Pred kratkim smo v Dnevniku brali dva prispevka z gornjim naslovom. Prvega je kot kolumno pripravil J. P. Damijan (24.11.23), drugega pa je v rubriki Mnenja objavil J. Kodermac (27.11.23) . Pisca obravnavata ukrajinsko vojno, predvsem njene posledice, pri tem pa se v ocenah precej razlikujeta. Po mnenju Damijana je Evropska unija (EU) poleg Ukrajine največji poraženec te vojne, Kodermac pa skuša bralcu dopovedati, da morda vendarle ni povsem tako. Sam pritrjujem Damijanu in s tem se pridružujem mnenju tistih, ki ocenjujejo politiko EU do vojne v Ukrajini za vse prej kot razumno. Zakaj je tako ravnala in še ravna, ni lahko pojasniti. Je pa to zelo aktualno vprašanje, za katerega bom v naslednjih vrsticah ponudil precej posplošen odgovor.
Najprej nekaj o nekaterih preteklih ravnanjih ukrajinske oblasti, na katere se je EU neprimerno odzvala. Začnem naj s politiko, ki je leta 2014 v Ukrajini nasilno prevzela oblast. Ta je kmalu pokazala, da je vse prej kot demokratično usmerjena, saj je pričela svoje številčno močno rusko prebivalstvo obravnavati na način, ki ga po Hitlerju v Evropi nismo več poznali. Višek svoje fašistoidnosti je izrazila nekaj mesecev pred Putinovo agresijo z uveljavitvijo Zakona o prvotnih narodih Ukrajine; ta je namreč rusko prebivalstvo proglasil za drugorazredne državljane, za katere naj bi med drugim veljale omejitve tudi pri uporabi njihovega jezika. Skratka, po letu 2014 Ukrajino obvladuje politika, ki negira temeljne demokratične vrednote in to politiko demokratična Evropa brez vsakih zadržkov polno podpira. Kako je to mogoče?
Gornja politika je v Ukrajini že leta 2014 izzvala državljansko vojno. Tudi po zaslugi Nemčije in Francije sta se sprti strani s sporazumom Minsk 2 – podpisal ga je tudi Putin – dogovorili za prekinitev vojne ob pogoju, da Ukrajina ruskemu prebivalstvu zagotovi običajne demokratične pravice in se odreče ambiciji, da se vključi v Nato. Če bi ukrajinska politika sporazum spoštovala, do lanske ruske agresije za gotovo ne bi bilo prišlo. Pa ga ni, saj je svojo obravnavo ruskega prebivalstva še zaostrila, o čemer priča tudi zgoraj omenjeni Zakon o prvotnih narodih. Tako ravnanje ukrajinske politike je imelo polno podporo ZDA in EU; o tem priča tudi priznanje Merklove, takratne nemške kanclerke, da je bil prednostni namen sporazumov Minsk ta, da Ukrajina pridobi na času in se usposobi za resnejši obračun z Rusijo. Tudi v tem primeru je EU ravnala na način, ki ga je težko razumeti.
Glede na zgoraj navedeno je očitno, da je bila Ruska agresija na Ukrajino v nemajhni meri izzvana. Če se je že zgodila, pa bi jo lahko hitro končali, če bi Ukrajina le bila pripravljena podpisati in uresničiti izpogajani Carigrajski mirovni sporazum iz marca 2022. Pa tega ni storila, saj bi v tem primeru ravnala v nasprotju priporočili ZDA in EU. Zakaj je EU to počela, nam je predsednica njene vlade (komisije) kasneje pojasnila na Bledu: Rusijo je treba vojaško poraziti, je bilo njeno odločno sporočilo.
Da je prišlo do vojne v Ukrajini, so nedvomno največ prispevale ZDA. To njihovo početje je slej ko prej povezano z ambicijo, da ohranijo politični in tudi ekonomski primat, ki so ga ves čas po drugi svetovni vojni imele v svetu. Pri vzdrževanju slednjega jim je veliko pomagalo orodje, poznano kot Nato, ki pa je na uporabnosti z razpadom Sovjetske zveze močno oslabelo. Da bi Nato lahko obnovil svojo nekdanjo politično moč, so ZDA v Evropi potrebovale močnega sovražnika in Rusija je bila za to vlogo edino primerna. Druga pomembna zadeva, ki pomaga razumeti ravnanje ZDA v zvezi z vojno v Ukrajini, pa je bila ugodna energetska oskrba, ki jo je Evropi zagotavljala Rusija. Ta je namreč dobro podpirala konkurenčnost evropskega gospodarstva, kar je bilo za ZDA nedvomno moteče, vse tesnejše ekonomsko sodelovanje EU in Rusije pa je tudi sicer slabilo politični primat ZDA in možnosti njenega političnega obvladovanja Evrope.
Da so ZDA veliko postorile, da je prišlo do agresije na Ukrajino in le tej še vedno ni videti konca, se torej še da razumeti. Zakaj pa tej njihovi politiki zvesto sledi EU, ki je, kot ugotavlja Damijan v svoji kolumni, poleg same Ukrajine glavni poraženec obravnavane vojne, je veliko težje pojasniti. Ena možnih in po mojem tudi sprejemljivih razlag utegne biti to, da EU v svojih političnih vrstah nima več državnikov, saj se nam je demokracija pod vplivom neoliberalizma izrodila v strankokracijo, to je vladavino političnih strank, v kateri splošne koristi družbe nimajo več prednosti pred interesi samih politikov in kapitala. Še malo drugače povedano: to kar EU počne v zvezi z vojno v Ukrajino, je odraz globoke krize, v katero je zašla demokracija kot model upravljanja države.
Za zaključek le še to. Bralcu tega zapisa, ki me je morebiti razumel, da z njim podpiram Putinovo agresijo na Ukrajino, naj povem, da se moti. Sem namreč prepričan zagovornik demokracije in nasprotnik vsakršnega nasilnega reševanja sporov, česar pa v Putinovi politiki doslej nisem zaznal. Če pa bi ta zapis vsaj malo prispeval, da se ukrajinsko morijo vendarle konča, bi bil tega seveda nad vse vesel.
Andrej Cetinski
