Biti tiho ob takšnem dogajanju, bi bilo napačno.
Čeprav bo šele čas pokazal, vse detajle, je jasno, da nas je dr. Robert Golob razočaral. Smo preveč pričakovali ali pa je brlog pokvarjencev preveč poln? Prvo napako je vsekakor naredil, ko se je obdal z neprebojnim zidom starih strankarskih vplivnic in brezizhodnežev.
Pa bi lahko ravnal drugače? Ne vemo. Vemo pa, da bo šele drugačen volilni sistem omogočil začetek čiščenja avgijevega hleva, saj bo le tako omogočena izvolitev tudi posameznikov s pokončno držo, na vsakih naslednjih volitvah več. Pot do odraslosti te naše (ne več tako mlade) države pa je še dolga.

O dogajanju ob odstopu ministrice mag. Tatjane Bobnar razmišlja Miloš Šonc:

Ali je dogajanje okoli zamenjave ministrice za notranje zadeve mag. Tatjane Bobnar »vihar v kozarcu vode,« ali pa se nanaša na temeljne vrednote sistema, bo pokazal čas. Prisega vrednotam, ki jo je dal tudi premier dr. Robert Golob in ki je srž problematike celotnega dogajanja in to pod izgovorom »nezaupanja,« je vprašljiva. Že ta trenutek pa je jasno, da gre za veliko nerazumevanje oblastnikov glede izvajanja oblasti. Lahko bi rekel tudi zavajanje nas državljanov. In tu gre velika zasluga odličnim novinarjem, da so razkrili nestrokovnosti in nepravilnosti različnih akterjev in dali nam državljanom možnost, da sami ocenimo verodostojost vlade, njihovih svetovalcev in podpornikov. Hkrati pa so novinarji pokazali na nestrokovnost in pomanjkljivo integriteto različnih vpletenih. Celo predsednice parlamenta. Vidna je strankarska zlizanost, ne glede na nepoznavanje, na težo in vsebino spornih zadev. To politično zagovarjanje za vsako ceno, enostavno ne prepriča. O kakšni opciji nadzora parlamenta nad vlado in premierom v tem trenutku rajši ne razmišljam, saj so se očitno vnaprej, strankarsko odločili za bianko podporo premieru. Osebno pa me je dr. Robert Golob zelo razočaral. Tudi to javno razčiščevanje kaže predvsem na nesposobnost dogovarjanja.
Vse dogajanje okoli zamenjave ministrice pomeni ponovno nezaupanje v sistem in policijo. In to s strani prvega in najbolj odgovornega človeka v državi.
Lahko, da se spozna na elektriko, ampak podsistem policije, vojske, SOVE, in še kaj – npr. zunanje zadeve, zdravstvo itd., so preresna stvar, da bi se na tako lahkoten način poigraval s tem. Tudi če kdorkoli od vpletenih raje posluša kakšnega »specialca,« je to vseeno »malo« premalo za resno reševanje državnih problemov. Premier očitno ne ve, kam smo zašli zadnji dve leti. Tudi nostalgija po LDS in dr. Drnovšku je neumestna.
Če je to, kar sedaj dela dobro, potem pač niso vsa prizadevanja za vojno v Ukrajini slaba, tudi ne 135.000 in več ljudi brez dostopa do zdravnika ter seveda tudi ne to, kar dela sedaj na MNZ. Ampak potrebno je poudariti: vse to absolutno ni dobro! Hkrati pa je nesprejemljivo za nas državljane!
Seveda se vseh zlorab prejšnjega premiera ne more odpraviti čez noč. Ni pa potrebno, da sedanji premier dela enako in nestrokovno. Priznam mu dobre poteze na področju elektrike, ostalo pač »malo« manj.
Najbolj bodo veseli kriminalci z belimi ovratniki in tisti politikanti, ki jih podpirajo. Od raznih počivalškov (z maskami in elastikami) do beznikov z bananami in pahorjev s TEŠ 6, pa kakšnim županom z naročilom premoga, ali koga z zaslužki na račun sprememb prostorsko zazidljivih občinskih načrtovanj, do kakšnega lastnika zemljišča ob Soči, ali pa do zaslužnih upokojencev nad Izolo z lepim pogledom na morje. Po novem tudi »velikih« in »malih« golobov, ki jim ni v interesu, da sistem deluje po ustavi in zakonih ter predvsem v korist ljudi! No, morda pa tudi klasičen kriminal ni brez znakov veselja ob vseh teh spremembah.
Glede varovanja predsednika vlade in neprepričljivih odgovorov, da je ena glavnih stvari zaupanje varovane osebe in da se le-ta počuti varno, je to vseeno »malo« deplasirano stališče. Varovana oseba mora biti varovana tako, da je varna, ne da se počuti varno. Kako se počuti, ni najpomembnejše. Organiziranost varovanja, koordinacija, organizacija varovanja, zbiranje podatkov, logistika, itd. so v okviru sistema t.j. policije pač najbolj učinkoviti, logični, kvalitetni in pravočasni. Že drugačna razmišljanja in ravnanja predstavljajo določen riziko in so objektivno nezaupanje v policijo.
Izgovori, da ne gre za vmešavanje politike v stroko, je seveda samo za naivne.
Državljani smo lahko sami presodili, kako se visok politik – premier dr. Robert Golob vmešava v konkretne kadrovske zadeve in zraven dobiva podporo vseh najodgovornejših akterjev. In pri tem celo trdijo, da ne gre za vmešavanja v operativne postopke. Seveda »ne gre,« ker so odgovorni nosilci tega dela zamenjani ali nepostavljeni. Žalostno! Da bodo kdaj na strani SDS in NSi zagovarjali »pravno državo,« in to po dveh letih njenega aktivnega rušenja, si niti v sanjah nisem mislil. Ob vsem tem je tudi sklicevanje na civilno družbo prazno in deplasirano.
No, saj tudi nisem pričakoval, da se bo v tej situaciji javil predsednik države oz. prihodnja predsednica, a vendarle je nekaj hudo narobe v tej državi. Pa ne, da bi morali še enkrat na volitve? Lepo prosim bodimo resni in odgovorni.
Miloš Šonc, Grosuplje

Spremembe so nujne, osnovne so:

• Prva je nov volilni sistem, ki bo bistveno okrepil vpliv volivcev na sestavo parlamenta in s tem omočil tudi njegov nadzor vlade;
• Druga je spremenjen model oblikovanja vlade: opustiti je potrebno rešitev, poznano kot »koalicijska vlada« in jo nadomestiti s tako, ki bo zagotavljala, da bodo vlado vodile etično neoporečne osebe z ustreznimi vodstvenimi izkušnjami in bo tako vlado tudi možno učinkovito nadzirati;  
• Tretja sprememba pa naj krepko omeji vladajočo politiko pri političnem kadrovanju.

—————————————————————————————————————————————————————————–

Politiki so kot konzerve. Avtor teksta je Andrej Cetinski

Pod gornjim naslovom je pred dnevi Stefano Luso v Dnevniku objavil komentar, v katerem kritično obravnava prakso, po kateri nekateri župani to funkcijo opravljajo neprimerno dolgo, to je več kot dva mandata; moteče naj bi to bilo predvsem zato, ker čas politike kvari kot konzerve. Temu mnenju je v prispevku z dne 3.12.2022 v Dnevniku ugovarjal Herman Graber, ki ugotavlja, da svojo državo zelo slabo upravljamo, eden vzrokov za to pa naj bi bila prav prehitra menjava politikov na ključnih vodstvenih mestih. Mnenju, da imamo z upravljanjem države izjemne težave, se tudi sam pridružujem. Žal jih ne bomo mogli odpraviti, ne da bi poprej dobro prepoznali, kaj jih povzroča. Javne razprave o tem, zakaj nam demokracija slabo deluje – za to namreč gre pri upravljanju države -, so torej koristne in zato se tudi odzivam na to, kar sta na to temo povedala oba omenjena pisca.
Osrednjo vlogo pri upravljanju države ima pri nas predsednik vlade. Ta lahko to izjemno zahtevno delo uspešno opravlja le v primeru, če je zadoščeno naslednjima pogojema: 1.imeti mora uspešne izkušnje iz vodenja večjih poslovnih ali drugih sistemov, etično (značajsko) pa naj bo neoporečen; 2.vladajočo politiko je potrebno učinkovito nadzirati v interesu volivcev, saj se sicer hitro kvari in posledično deluje vprašljivo. Naša politična ureditev pa vloge teh dveh pogojev skoraj ne upošteva, o čemer pričajo naslednje njene značilnosti:
– Aktualna volilna zakonodaja dopušča, da imajo vodstva političnih strank odločilen vpliv na sestavo parlamenta, tak parlament pa svojih temeljnih funkcij (zadovoljevanje interesov volivcev, predvsem z relevantno zakonodajo ter učinkovitim nadzorom izvršne oblasti) objektivno ne more izvajati.
– Po volitvah se politika razdeli v dva bloka. Eden je koalicija; ta oblikuje vlado, ki jo praviloma vodi prvi mož njene najmočnejše stranke, drugi pa je opozicija, ki svoje poslanstvo uresničuje tako, da koaliciji vladanje čimbolj otežuje in si tako izboljšuje možnosti, da bo naslednjič ona vladala.
– Vladajoča politika ima široke pristojnosti kadrovanja v javnem sektorju, to je v državni upravi, zdravstvu, šolstvu, v podjetjih v državni lasti in še kje. Stranke to kadrovanje v polni meri zlorabljajo za zadovoljevanje strankarskih, in drugih interesov, kar se odraža v slabem delovanju javnega sektorja, pa tudi v obsežni korupciji.
Gornja sistemska ureditev po vsebini ni demokratična, saj ima vse značilnosti strankokracije, to je vladavine političnih strank, ki dobro zadovoljuje specifične strankarske interese, upravljanja države pa ne dojema kot svojo prednostno nalogo. Zaradi nje Slovenija razvojno počasneje napreduje, kot bi objektivno lahko, izjemno škodljivo pa je tudi to, da postaja sedanja politična ureditev vse močnejši dejavnik, ki nas Slovence sovražno razdvaja.
Sistemsko ureditev upravljanja države je torej potrebno tako prenoviti, da bo zadovoljevala temeljne demokratične standarde. Povsem zadovoljive rezultate lahko dosežemo s tremi spremembami. Prva je nov volilni sistem, ki bo bistveno okrepil vpliv volivcev na sestavo parlamenta in s tem omočil tudi njegov nadzor vlade. Druga je spremenjen model oblikovanja vlade: opustiti je potrebno rešitev, poznano kot »koalicijska vlada« in jo nadomestiti s tako, ki bo zagotavljala, da bodo vlado vodile etično neoporečne osebe z ustreznimi vodstvenimi izkušnjami in bo tako vlado tudi možno učinkovito nadzirati Tretja sprememba pa naj krepko omeji vladajočo politiko pri političnem kadrovanju.
Za vse tri gornje spremembe obstajajo konkretni in izvedljivi predlogi, a jih politika, tako leva kot desna, ne sprejema, saj se strankokraciji ne želi odreči. Ker dajemo osebnim interesom praviloma prednost pred skupnimi, tega njenega ravnanja niti ni težko razumeti. Za prepotrebno prenovo sedanje politične ureditve lahko torej poskrbi le civilna družba, a vprašljivo je, če se bo tega projekta pripravljena in sposobna lotiti.
Še nekaj besed o upravljanju občin. Podobno vlogo, kot jo ima pri upravljanju države predsednik vlade, ima v občini župan. Tega izvolijo volivci, ki običajno znajo dovolj dobro presoditi, kateri od kandidatov za župana bo znal najbolje zadovoljiti njihove interese in temu ustrezno večina tudi glasuje. Delo župana nadzoruje izvoljeni občinski svet, ki pri izvajanju te naloge nima omejitev, kot jih ima na ravni države parlament. Pomembno je tudi, da imajo občani dovolj možnosti spremljati delovanje župana, in če jih ta ne zadovoljuje, mu bodo na naslednjih volitvah izrekli nezaupnico. Demokratično upravljanje deluje torej v občini bistveno drugače in bolje, kot na ravni države in posledično se občine v večini tudi dobro upravlja. Če bi ne bilo tako, bi imela Slovenija še precej več razvojnih in drugih problemov, kot jih že ima.
Naj ta zapis zaključim z naslednjo mislijo. Po aprilskih volitvah nam vlado vodi oseba, ki ima dokazljivo uspešne vodstvene izkušnje, kar je nedvomno za državo zelo dobro. O tem, kakšna je njena etična naravnanost, vsaj v javnosti ne vemo veliko, a pričakuje se, da s tem ne bi smelo biti težav. Prvega od prej omenjenih kriterijev, ki pogojujejo učinkovito delovanje vlade, torej njen sedanji predsednik dobro zadovoljuje. Nedorečen pa ostaja drugi kriterij, to je nadzor vlade. Učinkovitost če tega dodatno otežuje tudi to, da smo volivci aktualnega predsednika vlade in njegovo Gibanje Svoboda na zadnjih volitvah izjemno bogato podprli. Sam zato ne bom presenečen, če bodo rezultati sedanje vlade slabši, kot si za sedaj obetamo.
Andrej Cetinski, Sinteza

KONEC PREHODNEGA OBDOBJA

Dr. Ciril Ribičič nas v članku v pričujočem članku opozarja, da je že čas za drugačen, »odraslejši«, pristop pri upravljanju naše, ne več tako mlade, države.

Članek začne z ugotovitvijo, da se »največje napake dogajajo v času zmagoslavja«. Sklene pa ga skoraj roteče: »Če hočemo postati bolj vključujoča družba, potem nas mora skrbeti, kako doseči, da se tisti del volilnega telesa, ki je bil nekajkrat zaporedoma premagan na volitvah in referendumih, ne bo čutil spregledanega, odvečnega in diskriminiranega. Ne zadoščajo povolilne deklaracije o tem, da bodo izvoljeni zastopali vse državljane, ne glede na to, kako so glasovali na volitvah in/ali referendumih. Zagotoviti je treba enakopraven državljanski položaj vsem posameznicam in posameznikom, ne glede na njihovo politično in drugo pripadnost ali osebno okoliščino.«

Z vidika delujoče ustave je zanimivo opazovati hitro spreminjanje stališč zmagovalcev in poražencev na volitvah in referendumih. Pri tem velja upoštevati, da se lahko največ naučimo iz porazov in da se največje napake dogajajo v času zmagoslavja. Zelo hitro se na primer spremeni odnos do referenduma glede na to, ali je nekdo na oblasti in postane do referendumov zadržan ali pa je pristal v opoziciji in si želi pogostejših referendumov. Programske usmeritve, še bolj pa način delovanja, se začno prilagajati novim razmeram. Politične stranka, ki preide iz koalicije v opozicijo ali obratno, temeljito spreminja svoje delovanje in v trenutku pozabi, kako je na ista vsebinska in procesna vprašanja gledala, ko še ni spremenila svojega položaja. Vsi, ki svoja stališča obrnejo na glavo seveda trdijo, da so končno pristali na nogah, čeprav jim dokaze o tem, da ravnajo nenačelno, lahko nazorno predstavijo stroka, raziskovalno novinarstvo in javna RTV. Seveda ne takšna RTV, ki je ugrabljena za potrebe ene politične stranke v pripravah na volitve in referendume, kot je bila v zadnjem času.
Politični vrhovi so preskokov iz ene v drugo skrajnost vajeni, volivci, zlasti tisti, ki so presenečeno pristali v opoziciji po volitvah in v manjšini na referendumu, pa se sprašujejo, kako je mogoče, da so pričakovali gladko zmago, doživeli pa boleč in prepričljiv poraz. Odgovor je enostaven: razočaranje volivcev je posledica tega, da so živeli v mehurčkih, ki jih obvladujejo strankarski mediji, za katere je bila tokrat še posebej značilna pristranska propagandna vojna proti novi oblasti in novo sprejeti zakonodaji. Razočaranje, ki ga omenjam, je posledica virtualne resničnosti, ki so jo slikali strankarski mediji: tokrat so razočarani predvsem opozicijski volivci, ki so jih njihovi mediji načrtno pristransko zapeljevali in v sodelovanju z opozicijsko politiko vodili v boleč volilni in nato še referendumski poraz.
Na referendumu so volivci, ki podpirajo javno RTV, ravnali maksimalno odgovorno in zanesljivo: čeprav so vedeli, da nasprotniki zakona bržkone ne bodo izpolnili 20-odstotnega kvoruma, so z zelo prepričljivo večino zakon o RTV ohranili v veljavi, glasovi proti zakonu pa so ostali v prepričljivi manjšini. Še zlasti je prepričljivost tega poraza presenetljiva, ker je bil tokrat v položaj pristranske politične propagande potisnjen tudi informativni program »javne« RTV. Pokazalo se je, da je bila napačna ocena, da bi se parlamentarne volitve končale drugače, če bi si prejšnja vlada pravočasno polastila RTV. Slovenski volivci nimajo radi, da jim nekdo narekuje, kako naj odločajo.
V predvolilnih in pred referendumskih obdobjih rabijo javno RTV še zlasti tisti sredinsko usmerjeni volivci, ki niso v naprej oziroma trdno opredeljeni za eno ali drugo odločitev. Želijo si takšno RTV, ki bo verodostojen vir objektivnega poročanja o tem, kaj se dogaja in kakšna je vsebina zakonov, o katerih odločajo na referendumu. Na nek način je razumljivo, da se volivci delijo na tiste, ki so trdni podporniki levo- in desno-sredinske usmeritve. Vendar pa ti volivci sami ne prinašajo volilnega ali referendumskega uspeha. Odločilni so glasovi sredine, ki v naprej ni predeljena za ali proti. In zanje je pomembno, da se ne srečujejo samo z enostransko propagando v stilu oddaje Kdo vam laže?, temveč da imajo možnost dobiti objektivne informacije iz kredibilnega vira, kakršen bi morala biti javna RTV.
Prezgodaj je še za poglobljeno analizo, vseeno pa je smiselno opozoriti, da je v preteklih letih zlasti civilna družba jadikovala, kako je pri nas možnost doseči razpis referenduma preveč omejena, zdaj pa jo moti inflacija referendumskega odločanja. Eno in drugo stališče je mogoče racionalno zagovarjati. Inflacija zakonodajnih referendumov je posledice zlorabe procesnih pravic za neustavne namene. Tipičen primer je bil referendum o zakonu o vladi. Referendum je bil sprožen neposredno po volitvah zato, da bi si prejšnja vlada podaljšala mandat na ta način, da bi z razpisom referenduma odložila konstituiranje nove vlade, oblikovane na podlagi volilne zmage. Ministri prejšnje vlade, ki so postali novoizvoljeni poslanci, so sprožali referendumske postopke, da bi podaljšali delovanje prejšnje vlade, ki se poleg tega ni ozirala na določbe o tem, da se mora omejiti na nujne tekoče posle. Če se zmagovalci volitev in novi mandatar ne bi hitro in uspešno prilagodili nastali situaciji in oblikovali vlado v mejah starega zakona o vladi, nove vlade še danes ne bi imeli.
Na drugi strani pa je res, da civilna družba ne more doseči razpisa posvetovalnega referenduma, če mu nasprotuje parlamentarna večina. Brez referenduma pa civilna družbe ne more doseči nobene resnejše izboljšave glede ureditve pravic državljanov in demokratizacije ureditve, če ji nasprotujejo vodstva političnih strank. To še posebej velja za takšne spremembe, ki so vezane na ustavno oziroma 2/3 večino, na primer za realizacijo obljub, ki jih je izsilil Glas ljudstva ali za uvedbo kombiniranega volilnega sistema dveh glasov.
Sistemsko gledano bi bilo smiselno, da bi čas in energijo, porabljeno za pred referendumsko kampanjo porabili za oblikovanje in sprejem boljših zakonskih predlogov. Seveda pa je bila uporaba nujnega postopka pri sprejemu zakona o RTV razumljiva v situaciji, ko je na delu globoko neustavna politična podreditev RTV.
Po realizaciji referendumskih odločitev bo pomembno, da okrepljena koalicija ne bo nadaljevala s sprejemanjem zakonodaje prek noči, oslabljena opozicija pa ne bo uporabljala taktike: naj bo zakon čim slabši, da ga bomo lažje izpodbijali na referendumu ali pred Ustavnim sodiščem. Težišče delovanja obeh strani bi moralo biti sprejemanje čim bolj kakovostne zakonodaje.
Podobno velja za novo izvoljeni Državni svet, ki ne more upravičiti svojega obstoja, kadar posnema državni zbor in se obnaša kot dodatno politično predstavništvo strank. Po ustavi je namreč predstavništvo lokalnih ter socialnih, gospodarskih in poklicnih interesov. Igra se s svojim obstojem, kadar različno obravnava zakonske predloge glede na to, kakšna je sestava vladajoče koalicije, ki jih je sprejela.
Ker je opozicija oslabljena, bi bilo smiselno, da koalicija razglasi konec prehodnega povolilnega obdobja, v katerem je bil poudarek na rokohitrskem popravljanju tistih napak, ki so bile odločno zavrnjene na volitvah in referendumih in na kadrovski prenovi. Odslej je čas za bolj zahtevno in ustvarjalno delovanje, ki ne pozablja na pravice sorazmerno zastopane opozicije v zakonodajnem postopku in ne zlorablja procesnih pravic v korist vladajočih. Pri tem bi se morala koalicija kolikor je mogoče izogibati pristranski obravnavi notranjih nasprotij v opoziciji, ne glede na to, da je prejšnja vlada kar naprej počela ravno to, ko je kupovala manjše parlamentarne stranke in tako slabila opozicijo.
Sestavni del takšnega delovanja naj bo tudi spoštovanje obljube, da novela zakona o RTV ne bo vodila do ponovnega političnega prevzema javne RTV, tokrat s strani nove vladajoče koalicije. V RTV se lahko oblast vtika samo toliko kot je potrebno, da bo zakon uresničen in tako, da krepi avtonomnost in preprečuje vsakršno vmešavanje dnevne politike v program RTV. Bodimo pošteni in priznajmo, da so v okviru koalicije tudi posamični drugačni nameni: v imenu spopadanja z aktualno politizacijo RTV utrditi svoj politični položaj ter v imenu urejanja obstoječega kaosa delovati politično pristransko in po domače.
Če hočemo postati bolj vključujoča družba, potem nas mora skrbeti, kako doseči, da se tisti del volilnega telesa, ki je bil nekajkrat zaporedoma premagan na volitvah in referendumih, ne bo čutil spregledanega, odvečnega in diskriminiranega. Spomnimo se, kako se je v času prejšnje vlade tako počutila večina volivcev, vlada pa je delovala kot da ima njihovo večinsko podporo. Zato ne zadoščajo povolilne deklaracije o tem, da bodo izvoljeni zastopali vse državljane, ne glede na to, kako so glasovali na volitvah in referendumih. V parlamentu zagotavlja enakopravnost vseh takšno delovanje, ki spoštuje načelo proporcionalne zastopanosti, izven njega pa morajo imeti enakopraven državljanski položaj vse posameznice in posamezniki, ne glede na svojo politično in drugo pripadnost ali osebno okoliščino.

Dr. Ciril Ribičič, 1.12.2022

Spoštovana-i!

Posredujem odgovor ministrice Tanje Fajon predsedniku ZZB NOV Slovenije Marijanu Križmanu glede glasovanja 4. 11. 2022 v OZN.

Zakaj obstaja morebitno nerazumevanje vsebin, okoliščin in vzrokov ter posledic, zakaj obstaja tudi nezaupanje v oblastnike, ki jim pač slepo ne verjamemo več v izgovorjene besede ter zakaj sploh prihaja do takšnih situacij in problemov, ki vodijo v vojne, naj si vsakdo odgovori in presodi sam.

Vsekakor se tako oblasti v OZN, v EU, v NATU kot v Sloveniji niso ravno proslavile s svojim delovanjem ter glasno javno oglasile in ukrepale preventivno ( z diplomacijo, z neširjenjem NATA in vojaškim ter obveščevalnim in ekonomskim izzivanjem, kulturnim zatiranjem ljudi drugih nacionalnosti v Ukrajini, s kulturnim – jezikovnim zatiranjem drugih narodov v Ukrajini, itd. itd.), tako da se naj vsakdo zadovolji po svoji presoji z odgovorom in obrazložitvami. Ter seveda z ravnanji vseh vpletenih.

Vsekakor lahko jemljem vsaj kot pozitivno, da je oblastnica odgovorila predsedniku ZZB, ne pa dvema običajnima državljanoma.

Zakaj so mediji praviloma molčali pa je že drugo vprašanje.

Predvsem pa bi bilo zanimivo vedeti odgovor na vprašanje: »Zakaj Slovenija kot aktivna udeleženka zavezniške antifašistične koalicije med II. svetovno vojno ni sama ali v povezavami z državami, ki delijo podobne vrednote, sama predlagala svojo vsebino resolucije?« »Ali ne znamo? Ali si ne upamo? Ali pa resnično nimamo svojega stališča?« (Vsaj to slednje je ministrica v svojem odgovoru pojasnila.)

Če že predlagatelji, naslov resolucije, politične okoliščine, vsakokratne politične »zlorabe,«  neupoštevanje človekovih pravic, ali pa vsebina »niso primerni,« (o čemer se lahko glede na obrazložitev in okoliščine celo strinjam), potem resnično predlagam, da MZZ R Slovenije v izogib prihodnjim nesporazumom in konec koncev morda celo tratenju časa,  p r i p r a v i   s v o j   t e k s t   ustrezne resolucijo. Ga vsi tudi kot državljani sveta in člani OZN zaslužimo. Ta nek ločen tekst, ki ga omenja ministrica  seveda ne poznam in ne vem, zakaj se gre.

Pa še za konec: le objavite celoten tekst vseh resolucij. Bomo lažje tudi sami presodili.

Še enkrat pa ponovitev, da je absolutno nedopustna in obsojanja vredna vsaka agresija na drugo – sosednjo državo, pa »čeprav« je to velesila in je to Rusija. Pravzaprav kot stalna članica varnostnega sveta toliko »manj sprejemljivo.« In čeprav je to z izgovorom zatiranja »nacizma,« ki je lahko celo realen. A vendar je potrebno vsaj zastriči z ušesi in biti več kot pozoren, ko nekdo – kdorkoli in kjerkoli na podlagi nesprejemljivih vzrokov, posledično izvaja agresijo »zaradi nacizma.(??!!!)«

Vsekakor pa sem prepričan, da se tako resne teme in dogajanja kot so vojne, vzroki in posledice, jemljejo preveč lahkotno ter s premajhnimi prizadevanji za mir! Samo z obiski vojnih področij, dajanjem orožja, netenjem sovraštva ter neposrednim vpletanjem v vojno, medijsko cenzuro, oz. s takšnimi potezami, ki absolutno ne vodijo k miru, sožitja ne bomo dosegli. Niti drugje, niti pri nas. Še manj razumevanja za vse skupaj.

Tudi 1. seja sveta za nacionalno varnost (SR., 30. 11. 2022) nezadovoljstvo v svojih ugotovitvah in ravnanju. Opredelitve za »prorusko« ali »prozahodno« ravnanje ter nadaljevanje politike konfrontacije, brez razmisleka o vseh mrtvih, ranjenih, razseljenih, so milo rečeno daleč od ustavne kategorije za mir.

S spoštovanjem! Miloš Šonc

Odgovor ministrice T. Fajon predsedniku ZZB NOV M. Križman glede glasovanja v OZN

Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) je najvišja nacionalna znanstvena in umetnostna ustanova v Sloveniji. Neguje, spodbuja in pospešuje znanost in umetnost ter s svojo dejavnostjo prispeva k razvoju znanstvene misli in umetniške ustvarjalnosti. Obravnava temeljna vprašanja znanosti in umetnosti; sodeluje pri oblikovanju politike raziskovalne dejavnosti in umetniškega ustvarjanja; organizira raziskovalno delo, tudi z univerzami in drugimi raziskovalnimi organizacijami.
Znotraj Sveta za razvoj je posebna delovna skupina pripravila Strategijo razvoja elektroenergetsko-podnebnega sistema Slovenije do leta 2050. Izdelala je tudi akcijski načrt s časovnico in konkretnimi aktivnostmi s poudarkom na srednjeročnem obdobju od 2022 do 2030.
POVZETEK STRATEGIJE

Drago Babič, član delovne skupine, ki je pripravila strategijo je v zvezi s to tematiko pripravil dve gradivi, namenjeni širšemu občinstvu. Vredno branja!
ZABLODE EVROPSKE ENERGETSKE POLITIKE
IZ UKRAJINSKE VOJNE V GLOBALNO EKONOMSKO VOJNO

Ruski vojaški  napad ni prizadel le Ukrajincev. Posledice čuti večji del človeštva. Mediji so že mesece polni katastrofičnih zgodb, a zdaj vnema opazno popušča. Ljudje postajajo naveličani in medijska poročanja vse krajša. Kolega Cetinski se pritožuje: »S svojimi mnenji se v Delu oglašam že več desetletij in to pot se je zgodilo prvič, da so mi objavo zavrnili.« No, možno je tudi, da tokratna vsebina kolegovega prispevka ni bila »politično ustrezna«.

Na rednem sestanku Sinteznega Programskega sveta (11.10.2022) je bil sprejet sklep, da na spletni strani Gibanja Sinteza z objavljanjem neodvisnih pogledov, razmišljanj in predlogov nadaljujemo. Tako kot smo objavljali do sedaj – glej objave: Putin, Nato, Ukrajina in Slovenija ; / ; Vojna v Ukrajini ; / ; Ustavimo že to morijo! ; / ; Kako končati Ukrajinsko morijo? ; / ; KOLAŽ .

Čeprav zgleda, da so vsa naša prizadevanja zaman, s poudarjanjem dejstva, da gre za konflikt interesov dveh imperijev, ne bomo odnehali, pa čeprav so naši pogledi povsem drugačni od uradne politike. In kjer se neposredno srečajo globalni interesi dveh imperijev, je možen samo »gentlemanski sporazum« (razorožitev in nevtralnost tega področja, ki mu varnost zagotavljata obe strani), ali vojna. Natov in ameriški pritisk na Ukrajino, kjer so enako kot Natovi prisotni tudi ruski interesi, je nujno vodil v vojno. Toda tudi ta se mora končati s pogajanji in dogovorom.

V nadaljevanju objavljamo javno pismo Aurelija Jurija slovenski zunanji ministrici.

Draga Tanja,
Stežka sem se odločil za tele vrstice, ker mi je hudo, ko te prizadenem in ker se itak izpovedano a izgubi kot suho listje v vetru. Ne vidim, ne slišim, ne berem nobenega premika v smer poziva 18 podpisnikov pred nekaj meseci k novemu pristopu do ukrajinske vojne. Pahor hvali Erdogana za mediacijo med Rusijo in Ukrajino, super, a nihče, ki bi v imenu te vlade, ki prisega na mirovno politiko, nakazal kakršenkoli korak v tem duhu. Pohvalno da si rekla NE vstopu Ukrajine v Nato, a le v tem trenutku, enako kot Brglez (“V času vojne to ne pride v poštev”), in kaj potem?… Ko se vojna, recimo, po vedi kakem čudežu, konča? Saj je prav želja Ukrajine po članstvu v Nato glavni sprožitelj Putinovega besa, oz. agresije in vojne! Bomo zanetili novo?
Obsojamo Rusijo zaradi novih raketiranj Ukrajine. OK, super, neizbežno, ker gre za zločin. In? Kaj temu sledi? Sama dobro veš, da postaja vse hujše, da je bil tak (in hvala bogu, da ni bil še trši!) Putinov odziv na zmage Ukrajincev v Donbasu pričakovan, zlasti po sabotaži mostu za Krim. Bolj kot bodo Ukrajinci beležili zmage, bolj bo vsa Ukrajina tarča raketiranj, vse do prve taktične jedrske bombe. In spet, potem? A je kdo na MZZ, v tvojem strateškem svetu, pri Golobu ali še kje, ki bi znal napovedati dogajanja malce dlje od dolžine nosu? Han, Boštjančič, Kumer in sam premier skušajo mirit javnost pred prihajajočo zimo in draginjsko grožnjo. Pa se vidi že po izrazih, da upajo da bo vse v redu, oz. pod kontrolo, niso pa sigurni. In vse to, ker se s Putinom nihče noče pogovarjati. Ali vsaj veste, preko diplomatskih kanalih, ali je sploh pripravljen se pogajat, o čem in pod kakšnimi pogoji? Lavrov govori o tej pripravljenosti.
V kontinuiteti s prejšnjo Janševo politiko na terenu spopadanja z ukrajinsko vojno in posledično občo krizo, vidim le čakanje na odločitve vrha EU in Nata, brez nobenega proaktivnega pristopa. Odhajajoči italijanski kolega Di Maio je zbral pogum in gre k Lavrovu v četrtek. Mi pa samo čakamo, kimamo Bruslju in molimo Boga, da Putina ali počijo njegovi, ali da ne ponori čisto povsem. Ko bo, če se Di Maio kaj ne dogovori in odpre vrata upanju na pogajanja in pomiritev, padla prva taktična jedrska bomba, recimo na sile odpora ki napadajo Donetsk, Herson in še druga mesta, ki so si jih Rusi anektirali, pobila 20 do 40 tisoč ljudi, kaj boste storili? Obsodili dejanje kot še nikoli, da bo slišati z Lune? Pristali na Natov neposredni napad na Rusijo četudi le s konvencionalnim orožjem? V bran Ukrajine? Pa bomo doživeli še drugi ali tretji veliki pok, pa dodaten pokol. OZN bo odgnal Rusijo iz VS? Pa bo še Nato odgovoril sorazmerno? In gledali bomo kako rakete letijo in se križajo? Sam Biden je predvčerajšnjem priznal da smo le korak do Armageddona in nakazal, preko Blinkna, pripravljenost na pogovore s Putinom, a še vedno ni vedeti, da bi dvignil Rdeči telefon ali se na to pripravljal. Vsaj navadni smrtniki tega ne vemo. Čakate da Biden reši vse? To čakanje na Božjo intervencijo, nas bo pokopalo, Tanja, in tisti od vas na oblasti, ki bo morda preživel, se bo moral vprašati: sem storil vse da bi tole preprečil?
V enem od moji oglašanj v Dnevniku sem zapisal, da če bo ruska raketa namenjena Avianu kamor ima Nato eno od svojih jedrskih baz, molim Gospoda da zgreši cilj in zadene moj Sveti Anton, ker ubogi tisti, ki se bodo zatekli v zaklonišča!
Storite nekaj kar bo šlo dlje od obsodb Putinovih dejanj. Ponudite mu nek face saving! Pa naj Brglez neha s pravljico o tem, da je nadaljevanje sankciji osnova ki ji treba dodati okrepljeno diplomacijo. Brez umika sankciji ali vsaj napovedi v to smer, Putin ne bo sprejel nikogar na pogovore. Saj je vendar strokovnjak mednarodnih odnosov, a nastopa na soočenjih kot amater, kot da sploh ne ve koliko je ura! Pa mi je samo teden nazaj, priznal da je vrag vzel šalo!
Kordiš in celo Prebilič sta bolj jasna in realna kaj nas čaka in kaj treba storiti. Oba bi potovala v Moskvo in to takoj!
Sem globoko razočaran in zaskrbljen! Stavil sem na to vlado, stavil nate, stavil na Brgleza, a od vsega tega nič od nič!
Vem da garaš in se ne trudit odgovarjat. Sem samo hotel da bi vedla kako na vse to gledam in da pri tem nisem sam. Veliko nas je še razočaranih in zaskrbljenih.
Ostani zdrava!
GLOBOKO RAZOČARAN, Aurelio Juri, 10.10.2022

Kolaž prispevkov nekaterih prijateljev in/ali simpatizerjev.

Rusi bodo šli do konca, pa naj stane, kar hoče.
Za ceno tretje svetovne vojne, če je treba! – Marko Golob, 28.7.2022

Šli bodo do konca. Kaj pa mi? – Tomaž Mastnak, 21.9.2022

Zoper bedo »države v državi« – Boris A. Novak, 1.10.2022

Pripovedke o ubogi Rusiji in grdem Natu – Andrej Cetinski, 3.10.2022

Težko pričakovane spremembe – Miloš Šonc, 5.10.2022

Napovedi! – Janez Černač, 8.10.2022

Pripovedke o ubogi Rusiji in grdem Natu – drugič! – Andrej Cetinski, 9.10.2022

Kratka zgodovina Ukrajine – Tatjana Jamnik, oktober 2022

V prispevku Bine Kordež pronicljivo išče odgovor na vprašanje: Kje so realne poti za zmanjševanje neenakosti?

Dohodkovna in premoženjska neenakost prebivalstva je vsekakor ena izmed najbolj izpostavljenih slabih strani sodobnega sveta. Verjetno ni teksta o tej tematiki, ki ne bi izpostavljal negativne plati povečevanja neenakosti, kot tudi ne bomo našli ene izjave, ki bi takšno stanje zagovarjala. A ne glede na prevladujoče mnenje, se razmere na tem področju celo zaostrujejo. Povečuje se delež revnega prebivalstva, na drugi strani pa kopiči bogastvo ozkega kroga ljudi. Je razlog res samo v povezavi premožne elite s politiko, ki kljub demokratičnim procesom tega trenda ne uspe (noče) zaustaviti, ali pa so v ozadju tudi kakšni drugi razlogi, ki v obstoječem družbeno-ekonomskem sistemu vodijo v smer vse večje koncentracije dohodkov in premoženja?

Če torej želimo stopiti korak naprej od samo vsesplošnega zavračanja in zgražanja nad takšnim stanjem, je smiselno nekoliko podrobneje pogledati razloge, ki vodijo v vse večje razslojevanje.

Vir vse neenakosti je v osnovni delitvi dohodka oz. dodane vrednosti v družbi. V Sloveniji smo v zadnjih dvajsetih letih v povprečju kapitalu namenili 22 odstotkov neto dodane vrednosti, zaposlenim pa 78 %, s tem, da množica zaposlenih ves dohodek porabi za vsakodnevne potrebščine, kapitalu pa neporabljeni dohodek povečuje osnovo – DENAR DELA DENAR!

Bi s progresivnejšo obdavčitvijo lahko vsaj nekoliko omilili te trende?

Potrebno so spremembe v osnovnih postulatih delovanje obstoječega družbeno-ekonomskega sistema. Seveda bo uvajanje potrebno na svetovnem nivoju, saj zaradi mobilnosti kapitala Slovenija ne more pretirano odstopati.

Denar dela denar

V različnih časih je bilo povsem različno razumevanje tega, kaj je in kaj ni produktivno, ter kaj ustvarja blaginjo. Kakšen razvoj in kakšno blaginjo daje zasebno in tržno v liberalnem sistemu?
Franček Drenovec, publicist in nekdanji novinar, dolga leta analitik Banki Slovenije, v pričujočem prispevku razgrne, zakaj je za nekoga graditev zdravstvenega sistema z odpiranjem prostorov zasebne pobude in zasebnih dobičkov, za vse druge rušenje tistega, kar šele naredi koherentno delujoč sistem.
»V tem prispevku ne pišemo o pravičnosti in podobnem. Pridružili se bomo iskanju odgovorov na vprašanje, kaj daje kapitalizmu njegovo visoko produktivnost in njegovo nesporno zmogljivost ustvarjanja blaginje.«
»Z odprtjem dileme med zasebnim in javnim v zdravstvu je nova vlada že stopila na teren, ki je znal pokopati njene predhodnice. Kaj je, če damo na stran ideologije in lepe želje, v resnici najboljše ali vsaj edino realistično? Kako morajo vlade zares ravnati in čemu v javnem mnenju se morajo znati upreti?«

Vlada na tankem ledu: o zasebnem in javnem

Z etničnega vidika je zavračanje predloga o številu pokrajin, ki ne sloni na kulturno-civilizacijskih in etičnih kriterijih, povsem utemeljeno.

“Naj dodam, da je tudi Koalicija civilne družbe SINTEZA KCD na seji Programskega sveta dne 11. 7. 2022 odločno zavrnila opredeljeni predlog Državnega sveta.”

Pred dobrim mesecem so mediji poročali, da je Državni svet pripravil predlog treh zakonov o ustanavljanju pokrajin. Predlog je soglasno podprlo vseh 28 članov tega organa. Državni svet naj bi leta 2019 prevzel vlogo koordinatorja za pripravo ustrezne pokrajinske zakonodaje. Po besedah predsednika Državnega sveta gospoda Kovšce v postopek oblikovanja predlogov politične stranke niso bile vključene. Predlagana zakonodaja zajema tri zakone, in sicer: Predlog zakona (1) o ustanovitvi pokrajin, (2) o pokrajinah in (3) o financiranju pokrajin. Državni svet je vložil omenjeno zakonodajo v parlamentarno proceduro.
V tem predlogu je predvidenih 15 pokrajin in poseben status mesta Ljubljane. »Gre za zgodovinski trenutek« je ocenil Borut Pahor in sočasno čestital svetnikom. Prav tako je dr. Brezovnik, vodja delovne skupine, ki jo je imenoval Državni svet, pojasnil, da je v njej bilo 62 članov iz Slovenije in 30 članov iz Evropske unije.
Naj bralce spomnim, da gre za realizacijo 143. člena Ustave Republike Slovenije, ki nedvoumno opredeljuje zahtevo po ustanovitvi pokrajin v Sloveniji. Ustava Republike Slovenije je bila sprejeta leta 1991, niti ena vlada do sedaj ni realizirala zahtevo iz omenjenega člena Ustave. Še največ je v tej smeri storil bivši minister za javno upravo dr. Žagar, ki je leta 2007 pripravil določene zakone v duhu 143. člena, vendar je ta predlog ostal tudi na tej točki. In tako Državni svet leta 2019 prevzame koordinacijo za pripravo ustavne zakonodaje, vlade so ponovno bile izpuščene, čeprav je resorno ministrstvo v zvezi z vsebino ustanavljanja pokrajin v vladi.
Nekaj dejstev v premislek
Časnik Dnevnik je poročal, da je 4. novembra 2019 predsednik Pahor priredil posvet o ustanavljanju pokrajin. Rudi Medved, takratni minister za javno upravo, je izjavil, da se vlada do predloga ni opredeljevala. Pahor je takrat izjavil, da bi »večina imela manj pokrajin kot več«. O takratnem predlogu je javni posvet organiziral časnik Večer, in sicer 18. septembra 2019, torej pred posvetom pri Pahorju. Takratni predlog je predvideval 10 pokrajin, Ljubljana in Maribor pa bi naj imela poseben pokrajinski status. Na tej javni obravnavi je bivši minister za lokalno samoupravo dr. Grafenaver pojasnil, da takšen predlog ni mogoče izvesti brez sodelovanja z vlado, enakega mnenja je takrat bil tudi takrat prisoten bivši minister za lokalno samoupravo dr. Žagar.
Obstajala so torej opazna razhajanja glede priprave takratnega predloga o oblikovanju pokrajin v Sloveniji. Se mi pa ob tem postavlja vprašanje kakšno je bilo sodelovanje med omenjenim ogromnim številom domačih in tujih strokovnjakov. Po rezultatih sodeč ga je bilo bore malo, najbrž pa naj bi omenjeno število fasciniralo predvsem javnost o resnosti pristopa in širini problematike definiranja pokrajin. Ni pa možno izključiti tudi finančne interese posameznikov. Kakorkoli že, takratni predlog ni vseboval dovolj resnosti, zato je bilo potrebno ponovno pristopiti k definiranju pokrajin oziroma pokrajinske zakonodaje. Rezultat prizadevanj delovne skupine je omenjen že v začetku tega prispevka. Pa se povrnimo temu predlogu, oziroma predlogu Državnega sveta.
Ali je predlog Državnega sveta sprejemljiv?
Moj odgovor je kategoričen: ni sprejemljiv. Pa ne samo zato, ker je sedanja vlada odločno zavrnila predlog Državnega sveta, kar je Agencija STA poročala 18. avgusta 2022, temveč predvsem zato, ker pri opredeljevanju števila pokrajin niso bila upoštevana tako zgodovinska kot tudi druga meritorna dejstva. Je pa evidentno, da Pahorjeva podpora predlogu o vrsti in številu pokrajin pomeni »cefranje« Slovenije, ki z določenimi zgodovinskimi dejstvi nima prav nikakršne povezave.
Temeljni kriterij so etnične značilnosti
Pred časom sem v članku »Ali so znani kriteriji za definiranje pokrajin« nedvoumno izpostavil etnične vidike za njihovo definiranje kot najobjektivnejše kriterije. Pa poglejmo kaj v zvezi s tem najdemo v »Velikem slovarju tujk« (Cankarjeva založba 2002) na strani 310 in 311. Izraz etničen (iz grščine ethnikos, ethnos – ljudstvo) pomeni: »narodno(stno) načelo, npr. kot kriterij za razmejitev dveh ozemelj«, izraz etnija pa pomeni: »skupina ljudi, ki jih povezuje skupen jezik, materialna in duhovna kultura«. Pa se ponovno sprašujem ali so v Državnem svetu bili člani seznanjeni z navedenima pojmoma, prisoten je bil tudi Pahor, ki v bistvu izpostavljata kulturo prebivalcev nekega teritorija kot dominantno kategorijo za definiranje določenega področja kot etnične entitete. Ali v domeno kulture ne sodijo npr.: navade, običaji, narodne noše, jezikovna narečja, kulinarika, zgodovinski vplivi, folklora, ipd. kot osnovne primerjalne kategorije med posameznimi geografskimi področji. Sodijo, pa še kako so pomembni, da lahko prav v naši domovini na ta način ohranjamo bogastvo, ki ga s to kulturo kot majhen narod imamo in ki ga mnogi večji narodi preprosto nimajo. In to bogastvo je v posameznih delih naše domovine, ki jih lahko poimenujemo kot pokrajine. Na tej osnovi so evidentne razlike med Gorenjsko, Dolenjsko, Prekmurjem, Štajersko, Koroško in Primorsko-notranjsko. Gre torej za 6 pokrajin, dopuščam pa tudi možnost, da strokovnjaki ugotovijo ali Primorsko-notranjsko definirati kot posamezni pokrajini. Torej, gre za maksimalno 7 pokrajin. Predlog Državnega sveta torej nima kulturno – etnične podlage, zato ga je potrebno zavreči.
Naj ob tem dodam še stališče Wikipedije, ki govori o zgodovinskih modelih pokrajin v Sloveniji, in sicer: Gorenjska, Štajerska, Prekmurje, Koroška, Notranjska, Primorska in Dolenjska. Wikipedija omenja tudi geografske možnosti modeliranja pokrajin, in sicer je v tem primeru govor o petih pokrajinah po geografskem principu.
Pri vsem tem pa mi spomin bega k Pahorjevi podpori o »cefranju« Slovenije. Naj k temu dodam, da je tudi Koalicija civilne družbe SINTEZA KCD na seji Programskega sveta dne 11. 7. 2022 odločno zavrnila opredeljeni predlog Državnega sveta.
Ne moremo pa tudi mimo zgodovinskega dejstva, povezanega s predlogom Državnega sveta, da Ljubljana dobi poseben status – torej 16. »pokrajina«. Naslonil se bom na zgodovinska dejstva o katerih je novinar Aleš Žužek pisal 16. 1. 2019. Takole piše: »Gorenjska in Dolenjska sta bili poleg Notranjske do leta 1918 glavni sestavni del dežele Kranjske. Meja med Gorenjsko (Zgornja Kranjska) in Dolenjsko (Spodnja Kranjska) je potekala približno po črti Sava – Ljubljanica. Ljubljana (današnje mestno jedro) je bilo na meji, a je upravno spadala k Zgornji Kranjski.« Tako torej pravijo zgodovinska dejstva! Ljubljana torej sodi h Gorenjski pokrajini ne pa da bi imela poseben status »pokrajine«. Očitno pa pripravljavci predloga v Državnem svetu tega zgodovinskega dejstva niso poznali, saj verjetno ne bi prišlo do tega predloga.
Z etničnega vidika je torej zavračanje predloga o številu pokrajin povsem utemeljeno in predlagam, da sedanja vlada vztraja na svojem stališču, ob upoštevanju etničnih kriterijev. Samo na ta način bo mogoče:
(1) opredeliti število pokrajin z ustreznimi etničnimi in zgodovinsko utemeljenimi imeni in na ta način ohraniti bogastvo, ki so ga prebivalci teh delov države ustvarjali in ohranjali vse do danes;
(2) postaviti temeljni kamen za decentralizacijo že tako centralizirane države;
(3) oblikovati in definirati osnovni model upravljanja v pokrajinah in s tem uresničiti razmejitev med vsebino upravljavskih funkcij na ravni pokrajine in na ravni države.
Osebno vidim prihodnji razvoj Slovenije predvsem v potencialih, ki jih v svoji raznovrstnosti nudijo pokrajine, zato je nadvse pomembno, da bogastvo teh potencialov ne razbijamo.
zasl. prof. dr. Dušan Radonjič, Sinteza 18.9.2022