Slovenija ima upravljanje države povsem neprimerno urejeno.
Bomo demokracijo temeljito prenovili in jo usposobili za učinkovito upravljanje države, ali pa bomo to prepustili avtoritarnim vladavinam? Kako se bomo glede tega opredelili, bo veliko znanega že po aprilskih volitvah.

1. Slovenci smo danes ponovno močno in škodljivo razdvojeni. Po mojem dojemanju se nam to ne dogaja zaradi razlogov, ki jih obravnava nedavna izjava SAZU (medvojna kolaboracija in revolucionarno nasilje), pač pa je poreklo sedanjih težav predvsem neučinkovito upravljanje države. Posledice te neučinkovitosti so vse večje socialne razlike, slabo delovanje javnega sektorja (predvsem zdravstva), velika zadolženost državnega proračuna, razvita korupcija, še predvsem pa pospešeno porajanje okolja, ki je ugodno za krepitev avtoritarnosti pri vodenju države in resno ogroža demokracijo. Neposredno zaznavamo razdvojenost to pot predvsem kot nasprotje med pristaši sedanje avtoritarne politične oblasti in večino prebivalstva, ki je naklonjena demokraciji, a si želi, da bi ta bolje delovala. Ta nasprotja tudi to pot spodbuja Cerkev s svojo podporo avtoritarnosti, pri tem pa oživljajo tudi tragična razhajanja, ki so se nam dogajala med vojno in takoj po njej.
2. Pri blažitvi sedanjih razhajanj med Slovenci nam spravna izjava, ki jo je pripravila SAZU, ne bo veliko pomagala. Problema se je potrebno lotiti drugače, to je tako, da najprej prepoznamo sistemske vzroke za sedanje neučinkovito demokratično upravljanje države in se za tem razumno lotimo njihove odprave. O tem, za katere vzroke predvsem gre ter o njihovi odpravi, pa nekaj več v nadaljevanju.
3. Demokracija je upravljavsko učinkovita, ko deluje po naslednjih načelih:
a) Vrednote demokracije. Ključne so poštenost, solidarnost in spoštovanje dogovorjenih pravil ravnanja. Žal se te vrednote danes – pa ne zgolj pri nas – vse manj spoštuje, na veljavi pa so pridobile neoliberalne vrednote (pohlep, laž, zavračanje solidarnosti…….). Neoliberalizem je s svojim vrednostnim sistemom demokracijo izjemno oslabil in tako povzročeno škodo bo najtežje sanirati.
b) Vodenje vlade. Gre za zahtevno delo s širokimi pristojnostmi, ki odločilno vpliva na življenje države. Dobro ga lahko opravlja le etično neoporečna oseba z znanjem in izkušnjami o vodenju večjih družbenih sistemov. Tega načela naša politična ureditev niti približno ne upošteva; vladi namreč praviloma predseduje oseba, ki vodi stranko z največjo volilno podporo, ta pa je največkrat brez relevantnih vodstvenih znanj in izkušenj, neredko pa je tudi etično vprašljiva.
Še ene zadeve ne gre prezreti. Model običajne koalicije, po katerem praviloma oblikujemo vlado, politiko razdeli v dva nasprotna pola (koalicijo in opozicijo), ta delitev pa deluje kot eden močnejših generatorjev razdvojenosti same politike in posledično tudi prebivalstva.
Problem oblikovanja in vodenja vlade so doslej najbolje razrešili v Švici. Njihova ureditev je zasnovana na veliki koaliciji petih najmočnejših strank, ki predlagajo za ministre primerno usposobljne osebe, ena od njih pa vodi vlado, vendar vedno le z enoletnim mandatom. Vsebinsko podobno rešitev je lani spomladi uveljavila tudi Italija (velika koalicija + nestrankarski, a za vodenje usposobljeni predsednik vlade) in ta jim že prinaša dobre rezultate. Razumno bi bilo, da se po Švici in Italiji zgledujemo tudi mi in torej opustimo dosedanjo prakso oblikovanja vlade.
c) Nadzor vladajoče politike. Med temeljnimi pogoji, da vlada dobro deluje, je tudi njen učinkovit nadzor. Osrednjo vlogo naj bi pri tem imel parlament, da je ta lahko učinkovit, pa mora biti zadoščeno predvsem dvema pogojema: 1. poslanci morajo prednostno delovati v prid njihovih volivcev, slednji pa naj jih tudi ustrezno nadzirajo; 2.poslanci ne smejo biti odvisni od vlade. Nobenega od teh pogojev naša politična ureditev ne izpolnjuje in to je naslednji pomemben dejavnik, zaradi katerega je upravljanje naše države neučinkovito. Za njegovo sanacijo potrebujemo predvsem ustrezen volilni zakon; predlog takega zakona je pravkar pripravila skupina nepolitičnih izvedencev, ki pa ga politične stranke žal enotno zavračajo.
Nadzor vladajoče politike, ki ga izvaja parlament, pa praviloma ne zadostuje in zato ga demokracija dopolnjuje še z drugimi sistemski rešitvami. Med temi sta še posebno pomembni dve: od politike neodvisno sodstvo ter od politike neodvisna javna občila. Če v državi prevlada avtoritarno usmerjena oblast, se ta prednostno potrudi, da si podredi prav sodstvo in neodvisna javna občila. To ne preseneča, saj se oba politična sistema razlikujeta predvsem po njunem sprejemanju nadzora politične oblasti: v demokraciji je ta nadzor bistvena sestavina njene ureditve, avtokracija pa ga dosledno zavrača.
d) Soupravljanje. Soupravljanje je še ena pomembna sestavina demokratičnega upravljanja družbenih zadev. Aktualno je predvsem na dveh področjih:
– pri upravljanju podjetij. To ima zgledno urejeno Nemčija, kar pove podatek, da v nadzornih svetih njihovih večjih podjetij 50% odločitvenih glasov pripada lastnikom, druga polovica pa delu, to je zaposlenim in od podjetja neodvisnim sindikatom. Slovenija ima to področje slabo urejeno, kar velja še posebno za upravljanje podjetij v državni lasti; slednje je namreč monopol vsakokratne vladajoče politike, ta pa ga praviloma zlorablja kot gojišče korupcije.
– pri upravljanju zavodov in drugih organizacij javnega sektorja. Demokratičnim načelom ustreza, da te organizacije soupravljajo predstavniki treh interesnih skupin, to so uporabniki storitev, zaposleni in vladajoča politika. V naši ureditvi ima tudi v tem primeru osrednjo odločitveno moč vladajoča politika, posledično pa tudi javni sektor deluje kot gojišče korupcije, njegova učinkovitost pa je močno prizadeta.
Področje soupravljanja ima Slovenija tudi sicer že ves čas sistemsko urejeno na način, ki veliko bolj kot demokraciji ustreza avtoritarni vladavini.
4. Nekaj sklepnih ocen.
To, kar navaja prejšnja točka 3, opravičuje oceno, da ima Slovenija demokratično upravljanje države sistemsko povsem neprimerno urejeno, Ob taki ureditvi države ni mogoče učinkovito upravljati in to njeni dosedanji razvojni dosežki tudi potrjujejo.
Podobne težave, kot jih imamo pri nas z demokratičnim upravljanjem, imajo tudi v številnih drugih državah. Še najmanj velja to za protestantske države, verjetno predvsem zato, ker je njihova prevladujoča etika manj dovzetna za neoliberalne vrednote (pohlep, laž, …..).
Spričo slabe upravljavske učinkovitosti demokracije se močno povečuje konkurenčnost avtoritarnih oblik vladavine. Demokratični svet je zato pred resno dilemo: ali se bo demokracijo temeljito sistemsko prenovilo in se jo usposobilo za učinkovito upravljanje države, ali pa se bo to upravljanje prepustilo avtoritarnim vladavinam, ki bodo vsaj formalno verjetno zadržale nekatere mehanizme demokracije (predvsem volitve).
Z gonjo dilemo se v zaostreni obliki srečuje tudi Slovenija, kako se bomo glede nje opredelili, pa bo veliko znanega že po aprilskih volitvah. Brez »novega« obraza, ki bo volivce prepričal, da zadovoljuje kriterije iz t. 3b, se bomo aktualne avtoritarne vladavine težko znebili.
Andrej Cetinski, Sinteza

Inflacija postaja vse bolj aktualna tema in po mnenju mnogih utegne prerasti v osrednji ekonomski in družbeni problem. Splošno se smatra, da jo povzroča predvsem neustrezna denarna politika centralne banke.

V našem primeru je to Evropska centralna banka (ECB). Ta namreč upravlja dve močni orodji – to sta obrestna mera in emisija denarja –, s katerima lahko odločilno vpliva na gibanje cen. Ne malo jih meni, da je tudi sedanja rast cen posledica njenega neustreznega ravnanja, povzročala pa naj bi jo s prenizkimi obrestnimi merami in preobsežnimi emisijami dodatnega denarja. Tej razlagi se ne pridružujem. Po mojem imamo namreč že nekaj let opraviti s specifičnimi družbenimi razmerami, zaradi katerih so omenjena orodja denarne politike manj uporabna in zato tudi za sedanjo rast cen ne gre kriviti ECB. Več o teh posebnostih in tudi o tem, kaj v družbi spremeniti, da bomo inflacijo zmogli krotiti, pa v naslednjih vrsticah.

Svojo razlago začenjam z nekaj konkretnimi podatki iz zbirne bilance slovenskih poslovnih bank na dan 30.9.2021. Na ta dan so imela podjetja in gospodinjstva v bankah 32,2 milijardi (mrd) prihrankov, bančnih posojil pa so skupaj koristili v vrednosti 20.0 mrd evrov. Kljub izjemno nizkim obrestnim meram so bili prihranki obeh sektorjev za 12,2 mrd (60%) večji od njunih posojil. Čemu gre pripisati ta pojav, ki ga pred nekaj  leti skoraj nismo poznali? Po mojem ga povzroča več dejavnikov, predvsem naslednji: a)prenizka obdavčitev visokih dohodkov in premoženja; b)povečane socialne razlike, zaradi katerih živi velik del prebivalstva zelo skromno ali celo v revščini, povečuje pa se delež prebivalstva, ki ima večje dohodke, kot jih potrebuje za dostojno preživetje; c)nezadostna potrošnja države zaradi njenih prenizkih davčnih prihodkov, posledično pa tudi gospodarstvo manj povprašuje po posojilih.

Še nekaj o delu prihrankov v znesku 12,2 mrd, za kolikor je bilo stanje bančnih posojil podjetjem in gospodinjstvom septembra manjše od njihovih vlog. Od tega zneska so banke 6,6 mrd dolgoročno posodile državi, preostanek v znesku 5,6 mrd pa so imele na svojih računih v Banki Slovenije oziroma v ECB. V našem bančnem sistemu  se torej predvsem zaradi razlogov, ki jih zgoraj navajam – nekaj pa nedvomno prispeva tudi pandemija –  pojavljajo veliki likvidnostni presežki, ki se jih zadnje čase pretežno preko centralne banke  pod izjemno ugodnimi pogoji posoja državi, praviloma z nakupi njenih obveznic. Oglejmo si še, kako je s tem v evro območju, to je v  državah EU, ki  enako kot mi uporabljajo skupno valuto evro.

Lani in v letošnjih  desetih mesecih, skupaj torej v 22 mesecih, so se bančne vloge (vključno z gotovino v obtoku)  v evro območju povečale za 2.425 mrd evrov (+16%), naložbe v obveznice držav  za 1.797 mrd (+50%), posojila gospodarstvu in prebivalstvu pa za 759 mrd (+6%). Tudi v EU se torej prihranki v bankah povečujejo veliko hitreje od posojil, s tako oblikovanimi likvidnostnimi presežki pa predvsem ECB državam bogato financira njihovo proračunsko potrošnjo. Ta denarna politika je po letu 2014 evropskemu gospodarstvu  veliko pomagala pri oživljanju rasti, prav tako pa se koristno potrjuje pri obvladovanju težav, ki jih imajo države zaradi pandemije. Slednje velja tudi za Slovenijo, a ne gre pa prezreti, da sedanja vladajoča politika finančno podporo ECB neprimerno zlorablja tudi za utrjevanje svoje oblasti.

Vse več skrbi povzroča, kot smo omenili, rastoča inflacija in vprašati se je primerno, ali jo ne spodbuja prav ECB z obsežnim kupovanjem državnih obveznic. Mojo mnenje  je, da jo ne, vsaj dokler te nakupe financira iz sredstev presežne likvidnosti, ki jih v bančnem sistemu  porajajo razlike med prihranki in posojili. Razloge za sedanjo rast cen je zato potrebno iskati drugod, še predvsem na strani poslabšane ponudbe, ki je prizadeta zaradi pandemije in zaostrovanja političnih nasprotij med zahodnim svetom ter Rusijo in Kitajsko.

Politike, ki z likvidnostnimi presežki bančništva fiskalno pomaga državam EU, se ECB poslužuje šele nekaj let. Ta njena novost je koristna, a je žal uporabna  le v razmerah, ko se v bankah ne glede na obrestne mere pomembno več varčuje, kot se koristi posojil. Morda bo čez pet let ali še prej povsem drugače in takrat bodo številne države v resnih težavah, če bo fiskalna podpora ECB izostala. Verjetno ne bo, vsaj nekaj časa ne, le da  jo bo ECB takrat financirala z  dodatno emisijo denarja. S tako »dobrodelnostjo« pa utegne povzročiti inflacijo, kakršne že lep čas nismo vajeni.

Zaradi socialnih, ekonomskih in še predvsem okoljskih razlogov – zadnji dve leti tudi zaradi pandemije – se proračunska poraba večine držav hitro povečuje. V EU imamo srečo, da nam tako povzročene proračunske primanjkljaje ta čas v velikem delu pokriva ECB iz likvidnostnih presežkov bank. Ta rešitev pa dolgoročno ni vzdržna. Druge zanesljive poti od te, da proračunske primanjkljaje rešujemo s povečanjem davkov, pa verjetno  ne bomo odkrili. Opustiti je torej potrebno sedaj prevladujočo neoliberalno politiko nizkih davkov in obnoviti prakso, ki jo je kapitalizem pred letom 1980  že poznal. Kolikor prej bodo to spoznanje osvojile tudi politike, toliko bolje bo za sodobno družbo.

Andrej Cetinski, Sinteza, 22.12.2021

Demokracija in Avtokracija

Članek z gornjim naslovom je pripravil Dimitrij Rupel kot odgovor na Hribarjev esej Vprašanje valjhunstva (oboje objavljeno v SP Delo). Iz Ruplovega zvemo, da sta s Hribarjem v letih, ko se je Slovenija osamosvajala, veliko in plodno sodelovala, sedaj pa sta resno sprta.. Kot ju razumem, je osrednji razlog, da se nič več ne marata, to, da danes povsem različno vrednotita demokracijo. Ruplu namreč pomeni nasprotovanje sedanji politični (Janševi) oblasti vračanje »vzorcev iz nekdanje jugoslovanske politike«. Drugače povedano: Janša nam po mnenju Rupla demokracijo varuje, njemu nasprotne medijske kampanje in kolesarski protesti pa jo ogrožajo. Hribar ocenjuje razmere očitno povsem drugače, to je podobno kot kolesarski protestniki, pri čemer posebej izpostavlja vlogo, ki naj bi jo v politiki imela katoliška cerkev spričo njene naklonjenosti avtoritarni vladavini.
Vprašajmo se, kdo od obeh uglednih intelektualcev – to namreč Rupel in Hribar nedvomno sta – ima v gornjem primeru prav. Nemalo Slovencev bi gotovo reklo, da je to Rupel, še veliko več pa je takih, ki bi pritrdili Hribarju. Če ta domneva ni vprašljiva, lahko rečemo, da Slovenci zelo različno vrednotimo isto politično oblast, pa naj bo ta demokratična ali avtokratska, in je to tudi eden osrednjih razlogov, da smo kot narod podobno razdvojeni, kot sta danes Rupel in Hribar. Zato naj ne bo odveč, da v naslednjih vrsticah predstavim nekaj svojih pogledov na to, kako +je demokracijo oziroma avtokracijo možno dobro prepoznati in bosta tako manj razdvajali.
Najprej o demokraciji. Za to obliko politične oblasti je predvsem značilno, da se jo učinkovito nadzira. Oblastne pristojnosti se v velikem delu prepušča vladi, njen nadzor pa izvaja običajno več organov, od katerih ima osrednjo vlogo parlament. Člani parlamenta (poslanci) morajo biti od vlade neodvisni, da njihov nadzor ustreza zahtevam dobre demokracije, pa morajo poskrbeti volivci. Praviloma to počno v treh oblikah: najprej tako, da za poslance volijo le za to odgovorno delo kompetentne osebe, drugič tako, da ravnanja svojih poslancev spremljajo in tudi nadzirajo, tretjič pa tako, da se o vprašljivih odločitvah parlamenta kot zakonodajne oblasti opredeljujejo na referendumih.
Nadzor politične oblasti je v demokraciji očitno zahteven proces, ki dobro deluje le, če sta izpolnjena dva temeljna pogoja. Eden je primerna volilna zakonodaja, ki naj volivcem omogoča ustrezen vpliv na sestavo parlamenta in jim tudi dopušča, da poslance primerno nadzirajo. Drugi pogoj je, da se pri oblikovanju vlade uporablja model, ki zagotavlja, da vlado vodijo za vodenje usposobljene in etično neoporečne osebe, sami poslanci pa od vlade niso odvisni. Omeniti ni odveč, da naša sedanja politična ureditev nobenega od teh pogojev ne izpolnjuje, posledice pa se odražajo v slabem delovanju demokracije in posledično v izjemno neučinkovitem upravljanju države.
Še o avtokraciji kot modelu politične vladavine. Od demokracije se loči predvsem po nadzoru oblasti: če je za demokracijo značilen učinkovit nadzor politične oblasti, je avtokracija posebna po tem, da zavrača vsakršen nadzor vrhnje politične oblasti. Po izkušnjah, ki jih imamo v Evropi v novejšem času, se avtokracija polasti oblasti preko volitev, za razmere, da v tem lahko uspe, pa je značilno predvsem naslednje: državo se demokratično izrazito slabo upravlja; v državi je aktivna skrajno desna politična stranka, ki ima močnega vodjo z ambicijami po avtoritarnem vladanju; prevladujoča etika družbe nima korenin v protestantizmu. Če stranka z avtoritarnim vodjem zmaga na volitvah in temu uspe sestaviti vlado, bo tako pridobljeno politično moč prednostno izkoristil za utrjevanje osebne oblasti. Orodji, ki jih pri tem uporablja, sta predvsem politično kadrovanje in korupcija, osrednji cilj, v katerega usmeri svoje aktivnosti, pa je podreditev organov in vsega drugega, kar ima v demokraciji na skrbi nadzor politične oblasti. Če je v tem uspešen, se državi obeta, da se lep čas avtokratske oblasti ne bo znebila.
Naj se vrnem k Ruplu in Hribarju. Ravnanja naše sedanje vlade nudijo ob upoštevanju tega, kar beremo v gornjih vrsticah, dovolj prepričljive argumente v prid ocene, da nam avtokracija demokracijo resno ogroža, podobno, kot se je to že zgodilo pri sosedih Madžarih. Da Rupel tega ne zaznava in ponuja prav nasprotno razlago, preseneča, a ima za tako ravnanje verjetno tehtne razloge. Hribar je v tem pogledu bolj načelen in dosleden, pri njem tudi ne gre prezreti, da javnost oskrbuje z zanimivimi razlagami o vlogi katoliške cerkve pri urejanju političnih razmer.
Andrej Cetinski, Sinteza, 13.12.2021

NEKATERE PROGRAMSKE POSTAVKE V KOALICIJSKI POGODBI

Opomba: Tu so navedene samo tiste izbrane programske postavke iz koalicijske pogodbe, ki se nanašajo na demokratizacijo in izboljšave nemškega političnega sistema.

Prevod navedkov in komentar – Matjaž Maček.

Tu v tem prispevku sem bom trudil, da ne pišem o vseh deformacijah in presekih stanja v naši družbi. Poskušal pa bom opozoriti na ljudi, ki se trudijo za možne rešitve oz. prizadevanja kako priti do njih. Letos konec marca je bil brez velikega pompa, a vendar javno in simbolno pred Univerzo Ljubljana ustanovljen Nacionalni svet za demokratično spremembo volilnega sistema. Čeprav brez velike medijske podpore, aktivno deluje in poskuša najti pot iz dnevne zatohlosti. Kot prioriteto si je zastavil spremembe enega temeljnih zakonov, Zakona o volitvah v Državni zbor. Pravzaprav je v vsej svoji pestrosti in različnosti nemogoče našteti kup vsebinskih vprašanj, dilem, tudi ciljev, razprav in še česa. Tudi »preseganje« razprav na vsebine drugih zakonov, na ustavo in še kaj, je tekočo problematiko določalo že od samega začetka. Opredelitve: ali obvezne volitve ali ne, za možen odpoklic poslancev, za znižanje starostne meje državljanov glede udeležbe na volitvah, za statistične regije, volilne okraje, absolutni prednostni glas, kombiniran volilni sistem, primerljivost z drugimi državami, dajanje prednosti državljanom in manj strankarskim veljakom – ob tem, da se ne zanemarijo strankarska organiziranost, zaupanje državljanov v državo in politiko ter tisoče drugih vprašanj so kazali in kažejo na težko prehojeno pot, ki pa sploh še ni zaključena. Bistvo vsega pa je vrniti državo državljanom. Vsakdo od nas ima svoje znanje, izkušnje, želje, potrebe in cilje.
Vsakdo si tudi po svoje predstavlja uresničitev vseh skupnih in tudi potrebnih ciljev. Zato je tudi tisoče možnih poti oz. načinov, ki pa jih je vendarle potrebno postaviti na skupni imenovalec. Ta pa je: na miren način, demokratično, z dogovori, v katerih se tako vztraja kot tudi popušča različnim argumentom, z upoštevanjem mnenj, stališč, prepričanj vseh zainteresiranih udeležencev poskušati doseči spremembo sedanjega krivičnega volilnega sistema, ki ljudem odvzema pravico bistveno vplivati na rezultat volitev. Težko, a vendar uresničljivo. Del poti je že prehojen. Predlog sprememb zakona je pripravljen za javno razpravo in zakonsko predpisano proceduro. Ne hodimo po zabetonirani cesti in tudi ne na lahek način. Še vedno marsikaj ni dokončno določeno. Marsikatera sprememba še visi v zraku. Marsikdaj bi si tudi želeli večjo pozornost medijev in javnosti, da se čim več državljanov seznani z vsebinami, ki so odločilne za njihovo oz. naše vsakdanje življenje in skupno sobivanje in tudi, da predlagajo oz. izrazijo svoja mnenja ter stališča. A vendar ni nezanemarljivo soglasje ali ujemanje nekaterih zahtev vseh ljudi, ki si sprememb želimo. Tako na protestih, kot v SAZU, Državnem svetu, nekaterih medijih in še kje, kjer je bil predlog predstavljen. Morda je še najmanj volje pri predsedniku države in strankah oz. tistih akterjih, ki niso zainteresirani, da se kakršnekoli spremembe sploh izvedejo.
Morda nas bo vse skupaj čas prehitel in si bodo sedanje oblastne elite z znanimi imeni in priimki na različnih funkcijah zadržale privilegije ter zavrle glas ljudstva. A vendar ga utišati ne bodo mogli.
Namenoma nisem izpostavljal posameznikov, visoko in mednarodno priznanih strokovnjakov, pa ljudi z ulice ter kogarkoli, ki s srcem in delom podpira možnost, da se naše skupno življenje izboljša. Da končno iz zatohlosti preidemo na sonce. Da končno najdemo pot, ki bo omogočala napredek, razvoj, mir in sobivanje.
Naveden predlog Zakona o volitvah v Državni zbor je tako resen preizkus naše demokracije in prizadevanje za naše skupno ter enakopravno zastavljeno življenje.
Vredno je biti zraven! Vredno se je na volitvah opredeliti za tiste ljudi, ki bodo podprli rešitve izboljšav in jih potem tudi uresničili. Gre za ljudi, ki so verodostojni, strokovni, pošteni in pogumni, skratka vredni zaupanja. Imamo jih in prav je, da so v vodenju družbe oz. države na vrhu piramide zaupanja in odgovornosti. Predvsem pa so to mladi!
Miloš Šonc, Grosuplje

Državni zbor obravnava Resolucijo o razvoju Slovenske vojske do leta 2035.

Komentar Marka Kržana.

Demokracija je eden modelov upravljanja države, njeno nasprotje pa je avtokratsko vladanje. Večina nas je naklonjena demokraciji,  a žal ta vse slabše deluje in posledično se krepi avtokracija, pa ne zgolj pri nas. Teh sprememb so le redki veseli in večina še vedno upa v prenovo demokracije, ki naj bi zagotovila njeno normalno delovanje. Da bo to možno doseči, je potrebno najprej prepoznati vzroke, zakaj nam je tako resno obolela. O tem je več povedanega v naslednjih vrsticah.

Da sem se lotil tega pisanja, me je spodbudil komentar, ki ga je Janez Krnc pod naslovom «Lahko s pravilno diagnozo obnovimo demokracijo?« objavil 2.12.2021 v Dnevniku. Po njegovi razlagi, če sem jo pravilno razumel, je za šibkost demokracije kriv kapital, ki si spričo njegove vse večje družbene moči pospešeno podreja upravljanje države. Temu mnenju ne oporekam, a me ne zadovoljuje povsem. Meni je namreč bližja razlaga, da je za obolelost demokracije predvsem kriva neprimerna sistemska ureditev, po kateri jo izvajamo, to njeno slabost pa kapital spretno in učinkovito zlorablja. O tem, kje je ta sistemska ureditev izrazito šibka, več v nadaljevanju.

Sistem demokracije ločuje tri vrste oblasti: zakonodajno (parlament), izvršno (vlada) in sodno oblast. Vse tri je potrebno, če naj demokratično in učinkovito delujejo, nadzirati. Pomembno vlogo pri tem nadzoru imajo javna občila in zato ta ne smejo biti odvisna od politike. Tudi sama sodna oblast je organ nadzora, ki poleg drugega nadzira tudi zakonodajno in izvršno oblast. Nadzor teh dveh oblasti je še posebno pomemben, o tem pa naslednje:

• Za nadzor zakonodajne oblasti so najbolj pristojni volivci. izvajajo pa ga v treh oblikah. Najprej tako, da za člane parlamenta (poslance) volijo le preverjeno kompetentne osebe (primerno usposobljene in etično nesporne), drugič tako, da poslanci svojim volivcem neposredno odgovarjajo za svoje delovanje, tretjič pa z referendumi, na katerih se volivci opredeljujejo do vprašljivih odločitev zakonodajne oblasti.
• Ključni nadzor izvršne oblasti izvaja parlament, ta pa je učinkovit le v primeru, če so člani parlamenta neodvisni od nosilcev izvršne oblasti.
• Zaradi velike vloge nadzora se politično oblast nadzira še preko specializiranih organov. Pri nas so poznani predvsem trije taki organi: računsko sodišče, protikorupcijska komisija, fiskalni svet.

Brez učinkovitega nadzora politične oblasti ni dobre demokracije oziroma drugače povedano: za slabo delovanje demokracije je praviloma največ kriv slab nadzor zakonodajne in izvršne oblasti. Oglejmo si, kje je naša sistemska ureditev demokracije glede nadzora še posebno šibka.

Najprej o zakonodajni oblasti. Njen nadzor pretežno urejata volilna zakonodaja ter zakon o referendumu. Za volilni zakon se že od osamosvojitve države sem ve, da je neprimeren, saj močno omejuje vpliv volivcev na sestavo parlamenta in nadzor njegovega delovanja, pa tudi sicer je najbolj zaslužen za strankokracijo, to je za nedemokratično vladavino naših političnih strank. Podobno je za nadzor oblasti neuporaben tudi zakon o referendumu. Oba zakona bi bilo potrebno temeljito prenoviti. Žal se to doslej ni zgodilo, saj politične stranke potrebne spremembe zavračajo, kar ni težko razumeti; spremembe bi jim močno omejile materialne in druge koristi, ki jim  jih prinaša sedanja ureditev.

O nadzoru izvršne oblasti oziroma vlade pa naslednje. V Sloveniji vlado oblikujemo po modelu običajne koalicije, po katerem vladi predseduje vodja stranke, ki je na volitvah dobila  največ glasov. Model najprej razdeli parlament v dva podobno velika dela, to je koalicijo in opozicijo, koalicija pa potem vlado nekritično podpira, opozicija pa ji vladanje kolikor je mogoče otežuje. Resen nadzor izvršne oblasti je ob taki ureditvi praktično nemogoč, kar se odraža v neučinkovitosti  naših vlad. Delitev  politike na koalicijo in opozicijo pa povzroča vsaj v našem okolju še eno nemajhno težavo: politiko škodljivo razdvaja, preko nje pa tudi širšo družbo, kar demokratično upravljanje države še dodatno otežuje.

Ugotavljamo torej, da v Sloveniji svojo politično oblast slabo nadziramo. Zato je ta neučinkovita, deluje neetično, se na veliko poslužuje korupcije ter ustvarja okolje, ki je naklonjeno krepitvi avtokracije in se ta tudi že nevarno krepi. Te, za naš narod vse bolj tragične razmere, je možno v velikem delu sanirati že zgolj z dvema  spremembama sistemske narave: s temeljito prenovo volilne zakonodaje ter s spremembo modela, po katerem danes oblikujemo vlado. Predlog prenovljenega volilnega zakona je pravkar pripravila civilna družba (Svet za prenovo volilne zakonodaje), sedanji model »sredinske« koalicijske vlade pa naj bi zamenjal model velike  koalicije, najbolje po zgledu Švice. Žal pa ostaja za sedaj nerazrešen osrednji problem te prenove, to je, kako obiti poenoteno nasprotovanje političnih strank, da svojo šepavo in sedaj tudi ogroženo demokracijo sploh saniramo.

Andrej Cetinski, Sinteza

BITI ali KLEČEPLAZITI, to je vprašanje.

Na pot s pokončno držo. Mnogi vas podpiramo.
Ne dovolite biti ancilla komurkoli!

Alberto prof. svetnik, Avguštinčič v pokoju, dejaven državljan sporoča:
Spoštovani.
V celoti sem seznanjen s pismom Kolektiva informativnega programa TV Slovenija in ga podčrtano podpiram. Svojo podporo kot dejaven državljan utemeljujem s izstopajočih dejstvi, mimo katerih mislec ne more brezbrižno iti. Čemu premiki ali celo umiki nekaterih kritiško naravnanih oddaj kot so Politično, Intervju, Tarča, Studio City in morda še katera njih, ki spodbujajo poslušalstvo in gledalstvo v čuječe, budno opazujoče družbene razmere in na osnovi teh in drugih medijskih poročil oblikujejo in izražajo svoje stališče, prepričanje o vsem kar nas klešči v vsakodnevnem življenju. Kaj ni vloga medijev delovati v dobrobit državljanov, da nas objektivno, brezpogojno seznanjajo o razmerah, ki jih živimo. Mnogokrat nam predstavijo celo ozadja dogajanj, ki nam niso neposredno zaznana. Večkrat zaslutim namig: »ne verjemite avtomatično, ne klonite pred avtoritetami, ko gre za obrambo resnice, ne klonite pred slepili, ki vas poskušajo usmerjajo, še posebej bodite pozorni na čeri, ki so vam nastavljene, da ne bi bili kritiški do ravnanj oblasti, njihovih predstavnikov, državnega zbora itd.
Meni je popolnoma jasno na kaj merijo te spremembe. Oddaje, ki so številčno, skorajda oblegane, se jih naj potisne na obrobje ne le medijskega delovanja temveč tudi potisniti gledalstvo in poslušalstvo na obrobje družbenega prostora. Ne dovolimo, da postane RTV ideološki aparat oblasti!
Naloga medijev je, seznanjati, ozaveščati, osvobajati in podpirati moralno-etiško držo državljanov. Ne dovolite, da prek medijev ostaja politika igra z ljudmi, temveč delujte v smeri, politike kot igre ljudi. Mediji niso lastnina, so subjekt v družbenem prostoru.
Naj zaključim. Po ogledu sleherne družbeno kritiške oddaje prisluhnem in se vključim v pogovor z prijatelji, ki samorefleksivno v in skozi besede spregovorimo o vsebinah oddaj. Torej oddaje dosegajo ciljno publiko, za kar so poklicane in jih zavezuje profesionalna etika.
Po sleherni oddaji želim oditi s pokončno držo in ne kot: poslušen, ponižen, ubogljiv, prošnjakarski, kleče-plazeči državljan.
Kleče plazeče bitje.
Glej,
nekdo tam klečeplazi!
Kam potisnil je pokončnost,
kje njegova je vzravnanost?
Kdo ponižal je ČLOVEKA,
klečeplazec se rojeva,
tu med nami,
prav med našimi koraki,
ki so še pokončni,
kleni in pogumni?
Kdo ti je pokončnost zrušil?
Drugi človek me ponižal je,
da kleče ga prosim
za preproščino življenja.
Si se vprašal?
Ali on, ki te ponižal je,
ve, da klečeplazi pred kapitalom,
da nagrabil bi si več profita.
V igro klečeplazenja zvabil
tvojo je pokončnost,
družno klečeplazita.
Edinost se ti odpira!
Dovolj je plazenja kleče!
Rojen ČLOVEK,
ne klečeplazec.
DVIGNI se
in stori NE!
Ljubljana, 22. Januar, 2021

Jokalo je nebo,
Jokalo je sonce,
Jokali so oblaki,
Jokala je gora,
Jokalo je morje,
Jokala so drevesa,
Jokale so cvetlice
Jokale so ptice,
Jokale so krvoločne zveri,
Jokale so čebele,
Jokale so ribe,
Jokale so mravlje, …

Le človek onkraj žice se ni jokal.

JPD: Prizori s poljsko – beloruske meje so grozljivi

Podatki o vse manjši volilni udeležbi bi med politično elito morali sprožiti alarm. Kako si povrniti zaupanje in privabiti državljane na volišča? Je politika že tako ujeta v negativno spiralo svojega razkroja, da tega sama ne more več prekiniti?
Padajoča volilna udeležba pomeni nezaupanje v politiko – Čas za alarm
Sistemske spremembe je treba iskati v smeri povrnitve zaupanja v politiko in v smeri pritegnitve neaktivnih volivcev v volilno odločanje.
Politika mora zaostriti in dosledno uporabljati standarde integritete. Opustiti je treba politično kadrovanje, zaostriti je treba protikorupcijske standarde, dosledno je treba spoštovati ločitev vej oblasti. Posebne pozornosti pa bi moral biti deležen Zakon o volitvah poslancev v Državni zbor.
Ključna sistemska sprememba je nov volilni sistem.

prof. dr. Ivan Svetlik: Udeležba na volitvah bo prvi pokazatelj boljših demokratičnih standardov.