TTIP – CETA – TISA

vsemogočni kapitalski profitni gon korporacij in njihove evropske birokracije

Slovenska vlada se je spet znašla stisnjena v kot. Evropska zveza od nje zahteva, da da soglasje k podpisu sporazuma CETA, ker bo ta sporazum koristil velikim evropskim korporacijam. Pri tem se jasno zaveda, da bo ta sporazum slabo vplival na majhna, manj konkurenčna gospodarstva, tudi slovensko. Taka gospodarstva potrebujejo v velikem, odprtem gospodarskem prostoru več pozornosti in zaščite, tako, kot jo potrebujejo narodnostne manjšine v večjih državah. Če bi vlada sledila interesu svojih državljanov, bi morala podpis takega sporazuma odkloniti.
Pa to še ni vsa njena zadrega. Dobro se namreč zaveda, da je slovensko javno mnenje skoraj enotno proti podpisu tega sporazuma, tudi zato, ker ga dojema kot prvi korak k podpisu še slabših, še bolj nevarnih sporazumov (TTIP, TISA), ki jih vsiljujejo multinacionalke oz. v njihovem imenu predvsem ZDA. Ti sporazumi ne le, da podrejajo nacionalna gospodarstva apetitu mednarodnih korporacij, v veliki meri jemljejo tudi suverenost manjšim državam oz. njihovim vladam, parlamentom in pravnemu sistemu nasploh.
Po drugi strani pa se Vlada zaveda, da bo s soglasjem k podpisu sporazuma CETA zgubila nadaljnjih pet ali deset točk na lestvici svoje priljubljenosti, kjer že zdaj kotira obupno. Ve pa tudi, da bi z odklonitvijo tega soglasja sebi in državi Sloveniji vrnila kar nekaj ponosa in mednarodnega ugleda, predvsem pa bi varovala svoje dolgoročne razvojne koristi.
Pa bo slovenska politična elita izkoristila to priložnost? Vlada je že pokleknila. Na vrsti so poslanci. Bodo oni stali za očitnim interesom državljanov? Dajo vsaj oni kaj tudi na ponos te države in svojih volivcev? Močno dvomimo! Kolikor poznamo razmere v slovenski politiki, se bo spet podelala in pokleknila pred vsemogočnim kapitalskim profitnim gonom korporacij in njihove evropske birokracije. S stisnjenimi zobmi bo ugotovila, da je nevarnost ob neposlušnosti do EU prevelika. Sprašujemo se, za koga: za vladne funkcionarje ali za slovenske državljane?!
Na poslancih strank vladajoče koalicije je vsa teža in odgovornost odločitve!
Programski svet Sinteze  – Ljubljana, 14.10.2016

Zadnje javnomnenjske ankete kažejo, da se ciklično ponavlja dejstvo, ko podpora aktualni oblasti nezadržno pada, hkrati pa se kar polovica volilnega telesa ne more opredeliti, kateri politični stranki bi zaupala svoj glas. Če se bo naslednjih (rednih ali predčasnih) volitev glede na nekajletni trend udeležila manj kot polovica volivcev, bo to pomenilo, da bo vladajoča koalicija vladal v imenu dobre četrtine vseh volilnih upravičencev. Vsekakor legalno, vendar s hudo vprašljivo legitimnostjo.
Že slabo desetletje se dogaja, da noben sklic državnega zbora svoje naloge ne izpelje do konca, po tekočem traku se menjavajo vlade in ministri, zakonodaja s številnimi spremembami postaja vedno bolj nepregledna, celovitih rešitev pa je zelo malo. Državni zbor je tudi glede na moje izkušnje vedno bolj glasovalni stroj vladajoče koalicije in tudi predstavnica vrhovnega sodišča je na seji komisije državnega sveta izjavila, da nimamo več demokratične delitve na tri veje oblasti, pač pa zgolj dualni sistem.
Enega od ključnih razlogov za takšno stanje vidim v sedanji volilni in referendumski zakonodaji, ki ni v skladu s tretjim členom ustave, po katerem ima v naši državi oblast ljudstvo, izvršuje pa jo neposredno in posredno z volitvami. Politična elita je pred nedavnim pravico do referenduma močno omejila (kako lahko ljudstvo odloča o svoji usodi, če ne more neposredno odločati o zakonih, povezanih s financami, in o mednarodnih pogodbah?), še pred tem pa v letu 2000 kljub presoji ustavnega sodišča v nasprotju z voljo ljudstva v ustavi določila proporcionalni volilni sistem.
80. člen ustave poleg sorazmernega predstavništva in štiriodstotnega volilnega praga določa, da imajo volivci odločilen vpliv na izbiro kandidatov. V šestnajstih letih, ki so sledila ustavni spremembi, je bilo kar nekaj poskusov, da bi s spremembo ali dopolnitvijo volilnega sistema udejanili ustavno določilo o odločilnem vplivu volivcev (uvedba absolutnega preferenčnega glasu, dvokrožnega večinskega volilnega sistema ali kombiniranega sorazmernega in večinskega volilnega sistema), vendar noben državnozborski sestav ni zbral potrebne dvetretjinske večine za spremembo volilne zakonodaje.
To dejstvo ne pomeni le tega, da se poslanci, ki so po ustavi predstavniki vsega ljudstva, preprosto požvižgajo na ustanovni državni dokument, voljo ljudi in civilnodružbene pobude, temveč tudi to, da so bile v tem času vse volitve izpeljane v nasprotju s ključnim določilom 80. člena ustave. Da volivci dejansko nimajo odločilnega vpliva na izbiro kandidatov, dokazujejo analize zadnjih nekaj volitev v državni zbor, tudi tistih iz leta 2014. Da je s sedanjim volilnim sistemom nekaj globoko narobe, izpričuje ravno dogajanje v tem letu, ko je stranka, ki ima daleč največ županov, izpadla iz državnega zbora, največja koalicijska stranka, ki ima kar 36 poslancev, pa na kasnejših lokalnih volitvah ni dobila niti enega župana.
Čeprav Zakon o določitvi volilnih okrajev zahteva, da so poslanci izvoljeni na približno enako število volilnih upravičencev, so razlike med najmanjšim in največjim volilnim okrajem skoraj v razmerju ena proti štiri: 8000 volivcev najmanjši in 30000 volivcev največji volilni okraj.
Sedanji volilni sistem omogoča izrazito neenakomerno pokritost države z izvoljenimi predstavniki ljudstva, saj ima veliko volilnih okrajev po dva izvoljena poslanca (eden celo tri), kar četrtina vseh volilnih okrajev pa sploh nima svojega predstavnika v državnem zboru. Ta dejstva so v izrazitem nasprotju z v ustavi zapovedano sorazmerno zastopanostjo in (ne samo abstraktno!) zahtevo, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva.
Povsem v nasprotju z ustavno zahtevo, da morajo imeti volivci odločilen vpliv na izbiro kandidatov, pa je število glasov, ki so jih dobili izvoljeni poslanci . Razmerje med največ in najmanj glasovi je približno deset proti ena, samo polovico državnega zbora pa zasedajo poslanci, ki so v svojem volilnem okraju osvojili največ glasov. Vsi drugi so bili po številu glasov na drugem, tretjem in celo četrtem mestu.
Državni svet je že pred letom in pol opozoril na vse te ključne pomanjkljivosti volilne zakonodaje in vložil na ustavno sodišče zahtevo za presojo ustreznih členov, vendar sodišče kljub opozorilu, da se bližajo redne volitve, sprejem popravkov volilnih zakonov pa je zaradi zahtevane dvetretjinske večine zahtevno in dolgotrajno opravilo, vloge drugega doma parlamenta ne bo obravnavalo prednostno.
Zato se lahko zgodi, da bomo imeli že četrte volitve zapored, ko bodo volivci kupovali mačka v žaklju, množično glasovali za »Nenjega« in posledično dobili veliko število povsem neizkušenih in neprepoznavnih poslancev. Pravzaprav je svojevrsten paradoks, da so ravno tiste volitve, ki odločajo o sestavi zakonodajnega organa oblasti in imajo posledično največji vpliv na življenje in delo posameznega volivca, najmanj demokratične in z najmanjšo legitimnostjo. Tako volitve v evropski parlament kot lokalne in predsedniške volitve (prve z absolutnim preferenčnim glasom in druge z dvokrožnim večinskim sistemom) veliko bolje uresničujejo ustavno načelo, da morajo imeti volivci odločilen vpliv na izbiro kandidatov.
Tisti kandidati za politično funkcijo, ki so izvoljeni po dvokrožnem večinskem sistemu, imajo ob nedvomni legalnosti tudi polno legitimnost, saj jih podpira najmanj polovica opredeljenih volivcev. Že dve desetletji se v nasprotju z referendumsko izraženo podporo temu volilnemu sistemu ponavlja večinsko mnenje političnih elit in nacionalnih medijev, da bi bila uvedba večinskega sistema izrazito škodljiva, pri čemer se argumentacija omejuje na politične ambicije največje opozicijske stranke in na trditve, da bi se tako povečala ideološka polarizacija, da bi tako dobili samo dve veliki stranki, od katerih bi ena zlahka dosegla dvetretjinsko ustavno večino in da s tem manjše stranke ne bi imele možnosti priti v državni zbor.
Prvo trditev je lahko ovreči, saj večje ideološke polarizacije, kakršno smo dobili po četrtstoletni uporabi proporcionalnega volilnega sistema, ne bi mogli imeti. Nasprotniki dalje pozabljajo, da relativna večina še ni absolutna in da v drugem krogu praviloma zmaga manj radikalen kandidat, ki ima širšo podporo. Tudi manjša stranka, ki bi sicer težko prestopila državnozborski prag, bi vsaj z enim dobrim in prepoznavnim kandidatom lahko ostala v državnem zboru. To je poleg kombiniranega edini volilni sistem, ki omogoča kandidirati neodvisnim kandidatom, kar je tudi edini učinkoviti način za zmanjšanje strankokracije in za preobrazbo negativne selekcije (»važno, da je naš«) v pozitivno.
Veliko je primerov, ki dokazujejo, da Slovenci tako na lokalnih kot na predsedniških in tudi državnozborskih volitvah ne volimo strank, pač pa osebnosti. Te značilnosti majhne države z dvema milijonoma prebivalcev sedanji proporcionalni volilni sistem ne upošteva oz. jo celo zlorablja. Z uvedbo dvokrožnega večinskega sistema bi dobili res prave in prepoznavne osebnosti na poslanskih sedežih, vsi poslanci bi imeli polno legitimnost in ob dobrem delu zagotovljeno ponovno izvolitev, samo tak volilni sistem pa bi tudi omogočil predčasen odpoklic slabo delujočih predstavnikov ljudstva.
Zoran Božič, državni svetnik,8.10.2016

V SINTEZI-KCD že ves čas budno spremljamo dogajanja v zvezi s pripravo gradnje drugega železniškega tira Koper Divača. Večkrat smo opozorili Vlado na ponavljajoči se obrazec, po katerem celotno dogajanje vodijo oz. diktirajo neformalni lobiji izvajalcev, ki uspejo oblikovati zaprto vertikalno povezavo od načrtovalcev do izvajalcev in nadzornikov celotnega projekta. Poleg tega naj bi bila z njihove strani vsiljena cena ravno pravšnja za potrebo po »javno-zasebnem partnerstvu«.
Vlada je pod pritiskom civilne družbe deloma popustila in naročila revizijo Projekta, ki je pokazala, da je realna cena skoraj za polovico manjša od prvotno vsiljene. A prepričani smo, da obstaja velika verjetnost, da bo združba, ki diktira način tako tehnične kot finančne izvedbe, z raznimi aneksi ceno projekta ponovno potiskala nad Mrd evrov. Zato predlagamo ustanovitev NADZORNEGA ORGANA CIVILNE DRUŽBE, ki ne sme biti privesek nobene obstoječe organizacije, pač pa mora biti povsem neodvisen in samostojno delujoč, odgovoren samo javnosti oz. civilni družbi. Njegov vpliv bo bistveno večji od vpliva katerekoli posamezne celice civilne družbe.
Vabimo vas, da idejo podprete najprej s predlaganjem posameznih članov in nato z aktivnim spremljanjem njegovega dela.  –   koalicija@t-2.net

V torek, 18. oktobra 2016 so se na pobudo SINTEZE-KCD in širše podpore občanov sestali zaskrbljeni državljani in vzpostavili Svet za civilni nadzor Projekta Drugi Tir. Zabeležka ustanovnega sestanka 

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš uvodoma razpravljata o interpelaciji proti delu celotne vlade, nakar se usmerita na oceno dveletne vladavine Cerarjeve vlade   – Video   (od 4:25 do 18:35 minute)

Sam okvir države Cerarjeva vlada sicer vzdržuje, vendar je na točki razgradnje naše družbe in naše države strahotno nevarna. Če ne razumejo načela, da je otrokom potrebno zagotoviti zdravo prehrano in če ne razumejo, da je to investicija v prihodnost in zdravje te nacije (vlada ni podprla brezplačnih šolskih malic); ter, če ne razumejo, da ne smrt, ne bolezen ne moreta postati polje, kjer se dobro služi, kjer se dela dobičke (zakon o pogrebništvu); preprosto ne razumejo temeljnega ustavnega koncepta. Človeški obraz te vlade je objektivno enako nevaren, kot je bila takrat Janševa vlada. Ko bo prepozno, tudi opravičevanje, da je nekdo Cerarja in njegovo vlado usmerjal v neoliberalizem, ne bo pomagalo.

Povzetek pripravil: Miroslav Marc, Sinteza, 29.9.2016

V zadnjem tednu smo predse dobili dva primera dveh povsem različnih politik. SDS je tožila državo zaradi vpliva sojenja v aferi Patria na volitve leta 2014, ZL pa je na vse poslanske skupine naslovila pobudo za sklic izredne seje državnega zbora, ki naj bi odločil, da bi otroci revnih družin v šoli dobili brezplačno kosilo. Prva je s svojim podvigom polnila prve strani in udarne termine medijev, predlog druge je izzvenel bolj ali manj v prazen prostor.

Janez Markeš v prispevku Kaj v resnici šteje pravi, da se s tem nakazuje, kdo v tem trenutku sploh zmore razmišljati o prihodnosti družbene ureditve v slovenski državi in poudari:
V odzivu na Markešev prispevek je Programski svet gibanja Sinteza poudari, da je Markeš v tem članku postregel z zelo natančno analizo delovanja našega političnega sistema. Obravnavana primera v popolnosti odražata resnično delovanje političnih strank, ki so trenutno uvrščene v parlament in škodljivost aktualne strankokratske ureditve. Svoje predloge je možno uveljaviti samo na način, da vodstva strank organizirajo premoč tako, da so druge, njim trenutno nevšečne ali potencialno preveč konkurenčne stranke, poražene.
Andrej Cetinski pa pravi Markeš razgrinja vso bedo naše politike. Primera seveda nista osamljena. Na podobno škodljive prakse naletimo več ali manj povsod in vsakodnevno, kar opravičuje zaključek, da svojo državo zelo slabo upravljamo. Za to pa ne gre kriviti le oseb, pač pa je poreklo naših težav predvsem v sistemu, po katerem izbiramo ljudi, ki jim zaupamo urejanje skupnih zadev. Na eni strani je to volilni sistem; drugi pa je način oblikovanja vlade.

kaj-v-resnici-steje-ac-a

Tadej Kotnik je v kolumni časnika Finance na dveh primerih predstavil, kako izvajajo bančno sanacijo Avstrijci in kako Italijani. V Avstriji so objavili novo, izboljšano ponudbo »podrejencem« ugaša­joče Hete, v Italiji pa bo sanacijo potapljajočega se Monte Paschija odslej vodil eden od povzročiteljev njegovega potopa. V Sloveniji pa(?) – kot, da je trg domačih vlagateljev bogokleten(!)

Avstrijska zgodba (Hypo – Heta):
Tamkajšnja banka Hypo je od decembra 2008 do decembra 2013 v šestih obrokih prejela 4,4 milijarde evrov državne pomoči Republike Avstrije, nato pa so jo razkosali in boljše kose razprodali, slabe – tudi jedro, poimenovano Heta – pa poslali v likvidacijo. Avgusta 2014, ko je Heta potrebovala novo milijardo evrov, so avstrijske oblasti večji del te potrebe »potešile« z izbrisom vseh podrejenih obveznic Hete v skupni vrednosti 890 milijonov evrov, sklicujoč se na »pravila notranjega reševanja« (bail-in) in dejstvo, da je bil kapital Hete takrat že globoko negativen (po MSRP 4,7 in po likvidacijskem vrednotenju 7,0 milijarde evrov; toliko o tem, da naj bi slovenske banke najbolj zabredle), a je julija lani avstrijsko ustavno sodišče izbris razveljavilo in pojasnilo, da »terjatev ni mogoče kar razglasiti za izbrisane«.
Zato so 21. januarja letos avstrijske oblasti imetnikom obveznic ponudile delno poplačilo: za navadne 75, za podrejene pa 30 odstotkov knjigovodske vrednosti terjatve. Ponudba bi uspela, če bi jo do 11. marca sprejeli dve tretjini imetnikov, a je propadla, saj jo je sprejela manj kot tretjina. Avstrijske oblasti so nato dva meseca besnele, grozile s stečajem Hete in zatrjevale, da bodo v njem navadni upniki poplačani le 54-odstotno, podrejeni pa nič. 18. Maja pa so napovedale novo ponudbo, v kateri bi upnike Hete poplačale s 13-letnimi brezobrestnimi avstrijskimi državnimi obveznicami z nominalno vrednostjo, enako polni vrednosti terjatve pri navadnih in polovični pri podrejenih upnikih. Pri takratnih zahtevanih donosih avstrijskih državnih obveznic bi se tečaj takih obveznic oblikoval blizu 90 odstotkov knjigovodske vrednosti terjatve, kar bi – vsaj za tiste, ki bi obveznice takoj prodali – pomenilo približno 90-odstotno poplačilo navadnih terjatev in 45-odstotno poplačilo podrejenih terjatev. Ponudba je bila objavljena v začetku septembra 2016, izteče pa se 7. oktobra letos, prag za uspešnost pa je tudi tokrat pri imetnikih navadni dve tretjini, pri podrejenih pa četrtina. Hkrati so se oblasti zavezale, da bodo prvih 180 dni borzne kotacije vzdrževale tečaj novoizdanih obveznic pri vsaj 90 odstotkih nominalne vrednosti; če drugega povpraševanja pri tej vrednosti ne bo, ga bo zagotovila država in pokupila presežno ponudbo.
Razlogov, zakaj so avstrijske oblasti ponudbo objavile šele tri mesece in pol po njeni najavi, je verjetno več. Prvič, sprememba proračunskega zadolževanja je morala skozi parlament, drugič, avstrijske oblasti so čakale, da bi poletni meseci omehčali zadostno število vlagateljev in tretjič, treba je bilo zavrteti nekaj telefonov, da bodo bruseljski odločevalci ponudbo poplačila »izbrisancev« razglasili za skladno s pravili, ali pa vsaj ostali tiho.
Čeprav še ni dokončno znano, ali bo nova ponudba uspela, že ima pozitivne stranske učinke; dva dni po njeni objavi je Moody’s zvišal bonitetno oceno Koroške z B3 na B1 in to pripisal izkazani pripravljenosti zveznih oblasti pomagati pri razreševanju kritičnih situacij v tej zvezni deželi.

Italija: Bo nekdanji rušitelj zdaj rešitelj?
Kolobocije okrog trenutno najbolj opotekajoče se italijanske banke Monte deiPaschi di Siena (MPS), se nadaljujejo. Konec julija 2016 je ECB končala najnovejši obremenitveni preizkus, ki je pokazal še slabše rezultate od pričakovanj pesimistov, kar je povzročilo še nadaljnje padanja tečaja delnic, ni pa imelo nobenega zaznavnega učinka na podrejene obveznice te banke, s katerimi se je še naprej trgovalo med 70 in 80 odstotki knjigovodske vrednosti.
Mesec in pol pozneje je postalo (še) jasneje, da brez nove državne pomoči ne bo šlo, saj ta banka potrebuje še vsaj pet milijard evrov svežega kapitala, reševalni sklad Atlas, pa je zdaj že skorajda prazen. Tako se vse več piše, da bodo podrejene obveznice MPS pretvorjene v njene delnice, pri čemer so italijanski odločevalci še konec avgusta zagotavljali, da bo pretvorba prostovoljna, ta ponedeljek pa so že pisali, da bo morda prisilna, torej bail-in v polnem pomenu besede.
Očitno se v zakulisju dogaja več, kot bi sklepali po medijskih poročilih, saj je predsednik uprave MPS Fabrizio Viola pred dvema tednoma nenadoma odstopil, kar je začudilo celo poznavalce. Še bolj pa so bili začudeni, ko je teden zatem odstopil še predsednik odbora direktorjev MPS MassimoTononi in pri tem povedal, da »je prišlo do spora, kako naj bi izvedli pet milijardno dokapitalizacijo«. Vrhunec začudenosti pa je sledil dan pozneje, ko je bil za novega prvega moža MPS imenovan Marco Morelli, ki je bil na vodstvenih položajih v tej banki že v letih 2006–2010 in med glavnimi akterji nakupa banke Antonveneta, za katero je MPS maja 2008 plačala devet milijard evrov in nato v štirih letih zaradi »lukenj« v tej banki utrpela skoraj šest milijard evrov izgube.
Kaj si o vsem tem mislijo finančni trgi, lahko sklepamo po gibanju tečaja delnice MPS, ki ga prikazuje spodnji grafikon. Od začetka leta do odstopa Viole je tečaj izgubil več kot tri četrtine vrednosti, odtlej pa je padal prav vsak dan in izgubil še dobro petino. Vendar trg še vedno precej trdno verjame, da podrejene obveznice ne bodo deležne resnejšega »porazdeljevanja bremen«, saj se z njimi, kot povzema spodnja tabela, trguje s podobnimi diskonti kot pred dvema mesecema. Če tečaje podrejenih obveznic interpretiramo dobesedno, trg še naprej ocenjuje, da bo »reševanje po notranjih pravilih« (bail-in), tudi če bo do tega res prišlo, imetnikom podrejenih obveznic odnesel kvečjemu četrtino vrednosti naložbe. Skrajšal in pripravil za objavo v SINTEZI Miroslav Marc, 23.9.2016

Jože P. Damijan: »Nikoli nisem bil levičar ali desničar. Sem progresivni ekonomist, ker me zanimajo najboljše razvojne zamisli in zasnove.«

Nacionalni interes ni v pivovarstvu, pač pa v zagotavljanju razmer za uravnotežen gospodarski razvoj, pri čemer imajo infrastrukturne dejavnosti poseben pomen. Pri tem med slednje štejem ne samo fizično infrastrukturo, se pravi ceste, železnice, telekomunikacije, ampak tudi šolstvo in zdravstvo. Tukaj mora država z dolgoročno vizijo in razvojno politiko poskrbeti, da se bomo razvijali v pravo smer in omogočili podjetjem čim ugodnejše in enakovredne možnosti za razvoj… Še nobeni državi do sedaj ni uspel razvojni preboj brez načrtne razvojne politike.

Celovit intervju s Prof. dr. J. P. Damjanom: »Potrebujemo samozavestnejša finančnega ministra in predsednika vlade, ne pa bruseljskih pudljev«

1. Pri zadnji sanaciji naših, večinsko državnih bank, gre za tipično in dobro zasnovano neoliberalno operacijo, katere cilj je finančnemu kapitalu ustvariti priložnosti za izjemne zaslužke na račun siromašenja in slabitve države. Za prizadeto državo, torej Slovenijo, je to operacija kolonialne narave – OKN.
Za njeno uspešno uresničitev je bilo potrebno:
a) Vprašljive bančne kredite čim nižje vrednotiti, kar naj bi prineslo najmanj trojne učinke. Ob nizkem vrednotenju kreditov se namreč:
– povečujejo potencialni dobički ob njihovi preprodaji v naslednji fazah;
– država mora povečati svoje drage zadolžitve v tujini, kar poleg dobičkov prinaša koristi tudi s tem, ko krepi njeno ubogljivost do tujine;
– država mora banke prekomerno kapitalsko okrepiti, kar naj bi njihovim skorajšnjim kupcem spričo zapovedane prodaje prineslo dodatne dobičke.
b) Pomembne sestavine OKN so še:
– država potrebuje predsednika vlade in finančnega ministra, ki ubogljivo uresničujeta tuji diktat;
– država mora postati edini lastnik bank in zato je potrebna izločitev malih delničarjev in zaplemba podrejenih obveznic;
– državo je potrebno zavezati, da bo banke v kratkih rokih v celoti prodala;
– država mora ustanoviti slabo banko z vodstvom, ki bo naloge OKN učinkovito uresničevalo;
– izvedbo OKN naj optimalno podprejo domače interesne naveze, ki se jih za to podporo primerno koruptivno motivira;
– ECB (Evropska centralna banka) in EK (Komisija EU) naj operacijo aktivno podpirata, kar zagotavlja tudi poslušno ravnanje domače centralne banke in vlade. (Za delovanje tega zadnjega pogoja so oz. še odlično skrbijo Draghi, Barosso in Juncker, vsi trije plačanci ameriškega finančnega kapitala).

2. OKN se v primeru Slovenije še vedno uspešno uresničuje, saj na strani oblasti ni nikogar, ki bi se bil pripravljen postaviti v bran njenih koristi. Zato ne preseneča, da na primer Kordež pri svojih sicer nedvomno računovodsko neoporečnih analizah ne odkriva resnejših nepravilnosti v procesu sanacije naših bank. (Glej njegov blog – O sanaciji NLB in upravičenosti odpisa podrejenih obveznic)

Andrej Cetinski, SINTEZA, 2.9.2016

Prekarizacija proti prekarizaciji. Absurd!

Rezultati stoletja in pol bojev evropskih delavcev »za dostojno delo« bodo šli v franže.

V Sloveniji močno odmeva novica, da je ministrstvo za delo pripravilo predlog spremembe delovne zakonodaje, ki bi delodajalcem omogočala odpuščanje zaposlenih med drugim tudi »zaradi porušenega zaupanja oziroma medsebojnega neujemanja«. Če to drži, je vznemirjenje vsekakor upravičeno. Kajti če bo šlo tako naprej, delovnopravne zakonodaje kmalu niti ne bomo več potrebovali. Te nenehne reforme trga dela v smeri njegove liberalizacije nas namreč – če jih sindikati ne bodo pravočasno ustavili – glede statusa delavcev v družbenoekonomskem sistemu nezadržno vračajo v 19. stoletje. Tudi »redno« delovno razmerje bo namreč kmalu postalo samo še ena izmed oblik prekariata.
Nobene realne potrebe po novih reformah
Naj najprej opozorim na nekatere ugotovitve ministrstva iz analize učinkov izvedene obsežne reforme trga dela iz leta 2013, zlasti na dve, in sicer, da:
• liberalizacija (povečanje fleksibilnosti) trga dela sama po sebi še ne pomeni kreacije novih delovnih mest in zmanjšanja brezposelnosti, kot stvar razumejo nekateri,
• smo po indeksu varovanja zaposlitve, ki ga je razvil OECD, po tej reformi v Sloveniji zdaj pristali blizu povprečja 21 držav članic te organizacije iz EU, pri najbolj »občutljivem« podindeksu, ki meri stopnjo varovanja redne zaposlitve v primeru individualne odpovedi, pa celo močno pod tem povprečjem, tako da ima samo še pet od omenjenih držav po novem še bolj fleksibilno ureditev individualnega odpuščanja.
To pomeni, da smo v tem pogledu že ena izmed najbolj (neo)liberalnih, torej po kriterijih OECD tudi najbolj »konkurenčnih« evropskih držav. Komu na čast torej še dodatna liberalizacija odpuščanja delavcev?
Nobenih novih tovrstnih reform trga dela v resnici ne potrebujemo več. Domači in tuji kapital se v Sloveniji v primerjavi z evropsko konkurenco zdaj glede tega zagotovo ne more prav nič več pritoževati. A se kljub temu še naprej nenehno pritožuje, kar je seveda »normalno«. Ni pa normalno, da politika z reformnimi predlogi tem »tožbam« delodajalcev tudi tako servilno sledi.
Prekarizacija »rednega« delovnega razmerja
Ne vem, ali se pravzaprav sploh zavedamo absurdnosti aktualne politike na tem področju, ki se skuša boriti proti nadaljnji prekarizaciji (tj. naraščanju atipičnih oblik dela) kar s prekarizacijo delovnega razmerja za nedoločen čas.
Dejstvo je namreč, da je prav »negotovost« dela, ki je samo drug naziv za fleksibilizacijo trga dela, eden ključnih elementov pojma prekarnost. »Humanistične in družboslovne razprave s pojmom prekarnost označujejo negotovo, kratkotrajno, začasno in občasno plačano delovno aktivnost, ki se lahko opravlja znotraj ali izven delovnega razmerja« (citat iz dokumenta MDDSZ Za dostojno delo).
Če torej tudi delovno razmerje za nedoločen čas naredimo absolutno fleksibilno (in od tega v Sloveniji ne bomo več prav daleč, če bomo uzakonili še predlagan dodaten odpovedni razlog, ki sicer brez dvoma presega vse meje možnega razumevanja »kršenja« pogodbe o zaposlitvi), bo meja med »tipičnimi« in »atipičnimi« oblikami dela praktično zabrisana. In problem t. i. segmentacije na trgu dela bo s tem nadvse učinkovito, naravnost briljantno rešen. Vsi bomo v bistvu le še nekakšni prekarci, delovno pravo pa bo bolj ali manj samo še za okras. Bore malo bo še tistega, v čemer bodo z njim delavci s pogodbo za nedoločen čas bolje varovani od (ostalih) prekarcev.
Kapo dol našim delovnotržnim reformistom, v narekovajih seveda. Ta recept dolgoročnega reševanja problema segmentacije na trgu dela bodo seveda zlahka prodali tudi drugim evropskim delodajalcem in njihovim združenjem, ki so si česa takšnega že dolgo želeli.
Rezultati stoletja in pol bojev evropskih delavcev »za dostojno delo« bodo šli kajpak v franže. Iskreno torej upam, da tokratne ostre reakcije sindikatov na ta tržnoreformni predlog ne bo kak zapriseženi apologet »svobodnega tržnega gospodarstva« spet javno opljuval kot ekonomsko nerazumno ravnanje, ki da uničuje možna nova delovna mesta. Večjega nesmisla od tega si pač ni mogoče zamisliti. O tem morda kdaj drugič.
Je to res perspektivna ekonomska politika?
Nihče seveda ni tako zaplankan, da ne bi razumel aktualnih »imperativov« ohranjanja konkurenčnosti slovenskega gospodarstva v razmerah sodobne globalne ekonomije (tudi) na področju »stroškov dela«. Zato smo vsi – sicer z nelagodjem, pa vendarle – brez večjega odpora požrli grenko pilulo reforme trga dela iz leta 2013 in njene široke (celo že preširoke) fleksibilizacije trga dela. A vsaka dodatna pilula v tem pogledu bi bila trenutno povsem odveč in škodljiva.
Če slovenski (in tuji) delodajalci niti v teh razmerah niso sposobni uspešno poslovati, razlogi za to zagotovo niso več v pretirano rigidnem trgu dela, ampak jih bo treba iskati drugje.
Predvsem pa poslovne uspešnosti perspektivno tudi sicer ne bo več mogoče graditi zgolj na ceneni »delovni sili«, ampak le na učinkovitejši izrabi sicer neizmernega, a v teh razmerah zelo slabo (po strokovnih ocenah vsaj za kakih 30 odstotkov podoptimalno) izkoriščenega »človeškega kapitala« kot najpomembnejše konkurenčne prednosti podjetij v sodobnih razmerah za gospodarjenje. Na višji dodani vrednosti torej, ne na nižjih »stroških dela«. To dvoje žal preprosto ne gre eno z drugim.
Kratkoročno na videz ekonomsko sila učinkovita tayloristična »utilizacija stroškov delovne sile« v obliki nenehne intenzifikacije dela ob istočasnem nižanju pravic delavcev in zaposlitvene varnosti namreč na drugi strani dobesedno ubija »zavzetost« (delovno motivacijo in organizacijsko pripadnost) zaposlenih kot nosilcev človeškega kapitala in s tem še znižuje njihovo inovativnost in produktivnost. Deluje torej ravno nasprotno od tega, kar naj bi bil sicer eden temeljnih proklamiranih ciljev nacionalnih in evropskih politik zaposlovanja. Z drugimi besedami, z nenehnim zniževanjem zaposlitvene varnosti slovenskih delavcev v resnici obilno pljuvamo v lastno skledo konkurenčnosti.
Graditi na “delovni sili” ali na “človeškem kapitalu”?
Kam torej naprej? Kje so vendarle še – in to praktično brezmejne – ekonomsko razvojne rezerve? Samo še v učinkovitejšem produkcijskem angažiranju objektivno razpoložljivega človeškega kapitala, ki ga zdaj nadvse lahkomiselno uničujemo. In s tem tudi lastno konkurenčnost. S sedanjim produkcijskim učinkom »delovne sile« (borih 74 odstotkov povprečja evrskega območja), ki že zdaj diha le še na škrge, ne bomo prišli nikamor. Še manj z nekakšnimi nenehnimi koncesijami kapitalu in dobičkom njegovih lastnikov, ki pa jih v razvitih državah spričo prenizkega agregatnega povpraševanja kmalu ne bo več kam produktivno reinvestirati (razen v »prevzeme« obstoječih podjetij, ki pa zelo redko prinesejo kako novo delovno mesto, prej obratno).
Naj bo torej dovolj raznih reform trga dela, storimo končno nekaj tudi za višjo zavzetost zaposlenih (angl. employee engagement) kot nosilcev človeškega kapitala in s tem za »pravo«, ustvarjalno (ne zgolj stroškovno) konkurenčnost slovenskega ¬gospodarstva.
V tem pogledu je po spoznanjih sodobnih organizacijskih ved ključno predvsem omogočiti vsem zaposlenim kot nosilcem človeškega kapitala, da so v produkcijskih procesih obravnavani kot »subjekt«, ne zgolj kot »mezdna delovna sila«, in vsestransko vključeni v organizacijo, kar je temeljni pogoj za njihovo delovno motivacijo in identifikacijo s cilji podjetja, posledično pa za učinkovito sproščanje vseh njihovih razpoložljivih produkcijskih potencialov (znanja, veščin in ustvarjalnosti) v smeri doseganja teh ciljev.
Nujno torej potrebujemo visoko razvit sistem vseh treh temeljnih oblik sodobne delavske participacije: soupravljanja, udeležbe pri dobičku in širšega notranjega lastništva zaposlenih. Se pravi, več »ekonomske demokracije«, ne pa (še) več »diktature kapitala«.
Toda reform v tej smeri žal pri nas ni od nikoder. Celo nasprotno. Predlog novega zakona o soupravljanju delavcev je bil pred kratkim v DZ nadvse lahkotno zavrnjen, namesto celovitega in davčno podprtega sistema finančne participacije zaposlenih, pri kateri še posebej izrazito zaostajamo za razvito Evropo in tudi za ZDA, pa nam vlada ponuja le nekakšno razvojno popolnoma benigno razbremenitev plač »ključnih kadrov« (beri: predvsem menedžerjev). Smo v Sloveniji z aktualno ekonomsko politiko sploh še resni?
Mato Gostiša, 29.08.2016