factor banka po pregledu BS julija 2013 kot kapitalsko dovolj zdrava dobila dovoljenje BS, da prevzame KD banko, dva meseca pozneje pa jo je BS poslala v likvidacijo? Zakaj je BS zaradi »možnosti okužbe« istočasno likvidirala tudi Probanko, čeprav se v njej takrat ni dogajalo nič in čeprav je avgusta potencialnim kupcem banke dala čas, da se do konca septembra odločijo o nakupu? Je vse to mogoče pojasniti s spreminjanjem metodologij, oziroma, ali so metodologije prilagajali želenemu rezultatu ?
Zakaj BS ni zmotila približno 1.5 milijardna razlika med ocenama finančne luknje dveh tujih institucij, ki jih je morala najeti, da bi zagotovila nepristranskost ocen. Oliver Wyman je opravila »bottom-up«, Roland Berger pa »top-down« oceno; ta naj bi omogočala presojo prve. Za oboje je BS plačala kar nekaj milijonov, milijonske stroške pa so imele tudi banke, ki so morale stroške pokriti same. Razlika med 3.3 in 4.8 milijarde evrov je prevelika, da bi jo naročnik, ki je ocene drago plačal, kar spregledal.
Zakaj so bile brez prigovorov v stresnih testih uporabljene fantomske napovedi EK o slovenskem gospodarstvu, ki nimajo nič opraviti z realnostjo in ki ne vzdržijo nikakršnih statističnih testov. Ocene o več kot deset odstotnem skrčenju v treh letih, so nastale v času, ko si je slovensko gospodarstvo sredi 2013 že opomoglo in naslednja leta dosegalo povprečno 3 odstotno rast. BS je v prvi polovici leta sama izvedla stresne teste, ugotovljeno pomanjkanje kapitala pa je bilo bistveno manjše kot pri stresnih testih izvedenih jeseni. Pa še. EBA je do leta 2013 v svojih stresnih testih praviloma uporabljala dvoletno padanje ekonomije, v 2013 pa ga je povečala na 3 leta. Če bi v stresnih testih dvoletno padanje uporabili tudi pri nas, bi, na primer, NLB zadržala pozitiven kapital, če bi v stresnih testih drugod uporabili padanje takšnih razsežnosti kot v Sloveniji, bi povsod namesto bank ostale le še bančne luknje.
Zgoraj navedena vprašanja lahko strnemo v eno samo. Povsod si oblasti – denarne, izvršne in zakonodajne – prizadevajo reševati svoje banke in podjetja ter ščititi svoje državljane-vlagatelje; zakaj naše oblasti – denarna, izvršna in zakonodajna – raje uničujejo banke, razprodajajo podjetja in domačim vlagateljem jemljejo prihranke.
Za Programski svet SINTEZA-KCD, Jože Mencinger, 15.3.2016

Kdo profitira z zavajanjem?

3. Vladavina prava, spl

Koga najbolj moti skrajševanje sodnih zaostankov?
Podatki Svetovne banke o trajanju reševanja gospodarskih zadev na slovenskih sodiščih kažejo, da so ta nedopustno počasna. A Svetovna banka operira s podatki, ki so očitno zavajajoči in ne odražajo dejanskega stanja. Komu takšna obravnava koristi? Gregor Strojin v prispevku objavljenem v Delu pravi: »Zavajajoče ocene škodijo predvsem slovenskemu gospodarstvu«.

Ob objavi lestvice Svetovne banke o globalni konkurenčnosti svetovnih gospodarstev je o reševanju gospodarskih sporov pisala tudi revija The Economist. Iz podatkov o času reševanja sporov naj bi izhajalo, da so v Evropi od slovenskih sodnikov, počasnejši le še grški. Slovenski komentatorji so objavo pospremili s preprostimi ocenami v ustaljenem slogu: »sodstvo uničuje podjetnike«.
Da je nekaj zelo narobe, kaže že malo podrobnejši pregled podatkov po letih, kjer se v podatkih Svetovne banke vrsto let zapored ponavljajo enaki rezultati. Pri gospodarskih sporih naj bi bil čas reševanja v letu 2009 1350 dni in do leta 2015 naj bi le minimalno padel (na 1270 dni). A neposredni podatki o dejanskih gospodarskih sporih kažejo radikalno drugačno sliko, saj je dejanski čas po istih merilih Svetovne banke v letu 2015 znašal zgolj 653 dni, oziroma le nekaj več kot polovico objavljenega in Slovenija se je na celotni lestvici v zadnjem letu povzpela z 51. na 29. mesto. Z rezultati, ki jih je predstavila Svetovna banka, se prav gotovo ne moremo sprijazniti, saj ima lahko takšna predstavitev izjemno škodljive posledice še zlasti za slovensko gospodarstvo. Od kod taka razlika?
Seveda lahko iščemo odgovor, da pač poročevalci vsako leto vračajo kar kopije starih vprašalnikov. Pa nas tak odgovor zadovolji? Pogledati bo treba tudi komu koristi ustaljen politični diskurz, ki neprestano in nesorazmerno opozarja na te neresnične in nerealne podatke. Simptomatično je, da je slovensko sodstvo imelo največji ugled in mir okoli leta 2000, ko je imelo daleč največje zaostanke in je delovalo najpočasneje. Ko je začelo intenzivneje opravljati svoje delo, je postajalo vedno večji trn v peti tistim, ki so neustrezno delovanje sistema izkoriščali, »zaupanje v sistem« pa je na osnovi očitkov in napadov začelo padati obratno-sorazmerno z večanjem njegove učinkovitosti.
Če si iskreno želimo sprememb, jih ne moremo graditi na napačnih predpostavkah(!). Potrebne so pravilne diagnoze. Naivno je pričakovati, da bodo te prišle od zunaj, prav tako kot je naivno kar brez razmisleka sprejemati vse zunanje nasvete.
Od tistih, ki brez ustreznega razmisleka ali ob zasledovanju lastnih interesov ponavljajo neresnične stereotipe, bi pa veljalo pričakovati, da se zavedajo posledic takega ravnanja za širšo družbo in gospodarstvo (bonitetne ocene, obrestne mere,… do konfliktov prebivalstva). Svetovni kapitalski trgi v naših notranjih sporih uživajo, saj vedo, da kar sam podcenjuješ in uničuješ, bodo lahko kupili še ceneje.
Povzetek pripravil Miroslav Marc, 7.3.2016

Milijardne grozljivke

2. Demokracija in država, spl

Bančna luknja in sporna kadrovanja v SDH in NLB

Postopno razkrivanje omrežja, ki obvladuje državno premoženje.
To so ljudje z imeni in priimki, z obrazom in masko, s čudno etiko in brez socialna inteligence.
Vlada nas vodi v brezno lobijev, ki obvladujejo celotni sektor, celotno državno premoženje.

Povzeto po RTV Odmevih in Slovenskih novicah, 23. in 27.2.2016:
Kako hitro je lahko v majhni državi krog sklenjen, smo lahko videli v torek, ko so iz Istrabenza sporočili, da so za člana uprave imenovali Mateja Narata, ki je soodgovoren za petmilijardno bančno luknjo. Imenovali so ga »na podlagi izkušenj na področju turistične dejavnosti, področju projektov dezinvestiranja, optimizacije dela strokovnih služb, izkušenj s področja konsolidacije, internacionalizacije in brandiranja«.
V nadzornem svetu Istrabenza sedi tudi Janko Gedrih, ki je novi prvi nadzornik NLB. Prav tu je svoj čas kot član uprave sedel tudi Narat, bil je celo predsednik kreditnega odbora banke, ki je podeljevala tako imenovane slabe kredite. Kot dolgoletni član je bil soodgovoren za slabo poslovanje banke, zoper njega pa teče tudi najmanj en sodni postopek. Obtožen je dodeljevanja posojila Simoni Dimic in njenemu očetu. Do novembra lani je vodil Savo, pred leti pa je hotel tudi v Abanko, vendar ni dobil licence.
Da so bančniki milijone podeljevali prek političnih in prijateljskih zvez, ni več skrivnost, in prav zaradi tega je v slovenskem bančnem sistemu nastala tako velika luknja – največ je k temu prispeval prav NLB, – reševati pa jo moramo davkoplačevalci.
Sicer pa Narat ni edini, ki kljub sumljivi preteklosti rotira s položaja na položaj. Leta 2004 je upravo NLB prevzel Marjan Kramar, poleg njega so sedeli Andrej Hazabet, Borut Stanič, Alojz Jamnik, Narat in Miran Vičič. Kramarja je leta 2009 zamenjal Draško Veselinovič, v čigar upravi so bili Narat, Vičič, Jamnik, Claude Deroose in David Benedek. Veselinovič je po 72 dneh odstopil zaradi podaljšanja 150-milijonskega posojila Infond Holdingu, septembra istega leta pa je na njegov stolček sedel Božo Jašovič. V njegovi upravi so bili še Marko Jazbec, Benedek, Robert Kleindienst ter Deroose. Bančni sistem je prvič beležil izgubo leta 2010, trenda padanja pa ni bilo več mogoče ustaviti. Po dveh letih je Jašovič odstopil zaradi nasprotovanja politike prodaji Mercatorja.
In danes? Veselinovič, ki ga v vlogi obtoženca vabijo na sodišče, je predsednik uprave Slovenskega gospodarskega in raziskovalnega združenja v Bruslju, Narat se je moral odpovedati stolčku v Istrabenzu, Marko Jazbec pa je predsednik uprave SDH in tako upravlja celotno državno premoženje.
Nepovezani poslanec Bojan Dobovšek je v Odmevih povedal, da bi v zvezi s tem lahko več naredili pri samih finančnih postopkih, saj imata Furs ter računsko sodišče veliko pooblastil. »Ti ljudje so zaslužili dodaten denar in to se jim na premoženju tudi pozna,« je prepričan Dobovšek, ki meni, da bi bilo treba to premoženje odvzeti in narediti nekakšno črno listo. Po njegovem ni dovolj sodelovanja med institucijami, ki bi morale konkretneje ukrepati, poleg tega ni dovolj ljudi, ki bi bili dovolj izobraženi za tovrstne dejavnosti. »To je negiranje vsega, kar smo v Sloveniji delali zadnja leta in kar se je obljubljalo: transparentnost in karierni sistem ljudi, ki bodo dosegali najvišje položaje, in to, da bodo dobro plačani tisti, ki so dobro delali do zdaj,« je povedal. Danes je to ravno obratno. Če namreč pogledamo kariero teh ljudi, lahko vidimo, da so v kazenskih postopkih, nimajo licenc in so »izpostavljeni v teh neformalnih mrežah, ki obvladujejo celotni finančni sektor«. Nadzorni sveti bi morali za svoje postopke in imenovanja odgovarjati. Postavljanje ljudi na ta mesta tem ljudem omogoča, da tako obvladujejo celotni sistem, s tem pa tudi državo. Ti ljudje imajo za seboj ljudi, ki jih bodo vedno podprli in jih postavili na neki drug položaj. »Zato, da boš tiho, da ne boš povedal, kaj je bilo narobe, kam je izginil denar in podobno,« je našteval Dobovšek.
V parlamentu imamo dve težavi: a)slabe zakone, ki so sprejeti pod vplivom vlade, in b)vladi s svojim glasovalnim strojem omogoča, da na pomembne položaje nastavlja takšne ljudi. Premier Miro Cerar pa s svojim ravnanjem celo »normalizira deviantna ravnanja.«

Pijan župan, častni gimnazijec

spl

Moj ravnatelj, županov mucek
Avtor: Mirko Mayer, 13.2.2016
Boste stopili pred svoje dijake in jim razložili, da je okej, če voziš pijan? Kam naj vrnem gimnazijsko spričevalo, ravnatelj?
Tri stvari, ki jih morate vedeti o meni, preden začnete brati: sem rojen Kranjčan, bivši dijak Gimnazije Kranj, ki ni še nikoli oddal glasu na lokalnih volitvah. Okej. Veste, kaj je zgodba, ko moj župan pijan povzroči nesrečo, laže o tem, kdo je vozil, zavrne alkotest in policiste žali z mucki? To, da je do konca tedna na bolniški, ker se je udaril v glavo.
To je tudi edina stvar, ki mu jo popolnoma verjamem. S tem da je moral pasti na glavo, že dolgo preden se je pijan zaletel v kombi. Revež. Naj pridem popihat, gospod Trilar? In zdaj klasični triler: bo v ponedeljek odstopil ali ne? Kje pa! Trilar ugibanja prekine že včeraj. Javno opravičilo. Pika. Konec.
Ne, to ne bo še en tekst o politični odgovornosti županov. Ker se mi ne da več. Ker je dejstvo, da v politiko, sploh pa v lokalno, pri nas vleče visok delež psihopatov, preveč očitno, da bi za to porabil novih 2500 črk.
Tisto, o čemer se mi še zdi smiselno govoriti, pa so vzroki, da je ob takih škandalih bolniška pri nas postala dosti bolj logična poteza od odstopa. Italijanska mafija pozna izraz »il muro di gomma«. Zid molka, po slovensko. In moji Kranjčani so se tokrat odzvali kot prava mafija. Imenoval jih bom kar županovi mucki.
Z imenom in priimkom bom omenil dva. Ker me njun molk zanima veliko bolj od zavoženega mandata samo še enega v vrsti politikov psihopatov, ki je volitve dobil – pazite zdaj to! – z zahtevo po občinskem etičnem kodeksu.
Igor Velov. Kranjčan, ki ga poznate kot šefa Agencije za varnost v prometu. Drugače, je prvi in zadnji branik prometne varnosti v tej državi. Je pa Igor Velov tudi lokalni politik. S podporo njegove liste ima župan Trilar od volitev naprej kilavo večino v občinskem svetu.
Njegov odziv na županovo pijano vožnjo, več kot 24 ur pozneje: »Za zdaj še nisem sprejel nobene odločitve o podpori županu.« Ste se tudi vi udarili v glavo, gospod Velov? Kako naj še kdaj vzamemo resno kakšno vašo preventivno akcijo proti alkoholu na slovenskih cestah? Še v sredo ste bili moj gost v Debati. Danes vas ne bi več povabil. Ker prvi ne zahtevate županovega odstopa, jaz pričakujem vašega.
Tisti, ki me je v tej zgodbi razočaral najbolj, pa ste vi, gospod Franc Rozman. Moj ravnatelj. No, bili ste moj ravnatelj. Zdaj ste samo še eden od županovih muckov. Ker se, citiram novinarja Dnevnika, »ni mogel opredeliti o podpori ali odgovornosti župana niti po tem, ko smo mu prebrali policijsko poročilo«.
Se spomnite, g. Rozman, kako ste leta ’99, bil sem v prvem letniku, nagnali s šole vse dijake 4. letnika, ki so sodelovali v sadističnem mučenju mačk? In prav je, da ste se takrat tako odločili. O županovih muckih pa nič? Kaj vam je? Ste tudi vi padli na glavo, g. Rozman, da vas županovo pijano izživljanje nad policisti ne moti?
Boste stopili pred svoje dijake in jim razložili, da je okej, če voziš pijan? Da je okej, če potem pijan še zaje***** policiste, ki opravljajo svoje delo? Kam naj vrnem gimnazijsko spričevalo, ravnatelj? Ker vaš podpis žali moja štiri leta na tej šoli. Vidim, da me na spletni strani Gimnazije Kranj omenjate med znanimi maturanti. Ravnatelj, lahko me izbrišete. Ne potrebujem vašega priznanja, dokler ga ima tudi župan Trilar.
Slabši ste od vseh Trilarjev, kar jih je. Vi ste namreč tisti, ki jih omogočate.

JAVNI DOLG

2. Demokracija in država, 4. Ekonomika in gospodarstvo, spl

“Revizija, odpis in drugačna politika”
Knjiga, ki je posvečena vsem, ki se v Evropi in po svetu upirajo varčevalni politiki

Ker je zadolženost držav pogoj za stroge varčevalne ukrepe in pospešeno privatizacijo državnega premoženja, se je pomembno vedno znova spominjati, kaj je do tako visoke zadolženosti držav privedlo. Povzeto po knjigi »o reviziji, odpisu in drugačni politiki« raziskovalcev Komiteja za odpis dolgov tretjega sveta (CADTM) Damiena Milleta in Erica Toussainta na kratko povzemam:
1. Obseg javnega dolga je začel naraščati v obdobju 1980–2000, »ko so evropske vlade znižale davke najbogatejših gospodinjstev in velikih podjetij, daleč večji del bremena pa so prenesle na gospodinjstva s skromnimi dohodki«. Oblasti so privilegirale elite na račun večine prebivalstva.
2. Da je dolg nastal zaradi preambiciozne socialne države, ne drži – če bi to držalo, »potem revščina v času nagle rasti dolga ne bi naraščala«. V času krize pa je dolg narasel, ker so se zaradi zmanjšanja gospodarske dejavnosti močno zmanjšali prilivi držav, te pa so potem »povečale zadolževanje, namesto da bi pobrale visok izredni davek pri krivcih za krizo«.
3. V Sloveniji smo s pokojninsko reformo 1999 znižali prispevke delodajalcev za PIZ za 50%, na stopnjo 8,85% od bruto plač, 2009 je prenehal veljati Zakon o davku na izplačane plače, stopnja davka od dohodkov pravnih oseb je padla s 25% na 17%. Davčna reforma iz leta 2006 je predvidela znižanje stopnje davka s 25% na 15% do leta 2015, kar kasneje zaradi nastopa krize ni bilo izvedljivo.
4. Kriza v letih 2007- 08 je zadolževanje močno pospešila. Po cenah MDS dosegajo izgube evropskih bank 2007 in 2010, zaradi krize 1.000 milijard EUR, to je 8% BDP-ja EU. Dejansko je EK (evropska komisija) odobrila ukrepe za državno pomoč finančnim ustanovam v vrednosti 4.600 mrd €, od katerih jih je bilo 2.000 porabljenih v letih 2008 in 09.
5. Veliko večja nevarnost je na ravni zasebnega dolga. V enem od svojih poročil McKinsey Global Institute navaja, da je skupni znesek zasebnega dolga na svetovni ravni 117.000 mrd $, kar je skoraj trikrat toliko kot ves javni dolg, namreč 41.000 mrd$.
6. Države evroobmočja, so se namesto pri viru lotile reševanja problema z vzpostavitvijo Evropskega sklada za finančno stabilnost (EFSF), na hitro v maju 2010. Sklad je bil ustanovljen za POMIRITEV FINANČNIH TRGOV!, za določen čas do leta 2013, sedež ima v Luxemburgu. Njegov cilj je zagotoviti finačno stabilnost evroobmočja z nujno pomočjo državam članicam, ki imajo finačne težave. EFSF lahko ponudi svež kapital državam, ki za to zaprosijo, pod pogojem, da država sprejme zelo strog varčevalni program. Lahko tudi posreduje ne sekundarnem trgu, s čimer lahko pomaga bankam, ki imajo v lasti obveznice državnega dolga »tveganih« držav. Sklad, ki naj bi posredoval s sredstvi do 1.000 mrd € je v primeru Irske mukoma zbral 3 mrd €.
7. Dogodki so EK povsem prehiteli, za pospešitev dela je Evropski svet predvidel, da že eno leto prej kot je bilo predvideno začne delovati Evropski mehanizem za stabilnost – EMS, ki bo prava mednarodna finančna institucija s proračunom 500 mrd €, vključno z 250 mrd € EFSF.
– EMS bodo delno financirale države in bo v resnici instrument za prenos bogastva od ljudi k bankam;
– Spremenjen je bil 136. člen Pogodbe o delovanju EU, ki uvaja možnost denarne pomoč članici evroobmočja pod zelo strogimi pogoji, da se zaščiti stabilnost evroobmočja;
– »Članice EMS se s tem nepreklicno in brezpogojno zavezujejo, da bodo plačale vsak vpoklic kapitala, ki ga od njih zahteva generalni direktor, v skladu s tem odstavkom, tak zahtevek pa se plača v 7 dneh od prejema«;
– 32. člen podeljuje EMS pravno osebnost, tako da lahko sproža sodne postopke (na primer proti državi, ki mu ne plača zahtevanega zneska), medtem ko sam, pa tudi njegovo vodstvo in osebje, uživa diplomatsko imuniteto;
– Poleg tega dokumenti EMS ne bodo javno dostopni !!! »Arhiv EMS in vsa dokumentacija, ki pripada EMS ali jo ta hrani, sta nedotakljiva.«
– EMS bodo upravljali po načelu kvalificirane večine: za sprejetje odločitve bo treba zbrati 85% gasovalnih pravic, čeprav je bilo predvideno konsenzualno odločanje. To pomeni, da imajo 3 države, ki imajo več kakor 15% glasov, dejansko pravico veta: Nemčija 27,1%, Francija 20,4% in Italija 17,9%.
8. Odplačilo dolga in varčevalni načrti so prikazani kot edini način za ohranitev evropskega načrta integracije. Hitenje pri uveljavljanju varčevalnih ukrepov je izviralo iz prizadevanja za zaščito evropskih bank, ne iz želje po zagotovitvi vzdržnosti javnih financ. Ker je solventnost bank odvisna od zmožnosti držav, da jamčijo za njihove bilance, je glavna skrb bank postala »sanacija« javnih financ.
9. Nelegitimen je dolg, ki je nastal v nasprotju s splošnim interesom in v korist priviligirane manjšine. V običajnem pravu velja, »da je pogodba med dvema strankama veljavna samo, če lahko stranki samostojno odločata, torej mora imeti vsaka možnost reči ne ali zavrniti nekatere določbe, ki so v nasprotju z njenimi interesi.
10. Ugledni pravniki in številne organizacije za mednarodno solidarnost že nekaj let uporabljajo pojem sovražnega dolga. Trije kriteriji so obveljali za opredelitev sovražnega dolga:
– odsotnost privolitve: dolg je nastal proti volji ljudstva;
– odsotnost koristi: sredstva so bila porabljena v nasprotju z interesi prebivalstva (za dosego privatnega lastništva nad proizvodnimi sredstvi);
– poznavanje namenov posojilojemalca na strani upnikov. (upniki so zahtevali privatizacijo in jo finančno podprli)
11. Mednarodno pravo ima dragocene instrumente za ustavitev odplačevanja dolga in izvajanja varčevalnih načrtov.
– 103. člen Ustanovne listine ZN, ki jo morajo države članice spoštovati, je jasen: »Če so obveznosti članic OZN po ustanovni listini v nasprotju z njihovimi obveznostmi po drugih mednarodnih sporazumih, prevladajo obveznosti po ustanovni listini.«
12. Vlade se lahko pri enostranski ustavitvi odplačevanja dolgov sklicujejo tudi na nujne razmere in bistveno spremembo okoliščin. Ta pravna mehanizma sta zapisana v Dunajski konvenciji o pravu mednarodnih pogodb iz leta 1969 in v številnih nacionalnih zakonodajah, predvsem za področje sklepanja pogodb. Sta tudi del mednarodnega običajnega prava in kot taka veljata za vse dolžnike in upnike, pri čemer ni treba dokazovati njihove privolitve, da jih obvezujeta, niti ne nezakonitosti dolga.
– Nujne razmere pomenijo stanje nevarnosti za obstoj države
– Mehanizem bistvene spremembe okoliščin je materializiran v klavzuli rebus sic stantibus (stvari morajo ostati enake – v enakem stanju kakor ob podpisu pogodbe). Ta klavzula vse pogodbene stranke v primeru velike spremembe okoliščin, kakršna je tudi evropska kriza državnega dolga, odvezuje vseh pogodbenih obveznosti.
Vika Kostič, SINTEZA, 7.2.2016

Za tiste, ki želijo več:
1. POUDARKI IZ KNJIGE: »AAA revizija, odpis, drugačna politika«
2. INTERVJU s soavtorjem Ericom Toussaint, profesorjem, belgijski zgodovinarjem in politologom, ki se že več kot četrt stoletja ukvarja z dolžniško krizo: »Dolgov ni mogoče odpisati, ker so močno orodje za uveljavljanje politik, utemeljenih na neoliberalni ideologiji. Neodpis je orodje, instrument teh politik.«

Bi bilo koristno Cerarjevo vlado zamenjati?

2. Demokracija in država, spl

Zadnje tedne je v javnosti zaznati veliko kritik Cerarjeve vlade. Očita se ji več stvari. Nekaj časa naj bi bil njen osrednji greh žična ograja, zadnje dneve pa prevladuje očitek, ker premier ni sprejel odstopa finančnega ministra Mramorja, ki ga je le ta ponudil zaradi svojega ravnanja v času, ko je bil dekan Ekonomske fakultete. Ali so ti očitki vladi oziroma predvsem njenemu predsedniku upravičeni? Brez dvoma se nanašajo na ravnanja, ki zaslužijo kritiko. Ko presojamo, kako jih sankcionirati (kaznovati), pa je potrebno upoštevati tudi okoliščine, v katerih so se zgodila, ne nazadnje pa tudi to, kakšne posledice utegne konkretna sankcija imeti. O tem nekaj več v naslednji vrsticah.
Najprej o žični ograji. To, da smo z njo ogradili celotno južno mejo države, je nekaj, kar je v nemajhni meri sprto z zdravo pametjo. Temu mnenju pa del naših državljanov ne pritrjuje, še predvsem pa so »ožičenje« države z naklonjenostjo sprejele desne politične stranke, kar je brez dvoma vplivalo na ravnanje vlade. Njeno odločenost v prid »ožičenja« pa je okrepilo še nekaj drugih okoliščin, še predvsem naslednje: a)prva se je zaradi begunske krize z žico ogradila Madžarska, kar se ji danes potrjuje kot primerno ravnanje in se jo zaradi tega le redko še obsoja; b)prejšnja hrvaška vlada je nakazovala, da bo tudi v povezavi z begunci Sloveniji raje ponagajala in ne dobrososedsko pomagala, kar je vladi gotovo povzročalo nemalo skrbi; c)EU (njena vlada in parlament) je pri reševanju begunske krize povsem odpovedala, zaradi česar se je prav Slovenija znašla v nezavidljivem položaju. Ko vse našteto povežemo, zmanjka tehtnih razlogov, da bi vlado zaradi ožičenja na križ pribijali.
Še o Mramorju. Najprej ne gre pozabiti, da živimo v času, ko je bogatenje vse bolj cenjena vrednota, sočasno pa se poštenost presoja z vse bolj ohlapnimi merili. Posledica te »neoliberalne revolucije« je med drugim vse več korupcije in ekonomskega nasilja, ki ga izvaja kapital. V etično tako sprijenem okolju ni nenavadno, da si tudi zaposleni v javnem šolstvu pomagajo do večjega kosa kruha na način, ki je sprt z običajno etiko. Mramor je torej v povezavi z dodatki za pripravljenost ravnal neetično, o tem skoraj ne gre dvomiti, in tudi pravna plat tega početja je verjetno vprašljiva. Težje pa mu očitamo, da je ravnal koruptivno. Poleg tega je svoje grehe javno obžaloval in povrnil škodo, ki jo je povzročil. Po splošno veljavnih kriterijih se je torej primerno »pokesal«. Ali je to dovolj, da lahko še naprej ostane finančni minister, pa je vseeno vredno razmisleka. Njegov ugled v javnosti je namreč resno prizadet in bo zato v prihodnje zahtevne naloge finančnega ministra težje uresničeval, kot jih je doslej.
Je Cerar torej naredil napako, ker ni sprejel ponudbe Mramorja, da odstopi kot minister? Odgovor ni enostaven predvsem zato, ker bi ta odstop spričo vloge, ki jo ima danes Mramor v vladi, v upravljanju države povzročilo razmere, ki jih običajno označujemo kot »vladno krizo«. Taka kriza bi nam ta čas utegnila predvsem v povezavi z zadolženostjo države v tujini resno škoditi, njeno razreševanje pa bi se verjetno zaključilo s predčasnimi volitvami. Po takih volitvah bi po moje oceni dobili vlado, ki bi nam vladala manj učinkovito, predvsem pa še manj etično, kot to počne Cerarjeva vlada.
Slovenija s svojimi vladami res nima sreče. S Cerarjevo nismo zadovoljni, vendarle ne gre prezreti, da so bile njene predhodnice še slabše. Konkretno: po letu 2004 nam sedaj državo vodi že peta vlada, od katerih nobena svojega poslanstva ni zadovoljivo opravila; vse so bile torej šibke. Cerarjeva pa med temi (slabimi) po nekaterih merilih izstopa kot najuspešnejša. Pa še nekaj je opaziti. Cerar danes vlado vodi bolj odločno in učinkovito, kot je to počel pred pol leta, to pa nakazuje upanje, da bo jutri, upajmo, še boljši. Dajmo mu torej priliko, da to tudi dokaže. Tveganje, ki je s tem povezano, je zanesljivo manjše od tveganja v povezavi z »mačkom v žaklju«, ki bi nas osrečil ob morebitnih ponovnih predčasnih volitvah.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 27.1.2016

Novinarska konferenca ZSSS, ZDUS in SINTEZA

2. Demokracija in država, spl

Sindikati, upokojenci in Sinteza želijo boljše upravljanje

Ljubljana, 28. decembra (STA): V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), Zvezi društev upokojencev Slovenije (ZDUS) ter Koaliciji civilne družbe za prenovo (SINTEZA) so prepričani, da je v Sloveniji treba spremeniti upravljanje državnih gospodarskih družb, da ne bi bilo usmerjeno samo v razprodajo premoženja. Med drugim predlagajo spremembo zakona o SDH.
Za izhodišče predlogov so predstavniki omenjenih organizacij vzeli hipotezo, da Slovenija ni razvojno uspešna, kot osrednji razlog pa navajajo neučinkovito upravljanje države zaradi pomanjkanja strategije, upravljavskega monopola vladajoče politike in neustrezne organizacije upravljanja Slovenskega državnega holdinga (SDH) in Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB). Država je po njihovem mnenju manj konkurenčna, privatizacija pa neučinkovita. Zato predlagajo preureditev upravljanja, reorganizacijo SDH in DUTB ter spodbujanje lastništva zaposlenih.
“Spremembe naj bi zagotavljale, da bi se pri upravljanju tega velikega premoženja uveljavljali ne samo interesi finančnikov in kapitala ampak tudi drugih. Gre za upravljanje, ki naj zagotavlja širše družbene interese,” je ob današnji novinarski konferenci poudaril predsednik ZSSS Dušan Semolič.
Pri predlogih so po njegovih besedah sledili takšnim, ki so že uveljavljeni tudi drugod, denimo v Nemčiji. “Tam sta v nadzornih svetih družb delo in kapital pri odločitvah kar enakomerno vključena.” Kot je še pojasnil Semolič, takšna sestava nadzornih svetov deluje pozitivno, “kajti ne smemo gledati samo na kupnino in dobičke kot kriterij upravljanja. Uveljavljati je treba tudi interese zaposlenih, razvoj, ki bo ohranil delovna mesta, ter razvoj, ki bo odpiral tudi nova delovna mesta”.
Med drugim bi zakon o SDH spremenili tako, da bi o metodi prodaje odločal nadzorni svet in ne več uprava, saj bi se tako po prepričanju predlagateljev zagotovila poglobljena razprava o ciljih prodaje in načinu implementacije teh ciljev.
Andrej Cetinski iz Sinteze je ob tem poudaril, da si je tako “nesrečne rešitve, kot jih imamo v Sloveniji, težko zamisliti”. Izrazito naj bi bile namreč prilagojene potrebam hitre razprodaje državnega premoženja in potrebam služenja interesom kapitala. “Posledice slabega upravljanja državnega premoženja Slovenija drago plačuje … Celotno gospodarstvo bo dolgoročno trpelo zaradi napak z upravljanjem,” je še poudaril.
Predlagatelji s spremembami ne želijo ukiniti SDH in DUTB, ampak okrepiti nadzorna sveta, da bosta sestavljena iz “predstavnikov dela, predstavnikov kapitala in različnih slojev prebivalstva, ki razmišljajo na različne načine”, je pojasnil ekonomist Jože Mencinger.
Po predlogu bi imel nadzorni svet SDH med drugim tako predstavnike delodajalcev, sindikatov in upokojencev. Slednji so se predlogom po besedah podpredsednik Zdusa Janeza Sušnika pridružili, ker “vidimo, da upokojenci na svojih pravicah … močno izgubljamo”. “Ne terjamo samo pokojnin, k predlogom smo pristopili, da bi spodbujali tudi aktivnosti za boljši gospodarski položaj. Če se ta ne bo izboljšal, tudi pokojnin ne moremo pričakovati,” je še poudaril.

Poročilo na TVS: Sindikati za delavce v nadzornih svetih

Posnetek novinarske konference “Boljše upravljanje državnih gospodarskih družb”:
– Dušan Semolič, ZSSS:  OTVORITEV
– Andrej Cetinski, SINTEZA: “Upravljanje in privatizacija po nemškem zgledu“
– Jože Mencinger, SINTEZA: “Ne ukiniti SDH in DUTB, ampak okrepiti NS“
– Janez Sušnik, ZDUS: “Brez izboljšanja gospodarskega položaja ne bo pokojnin“
– Dušan Semolič, ZSSS:  ZAKLJUČEK
– Nekaj odgovorov na vprašanja novinarjev: zakonodaja in struktura NS.

Veš, premier, svoj dolg?

2. Demokracija in država, spl

Brez spremembe načina izbire politične elite ne moremo pričakovati družbenih sprememb

Potrebujemo volilni sistem, ki bo pozornost volivcev najprej usmeril na že dokazane sposobnosti in dosežke ter lastnosti kandidatov, tako samostojnih kot strankarskih, in šele nato na zgolj napisane programe list in političnih strank, pravi prof. dr. Miran Mihelčič in sprašuje predsednika vlade: se še spomnite, kaj ste o volilnem sistemu zapisali v koalicijski pogodbi?

Odziv Vita Šoukala, Sinteza, 24.12.2015:
Ob 25. obletnici slovenskega plebiscita še enkrat prebiram prepričljiv prispevek dr. Mirana Mihelčiča o neustreznosti našega volilnega sistema (po »začasnem« zakonu iz leta 1992!?), ki povzroča popolno prevlado »strankokracije« in tako onemogoča zamenjavo (neustrezne) politične elite in boljše kadrovske selekcije. »Brez sprememb načina izbora naše politične elite ne moremo pričakovati ustreznih družbenih sprememb.« Avtor prispevka se ob tem spominja dane zaveze predsednika vlade Cerarja o spremembi volilnega sistema – v sprejeti koalicijski pogodbi.
Na dan obletnice plebiscita (23.12.) opazim v Delu velik naslov »Sedanjost kvari lesk plebiscitarne odločitve«. Ta »sedanjost« pomeni »razpad zaupanja v sistem demokratične strankokracije (katerega steber je prav volilni sistem), »način samozaposlovanja naše politične elite in pozneje političnih prijateljev te elite«, slabo delujoč pravosodni sitem in (posledično) veliko korupcijo.
V programski skupini Sinteza – KCD opozarjamo že kar nekaj let na nujnost bistvenih sprememb volilnega sistema. Zavzemamo se za »kombinirani politični sistem« (po nemškem vzoru dobro deluje že 60 let!), ki ponuja dva glasova za vsakega volivca volilnega okraja: enega za stranko in drugega za želenega posameznika iz njegovega okraja. Predlog je bil s podporo 5.700 glasov že pred skoraj dvema letoma dan v državno zborsko proceduro (!?), kjer »čaka na Godota«. Očitno nobeni politični stranki ne odgovarja kakršnakoli bistvena sprememba volilnega zakona iz daljnega leta 1992!?
Če ne bomo pravočasno spremenili volilnega sistema, bodo rezultati obstoječe strankokracije še naprej strašljivi. Slovenija bo še naprej »na drsalnici navzdol«, saj bodo ekonomski, politični, socialni… rezultati še slabši. Rezultat prevlade vsepričujoče slabe politike je situacija, kjer znano »Petrovo pravilo« (vsak napreduje do nivoja svoje nesposobnosti) ne drži – pri nas drži »Petrova bližnjica« – saj ta politika omogoča, da so nesposobni celo že na nižjih nivojih.
Apeliram na državno zborske poslance (ki so po ustavi avtonomne osebe) in na predsednika vlade, da omogočijo čimprejšnjo bistveno spremembo volilnega sistema. Pred vami je težka odgovornost, če tega ne boste storili.
»Hic Rhodus, hic salta!« ;  Vito Šoukal, Sinteza

Poziv za pričetek postopka oblikovanja in uveljavitve novega volilnega sistema

Številni strokovnjaki in praktično celotna civilna družba se zavedamo, da naš sistem volitev v Državni zbor ni dober in ne ustreza potrebam sedanjosti. Slovenijo vodi v svojevrstno strankokracijo in v negativno kadrovsko selekcijo. Volivci se na to odzivamo s poglobljenim nezaupanjem v vse politične stranke, s pasivnostjo in bojkotiranjem volitev. Vse to na stežaj odpira vrata različnim interesnim manipulacijam in razkroju pravnega reda.
Tega se v strankah zavedate, zato ste v koalicijski dogovor zapisali, da bo ena od prioritet sedanje vlade tudi sprememba volilnega sistema. Zdaj je skrajni čas, da se tega lotimo, saj volilnega sistema ni mogoče spreminjati zadnje mesece pred volitvami.
Spoštovani g Predsednik Vlade RS, pozivamo vas, da takoj(!) pričnete s postopkom oblikovanja in uveljavitve novega volilnega sistema.

Sinteza, 24.12.2015

Tihi pianist, SDH IN DUTB

2. Demokracija in država, 4. Ekonomika in gospodarstvo, spl

Dr. Jože Mencinger je v Pravni Praksi objavil spodnji, kratek, a poučen članek o slovenskih “privatizacijah” in o “normalnem” upravljanju podjetij v polni ali delni državni lasti.
V Pravno Prakso pišem že nekaj časa. Ne gre za donosen posel, a kolumno se piše, ker se avtorju zdi, da ima bralcem kaj povedati. Lahko je ne preberejo, lahko jo preberejo in se z njo strinjajo, ali pa jo preberejo in se z njo ne strinjajo. Če je ne preberejo, je pisanje podobno igranju klavirja v kakšni bolj »nobel« restavraciji ali preddverju hotela, ki mora biti dovolj tiho, da se pri jedi ali pogovoru ne sliši. Če se z mnenjem vsi strinjajo, ni mnogo bolje; igranje se sliši, a nikogar ne moti. Igranje je smiselno le, če poslušalce moti, oziroma če se bralci kolumne z mnenjem ne strinjajo. Tu imam problem. Poskusi spodbuditi pravnike k temu, da bi ugovarjali, so neuspešni; vse kaže, da sem »tihi pianist«, ki pa upa, da ga bo kdo poslušal, če bo skladbo zaigral še enkrat, malo drugače in v bolj primerni uri. O »privatizaciji« na primer ob zdajšnjih zapletih v Slovenskem državnem holdingu (SDH) in Družbi za upravljanje terjatev (DUTB) ter ob že izvršenih nedavnih prodajah in še bolj ob napovedanih razprodajah v 2016.
Privatizacije Sloveniji niso prinesle pričakovanega povečanja učinkovitosti, pravičnosti in tudi niso prispevale k politični demokraciji, kar naj bi bil njihov cilj. Prva, certifikatska, ki je ustvarila 2 milijona »kapitalistov«, je bila le na prvi pogled pravična, a takoj je bilo jasno, da 60 odstotkov novih »kapitalistov«, ki so svoje certifikate prinesli pidom, ker drugje ni bilo prostora, ne bo dobilo nič. Večina tistih, ki so jih lahko prinesli drugam, pa je proizvodno premoženje hitro spreminjala v potrošno, zato privatizacija podjetjem ni prinašala novega kapitala ampak jih je izčrpavala. Tajkunske privatizacije v razdobju hazardiranja pa so s krizo in neumnimi reakcijami politike in bank nanjo prinesle uničenja podjetij, njihovo poceni prodajo tujcem ali ponovno nacionalizacijo potem, ko so jih njihovi začasni privatni lastniki že precej uničili. Lastniški delež države v gospodarskih družbah na različnih področjih gospodarstva zato ostaja velik, in se je »reševanja« bank celo močno povečal.
Za upravljanje podjetij v polni ali delni državni lasti imamo dve upravljavski družbi: Slovenski državni holding (SDH) in Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB). SDH in DUTB naj bi zaupane jima gospodarske družbe upravljali skladno s Strategijo upravljanja državnih gospodarskih družb (Strategija) in v dolgoročno korist vsem državljanom Slovenije. Obenem pa naj bi preprečili vtikanje politike v gospodarstvo, kar je sicer le nesmiselno sprenevedanje; politika se ne more odreči odgovornosti za delovanje celotnega gospodarstva, mora pa se odreči poenostavljanju z zahtevanim donosom kot merilom uspešnosti posameznih družb v državni lasti. Za razliko od privatnega lastnika, ki ga zanima donosnost njegove družbe, so za državo pomembnejši učinki, ki jih družba ima na celotno gospodarstvo. SDH in DUTB sta bili ustanovljeni iz različnih razlogov in v različnih okoliščinah; a obe upravljavski družbi dejansko le razprodajata premoženje, kar naj bi pospešeno počeli še naprej. To je pravzaprav razumljivo; na njihovem čelu so finančniki; finančnike in računovodje pa stranski učinki in dolgoročne posledice ne zanimajo. Uspešni so, če nekaj, kar je vredno 100, a so dobili za 30, prodajo za 40. A ker ju skupaj s strategijo imamo, ju ne gre rušiti, smiselno pa je spremeniti njun pomen in delovanje.
Da bi se dobremu upravljanju državnih gospodarskih družb približali, je prav, da se pomen SDH in DUTB kaže tudi v velikosti in sestavi njunih organov upravljanja; njuna nadzorna sveta je treba razširiti s predstavniki različnih poklicev in slojev družbe, ki predstavljajo »živo« (sindikati) in »minulo« (upokojenci) delo ter s predstavniki kapitala (izvršna oblasti in »delodajalska« združenja). V nadzornem svetu morajo biti ugledni državljani, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja v slovenski družbi in ki niso odvisni od političnih strank; ugled jim daje trdnost in odpornost proti političnim manipulacijam. Pri tem je mogoče uporabiti izkušnje drugih držav, na primer Nemčije, kjer so nadzorni sveti velikih družb, ki so deloma v državni lasti, veliki in sestavljeni iz enakega števila predstavnikov dela in kapitala. Takšna ureditev v SDH in DUTB naj bi pripeljala tudi do podobne ureditve tudi v drugih gospodarskih družbah v državni ali delni državni lasti, ter posredno tudi do drugačnih pogledov na njihovo privatizacijo in upravljanje. Se pa mudi, če sprememb ne bo hitro, bodo odveč, saj ne bo kaj upravljati.
Vsem, ki ste prebrali do konca, želim vse dobro in veliko dela v prihodnjem letu.
Jože Mencinger, Sinteza, 19.12.2015