Imajo dolgoročno vizijo. Izvaja jo vsaka vladajoča garnitura.
Imamo Slovenci državo?

PROLOG
IBM odpira klicne centre za komunikacijo z uporabniki. Med kandidatkami za vzpostavitev novega centra za tehnično podporo je bila tudi Slovenija, a se je IBM po presoji odločil, da dejavnosti ne bo pripeljal v Slovenijo. IBM-ov klicni center bo na Hrvaškem.
Oktobra 2015 je IBM vzpostavil kontakt z vlado RS, agencija Spirit je pripravila izračune investicije in z upoštevanjem možnega koriščenja različnih možnosti in vzpodbud so se številke gibale od 50 do 1000 visoko kvalificiranih delovnih mest. Po predstavitvi možnosti se je IBM brez pojasnila odločil za Hrvaško. Razlog slutimo v pojasnilu vlade RS: »davčne obveznosti v Sloveniji nikakor ne morejo biti predmet parcialnih dogovorov.«
POSEL TISOČLETJA
Hrvaška se bo vpisala na svetovne energetske zemljevide in postala regionalna sila in generator stabilnosti v regiji.
Ni prav pogosta diplomatska praksa, da bi se sosednji državi ovajali pred tako visokim predstavniškim telesom kot je Organizacija združenih narodov. V moderni Evropi bi takšen poizkus zelo težko našli. Pa se je vendar zgodil. Hrvaška je pisala posebno pismo državam članicam OZN in na prav svojevrsten način opozorila na vlogo Republike Slovenije v postopku iskanja rešitve dolgoletnega mejnega spora. Prav zaradi nenavadnosti in politične svojevrstnosti takšne odločitve, se velja vprašati o razlogih.
CELOTEN ČLANEK

Prof. Miran Mihelčič se čudi, da največja vladajoča stranka (SMC) še ni izpolnila zelo pomembne predvolilne obljube o uvedbi »boljšega« volilnega sistema in kar vztraja pri »že vse od leta 1992 začasnem«, ki namesto demokracije razvija in vzdržuje strankokracijo nemalokrat okuženo s korupcijo. Prof. France Bučar je zapisal, da v normalni parlamentarni demokraciji predstavlja Parlament splošni in simbolni center družbene ureditve, a je pri nas to vlogo izgubil, saj se najpomembnejše odločitve sprejemajo izven parlamenta.

Je obstoječi volilni sistem res tako škodljiv? In zakaj je tako mamljiv?
Poosamosvojitvena vodstvena “elita” je prevzela vlogo in družbeno strukturo, ki jo je za svoje potrebe vzpostavil bivši režim in s tem dobila nenadzorovano moč. Za stvarno tranzicijo v nov model upravljanja družbe in države ni bila zainteresirana. Sprejemala je le tiste spremembe, ki krepijo njeno moč, pojasnjuje prof. Bučar. Tako je z razvojem novih finančno-gospodarskih centrov prišlo do povezovanja politične in gospodarske “elite” za skupno obvladovanje države. A “elita” ne sme biti odvisna niti od volivcev. Volitev pa se ne more preprosto ukiniti. In tako so si politične stranke relativno neodvisnost od volivcev zagotovile s prikrojenim volilnim sistemom.
Dosegle so, da je prešel izbor kandidatov za parlament izključno v njihove roke. Kdor bi se kakorkoli uprl volji politične stranke ali vsaj pokazal določeno samostojnost mišljenja, se lahko poslovi od politične kariere. Preprosto ne pride več na strankino kandidatno listo. A stranke so poskrbele tudi, da je poslansko mesto zelo dobro plačano ter hkrati kandidirajo ljudi, ki so eksistenčno odvisni od poslanske plače. Tako je neodvisnost poslanca v stalnem soočenju z voljo stranke in pod sankcijo izgube družbenega položaja. Poslanec je ujetnik stranke in če se zgodi, da glasuje v nasprotju s pričakovanji, je to že razlog za svojevrsten političen škandal. Dokaz, da je poslanec brezmočna lutka v rokah strankinega vodstva je že »koalicijski dogovor«. Iz tega dogovora so poslanci že povsem izločeni, saj dogovor temelji na predpostavki, da stranke v celoti obvladujejo svoje poslance, sicer bi bil dogovor brezpredmeten.
»Začasni(!)« volilni sistem je tako pripeljal do neposrednega zanikanja ideje parlamentarizma, saj brez svobode poslanca ni parlamenta. Strankarski establišment zavezuje svoje poslance, kako bodo glasovali, ne glede na izrecno ustavno določilo, da poslanci niso vezani na nikakršna navodila. In tu gre za bistveno. Poslancem je odvzeta opravilna sposobnost, parlament pa je le zelo draga kulisa za podeljevanje pravne obveznosti tistemu, kar so že pred tem zlobirali v neformalnih omrežjih in se dogovorili na koalicijskem vrhu. Na široko so odprta vrata dogovarjanju o pomembnih vprašanjih brez in mimo vsakršne odgovornosti in ob veljavnem volilnem sistemu tudi brez političnih sankcij, saj so volivci povsem nemočni.
Dokler ne bomo vzpostavili možnosti, da bodo poslanci v parlamentu usklajevali različne interese v skupno korist in preprečevali uveljavljanje posameznih interesov na škodo celotne skupnosti, ne bomo imeli normalnega družbenega razvoja in tudi uspešne parlamentarne ureditve ne. Da bo imela država na svojem vrhu uspešen Parlament, moramo najprej začeti spoštovati ustavno določilo o poslančevi neodvisnosti, kar pa je v direktnem nasprotju s primarnim interesom političnih strank. Ključni izvor slovenske upravljavske, razvojne in splošne družbene krize je prav »deformiran« volilni sistem, ki ne omogoča širšega zajema kvalitetnih kandidatov, niti vpliva volivcev na izvolitev ljudi s pripoznano integriteto.
Brez močne prisile dobro organiziranih civilnodružbenih aktivnosti politične stranke volilnega sistema v lastno škodo ne bodo spremenile nikoli. Kaj šele, da bi to storile prostovoljno! Zadnjega takega poizkusa civilne družbe, ki je pod vodstvom ZDUS s 5.700 podpisi vložila v parlamentarno proceduro predlog za spremembo zakona o volitvah (objavljeno v Poročevalcu DZ z dne 29.3.2013) so se stranke ubranile. Kritična masa »civilnodružbene prisile« je bila prešibka. A brez spremembe volilnega sistema ni izhoda iz naše razvojne, družbene, gospodarske,… krize ??!! Kaj še čakamo? Do spremembe mora priti. Le »civilnodružbena prisila« mora še narasti.
Miroslav Marc, SINTEZA, 30.4.2016

Dr. Maks Tajnikar je v Delu objavljeni članek začel z mislijo: “Evropa in z njo Slovenija živita v svetu zmot. A če ljudje preveč zmot vzamejo za svoje, je to lahko nevarno?” Naslovil ga je: ZMOTA NA ZMOTO – KATASTROFA.
Sintezin član Andrej Cetinski komentira:

Če nam zdravje opeša, najprej ugotovimo, zakaj se nam je to zgodilo, in šele za tem se odločamo o načinu zdravljenja. Tega pravila se pri upravljanju uspešnih podjetij dosledno držijo, bolj redko pa se tako ravna pri upravljanju države. Pri slednjem se namreč že po pravilu kot zmotno opredeljuje večino tega, kar je počela predhodna vlada, še posebno če ta pripada drugemu političnemu taboru kot aktualna vlada. Rezultat takega početja je – če ostajamo znotraj domačih logov -, da Slovenci svojo državo vse prej kot dobro upravljamo. O zmotah, ki jih pri tem pogosto spregledamo, je v prispevku z gornjim naslovom spregovoril dr. Maks Tajnikar. Da se je tega lotil, je pohvalno. Verjamem tudi, da Tajnikar dopušča, da njegove diagnoze v vseh pogledih niso neoporečne in zato z razumevanjem sprejema opozorila, kje morebiti ne razmišlja najbolje. Eno od zmot je v članku naslovil »zmota o korporativnem upravljanju«, njeni razlagi, ki jo navaja, pa sam ne pritrjujem. Ker gre za pomembno upravljavsko vprašanje, naj ne bo odveč, če svoje poglede o tem konkretneje predstavim.
Tajnikarja razumem tako, da naj podjetje upravljajo njegovi lastniki. Ker je vladnim ministrom zaupana vloga zastopnika »državne lastnine«, bi ti morali imeti ključno vlogo pri njenem upravljanju. Mi pa smo jih, citiram Tajnikarja, »umaknili na varno, napravili prazen prostor, kjer bi morali sedeti lastniki, podjetja pa prepustili zmedenemu gospodarjenju«. V nadzornem svetu (NS) našega državnega holdinga (SDH) res ne sedijo ministri, to ima Tajnikar prav, zato pa je vseh 5 njegovih članov izbrala in imenovala vlada, tako da si je težko predstavljati, da bi tak NS ne uresničeval interesov lastnika oziroma v tem primeru njega predstavnika, to je vlade. V ureditvi, ki jo uporabljamo pri upravljanju državnega premoženja, torej ne vidim zmote v takem smislu, kot jo opredeljuje Tajnikar.
S Tajnikarjem se vsebinsko očitno razhajava v izhodiščnem pogledu, kdo naj upravlja velika podjetja. Tajnikar to vlogo prepušča lastnikom, sam pa dajem prednost rešitvi, ki jo preizkušeno uspešno uporabljajo Nemci. Ključne sestavine njihove ureditve (ponavljam: v večjih podjetjih) so te:
– 50% upravljavske moči v NS imajo lastniki. Če ima podjetje širši družbeni pomen, država poskrbi, da so širši interesi tudi lastniško ustrezno zavarovani, konkretno tako, da je država neposredno ali pa preko zveznih dežel ali večjih mest v podjetju lastniško udeležena. Za varovanje splošnih interesov praviloma zadostuje že 30% lastniški delež. (Dva primera: Nemški Telekom: država 31% lastnik; Fraport – tudi lastnih našega Brnika: deželna vlada 31%, mesto Frankfurt 20% lastnik).
– 50% upravljavske moči v NS majo zastopniki interesov dela, ti pa se delijo v tri veje: a)predstavniki širše organiziranih, od vodstva podjetja neodvisnih sindikatov b)predstavniki v podjetju zaposlenih; c)predstavnik vodstvenih delavcev podjetja.
Spričo pestre sestave so NS v večjih nemških podjetjih številčno bogati in imajo po zakonu 20 članov. Neredko imajo NS še stalne svetovalne organe, v katerih delujejo ugledni gospodarstveniki. (V svetovalnem organu Fraporta jih je kar 17.). Je pač tako, da je upravljanje ključni dejavnik uspešnosti podjetja in malokaj je dražje od slabega upravljanja.
Zaradi prostorskih omejitev le še nekaj mnenj:
– Nemčija je gospodarsko ena najbolj uspešnih in socialno dobro urejenih držav. K temu uspehu nedvomno odločilno prispeva domišljena sistemska ureditev upravljanja njihovih podjetij.
– Spričo sistema upravljanja, ki ga imajo, in ob smiselno urejenem solastništvu nosilcev splošnih interesov v podjetjih splošnega pomena, so ti interesi pri upravljanju nemškega gospodarstva primerno upoštevani, to pa je pomembno za njegovo konkurenčnost.
– Slovenija bi ravnala razumno, če bi nemški model upravljanja podjetij in privatizacije več ali manj v celoti prevzela za svojega in ga torej ne bogatila z lastnimi inovacijami. Njen jutrišnji gospodarski razvoj bi bil v tem primeru za gotovo veliko uspešnejši, kot bo sicer.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 23.4.2016

K pismu Mirana Mihelčiča »Sprenevedavi NE ustavnemu določilu«, ki je bilo objavljeno v Delu, 17.2.2016.
V javnosti kroži podatek iz znane javne raziskave (V. Godina), da kar 87% državljanov RS s sedanjo demokracijo ni zadovoljnih. Demokracija se usodno začenja z državno zborskimi volitvami, ki ga določa veljavni volilni zakon. Zadnje volitve po tem zakonu so prinesle zelo nizko volilno udeležbo (le 51,73 %!?) – ljudje so velikokrat povedali, »da nimajo koga voliti!«
Sedanji volilni sistem (po »začasnem« zakonu iz leta 1992 !?) »proizvaja« dokazane pomanjkljivosti: skoraj ena četrtina volilnih okrajev danes nima svojega predstavnika v DZ, tam pa sedijo poslanci, ki so prejeli sorazmerno malo glasov volivcev – v primerjavi s tistimi, ki so jih prejeli precej več… Glavna pomanjkljivost sedanjega volilnega sistema pa je ta, da po večinskem javnem mnenju proizvaja najslabši »strankarkokratski« politični sistem v Evropi.
Slabosti sedanjega volilnega sistema se je pred zadnjimi volitvami leta 2014 očitno zavedala tudi nova stranka Mira Cerarja (SMC), saj se je nato v koalicijski pogodbi znašla zaveza po spremembah.
Predstavljam si, da so s temi spremembami mislili na to, da bodo volivci s svojimi interesi bistveno bolj vplivali – kot pa le stranke – nemalokrat okužene s korupcijo in ozkimi strankarskimi potrebami. Vendar Cerarjeva vlada do danes (še) v ničemer ni uresničila svoje volilne zaveze.
Vsakemu slovenskemu »aktivnemu državljanu« je jasno, da bi se moralo nekaj bistvenega spremeniti v volilnem zakonu, da bi se lahko onemogočila sedanja samovolja vodstev političnih strank, ki v nasprotju s slovensko ustavo (!) onemogočajo izražanje volje večine volivcev.
Že nekajkrat je bil podan predlog predstavnikov civilne družbe (ki je bil tudi neuspešno poslan v državno-zborsko proceduro), katerega bistveno določilo je:» vsak volivec ima dva glasova na volitvah za Državni zbor: enega za želenega kandidata iz svojega volilnega okraja in drugega za kandidata politične stranke«. Na ta način bi lahko bistveno omejili monopol političnih strank, ki se kaže kot usodna »rak rana« Slovenije.
Nova skupina civilne iniciative bo zelo verjetno sprožila množično akcijo podpisovanja za »Avtorizirano večinsko javno mnenje« (AVJM), ki naj bi predstavljala pritisk večinske javnosti na »sedanjo ponavljajočo se volilno prevaro«.
»Če Mohamed ne pride h gori, bo gora prišla k Mohamedu.«
Vito Šoukal, Sinteza, 23.4.2016

Vlado Miheljak v Mladinini kolumni, ki jo je naslovil Dvojajčna dvojčka, analizira in primerja slovensko levico in desnico. Sestavek začne: »Desnica mi je na neki sprevržen način všeč. No, je pretežno odvratna, a visoko predvidljiva in stanovitna. Levica mi ni všeč. Je sicer pretežno simpatična, a popolnoma nepredvidljiva in nestanovitna. Pri desnici veš, kaj lahko pričakuješ od nje, in to tudi praviloma dobiš. Neredko v dvojni porciji. Pri levici tudi veš, kaj lahko pričakuješ od nje, in tega praviloma ne dobiš. Desnica praviloma izpolni pričakovanja, tudi tista najbolj negativna; levica jih praviloma ne izpolni…« Več:
In Milan Bajželj mu replicira:
Vlado Miheljak, kot običajno, tudi v tem prispevku odlično komentira aktualne politično strankarske razmere pri nas. Ne strinjam se le z zaključkom. Oziroma bolje, upam, želim si…,da v tem zaključku nima prav.
Po mojem mnenju ni bila »največja napaka IDS oziroma ZL, da se je prebila v parlament«. In, da »če hoče preseči parlamentarna pravila in aritmetiko, bo to morala storiti zunaj parlamenta.« Preboj ZL v parlament je bil lep uspeh. Z vsemi »nastavljenimi« posebnostmi ZL. Koalicija treh strank plus še posebej 4. skupina. Komplicirano, ampak uspeh je bil.
Napačno pa je bilo, da se ključni akterji takoj po volitvah niso potrudili, da bi še poglobili in organizacijsko še okrepili skupno organizacijo (ZL) tako, da bi še naprej krepili identiteto posameznih strank in 4. skupine.
Ni res, da te stranke in 4. skupina med seboj niso kompatibilni. Zelo so lahko kompatibilni. Tako programsko, kot generacijsko itd. Res pa je, da je tako strukturo težje uspešno upravljati in voditi na način, da bo sodelovanje boljše in skupni rezultati (na volitvah itd.) še boljši.
Torej gre za vprašanje sposobnosti sodelovanja in vodenja k skupnim ciljem, ne pa za »kompliciranost sodelovanja«, kot sporočajo nekateri aktualni prvaki in prvakinje ZL.
Je nekaterim združevanje na silo izhod v sili?
Upam, da je možno nadaljevanje tako, da sicer lahko pride do združitve strank in 4. skupine v eno novo stranko, vendar na način, da se naprej razvijajo identitete posameznih akterjev. Če to ni možno, potem morajo ti akterji nadaljevati s koalicijo in njeno nadaljnjo izgradnjo. Vsakodnevno, načrtno in zelo organizirano. Ne šele z nekakšno koalicijo v sili pred naslednjimi volitvami.
Vodilni posamezniki, ki ves problem vidijo v tem, da je »usklajevanje prekomplicirano«, pa morajo spoznati, da gre sicer res za zahteven proces, vendar pa, da je uspešnost sodelovanja v tem procesu stvar sposobnosti ključnih akterjev za sodelovanje.
Ali morda kdo misli, da je sedanjo strankokratsko parlamentarno demokracijo mogoče nadgraditi (izboljšati!) na enostaven način?
In, če ni mogoče, da se »komplicirano sodelovanje« nadomesti z ambicioznim in uspešnim sodelovanjem k novim ciljem ZL, potem ima pač Vlado Miheljak ponovno in v celoti prav.

Prispevek, ki ga je pod gornjim naslovom objavil F. Drenovec, prepričljivo odslikava razmere, v katerih je Slovenija. Za večino njenega prebivalstva je danes slabše, kot je bilo pred desetimi leti, še bolj pa zaskrbljuje, da se nam v prihodnje ne obeta nič boljšega, prej nasprotno. Osrednji krivec za to neveselo zgodbo je vse bolj neoliberalno upravljanje države. Ta tip upravljanja namreč državo prednostno izrablja za zadovoljevanje interesov bogatih, glavne žrtve takega ravnanja pa so socialna in pravna država ter njena splošna ekonomska učinkovitost. Namesto neoliberalnega potrebujemo torej drugačno upravljanje države, to je tako, ki se bo odlikovalo po učinkovitosti in poštenosti, usmerjeno pa bo v zadovoljevanje interesov večine prebivalstva. V Evropi smo v drugi polovici prejšnjega stoletja tako državo že poznali.
Spremembe v upravljanju države, ki jih potrebujemo, najlažje izvedejo socialno naravnane politične, intelektualne in ekonomske elite. Te smo pred desetimi leti še imeli, a so po Drenovcu do te mere poniknile, da danes z njimi ne gre več računati in prav zato naj bi bil naš prihodnji razvoj vse prej kot obetaven. Sam verjamem, da še vedno lahko izvedemo spremembe, ki se bodo odrazile v drugačnem, to je bolj kvalitetnem upravljanju države. Za ta namen potrebujemo predvsem drugačne sistemske rešitve v politični ureditvi, konkretno najbolj naslednje tri:
1. Nov volilni sistem, ki bo omejil sedanjo moč vodij političnih strank, da odločilno vplivajo na to, kdo bo stranko zastopal v parlamentu, in to moč prenesel na volivce. Predlog za to potrebnega zakona je pripravljen – njegova vsebina se zgleduje po dobri nemški praksi – in že nekaj let v parlamentu čaka na sprejem, vendar politične elite zgledno skrbijo, da se to ne zgodi.
2. Spremembe v sistemu upravljanja državnega premoženja. Aktualni sistem je eden najšibkejših členov naše družbeno-ekonomske ureditve, saj resno zmanjšuje ekonomsko učinkovitost državnega premoženja, spodbuja in omogoča različna zelo škodljiva koruptivna ravnanja, zaradi njega pa trpi tudi suverenost države. Vse poskuse, da bi to upravljanje uredili recimo po nemškem vzoru, je politika doslej preprečila, slej ko prej predvsem zato, ker sedanja ureditev še kako ustreza nekaterim domačim in tudi tujim interesnim navezam, saj jim omogoča hitro bogatenje.
3. Spremembe v sistemu oblikovanja vlade. Sedanja ureditev, poznana kot »koalicijska« vlada, je problematična pa tudi zgodovinsko preživeta. Bistveno boljša rešitev je »velika« koalicija, ki jo na primer že več desetletij uspešno prakticira sosednja Avstrija, zadnje čase pa tudi Nemčija. Še učinkovitejši je tip velike koalicije, ki ga uporablja Švica in ta verjetno bolje od vsega drugega, kar danes pozna svet, zadovoljuje potrebe po demokratičnem in učinkovitem vodenju države. Razum nam torej veleva, da na mesto sedanjega modela oblikovanja vlade uvedemo rešitve, ki so se drugod že izkazale za bistveno boljše.
Če bi bili pred desetimi leti uvedli gornje sistemske spremembe, Slovenija zagotovo ne bi bila v tako klavrnem stanju, kot nam jo slika Drenovec. Da tega nismo storili, je pomemben uspeh neoliberalizma, saj se šibka država, torej njeno slabo upravljanje, uvršča med osrednje pogoje za njegovo prevlado. Uspeh so mu omogočile politične elite, pri čemer je nemajhno vlogo s svojo ideološko zmedenostjo, neenotnostjo in pasivnostjo odigrala prav politična levica.
Ni pa še vse izgubljeno. Še vedno namreč ni prepozno, da namesto z vedno novimi strankami upravljanje države okrepimo s sistemskimi spremembami, ki dobro podpirajo njeno učinkovito, etično in socialno delovanje. To naj bi bila ta čas prednostna naloga levo usmerjene politike tudi zato, ker nam sicer grozi, da se bo sedanja neoliberalna prevlada razvila v novodobni fašizem. V teh aktivnostih naj bi levo politiko učinkovito podpirala tudi civilna družba; še predvsem velja to za dve njeni veliki organizaciji, to sta zvezi sindikatov in upokojencev.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 25.3.2016