Takoj po razglasitvi Cerarjeve visoke zmage so hiteli razlagati, da s predstavitvijo programa čakajo na oblikovanje in sestavo koalicije. A izkazalo se je, da je Cerar volivce bolj kot s programom prepričeval z lastno osebnostjo. Natalija Švab je takoj po volitvah 2014 – kljub meglenosti, saj se novi mandatar do ničesar ni jasno opredeljeval -, strnila 50 napovedi, ki jih mandatar Miro Cerar želi narediti za Slovenijo.
Tukaj je 50 Cerarjevih napovedi, idej, obljub,…:
1. Sprejem celovite strategije razvoja države do leta 2030.
2. Optimizacija števila ministrstev in podrejenih organov.
3. Vzpostavitev možnosti elektronskega glasovanja (e-volitve) in pobuda za proporcionalni volilni sistem s preferenčnim glasom.
4. Razmejitev med javnim in zasebnim na področju zdravstva ter izvajanjem višješolske in visokošolske dejavnosti.
5. „Sposobni ljudje na prava mesta“ – sistematizacija in razporejanje delovnih mest v javni upravi.
6. Jasni in transparentni kriteriji odgovornosti in napredovanja v javni upravi.
7. Ciljno usposabljanje javnih uslužbencev (še zlasti za črpanje EU sredstev).
8. Vitka in transparentna javna uprava.
9. Centralni sistem javnega naročanja, ki pri posameznih naročilih projektno vključuje področne strokovnjake ter omogoča večjo transparentnost in nadzor.
10. Skupna agencija za vsa javna naročila, izdelava metodologije za ocenjevanje ekonomike projektov s strani države.
11. Reforma plačnega sistema v javnem sektorju v smeri nagrajevanja zaposlenih glede na uspešnost, učinkovitost in kakovost pri delu.
12. Davčne blagajne za zajezitev sive ekonomije.
13. Vse na enem mestu (VEM): Opravljanje administrativnih opravil na enem mestu, karierni inkubator za aktivno vključevanje mladih na trg dela, centri za socialno delo kot vstopna točka za vse vrste pomoči …
14. Nadzorovana privatizacija (ključna infrastruktura ostane v lasti države) in pobuda za razdelitev privatizacijske kupnine za zmanjševanje zadolženosti in financiranje strateških razvojnih projektov.
15. Izboljšati upravljanje z državnim premoženjem skozi učinkovito delovanje in upravljanje Slovenskega državnega holdinga (SDH) ter z jasno strategijo upravljanja kapitalskih naložb in kodeksa korporativnega upravljanja. Nadzor nad delovanjem DUTB in SDH.
16. Večja odgovornost SDH in Slabe banke (DUTB) pri prestrukturiranju podjetij.
17. Združitev finančnih nadzornih inštitucij (BS, ATVP, AZN) z namenom vzpostavitve enovitega in povezanega nadzora na slovenskem finančnem trgu.
18. Transparentni kriteriji za izbiro članov nadzornih svetov in uprav.
19. Preiskava bančne luknje z jasno opredelitvijo odgovornosti.
20. Spodbude za pretvorbo bančnih terjatev v lastniški kapital podjetij.
21. Projektno financiranje rešitev, ki temeljijo na problemskih izhodiščih gospodarstva in strategiji razvoja države.
22. Delna oprostitev plačila davka na dobiček ob reinvestiranju dobička v investicije za razvoj.
23. Pobuda za postopno plačevanje komunalnih prispevkov in nadomestil stavbnega zemljišča za investicije v prvih treh letih delovanja.
24. Sprememba zakonodaje za skrajšanje dolgotrajnih insolventnih in sodnih postopkov v gospodarskih sporih (javna obravnava trajnih neplačnikov, država kot vzoren plačnik).
25. Projekt kreativne industrije in raziskav za povezovanje kulture, gospodarstva, znanosti in nevladnega sektorja.
26. Karierni inkubator za pomoč inovativnim mladim po končanem izobraževanju kot dopolnitev dejavnosti Zavoda RS za zaposlovanje.
27. Mladinska/študentska digitalna delovna knjižica za beleženje neformalnih delovnih izkušenj.
28. Portal za svetovanje pri izbiri izobraževanja v povezavi z možnostjo zaposlitve in spodbujanja izobraževanja za deficitarne poklice.
29. Mreža inovativnih idej za medsebojno povezovanje domačih obrtnikov, karierni centri za razvoj regionalnega gospodarstva.
30. Šola mojstrstva in obrti v sodelovanju z Obrtnimi zbornicami in razvojnimi agencijami (dualni sistem).
31. Subvencije za nove zaposlitve v negi in skrbi za starejše.
32. Povečan in poostren (inšpekcijski) nadzor nad zlorabami delovnopravne zakonodaje.
33. Postopno poenotenje obdavčitev vseh vrst dela (avtorskega, podjemnega, iz delovnega razmerja).
34. Ukinitev prostovoljnega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in prenos njegovih premij na obvezno zdravstveno zavarovanje.
35. Združitev javnih zdravstvenih zavodov.
36. Cenovno dostopnejši vrtci za mlade.
37. Vavčerski sistem za opravljanje obveznega pripravništva in praks.
38. Neodvisna revizija projekta TEŠ 6.
39. Izgradnja verige hidroelektrarn na Savi.
40. Posvetovalni referendum o izgradnji 2. bloka NEK.
41. Energetska sanacija stavb v državni, občinski in privatni lasti za zagon gradbeništva in kreditnega potenciala bank (ob koriščenju EU sredstev).
42. Stanovanjske zadruge.
43. Ugodni krediti za nakup ali obnovo starejših hiš na podeželju in prevzemanje kmetij za mlade, javna dela za brezposelne mlade na podeželju z namenom oživljanja kmetij in kulturne dediščine.
44. Krepitev podpore mladim prevzemnikom kmetij.
45. Vzajemna kmetijska zavarovalnica za postopno odpravo državnih pomoči zaradi vremenskih razmer in naravnih nesreč (zavarovanje kot pogoj za prejem subvencij).
46. Sofinanciranje razvoja in/ali ustanavljanja zadrug in regionalnih mrež za samooskrbo (npr. hrana, energija).
47. Zelena proračunska reforma za postopno ukinitev okolju škodljivih subvencij in preusmeritev sredstev v projekte pametne specializacije.
48. Protipoplavni ukrepi na celotnem področju države.
49. Pospešitev razvoja širokopasovnih omrežij na območju celotne Slovenije.
50. Spodbuda ekološkim športnim prireditvam.

Urša Marn je pod naslovom Salomonska sodba v Mladini objavila komentar sodbe sodišča Evropske unije, v katerem se ta opredeljuje o razlastitvi malih delničarjev in lastnikov podrejenih obveznic, ki jo je Slovenija izvedla ob sanaciji bančnega sistema pred dvema letoma. Po mnenju sodišča je bila razlastitev legalna, torej pravno nesporna, ni bila pa za državo zavezujoča. Temu mnenju Marnova ne oporeka in enako so ravnali v preteklih dneh tudi vsi drugi, ki so se glede te zadeve javno  opredeljevali. Slednje velja tudi za Združenje malih delničarjev. Sam – sicer nepravnik – menim drugače, saj je bilo po mojem razumevanju v tem primeru pravo grdo povoženo. To utemeljujem  v nadaljevanju z dvema argumentoma.

Prvi je ta, da bi bila obravnavana razlastitev pravno dopustna, če bi jo opravičeval negativni kapital bank, ki je bil ugotovljen na podlagi splošno priznanih računovodskih standardov. Ta pogoj pa ni bil izpolnjen. Nekaj tehtnih informacij  namreč govori v prid mnenju, da je bila s strani »reševalne« trojke (EU, ECB, IMF) v naprej določena višina potrebne zgube bank, da se bodo posledično te lahko znebile  množice malih delničarjev, kar naj bi v naslednji fazi močno olajšalo njihovo že zapovedano prodajo. Pričakujem, da bo ta teza dobila potrditev tudi v kriminalni preiskavi ravnanja Banke Slovenije, ki jo v povezavi z zadnjo sanacijo bank vodijo pristojni organi.

Drugi argument, da je izvedena razlastitev pravno sporna, bom predstavil  na primeru podrejene obveznice Banke Celje-10 emisija. V prospektu za to emisijo je v njegovem poglavju »Zavarovanje terjatev« banka sprejela poleg drugega naslednjo obvezo, citiram: »Vplačane podrejene obveznice so na razpolago za kritje izgube banke šele v stečaju oz. likvidaciji banke in niso na razpolago za kritje izgube v času rednega poslovanja banke«. Ker so določila prospekta po vsebini enakovredna pogodbenemu razmerju med banko in imetnikom obveznice, bi bil slednji v obravnavanem primeru lahko razlaščen le v primeru stečaja ali likvidacije banke. Ker se to ni zgodilo, saj banka še vedno uspešno posluje, pomeni razlastitev celjskih podrejencev grobo kršitev osnov pravnega reda.

Neoliberalizem, torej verovanje, da cilj (dobiček) opravičuje uporabo skoraj že vsakega sredstva, je bil prevladujoč pristop, ko se je finančni kapital leta 2013 preko EU in ECB lotil podrejanja in opustošenja Slovenije. Da njegovo nepravno početje opravičujejo tudi sodišča, bi moralo biti tehten argument v prid spoznanja o izjemni škodljivosti ideologije, po kateri deluje sodobni kapitalizem.

Andrej Cetinski, SINTEZA, 22.7.2016

V sobotni prilogi Dela je mmag Marjan Cerar v pismih bralcev dne 9.7.2016 objavil prispevek z naslovom »Luka Koper – resnica«, ki ga je vredno prebrati. Le redko se namreč zgodi, da kdo tako odkrito in plastično predstavi, kaj je osrednja vsebina neoliberalizma. Na primeru Luke Koper nam namreč Cerar prepričljivo prikaže, da neoliberalizem ostro razmejuje družbeni vlogi kapitala in dela: lastniki kapitala odločajo skladno s svojimi interesi, delavci pa so te odločitve dolžni dosledno uresničevati. In pika! Zaradi spoštovanja tega reda je država po Cerarju dolžna razviti učinkovite mehanizme, s katerimi lahko hitro in po potrebi tudi nasilno zatre vsako neposlušnost delavcev.

Neoliberalni kapitalizem ima resno sistemsko napako, da namreč zaradi vse šibkejše socialne države ne uspe zagotavljati zadostnega tržnega povpraševanja, to pa ogroža temeljni interes kapitala, to je ustvarjanje dobička. Najbolj zanesljiva pot za rešitev tega problema je krepitev države, ki se jo naj pošteno in učinkovito upravlja v interesu večine prebivalstva. Neoliberalci Cerarjevega tipa to možnost seveda kategorično zavračajo, pač pa dajejo prednost ukrepom z značilnostmi, ki jih sicer neredko pripisujemo fašizmu. Ob tem pa ne gre prezreti, da razrešuje fašizem problem nezadostnega tržnega povpraševanja predvsem z oboroževanjem, ki ga opravičuje z zaostrenimi mednarodnimi odnosi, ki jih v največji meri sam povzroča. Ta logika nam slej ko prej olajša razumeti, zakaj vodilne članice Nata sistematično delujejo s ciljem, da Rusijo in jutri verjetno tudi Kitajsko spremenijo v dovolj veliko grožnjo za splošen mir, ki bo opravičevala vse bolj okrepljeno oboroževanje.

Neoliberalizem je za večino prebivalstva vse prej kot obetavna ureditev in njegovi krepitvi se je zato potrebno zoperstaviti. Konkreten razvojni cilj dobro mislečih ljudi bi lahko bil, da se obnovi socialno-tržno gospodarstvo, kot smo ga po drugi svetovni vojni (zlati v severni evropi) že poznali. To veliko spremembo bo lahko izsilila le dobro organizirana množica demokratično mislečih in socialno čutečih ljudi. V Sloveniji že imamo nekaj velikih organizacij, ki naj bi jih odlikovale te značilnosti (leve politične stranke, zveza sindikatov, zveza upokojencev), a te dokaj nekritično spremljajo krepitev neoliberalizma, namesto da bi se mu uprle. In kako naj bi to storile? Za začetek bi bilo najbolj potrebno, da dosežejo spremembo sedanjega sistema upravljanja državnega premoženja. Veljavni sistem je namreč izrazito neoliberalno zasnovan (zato omogoča toliko korupcije in drugih, za državo škodljivih nečednosti), spremenili pa naj bi ga po vzoru, ki nam ga nudijo Nemci. V velikih nemških podjetij splošnega pomena so namreč ključne upravljavske odločitve vedno kompromis med interesi dela in kapitala; pri tem interese dela zastopajo zaposleni in od podjetja neodvisni sindikati, interese kapitala pa država (zvezna, deželna,..) in zastopniki lastniško praviloma razpršenega kapitala. (V tem primeru in pri sebi doma se torej Nemci neliberalizma ne gredo, že vedo, zakaj ne!). Ob taki sistemski ureditvi bi bila Slovenija kot država veliko uspešnejša, žalostnih zgodb, kot je ta, ki jo ta čas spremljamo v zvezi z Luko Koper in drugim tirom, pa seveda ne bi poznali.

Andrej Cetinski, Sinteza, 9.7.2016

Predsednik Evropske centralne banke (ECB) Mario Draghi je namreč na predsednika Evropske komisije Jean-Claud Junckerja in na slovensko državno tožilstvo poslal pismo s protestom zaradi “nezakonite” zaplembe informacij ob hišnih preiskavah najvišjih predstavnikov Banke Slovenije. O nedopustnem in šokantnem ravnanju Predsednika ECB je VZMD takoj obvestil tako slovenske, kot tudi preostale Evropske poslance, Evropsko federacijo investitorjev in uporabnikov finančnih storitev, Svetovno federacijo investitorjev in druge mednarodne partnerje, ter jih pozval k ustreznemu odzivu.

Vprašanje pravosodnemu ministru:
Mediji so danes objavili novico, da je guverner Evropske centralne banke (ECB) Mario Draghi vzel v zaščito slovenskega guvernerja Jazbeca zaradi policijske preiskave, ki je bila včeraj izvedena na BS in pri nekaterih akterjih zadnje sanacije bank. Svetlobna hitrost, s katero je Draghi pisal protestno pismo generalnemu državnemu tožilcu Zvonku Fišerju, bi nas razveselila, če bi kazala na novo energijo evropskih birokratskih institucij pri reševanju nakopičenih problemov znotraj EU, a ker gre bolj za maniro brezsramnega političnega pritiska na organe pregona, ki smo ga bili v teh krajih navajenih pred 30 in več leti, nas takšna hitrost bolj skrbi kot razveseljuje.
V tem državnem zboru smo že imeli razpravo o upravičenosti razlastitve delničarjev in imetnikov podrejenih obveznic slovenskih bank, ki jih je država dokapitalizirala… V tem okviru je potekala tudi razprava o več indicih, da je bila bančna luknja napihnjena prav zato, da bi do te razlastitve lahko prišlo in da je slovenska oblast (tako centralna banka, kot finančno ministrstvo) to voljno in ne da bi opravila svoje delo, naredila po diktatu EU uradnikov nižjega ranga. Argumenti, s katerimi je ta ista centralna banka to zanikala, so bili skrajno neprepričljivi, a vladne stranke so to argumentacijo podprle in vse je steklo naprej po utečenih tirnicah. Preiskavo slovenskih kriminalistov zato pozdravljamo kot zadnje upanje, da se to vprašanje, vprašanje, ki med slovenskimi potencialnimi korupcijskimi aferami po svojem obsegu nima resnega tekmeca, temeljito razišče in slovenski javnosti pove vso resnico o ozadju takšnega načina pokrivanja bančne luknje, kot sta ga izbrala Banka Slovenije in takratna slovenska vlada.
Pismo guvernerja ECB je v tem smislu mogoče razumeti le na en način: kot poskus da se celovita policijska preiskava tega dogajanja prepreči. Pri tem je zanimiv argument, na katerega se Draghi v protestnem pismu Zvonku Fišerju sklicuje. Sklicuje se namreč na privilegij imunitete, ki naj bi veljal za vsako dokumentacijo, ki je v lasti ECB. Na kratko: Draghi pravi, da se kriminalcem dokumentacije, ki je v lasti ECB ni treba bati, ker je noben organ pregona na tem svetu nikoli ne more uporabiti proti njim. Ne vemo, ali ima Draghi v pravnem smislu prav in ali smo v tej EU res organom pregona vzeli možnost, da se bančnega kriminala lotijo tudi z dokumentacijo, ki je v lasti ECB, vemo pa, da gre za prvovrsten škandal, če je to res. Razumemo, da dokumentacija ECB ne more biti na razpolago javnosti, ampak to, da je ne morejo zaseči organi pregona je pa še v diktaturah danes težko braniti.
V upanju, da je Draghijevo sklicevanje na EU zakonodajo, ki naj bi preprečevala zaseg njihove dokumentacije pravno nevzdržno, sprašujemo pravosodnega ministra:
1. Ali je res, da člen 2 v povezavi s členom 22 Protokola o privilegijih in imuniteti v EU (Protocol on the Privileges and Immunities of the European Union) določa, da dokumentacije ECB organi pregona ne morejo zaseči, oz., da je takšen zaseg protizakonit?
2. Ali je Slovenija ta protokol ratificirala in če ga je, s katerim aktom in kdaj je to naredila?
3. Ali ima ta protokol res naravo primarne zakonodaje EU in se uporablja neposredno?
4. Če je vsebina tega protokola res takšna, kot trdi Draghi in če Slovenijo res neposredno zavezuje – ali je po mnenju pravosodnega ministra primerno (pravično), da je Slovenija zavezana takšnemu privilegiju oz. takšni imuniteti ECB? V primeru, da je mnenja da ne – ali bo vladi oz. DZ predlagal kak postopek, da se ta zaveza prekliče?

Programski svet SINTEZA-KCD

Spoštovani g Premier, vaša izhodiščna postavka, da je Vlada lastnik Luke Koper, je v osnovi zgrešena. Državna lastnina je last državljanov, državna podjetja so last državljanov, ne Vlade! Vlada je upravitelj državne lastnine in državnih podjetij. To vlogo ste dobili z izborom na volitvah, toda z zavezo, da boste s to lastnino in s temi podjetji upravljali skrbneje in bolje, kot so prejšnje vlade, predvsem pa bolj pošteno in v skladu z veljavno zakonodajo.
Spora v Luki niso povzročili delavci, temveč SDH. V SINTEZI-KCD smo vas pravočasno opozorili, da ravnanje SDH in g Jazbeca ni korektno in da vodi v konflikte, destabilizacijo družbe ali celo v izredne razmere. Kako se je lahko zgodilo, da se samo dva dni po vašem obisku, ko ste upravi Luke izrekli vsa priznanja za uspehe, pojavil g. Jazbec z zahtevo po obglavitvi Nadzornega sveta Luke, vaš minister in državni sekretar pa sta ga aktivno podprla? So bile vaše pohvale na obisku v Luki zlagane – ali pa nekdo drug dirigira vaši Vladi, kaj mora storiti? Ob svoji priznani inteligenci se nedvomno dobro zavedate, da so bili predstavljeni argumenti za zamenjavo NS čisto prodajanje megle.
Posebej smešno je prepoudarjanje škode, ki nastaja z blokado Luke. Seveda nastaja škoda (zanjo je v celoti odgovoren SDH!), toda ta škoda ni niti približno tako velika, kot je bila, ko je vaš uradnik »zamudil« pri predaji dokumentov ali kot so stroški za izgubljene tožbe na ESČP. Da o škodi, ki nastaja v zdravstvu zaradi slabega vodenja kliničnih centrov in bolnic sploh ne govorimo! Zakaj tam ne zahtevate, da krivci poravnajo nastalo škodo?!
Zdaj smo, kjer smo: v godlji, ki jo je povzročil g Jazbec. Pa očitno ne sam, temveč omrežje za njim, ki je vašega ministra g Gašperšiča v nekaj mesecih prepričalo, da je izvedel »salto mortale«, odstopil od svojega prepričanja, da drugi tir ni potreben, in ga prisililo, da ustanavlja sumljivo slamnato podjetje za gradnjo drugega tira.
Svetujem, da se mirno odpravite v Luko Koper, se usedete z delavci in jim za uvod poveste enega od svojih odličnih predvolilnih govorov. Prepričan sem, da vam bodo prisluhnili. In to bo dober začetek za pogovor o tem, kako rešiti nastale razmere. Z grožnjami prav gotovo ne. Ne pozabite, da nas je za delavci Luke Koper na sto tisoče državljanov-volivcev!
Emil Milan Pintar, SINTEZA-KCD, 2.7.2016

ali kdo njega vleče za nos ali pa hoče on prinesti okoli slovensko javnost

Grega Repovž, Mladina, 24.06.2016
»SMC nasprotuje vmešavanju politike v gospodarstvo, zato kot glavna vladna stranka uveljavlja korporativni način upravljanja z državnim premoženjem.« Predsednik vlade in SMC dr. Miro Cerar, 22. junija 2016
Je mogoče, da po skoraj dveh letih predsednik vlade Miro Cerar ponavlja zgornjo prazno izjavo tudi ob primeru Luke Koper? Mar res misli, da je to izjava, na podlagi katere bodo volivci rekli, da je ta človek vreden njihovega zaupanja? Pa zakaj bi imeli koga za predsednika vlade, če je njegovo osnovno in razširjeno sporočilo, da se ne bo ukvarjal s temeljnim, kar dela neko državo in njen geostrateški položaj v tem stoletju, torej z njenim premoženjem, ter da bo to prepuščal nekaterim drugim ljudem, za katere pa ni pripravljen niti jamčiti, ker češ, saj so neodvisni? Ker še hujša je namreč njegova naslednja napoved: »Če pa se bo ugotovilo, da je katerikoli funkcionar, ki sodi v pristojnost vlade, storil kaj napačnega, bo moral za to odgovarjati.« Kaj če bi se s presojo usposobljenosti svojih sodelavcev, če jim je zaupal odločanje o temeljnih vprašanjih, ukvarjal že zdaj, vnaprej? In kaj je zanj napačna odločitev? Morda le korupcija, ta izpeta floskula? Ali pač uničenje Luke Koper? Ali se diskontirani prodaji NKBM ne reče nekaj napačnega? Je kdo že odgovarjal? Je kdo odgovarjal za vse napačnosti, ki so jih storili glede Telekoma?
Predsednik vlade je namreč človek, ki so mu volivci na volitvah zaupali prav to, da bo upravljal državno premoženje. Da se bo torej vmešal in določil smer razvoja. To je njegova funkcija. A če so izjave predsednika vlade verodostojne, če torej misli to, kar govori – in verjeti gre, da so verodostojne in da misli resno –, potem je njegovo sporočilo, da se s problemom Luke Koper do tega trenutka ni ukvarjal in da se ne želi ukvarjati z njim. To pa pač ni predsednik vlade, temveč nekdo, ki pač zgolj sedi v kabinetu, namenjenem predsednicam in predsednikom vlad.
Kako je mogoče, da je neki politik prepričan, da mu bo to prineslo pozitivne točke? Če bi namreč pogledal malo okoli sebe, morda spremljal kariere tujih politikov, ki se uspevajo dolgo obdržati na funkcijah, na primer nemško kanclerko Angelo Merkel, bi opazil, da ravnajo ravno nasprotno: da torej vedo, o čem govorijo, in imajo o tem dovolj jasno izdelana stališča, in drugič, da jih ni sram niti se jim ne zdi čudno aktivno odigrati vloge, za katero so ne nazadnje plačani. Merkova aktivno ne upravlja le državnega premoženja, ampak se ji ne zdi prav nič narobe, če aktivno poseže v dogajanje, ko gre za dogajanje glede kakšnega strateško pomembnega podjetja – pa je lahko njegovo delovanje celo vprašljivo, a Merklova gleda na vpliv, ki ga lahko imajo težave tega podjetja na državo, ki jo vodi. Spomnimo se samo dizelskih motorjev in giganta Volkswagen. Nobenega moraliziranja, ampak striktni nemški interesi.
A Cerar že tega, kaj je dejansko tisto, kar dela državo suvereno, namreč njena moč, ki izhaja iz premoženja, ne razume. Morda res misli, da mu to vedenje in ravnanje prinašata politične točke. Kaj je sicer slabše?
No, tretja možnost je še slabša. Glede na njegovo dosedanje ravnanje in s tem dejansko podporo ministru Petru Gašperšiču in državnemu holdingu SDH je namreč lahko Cerar res tisti, ki se je odločil, da je treba Luko Koper prodati. Vse, kar dela v tem trenutku vlada (ja, vlada je to), je namreč priprava prodaje Luke Koper – pri čemer vse skupaj nima nobene zveze z drugim tirom, o katerem se sicer govori. Z drugim tirom se ta vlada namreč sploh ne ukvarja, niso naredili niti novega poslovnega načrta, ki bi vključil dejanske današnje cene tovrstnih projektov, niti noben postopek, tudi ustanovitev nove transportne družbe, nima nobene zveze z drugim tirom. Vse skupaj so postopki priprave privatizacije ključnih delov nacionalnih železnic in Luke. Vsi dosedanji vladni koraki so koraki za privatizacijo Luke Koper – res so natančno taki, kot bi jih predpisali v vsaki svetovalni družbi, ki se s tem ukvarja.
Na tej točki se mora torej predsednik vlade zgolj še odločiti: ali kdo njega vleče za nos ali pa hoče on prinesti okoli slovensko javnost. Naj si izbere, katera možnost mu je bližje. Ker s tovrstnim vladanjem nikogar ne bo prepričal, zanašati se na stabilnost politične moči svoje stranke pa se tudi ne more – padajoča podpora mu namreč zelo krha moč. Ne nazadnje bi v tem trenutku oba njegova koalicijska partnerja na morebitnih volitvah profitirala, četudi najprej zrušita vlado. Pri čemer jima zaradi tega ne gre prav nič bolj zaupati, da glede Luke Koper ne bi dovolila napačne prodaje v drugačnih političnih razmerah. Spomniti se velja podobnih primerov, ko je imel Cerar večjo podporo: vedno znova so zelo resno grozili, potem pa skomignili z rameni in ostali v koaliciji.

Ali predsednik Cerar prevzema odgovornost tudi na svoje potomce!

V civilno-družbeni skupini SINTEZA-KCD pozorno spremljamo priprave na graditev drugega železniškega tira do Luke Koper in pri tem smo čedalje bolj zaskrbljeni in o naših zapažanjih smo pisali tudi predsedniku Vlade RS. V javnem pismu predsednika ne opozarjamo zgolj na finančno spornost ali celo na nezakonitost posameznih odločitev in sporne poteze posameznikov pri oblikovanju tega projekta, temveč predvsem na vzorec, ki se ponavlja: na problem zaprtih struktur sodelujočih, od načrtovalcev, izvajalcev do nadzornikov. Opozarjamo torej na nekakšno zlohotno zakonitost monopolizacije, ki vedno znova vsebuje »koruptivno maržo« in dodatno plenjenje javnih sredstev in prosimo, da državljanom pojasni svoje stališče do razkritij, ki jih navaja J. P. Damjana ter zagotovi ustrezen političen in strokovni nadzor.
Pismo Predsedniku vlade RS z dne, 24. maja 2016

Na pismo nismo prejeli odgovora. So se pa začele razkrivati karte še o širšem interesnem ozadju in apetitih po Luki Koper. Načrtuje se sprememba sicer zelo uspešnega poslovnega modela Luke za kar je potrebna zamenjava vodstvene ekipe. SDH pod pokroviteljstvom predsednika Vlade načrtuje predčasno zamenjavo članov NS z obrazložitvijo, da bodo tako sicer nadpovprečni rezultati, ki jih dosega sedanje vodstvo, »še boljši in dobiček še višji«. Ob tem je vsaj eden od predlaganih novih članov NS po kriterijih veljavnega Kodeksa o korporativnem upravljanju v očitnem navzkrižju interesov.
Drugo pismo Predsedniku – Drugi tir in Luka z dne, 13. junija 2016

Predsednik vlade si je s celo svojo ekipo (minister dr. Peter Gašperšič, državni sekretar Metod Dragonja, državni sekretar mag. Klemen Grebenšek in prof. dr. Aleksander Kešeljević), sicer vzel čas za sestanek s civilno iniciativo, ki je pridobila več kot tisoč podpisov pod manifest o drugem tiru, a očitno s figami v žepu. Pobudnikom in avtorjem manifesta je že tedaj postalo jasno, da pri odločanju o Luki Koper in drugem tiru odločajo “višji interesi in lobiji iz ozadja”.
JP Damjan piše, da ni najhujši problem predlaganega nemškega nadzornika v konfliktu interesov ali v soavtorstvu sporne ITF študije, kjer predlaga za komparativne prednosti Luke močno škodljiv zaledni terminal – “Problem Jürgena Sorgenfreia je v njegovih strokovnih pogledih na razvoj LK. Zavzema se namreč za efektivno privatizacijo LK prek koncesijske oddaje posameznih pomolov tujim logistom.”
Kaj to pomeni? Zakaj je to problem? Zakaj je treba iti v spremembo poslovnega modela?

Menjava vrha Luka Koper razburja – Prva nadzornica Luke Koper Alenka Žnidaršič Kranjc je povedala, da je minister Peter Gašperšič od nje zahteval menjavo prvega moža Luke Dragomirja Matića, SDH pa da se zavzema za interese zasebne družbe v zadevi Vinakoper:
Predsednica NS Luke Koper, Alenka Žnidaršič Kranjc v Odmevih TV Slovenija

Skupina Kazenska Ovadba – SKO:
ČE NE PREJ, ZA LUKO KOPER BO VSTALA PRIMORSKA !!

IZJAVA SINTEZA-KCD NA PRIMORSKI VSTAJI 28.06.2016

SINTEZA, 16.6.2016

so izrazito neskladne z javno znanimi in uradno dokumentiranimi dejstvi, a brez samokritičnega pogleda nazaj in brez priznanja storjenih napak, velike škode povzročene slovenskim razvojnim interesom ne bo možno začeti sanirati. Banka Slovenije bi že zaradi močno omajane verodostojnosti in prepotrebne avtoritete morala priznati svoj del odgovornosti. A tega guverner v svojem intervjuju ne stori, raje se huduje nad kritikami, ki so jih deležni.

Dva objavljena komentarja na stališča in izjave guvernerja BS v intervjuju, objavljenem v Sobotni prilogi časnika Delo dne 4. junija 2016.
Miroslav Marc:
Žal guverner v intervjuju ne pojasni ključne napake pri procesu bančne sanacije, ki je bila zagrešena pri hipotetičnem vrednotenju aktive bank. Ocenjevalci, ki so med drugim za pregled 8 bank Sloveniji zaračunali enako kot so Španiji za pregled 47 bank, so v nasprotju z zakonodajo in računovodskimi standardi ‘izničili’ kapital bank in nato globoko podcenjene terjatve prenesli na ‘slabo banko’. Primer: Ko je bila borzna cena delnic Letrike 33 evrov, so jih vrednotili na 10,5 evra in jih prenesli na ‘slabo banko’, ki jih je čez pol leta prodala Mahleju po 67,1 evra. Razlika je za 9 milijonov evrov poslabšala poslovni rezultat banke in za toliko umetno znižala njeno premoženje. Vrednotenje so izvedli zunanji svetovalci, a ob polnem sodelovanju Banke Slovenija. Guverner se v intervjuju izgovarja na zunanja (EU in EBRD) navodila, a v neposredni soseščini imamo povsem drugačne zglede. Avstrija je razlastitev Hypo banke zavrnila in njihovo ustavno sodišče je zavrnitev potrdilo.
Nekaj stvari je še mogoče popraviti, a brez samokritičnega pogleda nazaj in brez priznanja storjenih napak, ne bo šlo. Banka Slovenije bo nekoč morala priznati svoj del odgovornosti. A tega guverner v tokratnem intervjuju, žal, še ne stori. – celoten tekst komentarja
Tadej Kotnik:
Guverner dr. Boštjan Jazbec je v intervjuju podal dve izvajanji, ki sta izrazito neskladni z javno znanimi in uradno dokumentiranimi dejstvi.
Guverner je zatrdil: “Najdite koga, ki je v zadnjem četrtletju 2013 predvideval, da bo v Sloveniji že v prvem četrtletju 2014 zaznati pozitivno gospodarsko rast in okrevanje gospodarstva. Zdaj biti pameten za nazaj je preprosto.”
Nikomur ni treba biti “pameten za nazaj”, saj so bili ti podatki, ki so v izrazitem neskladju z guvernerjevim izvajanjem, v zadnjem četrtletju 2013 javno znani, objavljala sta jih tako Statistični urad RS kot Evropski statistični urad. Seveda so vodilni v BS s podatki o gospodarskih gibanjih seznanjani sproti, torej še mnogo pred javnimi poročili statističnih uradov. Da se je obdobje upadanja BDP, torej negativne gospodarske rasti, v Sloveniji končalo že v prvi polovici leta 2013, je takrat BS dobro vedela.
Guverner BS je v istem intervjuju zatrdil tudi: “In karkoli je povezano z določenimi poplačili podrejencev v drugih državah, je nujno vezano na zasebne pobude – tako kot v Italiji – in nikakor ne na račun davkoplačevalcev.”
Zakonska uredba, s katero so odškodnine za izbrisane podrejene obveznice prejšnji mesec uredili v Italiji je uradni pravni akt Republike Italije in očitno ne zasebna pobuda, poleg tega je Republika Italija tudi solastnica več bank vplačnic v sklad, iz katerega bodo črpana sredstva za izplačila odškodnin. Tudi v Avstriji bodo za odškodnine za izbrisane podrejene obveznice sredstva črpali iz proračuna, in enako velja za odškodnine, o katerih se te dni usklajuje vlada na Cipru. – celoten tekst komentarja

Leto 2013 bo ostalo zapisano v gospodarsko zgodovino Slovenije.

V Programski skupini SINTEZE-KCD teče, poleg drugih, tudi projekt, kako v Sloveniji izboljšati upravljanje z državno lastnino. Sestavni del tega usodnega vprašanja je tudi vprašanje upravljanja bančnega sistema, ali če problematiko zožimo – skoraj neverjetna zgodba o poteku sanacije bank.
Odločitev, da je treba banke sanirati, nato zmanjševati obseg njihovih aktivnosti in jih nazadnje prodati, je bila sprejeta v čudnih, še vedno ne povsem razjasnjenih dogajanjih. Formalne odgovore poznamo. Po njih naj bi bilo vse “transparentno”. A še vedno ostaja neodgovorjeno, zakaj so oblasti ravnale tako, kot so? Zakaj niso “transparentno” ravnale drugače? Zakaj niso ukrepale, kot so oblasti v drugih državah? Npr. Avstrija je razlastitev zavrnila, saj bi sicer uničila kapitalski trg – gospodarstvo in država ne bi imela več domačega vira za financiranje razvoja.
Sanacija bančnega sistema je potekala in še poteka na način, ki nedvomno škoduje slovenskim razvojnim interesom. Nekaj stvari je še mogoče popraviti, a brez samokritičnega pogleda nazaj in brez priznanja storjenih napak to ne bo možno. Potrebno pa je RAZUMETI, kaj se je v resnici dogajalo, s kakšnimi dilemami in pritiski so se odločevalci srečevali, da se PREPREČI podobno katastrofalno ravnanje, kadarkoli v bodoče.

Naši eksperti o procesu bančne sanacije:
Prof. dr. Jože Mencinger – Bo kdaj konec leta 2013?
»Čemu sredi leta 2016 ukvarjanje z letom 2013? Razlog je enostaven. Leto 2013 bo zapisano v gospodarsko zgodovino Slovenije kot eno najbolj nenavadnih. Kdo bo lahko rekel, da gre za nepotrebno pogrevanje dogajanjih, ki jih ni mogoče spremeniti. Pa ni tako….«
Zasl. Prof. dr. Peter Glavič – Prodaja Nove KBM
»NKBM je dokončno prodana finančnemu skladu Apollo iz ameriške davčne oaze. Neposredni lastnik NKBM je torej poštni predal, lani ustanovljeno podjetje, brez zaposlenih in z 12.500 evri osnovnega kapitala. Take norosti ni storila nobena država EU.« … Primer razvrednotenja: »Ko je bila borzna cena delnic Letrike, s katerimi je bil zavarovan kredit, 33 evrov, so jih vrednotili na 10,5 evra, nato so delnice prenesli na ‘slabo banko’ in jih čez pol leta prodali nemškemu Mahleju po 67,1 evra (po 6,4-kratni ceni-!). Razlika je za 9 milijoni evrov povečala izgubo banke in za toliko se je znižalo njeno premoženje(?!).«

Nekaj citatov (AB, DM, JŠ) s Komentarji Sinteze (KS):
Alenka Bratušek:
AB1: »Kriza bančnega sistema v RS se je reševala več let. Marca 2013, ko sem prevzela vodenje Vlade RS, je bilo stanje bančnega sistema takšno, da je ogrožalo ne samo banke in ne samo nekaterih slovenskih podjetij, ogrožena je bila slovenska suverenost, pred vrati je čakala t.i. »trojka«, mediji (slovenski in tuji) pa so tekmovali v ugibanjih, kdaj bomo prisiljeni prositi za pomoč.«
KS: Niso bile vse banke v enakem položaju. Gorenjska banka se je rešila sama, čeprav je Banka Slovenije zahtevala 328 milijonov evrov dokapitalizacije. Tudi Celjska banka in NKBM bi se, če bi jim pustili čas. Glede na baaselska pravila je NKBM imela zadostno kapitalsko ustreznost, a Vlada in Banka Slovenije tega nista spoštovali.
AB2: »Slovenija je kot članica EU dolžna spoštovati pravo, ki definira delovanje EU. Tako so državne pomoči področje, ki je v izključni pristojnosti Evropske komisije. Državna pomoč pomeni izkrivljanje konkurence na trgu, s tem pa poseg v temeljno pravico EU – prost pretok kapitala. Dokapitalizacija banke oz. sanacija banke pa je državna pomoč, ki jo pred njeno realizacijo mora odobriti Evropska komisijo«
KS: Konkurenco izkrivlja diktirani ukrep, ki zahteva zmanjševanje dejavnosti slovenskih bank na račun tujih podružnic. Za državo in državljane tako škodljivih navodil Evropske komisije ne izpolnjuje nobena članica EU, prej poskrbi, da takih navodil ni.
AB3: »Ob zaprosilu za dodelitev državne pomoči smo tako morali izvesti neodvisno oceno stanja bančnega sistema. Evropska komisija je od vlade in Banke Slovenije zahtevala angažiranje neodvisnih cenilcev za ponovno izvedbo stresnih testov in pregledov kakovosti sredstev bank. Skrbni pregled je nadzoroval usmerjevalni odbor, ki so ga sestavljali predstavniki Banke Slovenije, Ministrstva za finance in opazovalci iz Evropske komisije, Evropske centralne banke in Evropskega bančnega organa.«
KS: Zakaj Evropska komisija ni verjela ocenam in stresnim testom Banke Slovenije, objavljenim maja 2013? Zakaj so oblasti pristale na metodologijo in izhodiščne podatke, ki so bili povsem nerealni? Res samo zato, da so izpolnile zahteve po razlastitvi imetnikov delnic in podrejenih obveznic? Zakaj nismo ravnali tako kot v drugih državah, npr. Avstrijci pri Hypo banki ali tako kot je minister Mramor uspel znižati izpostavljenost Slovenije proti Grčiji na normalno raven? Zakaj je Slovenijo pregled 8 bank stal enako kot Španijo pregled 47 bank. Zakaj je vlada državnemu zboru predlagala sprejetje novele zakona o bančništvu s tako strahotno škodljivimi posledicami?

Dušan Mramor:
DM: »Pristojnost Evropske unije glede urejanja državne pomoči je njena izključna pristojnost. Evropska unija ima namreč izključno pristojnost glede urejanja vprašanj, ki so povezana s konkurenco. Sledeč naslovu VI. pogodbe, ki ureja skupna pravila o konkurenci, obdavčitvi in približevanju zakonodaje, spada pravica Evropske unije, da ureja državne pomoči, v okvir izključne pristojnosti urejanja konkurence. Navedeno je posledica dejstva, da vsaka državna pomoč izkrivlja konkurenco, saj prejemnika pomoči postavi v ugodnejši položaj, kot je položaj subjektov, ki takšne pomoči niso prejeli«
KS: Takšno razmišljanje očitno velja samo za Slovenijo. Celo Evropska komisija v Sporočilu z dne 1.8.2013 v točki 45 državam dovoljuje, da ravnajo drugače, če bi »izvajanje ukrepov ogrozilo finančno stabilnost in povzročilo nesorazmerne rezultate«. In za »nesorazmerne rezultate« vsekakor gre, saj se je prodajna cena državnih bank znižala na desetino vrednosti. Italijanska, španska, portugalska, grška, ciprska in irska vlade so predlagale drugačne rešitve in Evropska komisija je vse odobrila.

Janez Šušteršič:
JŠ1: V zvezi z bančno sanacijo smo v času mojega mandata pripravili zakon o DUTB in spremembe zakona o bančništvu (na predlog BS), ki pa, kolikor se spomnim, še niso vsebovale podlag za izbris podrejencev… Glede navedenega in tudi drugih odločitev v mojem mandatu ni bilo nobenih pritiskov. Nihče iz Bruslja, Frankfurta, Gregorčičeve, Šubičeve, Murgel, Trstenjakove itd. nam ni napisal členov zakona, niti od nas zahteval, da sprejmemo nekaj točno določenega in nam zagrozil s sankcijami, če tega ne bomo naredili. Je bil pa seveda pritisk splošne ekonomske situacije – glede na informacije o njej in na oceno posledic takšnih ali drugačnih odločitev smo se odločili, kot se nam je glede na to zdelo najbolj pametno in izvedljivo…..
KS: Žalostno je, da minister ne ve, kaj je predlagal vladi in Državnemu zboru. Naj ga spomnimo: gre za »pokritje preteklih izgub banke v breme imetnikov delnic in podrejenih upnikov«. Pa ja ne bomo naslednjič slišali, da je mimo ministrove vednosti te ukrepe predlagal državni sekretar, ki si ga je minister izbral med uslužbenci Evropske centralne banke.
JŠ2: Glede vaše raziskave: prav imate, da se z distanco stvari lahko vidijo drugače, jaz bi recimo danes NLB mirno poslal v stečaj.
KS: Ta izjava kaže integriteto ministra za finance in vso bedo ter globino negativne kadrovske selekcije…

Četrt stoletja zataknjeni v podedovani »srednjeindustrijski« družbi.
Pod gornjim naslovom je Franček Drenovec objavil analizo razvoja Slovenije v letih, ko imamo svojo državo. Pri presoji razvojne uspešnosti daje prednost kriteriju »produktivnost dela«, izraženi z BDP po zaposlenem. Naj poskušam kratko povzeti, kako sam dojemam njegovo razlago:
– Sodeč po produktivnosti dela smo tja do leta 2003 razvojno zadovoljivo napredovali, po tem letu pa Slovenija pravega razvoja ni več sposobna uresničevati. V zadnjih dveh letih sicer beležimo gospodarsko rast, ki jo poganja okrepljena konkurenčnost gospodarstva. Žal pa slednja ne temelji na povečani produktivnosti, pač pa predvsem na nizki ceni dela in zato z njo kot dejavnikom razvoja dolgoročno ne gre računati.
– V delitvi ustvarjenega BDP je pri nas v zadnjih letih na sploh prišlo do pomembnih sprememb v škodo dela in v korist kapitala. Te spremembe se odražajo tudi v strukturi potrošnje: poraba gospodinjstev se je zmanjšala in je še vedno nižja, kot je bila pred krizo, poraba kapitala pa je danes veliko manj usmerjena v investicije (torej v rast produktivnosti) in veliko bolj v razne finančne aktivnosti, še predvsem pa vse večji prihranki bogatih (kapitala) v velikem obsegu odtekajo v tujino.
– Osrednji vzrok naše razvojne neuspešnosti je v neučinkovitem upravljanju države. Splošna spoznanja namreč nedvoumno dokazujejo, da so za produktiven napredek družbe ključne domišljene in učinkovito izvajane državne politike. Takih politik pa žal pri nas praktično ne poznamo. Tudi tisto, kar smo do leta 2003 že imeli, smo po tem letu v duhu neoliberalnega učenja pospešeno opuščali, ključne pristojnosti države pa si vse bolj prilaščajo sedaj že močno razvite interesne (kapitalske) naveze, neredko vodene iz tujine. Pomembna sestavina tega procesa je tudi usihanje pravne države, krepitev korupcije in vse manj učinkovito delovanje javnega sektorja, še predvsem državne uprave.
Kako prav ima Drenovec, ta čas prepričljivo kaže to, kako ravna država v povezavi z drugim tirom Divača-Koper. Izgradnja tega tira je za Slovenijo brez dvoma strateško izjemno pomembna, naš minister za infrastrukturo pa se je projekta lotil na način, da s svojim ravnanjem vse bolj potrjuje domneve, da deluje v interesu tujine in ne svoje države. Verjetno smo ena redkih držav v razvitem svetu, ki svoja ključna razvojna vprašanja razrešuje povsem neodgovorno, politika spričo svoje arogance pa javnosti tega niti ne prikriva več.
Zaradi slabega upravljanja države si Slovenci tudi v naprej ne moremo obetati uspešnega razvoja. Te akutne težave nam namreč ne uspe pozdraviti zaradi neprimerne sistemske ureditve, po kateri »demokratično« izbiramo ljudi, ki nas naj vodijo, pa tudi zato, ker delovanje teh ljudi ni podvrženo prepotrebnemu nadzoru. Ker te vprašljive ureditve naša politika zlepa ne bo pripravljena spremeniti, nam preostaja zgolj upanje, da nam bo usoda naklonjena in bomo po naslednjih volitvah vendarle dobili premiera, ki bo pošten in bo imel potrebna vodstvena znanja. Ta bi morda še uspel Slovenijo izvleči iz razvojnih zadreg, ki nam jih razkriva Drenovec, čeprav veliko strateških napak, ki se jih dela, ne bo mogoče popraviti.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 5.6.2016