Kapitalizem, kakršnega smo poznavali v šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih letih, še ni bil “korporacijski”. Agnellijevi so se predobro zavedali, da je sto tisoč italijanskih družin odvisnih od njihove uspešnosti. Naredili so vse in še več, da Fiat ne bi propadel. Nobena eskapada, nobena selitev k cenejši delovni sili jim še na misel ni prišla. Takratna podjetniška aristokracija je bila s krvjo zavezana svojim podjetjem in tudi zaposlenim. In novodobni kapitalizem? Odtujenost lastnikov je popolna. Velike finančne korporacije so upravljanje podjetij prepustile menedžerjem, ki si neuspešnosti ne morejo in ne smejo privoščiti. Rezanje stroškov je postala najpomembnejša upravljavska mantra. Korporacije pa menedžerski sloj selijo, ker se na podjetja in ljudi, ki jih upravljajo, ne smejo navezati.
Čeprav je dobiček temeljno gibalo kapitalističnega napredka pa v naprednih in odgovornih družbah to ni edini motiv upravljanja. Izpostaviti znajo tudi odgovornost lastnika pri delovanju njegovih podjetij za gospodarski, socialni, okoljski, celo varnostni status družbe.
V Sloveniji je nabor in usmerjanje nadzornih svetov družb v lastništvu države tisto, ki v resnici zavira in onemogoča njihovo uspešno in odgovorno vodenje. Povsem zgrešeno in neodgovorno pa je, da se svojih podjetij, ki jih še ne zmoremo pravilno upravljati, hočemo čim hitreje znebili. Zaradi slabega upravljanja podjetij ni treba prodati, spremeniti (popraviti) moramo upravljanje. Tudi s preprosto, nič kolikokrat ponovljeno floskulo, da je zasebno pač učinkovitejše od družbenega, ne moremo prikriti problematične učinkovitosti vodenja države in razprodaje njenega premoženja.
Država je na kolenih, pritiski grabežljivcev so veliki, odgovornost najodgovornejših neizmerna. Minister Mencinger je prepotentnemu Jeffreyju Sachsu nekoč rekel NE. Ali imamo danes junaka, ki bi bundeskanclerki znal ustaviti apetit?
Minila bodo leta in posledice današnjih ravnanj bodo postale kristalno jasne in nedvomne. Koga bomo takrat obtožili?
Jure Apih, Sinteza, 20.4.2015
Celoten članek!
Arhivi Kategorije: 2. Demokracija in država
Nacionalna varnost kot temelj državnosti
Dogajanja, povezana s prodajo državnega premoženja, so nam v zadnjem obdobju na primeru Telekoma Slovenije razkrila naš odnos do nacionalne varnosti Republike Slovenije. Seveda se je treba zavedati, da je omenjeni primer samo vrh ledene gore odnosa vsakokratne politične elite do nacionalne varnosti kot osnovnega temelja zagotavljanja naše državnosti in samostojnosti.
Nacionalna varnost v vsaki državi pomeni poleg ekonomsko-finančnega, političnega, socialnega, kulturnega in mednarodnopravnega tudi enega izmed najpomembnejših temeljev za nemoteno delovanje države in predvsem zagotavljanje varnega okolja za razvoj slovenske družbe. Še bolj skrb vzbujajoče je spoznanje, da je celotno stanje v družbi zdrsnilo na raven apatičnosti in pasivnega odziva na deviantnosti pri rušenju osnovnih postulatov delovanja sistema nacionalne varnosti. Neustrezno zavedanje pomembnosti nacionalne varnosti ima korenine že v procesu osamosvojitve Republike Slovenije, kjer smo zaradi različnih procesov zanikanja pomembnosti in tradicije organov nacionalne varnosti v družbi, zelo hitro pozabili, da je bila pot v samostojnost tlakovana tudi z uporabo vseh vzvodov takratnega nacionalno-varnostnega sistema, kjer sta Slovenska policija in Teritorialna obramba nosili največji del teh bremen. Ta proces se je nadaljeval z integracijo v Nato in EU, kjer se je v Sloveniji počasi, vendar zelo globoko zakoreninila lažna prepričanost, da živimo v varnem mednarodnem okolju, kjer partnerske države nenehno delujejo v duhu poštenih medsebojnih odnosov. Na žalost je to samo iluzija, ki jo odgovorni v tej državi nočejo ali ne morejo razumeti. V realnosti je seveda drugače, saj smo v mednarodnem okolju priča brezobzirnemu uveljavljanju interesov kapitala, za katerim so posamezne države s svojimi jasnimi interesi in so za njihovo uresničitev pripravljene storiti in uporabiti vse mehanizme, ki jih imajo na voljo. Vidimo, da je mednarodno varnostno okolje vse prej kot prijazno in pred vsakokratno vlado postavlja resne dileme, kako zagotoviti ustrezno raven nacionalne varnosti in s tem tudi zagotavljanje nacionalnih interesov.
Nacionalni interesi in nacionalni varnostni sistem
Vsaka resna država ima zelo jasno opredeljene nacionalne interese, ki jih v razmerju do drugih držav ali mednarodnih integracij uveljavlja zelo skrbno in pri tem uporablja vse državne mehanizme, med katerimi ima nacionalni varnostni sistem zelo pomembno vlogo. Vsakokratna vlada je brez ustreznih analiz in ključnih podatkov pri doseganju nacionalnih interesov vedno v podrejenem položaju in prepuščena brezobzirnemu izkoriščanju in popuščanju vsakokratnemu nacionalnemu ali mednarodnemu subjektu, ki posega v te nacionalne interese. Seveda pa z nerazumevanjem potrebe po učinkovitem delovanju nacionalnega varnostnega sistema, namerno ali nenamerno svoje državljane izpostavlja višji stopnji varnostnega tveganja, kot bi to ob skrbnem delovanju lahko pričakovali.
Zgrešeni pristopi državnih institucij
V Slovenskem združenju korporativne varnosti, ki ima poleg korporativnih varnostnih strokovnjakov v svoji sestavi tudi večino slovenskih podjetij in organizacij, ki obvladujejo kritično infrastrukturo, več let opozarjamo odgovorne v Republiki Sloveniji na sistemski pristop k rešitvi problema kritične infrastrukture. Do zdaj je bil večji del te kritične infrastrukture v državni lasti in zgrešeni pristopi državnih institucij do urejanja kritične infrastrukture niso imeli katastrofalnih posledic. Država je namreč kot lastnik na drugi strani tega procesa počasi bolj ali manj uspešno urejala zadeve, povezane z zagotavljanjem neprekinjenega delovanja te kritične infrastrukture. Iz mednarodne primerjalne prakse pa je razvidno, da vse več podjetij, ki upravljajo kritično infrastrukturo, prehaja v celoti ali delno v last zasebnih lastnikov. Na tem mestu pa problem nesistemskega pristopa, kaj v posameznem podjetju je del kritične infrastrukture, ima pomembne posledice. Jasno je, da je zasebnemu lastniku dobiček prioriteta in močno presega kakršnokoli potrebo po zagotavljanju javnega interesa. Ta trenutek pa se pokaže nezmožnost države, da jasno opredeli svoje strateške interese. V prodaji podjetij mora že v fazi pogajanj in pozneje v fazi pogodbe o prenosu lastništva na nove lastnike jasno opredeliti obveznosti, ki jih bodo imeli novi upravljavci kritične infrastrukture do zagotavljanja neprekinjenega delovanja le-te. V tem trenutku se bo potreba po vzpostavljanju javno-zasebnega partnerstva zelo izrazila. Do zdaj je politika ta proces uporabljala na zelo deklarativni ravni, v primeru prenosa lastništva nad kritično infrastrukturo pa bo moralo priti do njegove popolne uveljavitve. Seveda je drugo vprašanje, ali smo v Sloveniji tega sploh sposobni in – še bolj ironično – ali bomo imeli možnost sploh še kje uveljavljati nacionalni interes, saj bomo brez prejšnjega tehtnega premisleka prodali vse premoženje, vključno s tistim, ki je del tako imenovane kritične infrastrukture. Trenutno stanje kaže zelo slabo. Predstavnike Slovenskega državnega holdinga zanima samo finančni del procesa prodaje premoženja. Vlada se zaradi drugih problemov, ki jih na lestvici pomembnosti obravnava kot pomembnejše, sploh ne ukvarja z nacionalno varnostjo, še manj pa s problemi varnostnih dejavnikov, kot so kritična infrastruktura, ki je del podjetij, ki se prodajajo ali so bila že prodana. Pred časom je država prodala Aerodrom Ljubljana, ne da bi se resno lotila analize varnostnih dejavnikov prodaje te pomembne infrastrukturne zmogljivosti. Minister za finance je javno priznal, da se tega problema pri analizi prodaje državnega premoženja sploh niso lotili. In da ne bo pomote, to je stalnica vseh predhodnih vlad. Več….
Doc. dr. Denis Čaleta, predsednik Slovenskega združenja korporativne varnosti; objavljeno v Delu, 8.4.2015
Angela in Kolinda o Telekomih
Četrto pismo v zvezi z NE-(raz)prodajo predsedniku vlade g Miru Cerarju
Spoštovani g. predsednik vlade!
Pomisleki, ki ste jih dolgo časa tudi vi delili z velikim delom slovenske javnosti o neprimernosti uvrstitve Telekom Slovenije med tista podjetja v državni lasti, ki gredo prva v prodajo, je prav danes okrepila novica, objavljena v več hrvaških medijih. Iz njih smo namreč izvedeli, da je predsednica nemške vlade ga. Angela Merkel v razgovoru s hrvaško predsednico Kolindo Grabar Kitarovič izpostavila težave, ki jih za Telekom Hrvaška (v lasti Deutsche Telekom) predstavlja dejstvo, da Hrvaška gradi vzporedno telekomunikacijsko omrežje, kar naj bi omejevalo dejavnost TH. Po pisanju Poslovni.hr je bila ključna pripomba nemške kanclerke to, da se z združevanjem in izgradnjo informacijske infrastrukture pod pokrovom državnega podjetja »Odašiljači i veze« pravzaprav omejuje dejanski monopol nemškega Telekom Hrvatska.
Menimo, da je po tej novici povsem jasno, zakaj se Deutsche Telekom poteguje za nakup Telekoma Slovenije: zaradi dejanskega monopola, ki ga ima TS Sloveniji in zaradi dostopa do telekomunikacijske infrastrukture v lasti TS, ki ta dejanski monopol omogoča. Nemška država bo s tem nakupom pač obvladovala precejšen del tovrstne infrastrukture v regiji. Morda se bomo tudi mi, iz istih razlogov, kot Hrvaška, prisiljeni odločiti za izgradnjo vzporedne informacijske infrastrukture in zelo verjetno bomo v tem primeru izpostavljeni enakim nemškim pritiskom, kot jim je sedaj izpostavljena Hrvaška. No, naša prednost je v tem, da TS še nismo prodali in lahko sprejmemo odločitve, ki nam bodo prihranile gradnjo še enega telekomunikacijskega omrežja z javnim denarjem.
Po aferi z analizo posledic prodaje TS, ki jo je obrambni minister naročil pri vojaški obveščevalni službi je morda nejasno, ali je s tem prekoračil pooblastila, ali ne, je pa povsem jasno, da prejšnja vlada pred odločitvijo o prodaji TS ni opravila niti tako osnovne presoje, kot je presoja varnostnih vidikov te prodaje. Zelo očitno tudi postaja, da tudi nobene druge analize ni opravila. Vsega tega ste se, g. predsednik, pred volitvami in tudi določen čas po volitvah zavedali tudi vi. Zato je bilo vaše stališče do te prodaje kritično in zato ste po prevzemu vlade, če je verjeti medijem, tudi preverjali možnost, da se iz TS izloči infrastruktura in podjetje proda brez nje. S kasnejšo pritrditvijo prodaji TS prevzemate nase nekaj, kar vam res ni treba: odgovornost za odločitev prejšnje vlade, ki je bila sprejeta skrajno neodgovorno in brez vsake analize posledic.
Zgoraj omenjena novica iz Hrvaške je morda zadnje opozorilo, da je takšna analiza potrebna. Je tudi TS dejanski monopolist? Kaj pomeni prodaja monopolista privatnemu podjetju ali celo podjetju, ki je v lasti tuje države? Ali lahko po prodaji TS izvajamo politiko informacijske družbe, ne da bi bili prisiljeni tudi mi – tako kot Hrvati – zgraditi vzporedno omrežje? Vprašanj je še celo vrsto, v Švici npr., kjer so resno pristopili k analizi posledic prodaje Telekoma, se jim je odgovorov nabralo za preko 100 strani in odločili so se zadržati pomemben delež lastništva. Tako kot tudi V Nemčiji, Avstriji in še marsikje drugje.
Spoštovani g. predsednik! Kot rečeno, ne prevzemajte nase odgovornosti za nepremišljene odločitve neke druge vlade. Posledice prodaje TS bodo dolgoročne – pohvale iz Bruslja, ker smo uspešno zaključili prodajo pa bodo trajale dan ali dva. Posledice pa ne bodo le vaše breme, ampak breme te države in njenih ljudi, ki jim bo zaradi njih boljša prihodnost še nekoliko bolj oddaljena. Zato je najmanj, kar ste sebi in državljanom dolžni, da resno analizirate posledice prodaje TS in se šele potem dokončno odločite o ne/prodaji.
S pozdravi in spoštovanjem!
Po sklepu PS SINTEZA-KCD, predsedujoči, Emil Milan Pintar, 24.3.2015
Politika v službi nemških interesov
Še pred desetimi leti je bila Slovenija primer uspešne zgodbe, danes pa nas v EU obravnavajo kot šolarčke, ki ne premorejo potrebnega znanja o tem, kako se državo vodi. Za to veliko spremembo sta pretežno zaslužna dva dejavnika. Ključni je ta, da si Nemčija ob pomoči EU načrtno podreja šibkejše države južne Evrope. Med osrednjimi žrtvami te njene politike je prav Slovenija, pri njenem uresničevanju pa se prednostno uporablja naslednje že preizkušene prijeme:
1. Ob podpori cenene tuje kreditne ponudbe državo najprej privatno krepko zadolžiti. Ta faza je bila izvedena v letih 2005/08, ko se je bruto zunanji dolg Slovenije povečal za 23,5 milijarde €.
2. Državo primorati, da privatne tuje dolgove podržavi. S tem se ji močno poveča javni dolg, ki preko obresti krepko obremeni njen proračun. Država zaide tako v finančne težave, zaradi česar postane do tujine (v našem primeru do EU oziroma posredno do Nemčije) ubogljiva. Osrednje aktivnosti te faze podrejanja so bile pri nas že v letu 2013 pretežno zaključene.
3. Splošna razprodaja državnega premoženja, ki smo jo po zunanjem diktatu tudi organizacijsko podprli z dvema pomembnima ukrepoma, to je z ustanovitvijo državnega holdinga (SDH) in ustanovitvijo slabe banke, ki se ju prednostno upravlja skladno s tujimi interesi. Pri razprodaji si je Nemčija v naprej rezervirala najslajše kolače, to je letališče Brnik, Telekom in po nekaterih znakih sodeč tudi Luko Koper. Ta faza podrejanja je prav v tem času v polnem zamahu.
Drugi ključni dejavnik, zaradi katerega se naša zgodba o uspehu pospešeno izteka v svoje nasprotje, pa je neučinkovito in hlapčevsko upravljanje države. Pri tem imajo seveda osrednjo vlogo predsedniki vlad. Naj spomnim le na en primer za interese države vprašljivega ravnanja aktualnega predsednika vlade. Ta si je lani pred volitvami glasove volivcev kupoval tudi tako, da nam je obljubljal, da Telekoma tujcem ne bo prodal, takoj po prevzemu vladnega krmila pa nam je sporočil, da smo to prodajo Nemcem obljubili in ker ne želi delovati neverodostojno, jo bomo tudi izvedli. Vsebinsko to pomeni, da bo Telekom v prihodnje namesto slovenske (enako kot letališče Brnik) upravljala nemška država. Da minister, odgovoren za vojaške zadeve, do te spremembe v podjetju, ki ima za državo velik strateški pomen, ne more in ne sme biti brezbrižen, se zdi več kot normalno. Če pri tem ni ravnal povsem po pravilih, zasluži tako njegovo ravnanje kritiko, čeprav teže njegove napake še zdaleč ne gre primerjati z napako tistih, ki so v nasprotju s svojimi pristojnostmi Telekom Nemcem obljubili in pri izvedbi te obljube tudi vztrajajo.
Še en novejši primer naj navedem, kako uslužno naše politične in druge elite strežejo interesom tujega kapitala. Pred kratkim (17.3.2015) je Gospodarska zbornica Slovenije organizirala celodnevno mednarodno konferenco, posvečeno privatizaciji. Na njej sta med drugimi tudi finančni minister in guverner BS udeležencem pojasnjevala, kako ogromno škodo ima Slovenija zaradi slabega upravljanja državnega premoženja in naj bi se zato vlada ob široki podpori parlamenta in državljanov odločila, da izvede temeljito privatizacijo. Ob njiju sedeči direktor Evropske komisije I.P. Szekely je ob tako dobrih informacijah kar žarel od zadovoljstva. Seveda sta oba naša ugledna politika zamolčala, da je med pomembnimi razlogi za slabo upravljanje državnega premoženja tudi aktualni Zakon o SDH, ki pa ga vlada ne spreminja, ker se ob privatizaciji nanj lahko koristno opira. Tudi te posebnosti našega ravnanja, da namreč pod firmo privatizacije upravljanje strateških podjetij prenašamo z naše na nemško državo, na posvetu ni nihče omenjal, saj bi to preveč opominjalo na to, kar sicer večina ve, da je namreč naša politika močno vprežena v voz nemških strateških interesov.
Andrej Cetinski, Sinteza, 19.3.2015
Bodica o SDH in DUBT
POSKUS DRŽAVNEGA UDARA
Emil Milan Pintar je v svojem blogu objavil bodico, ki ima sršico. Pravi, da je prejšnji teden Slovenijo stresel sunek poskusa državnega udara.
Imamo Slovenski državni holding (SDH), ki naj bi skrbel za upravljanje slovenske državne in deloma tudi slovenske javne lastnine. Vrednost te lastnine ni povsem določena, a govori se desetini milijard (in več) vredni državni lastnini. Vsekakor je SDH izjemno pomembna institucija, nekakšen koncentrirani center slovenske ekonomske moči. Kdor bo imel nadzor nad njim, bo imel nadzor nad gospodarskim dogajanjem v Sloveniji. Iz tega oblastnega in kapitalskega nadzora pa izhaja tudi politična oblast v Sloveniji, kolikor jo je ostalo, odkar Sava teče v Bruselj.
Ko se je g Čufar pogovarjal o nadaljnjem kreditiranju Slovenije, je dobil spisek 15 podjetij, ki naj jih proda za bagatelo in njegov prvi refleks je bil: potrebujem tak SHD, kjer bom sam imenoval člane Nadzornega sveta, da lahko to razprodajo podjetij za bagatelo hitro speljemo. Toda čas ga je prehitel, Bratuškina vlada se je sesula v pesku, g Čufar je izgubil oder za svoje čarovnije, toda SDH je ostal in NS je treba imenovati. Nova vlada je določila posebno Komisijo (tako se dela, ko nihče noče prevzeti osebne odgovornosti), ta je objavila razpis in iz 16, ki so ostali na rešetu, vladi predlagala pet najboljših. Tu pa se je zataknilo. Med »best of the best« izbranci je več kot polovica takih, ki jih ljudski glas, ki vse ve, že šteje med nosilce poslovnih umazanij.
Postavlja se vprašanje: Kdo je izbral ta imena? Če Komisija, potem bi morali člane Komisije vendarle povprašati po kriterijih izbora. Žal pa bi se skoraj gotovo izkazalo, da so imeli člani Komisije »zunanjo pomoč« – nasvete, sugestije, zahteve, naročilo iz javnosti nikoli poznane skupine ali mreže, ki vleče niti iz podzemlja pri vsaki pomembnejši kadrovski odločitvi. Če ta podmena drži, se postavljata dve grdi vprašanji:
– kdo in kje je ta večglavi zli duh, ki de facto vlada v Sloveniji;
– in drugič, mar je potem vsaka izvoljena slovenska vlada le nekakšna marioneta, nitke pa vodijo drugi animatorji? Je tudi Cerarjeva vlada le nekakšen strelovod za ljudsko nezadovoljstvo, oblast v holdingu pa izvajajo drugi?
Imamo torej dve plasti politike: javno, izvoljeno na volitvah, ki je kriva za vse, od ukradene države do privatizacije zdravstva in neprevoznih cest, in tisto drugo, podzemno, kjer peklenščki mirno režejo kupone delnic in pobirajo extra-profit, včeraj v SDH, jutri v Slabi banki (DUTB), pojutrišnjem v NLB. Je torej vsaka slovenska vlada le marioneta?
Bo vlada Stranke modernega centra imela moč, da vsaj omili, če že ne spodreže strupene korenine slovenske »cosa nostre«? Če bo našla pogum, da krene v tej smeri, potem ji SINTEZA-KCD predlaga, da takoj spremeniti Zakona o upravljanju SDH in DUTB in mandat za predlaganje kandidatov za NS podeliti zbornicam za predstavnike kapitala in sindikatom ter ZDUSu za predstavnike dela. V zakonu pa naj določi tudi osebno materialno odgovornost članov NS za neuspešno poslovanje in nečedne odločitve v SDH in DUTB. To bo vsaj prvi korak v pravo smer.
O socialnem podjetništvu
Soustanoviteljica Razvojnega inštituta za socialno ekonomijo, Jadranka Vesel, o socialnem podjetništvu in kapitalizmu.
“Ko je podjetje v stečaju, stečajni upravitelji lahko z njim delajo, kar se jim zahoče. To je katastrofa.”
Se nam obeta še globlja kriza?
Dnevnikov Objektiv je 14.2.2014 objavil obširen intervju z uglednim nemškim ekonomistom Flassbeckom, v katerem ta predstavlja svoje poglede na ekonomske razmere v Evropi. Ti so zanimivi in koristni, saj se iz njih lahko tudi kaj naučimo. Zato naj bi ne bilo odveč, če poskušam vsebino intervjuja najprej kratko povzeti – seveda tako, kot sem jo sam dojel – in jo za tem tudi komentirati:
• Poreklo večine ekonomskih težav, ki danes pestijo razviti svet, je posledica tega, da ekonomska stroka še vedno nekritično propagira neoliberalne dogme, politika večine držav pa se neodgovorno po njih ravna, pa čeprav praksa nedvoumno dokazuje, da so zmotne. Predvsem gre za verovanje, da se gospodarsko rast zagotavlja s krčenjem socialne države (varčevanjem) in omejevanjem gospodarskih aktivnosti, ki jih sme izvajati država.
• Poleg neoliberalne ekonomske politike bremeni Evropo še en skupen problem, in sicer to, da se je večina držav odrekla lastni denarni politiki v korist skupne valute evro. Potrebni pogoji za učinkovitost te velike sistemske spremembe – med nje sodi predvsem fiskalna integracija Evrope – namreč niso bili ustvarjeni in tako je evro postal mehanizem, ki Nemčiji kot gospodarsko najmočnejši in tudi najbolj konkurenčni državi omogoča, da si podreja ostalo Evropo.
• Zaradi neprimernih neoliberalnih ukrepov, ki jih EU pod taktirko Nemčije vsiljuje Evropi v okviru aktivnosti za obvladovanje že več let trajajoče krize, ta ne popušča. Še več, poglablja se, na kar med drugim opozarjajo podatki o grozeči deflaciji. EU sicer ta čas ponuja dva nova ukrepa za oživitev gospodarske rasti (odkup obveznic v posesti poslovnih bank s strani Evropske centralne banke in Junckersov načrt spodbujanja investicij), a sta oba zasnovana na neoliberalnih zmotah in zato obsojena na neuspeh.
• Zmote neoliberalne politike danes najbolj boleče občutijo Grki. Ti so se tej politiki uprli, za sedaj sicer le tako, da so na volitvah dali prednost politikom, ki so jim obljubili drugačno, to je do Nemčije manj hlapčevsko in socialno bolj sprejemljivo vladanje. Morda Grki v tem uporu ne bodo povsem uspeli, vsekakor pa so spodbudili širši proces, ki naj bi se zaključil z zatonom neoliberalizma. A na žalost se bo zaton po mnenju Flassbecka verjetno zgodil »ob spremljavi velikanske krize«.
Ali gre Flasbeckovim ocenam verjeti? Nemška kanclerka jim ne, to je v intervjuju sam izrecno izpostavil, in podobno velja tudi za večino njegovih poklicnih kolegov v Nemčiji. Nekoliko drugače je v ZDA, to je v domovini neoliberalizma. Tam je namreč med ekonomisti vse več takih, ki podobno razmišljajo kot Flassbeck, med njimi pa je celo nekaj Nobelovih nagrajencev. V ZDA so se tudi sanacije finančne krize po letu 2008 lotili drugače, kot smo se je v Evropi. V sanacijo se je namreč v nasprotju z neoliberalnimi nauki aktivno vključila država. Še vedno neoliberalna je država ostala le pri obdavčitvi bogatih, a je to izjemo »pokrila« z močnim zadolževanjem države pri domači tiskarni denarja. Tako ravnanje se je za sedaj dobro izkazalo, saj se ZDA lahko pohvalijo z zgledno gospodarsko rastjo in močnim znižanjem nezaposlenosti.
Vse bolj aktualno je vprašanje, zakaj ekonomska stroka v Nemčiji še vedno večinsko vztraja pri neoliberalni usmeritvi. Eden uporabnih odgovorov utegne biti, da neoliberalizem Nemčiji izrazito koristi pri njenih aktivnostih za prevlado v Evropi. Drugače povedano: tega, kar ji ni uspelo uresničiti v dveh svetovnih vojnah, ki jih je ta država zanetila, se ji sedaj obeta spričo njene visoke konkurenčnosti in ob zlorabi neoliberalne religije. Ta razlaga se zdi sprejemljiva tudi spričo tega, da se Nemčija pri urejanju svojih notranjih družbeno-ekonomskih razmerij le malo poslužuje mehanizmov, ki jih narekuje neoliberalizem. Upravljanje svojih večjih podjetij je na primer sistemsko tako uredila, da mu verjetno niti Marx ne bi ugovarjal. Tudi sicer lahko Nemčijo uvrstimo med zgledne socialno urejene države. Flassbeck celo meni, da bi Evropi pa tudi sami Nemčiji koristilo, če bi nemški delavci postali bolj zahtevni ko gre za njihove plače.
In kako je z neoliberalizmom pri nas? V stroki je še vedno močno prisoten, čeprav je neposredno manj opazen, kot je bilo to v času prve Janševe vlade. Da nam ni nedomač, se potrjuje tudi v zdajšnjih razpravah o privatizaciji oziroma v peticijah, ki jih na to temo občani kar številčno podpisujemo. Peticijo v podporo privatizaciji so namreč pripravili naši neoliberalno usmerjeni ekonomisti. Njihov osrednji in pravzaprav edini argument v korist privatizacije je upravljavska neučinkovitost države, a so v duhu neoliberalne logike prezrli, da je ta problem možno učinkovito tudi drugače sanirati, in ne zgolj z lastniškim umikom države iz gospodarstva. Tudi to jih očitno ne moti, da ob sedanji razprodaji državnega premoženja naša strateška podjetja (ljubljansko letališče, Telekom, jutri verjetno Luko Koper) prodajamo nemškim podjetjem, ki jih upravljavsko obvladuje nemška država. Ne preseneča, da se že pojavljajo ocene, da je eden osrednjih ciljev sedanje »privatizacije« Slovenijo upravljavsko spraviti pot okrilje velike Nemčije, saj bi naj sami ne bili sposobni svojo državo učinkovito upravljati.
Še bolj neoliberalno kot stroka ravna naša politika. To prepričljivo potrjujejo njene aktivnosti v povezavi s sanacijo bančnega sistema in razprodajo državnega premoženja. Scenarije za te aktivnosti so nam narekovali kar iz tujine, njihove pomembne vsebine pa so bile: a)slabe bančne kredite ovrednotiti čim nižje, saj bo to prineslo tri pomembne učinke: državo bo primoralo v veliko in drago zadolževanje v tujini, razprodaja državnega premoženja bo za tuje kupce donosnejša, velik javni dolg bo državo primoral v ubogljivo izpolnjevanje navodili iz tujine; b)čim bolj poenostaviti in za tuje kupce poceniti nakupe državnega premoženja; s tem namenom je tuji kapital kar sam prevzel upravljanje naše slabe banke in nam vsilil spremembe v Zakonu o upravljanju državnega premoženja, ki so predvsem usmerjene v podporo njegovi hitri razprodaji. Naša politika je tem, za suvereno državo ponižujočim in škodljivim usmeritvam brez zadržkov prikimavala in jih tudi hlapčevsko uresničevala. Cerarjeva vlada ravna tako še tudi po tem, ko v Bruslju že sami priznavajo, da jih je neoliberalna zagnanost zanesla nekoliko predaleč in zato razmišljajo o popravkih svoje politike. Da je ironija še večja, Cerar tako svoje obnašanje opravičuje s tem, da mora do tujine delovati verodostojno. Skratka, to kar počne slovenska politika zadnjih deset let, je za Slovence sramotno in žal tudi zelo škodljivo.
Ob zaključku naj se vrnem k vprašanju iz naslova: se nam obeta še globlja kriza? V intervjuju, ki je izhodišče tega zapisa, odgovarja nemški ekonomist Flassbeck na to vprašanje pritrdilno. Tudi sam se temu mnenju pridružujem, menim pa, da se to letos še ne bo zgodilo. Krizi bi se lahko izognili, če bi uspeli Nemčijo pripravili do tega, da preneha zlorabljati neoliberalizem za svojo ekonomsko prevlado v Evropi. Za to pa vsaj za sedaj ni prav veliko možnosti, saj celo politika velikih držav, kot sta Francija in Italija, ne kaže poguma, da bi se uprla nemškemu diktatu..
Andrej Cetinski, Ljubljana
Spet na starem tiru ?
Korupcije in prenapihnjenih cen si Slovenija ne sme več dovoliti !
Načrtovani drugi tir med Koprom in Divačo je v vladi razumljen kot prednostna infrastrukturna investicija, potrebna za zagon gospodarstva s pomočjo evropskega denarja. Ne trdimo, da so nameni taki, in ni nujno, da se bo tudi zgodilo, toda vse okrog tega projekta spominja na TEŠ6. Prva okoliščina, ki bije v oči, je, da gre po zadnjih interpretacijah za še odprto finančno konstrukcijo, ki naj bi bila zaprta šele, ko bo že vložena prijava projekta (do 26. februarja) na razpis za evropski denar. K temu je treba dodati, da je minister po poročanju medijev prvotno javno naznanil, kako mora biti finančna konstrukcija za projekt drugega tira zaprta, da bi se lahko kandidiralo za evropska sredstva.
Druga okoliščina, ki bije, je ta, da se cena projekta že redno postavlja na 1,4 milijarde evrov. To je po mnenju nekaterih strokovnjakov močno prenapihnjena cena, saj bi v primerjavi s podobnimi projekti za 27 kilometrov železniškega tira smela znašati kvečjemu 800 milijonov evrov. Če to okoliščino kombiniramo s prejšnjo, namreč, da gre za odprto finančno konstrukcijo, ki se bo zaprla šele, ko bodo znane okoliščine morebitnega javno-zasebnega partnerstva, se znajdemo v bližini znane sheme napihovanja cene projekta TEŠ6, še pred tem pa v primeru SCT (sredice gradbenega lobija) napihovanja cene šentviškega predora, pravzaprav kar celotnega avtocestnega omrežja, v katerem je mrgolelo korupcije, segajoče v vse pomembnejše pore političnega in civilnodružbenega življenja v Sloveniji.
In tretja okoliščina, ki bije, je ta, da vlada in vladajoče stranke vzbujajo nesporazum in vtis, da gre za kontinuiteto netransparentnih praks, ki so v zadnjih mandatih pripeljale do mejnega finančnega, političnega in družbenega stanja, zaradi katerega sta se zgodila velik volilni obrat in to, da so ljudje verjeli v potrebo po drugačni politiki. Čas je, da se tega spomnimo v vsej jasnosti.
Razlogov za nezaupanje je pri novem veleprojektu veliko, glavni pa je ta, da pri njem ni transparentne govorice. Predsednik vlade, ne le pristojni minister za infrastrukturo, bi moral komunicirati z javnostjo na način, kot je komuniciral, ko se je potegoval za zmago na volitvah. To pomeni, da bi moral državljanom dati zagotovila in dokaze, da niti zasebni niti lobistični interesi ne morejo in ne bodo vdrli v projekt, ki je širšega nacionalnega pomena. Zagotoviti in dokazati bi moral, da bo morebitno javno-zasebno partnerstvo pomenilo nedvoumno korist države, predvsem pa, da v projektu velja ničelna stopnja tolerance do pretekle, sedanje in prihodnje korupcije. Ta se zdaj generira iz logike izrednega stanja ob zapovedani odprodaji državnega premoženja. Na eni strani imamo logiko izrednega stanja, ki niža cene tega, kar država prodaja (DUTB), vmes je gojišče za potencialno korupcijo cenilcev premoženja (o tem je minuli teden stekla preiskava), na drugi strani pa je logika napihovanja cen v megaprojektih. Značilno zanje je vedno bilo, da so bili praviloma peljani pod psihološkim pospeškom, tezo, da se mudi, nato pa so se vlekli in dražili nerazumno dolgo, v maniri izsiljevanja politično podprtih izvajalcev in neštetih aneksov k pogodbam, ki so pomenile »nezaprto finančno konstrukcijo«. Na eni strani imamo spuščanje cen, na drugi napihovanje, vedno pa imamo opraviti z dejstvom, da se razlike seštevajo v škodo države, državljanov oziroma ¬davkoplačevalcev.
Geostrateška komponenta govora o Luki Koper in nacionalnem pomenu, ki izvira iz nje, je podobna govoru o energetski samozadostnosti Slovenije kot ideologiji nacionalnega interesa v TEŠ6. Naučili smo se, da se je bilo vedno treba prijeti za denarnico, ko je kdo v Sloveniji govoril o nacionalnem interesu. Zdaj se učimo, da se je treba prijeti za denarnico, ko nekdo govori o investicijah in hitrih pospeških v gospodarstvu.
Mogoče je seveda, da vse našteto pomeni odvečne strahove in da imajo ljudje, ki se ukvarjajo s to investicijo, v mislih drugačen pristop in se ne kanijo speljati na led lobistov ali kapitalsko-investicijskih lovk hobotnice, ki se mreži, kjer se more. Pravzaprav beseda ne teče o tem, da so tovrstne investicije kot take napačne, če že, bi jih prej imeli za pravilne. Govor je o nesprejemljivih praksah, ki so državo v kombinaciji s korumpiranimi politiki že spravile na kolena, in o tem, da vladajoča stranka, vladajoča koalicija in seveda premier Cerar osebno kažejo znake utrujenosti pri načelnih zadevah države in pri postopkih, skratka pri temah, ki so bile presodne za volilni uspeh »novih politikov za nove čase«. Zaključimo s tezo: mogoče pa projekt drugi tir potrebuje le še 420 milijonov in ne milijarde dodatnega denarja. Toliko namreč znaša razlika med evropskim vložkom (380 milijonov evrov) in osemstotimi, ki veljajo za optimalne.
Janez Markeš v Sobotni prilogi, 14.02.2015
Cerarjeva verodostojnost
Verodostojnost ali le ponižna ubogljivost?
Je prodaja državnega premoženja zdrava in načrtovana privatizacija ali preprosto prodaja tujcem?
V zadnjih tednih predstavnikom največje stranke in vlade večkrat postavljajo vprašanje, ali bo sedanja vlada nadaljevala prodajo petnajstih podjetij, ki jih je prejšnja vlada uvrstila na seznam tistih, v katerih ima država odločilen delež in jih namerava prodati najboljšim kupcem. Odgovor zdaj odločujočih se glasi, da sicer še niso pripravili strategije prodaje državnega premoženja, da pa bo vlada prodajo podjetij s seznama nadaljevala, ker se Slovenija mora izkazati kot verodostojna in kredibilna država.
Treba je odgovoriti na vprašanje, kaj vsebinsko pomeni verodostojnost v položaju, ko je prejšnja vlada, da bi dosegla nižje obrestne mere za posojila oziroma državne obveznice kljub nasprotovanju večine popustila in privolila v vpis zlatega fiskalnega pravila v ustavo, hkrati pa sestavila brez kakršnekoli strateške podlage seznam petnajstih podjetij, namenjenih prodaji. To je prejšnja vlada storila očitno pod pritiskom Bruslja in evropskih finančnih institucij. Treba pa je tudi oceniti, ali taka prodaja sploh sodi v neki postopek zdrave in načrtovane privatizacije ali pa gre preprosto za prodajo slovenskih podjetij tujcem.
Da napovedana prodaja, in če hočete obljuba, ni pravno zavezujoča, dokler posamezna prodaja ni dogovorjena, je pravno jasno. Tega pravnega dejstva ne more z uspehom in pravnimi argumenti nihče zanikati (sam lahko naštejem več argumentov proti pravni obveznosti take obljube).
Ker so po sprejetju tako imenovanega zlatega fiskalnega pravila v ustavo in napovedani prodaji 15 podjetij (med katerimi je tudi Telekom) finančne institucije precej znižale obrestno mero za zadolževanje slovenske države in njenih finančnih institucij, pa je seveda prav mogoče, da bi v primeru krčenja tega seznama prodaji namenjenih podjetij, predvsem na primer Telekoma, spet prišlo do zaostrovanja pogojev za zadolževanje. Tudi to zdaj seveda ni več gotovo, saj bodo v EU in finančnih krogih v prihodnje imeli veliko dela z Grčijo, ki postaja nekakšen test za druge države, ki so pod pritiskom bruseljskih zahtev po varčevanju. Prav verjetno je, da bo Bruselj v prihodnje zaradi dogajanj v Grčiji previdnejši pri zaostrovanju sankcij proti »neposlušnim«, saj bi tako zaostrovanje lahko vplivalo na širitev podpore Grčiji in na oblikovanje nekakšne naravne fronte proti Angeli Merkel in širjenju nemškega ekonomskega in političnega vpliva v Evropi.
Pritisk na Slovenijo
Da bi razumeli sedanje dogajanje, moramo prodajo podjetij uvrstiti v proces pridruževanja in vključevanja Slovenije v Evropsko unijo, ko je Bruselj ugotavljal, kako Slovenija izpolnjuje pogoje za vključitev v Evropsko unijo. Zahtevo po prostem pretoku kapitala in po nujni privatizaciji je Bruselj ponavljal pri vseh državah, ki so se takrat vključevale v EU (pri Madžarski, Češki, Slovaški, Poljski, baltskih državah …), čeprav je bilo za te države jasno, da za privatizacijo nimajo na razpolago dovolj domačega kapitala, ampak da privatizacija pomeni prodajo državnega premoženja interesentom iz drugih držav EU, predvsem pa tudi iz ZDA. Do take prodaje državnega premoženja tujcem je v novih članicah EU tudi dejansko prišlo.
Slovenija je bila tista, ki je prodala najmanj državnega oziroma družbenega premoženja. Zaradi svoje »inertnosti« pri tovrstni privatizaciji je v vseh vmesnih in končnem poročilu dobila črno piko. Komisija je ugotavljala, da Slovenija zaostaja pri zagotavljanju prostega pretoka kapitala, da je v državni lasti obdržala preveč premoženja, predvsem v bančništvu, zavarovalništvu, na področju telekomunikacij in prometa. V Celovitem poročilu o spremljanju napredka Slovenije pri pripravah na članstvo v EU je v četrtem poglavju tč. C.2 komisija ugotovila, da je na področju pretoka kapitala in plačil slovenska zakonodaja večinoma usklajena s pravnim redom EU, da pa je tudi v zakonodaji treba odpraviti omejitve tujih naložb pri izkoriščanju naravnih virov, ki so predmet koncesije (v sedanjem času je bolj in bolj aktualno izkoriščanje vodnih virov).
V bistvu gre torej ves čas za pritisk na Slovenijo, da omogoči prost pretok kapitala, kar na področju podjetij v državni lasti pomeni, da ta podjetja proda, saj tujci navadno ne ponujajo investicij v nova podjetja. Ker domačega kapitala za nakup podjetij zaradi gospodarske in finančne krize izjalovljene privatizacije s strani poslovodnih struktur prek najemanja kreditov ni dovolj na razpolago, je jasno, da gre za zahtevo, da se prodajo podjetja v državni lasti tujcem; zdaj najzanimivejši Telekom nemškemu Telekomu, ki je prav tako v državni lasti! Govoriti o privatizaciji in umiku države iz gospodarstva je eno, zavzemati se za prodajo državnega premoženja tujcem iz določenih držav v določenem časovnem razdobju, pa je nekaj čisto drugega. Gre za širjenje gospodarske moči in političnega vpliva nekaterih držav, v našem primeru očitno predvsem Nemčije in ZDA.
Zanimivo je, da so se po sestavi in podpisovanju peticije proti privatizaciji, ki jo je sestavil kolega dr. Jože Mencinger, oglasili znani zagovorniki privatizacije in znani neoliberalci s peticijo za privatizacijo in depolitizacijo gospodarstva. Besedilo te peticije v bistvu uveljavlja glavno mantro neoliberalcev, da zasebna iniciativa in prosti trg vodita do večje blaginje za vse ter k odprti družbi in svobodi posameznika. Ta izhodišča vztrajno ponavljajo, čeprav številni ekonomisti ocenjujejo, da se v takem neoliberalističnem gospodarstvu, ki pred vse vrednote – tudi za ceno osiromašenja vse večjega števila ljudi in za ceno vse večje degradacije narave – na prvo mesto postavljata dobiček in gospodarski razvoj za vsako ceno ter da je o svobodi in pravicah ljudi, ki so na robu preživetja, nemogoče govoriti.
Svoboda ni le svoboda za tiste, ki mislijo drugače. Svobodo je treba zagotoviti tudi tistim, ki zdaj živijo v revščini ali so na njenem robu ter nimajo ne volje ne moči, da bi se učinkovito zavzemali za svoje pravice. Njihove družine morajo biti vsaj site.
Pravi absurd je, da ponujajo rešitve tisti ekonomisti, ki so sami sodelovali pri dosedanjih prodajah slovenskih podjetij in podjetij v drugih državah, ki so bili v nadzornih svetih bank kot glavnih povzročiteljicah gospodarske krize in da pri tem seveda govorijo čim bolj splošno in načelno, se pri tem v bistvu zavzemajo za socialni darvinizem in se skrbno izogibajo odgovorom na zdaj pomembna vprašanja.
Valpti in tlačani
Odgovorijo naj na ugotovitve čeških ekonomistov, na primer Lisickega, da so se na Češkem v letih od 1995 do 2012 povečale neposredne tuje investicije in da se je povečeval tudi bruto domači proizvod (BDP), da pa blaginja Čehov pri tem stagnira. Zaradi odtoka v tujino (v države novih lastnikov) se namreč ne povečuje neto nacionalno razpoložljivi dohodek, torej dohodek, namenjen potrošnji, ki je tudi po mnenju Stiglitza prava podlaga za ocenjevanje blaginje prebivalstva. To pa preprosto pomeni, da na Češkem tujci izčrpavajo Češko. Odgovorijo naj tudi na vprašanje, ali to, da najpomembnejša podjetja prevzamejo tujci (na primer Telekom), ne pomeni neke vrste okupacije ali vsaj delitev prebivalstva na dobro plačane valpte in tlačane.
S slovenskimi intelektualci ima naš narod že stoletja ne le dobre izkušnje, ampak tudi težave. Eni so najpomembnejši nosilci narodovega obstoja in razvoja, drugi pa služabniki Dunaja, Beograda in zdaj Bruslja. Nekateri slovenski politiki so tako kot včasih na Dunaju srečni, če jih trepljajo po ramah in pohvalijo birokrati v Bruslju, drugi pa zaradi svojega povsem individualnega interesa ravnajo tako, da si za naše razmere prislužijo odlično plačane službe v Bruslju ali evropskih in mednarodnih finančnih institucijah ter »izginejo« z domačega prizorišča.
In kaj je ta čas s slovensko verodostojnostjo, na katero pri tako imenovani privatizaciji prisega sedanja vlada. Če je vrednota ubogati gospodarje in izpolnjevati izsiljene obljube, nam bog pomagaj, ker sami si očitno nočemo, rekoč da si ne moremo, »ker nas je malo in bi v uporu vse pobralo«. Mislim pa, da je vrednota zavzemati se za pravičnejšo družbo in se povezovati z drugimi Evropejci, ki ne privolijo v vsiljen sistem neoliberalizma.
Zasl. prof. dr. Lojze Ude
Čas za iskanje krivcev
O KORUPCIJI
Boj proti korupciji bi moral temeljiti na delovanju organizacij civilne družbe
Kmalu bo minilo deset let, odkar je Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) sprejela akcijski načrt o preprečevanju korupcije. Skoraj trideset strani ukrepov in aktivnosti, z natančno opredeljenimi roki in odgovornimi institucijami za njihovo izvajanje. Akcijski načrt je delovanje političnih strank, državne uprave in drugega javnega sektorja, medijev, civilne družbe in gospodarstva. Opredelil je institucionalne in zakonodajne ukrepe, sistemske in praktične ukrepe, odgovorne institucije, cilje, tveganja … Večina teh organizacij je dobila svoje programe integritete in številne strokovno usposobljene uslužbence za njihovo pripravo in izvedbo. Težko je najti institucijo oziroma organizacijo, ki ni dobila konkretnih nalog v boju proti korupciji. Večina rokov za njihovo izvedbo se je iztekla leta 2011, nekaj pa je ostalo stalnih nalog. Sočasno je KPK močno spodbujala tudi individualne prijave korupcije in izvedla javno zelo odmevne postopke proti posameznikom, ki se niso podredili novi protikorupcijski zakonodaji. KPK se je svojega dela lotila temeljito in začela uvajati ničelno stopnjo tolerance do korupcije. Začela je čiščenje korupcije.
Bohotni aparat protikorupcijske zakonodaje
Žal pa so se v teh desetih letih pokazale tudi slabosti in pomanjkljivosti, v strokovni javnosti pa njeno delo ocenjujejo tudi drugače, kot bi si naši borci proti korupciji želeli. Zakon o preprečevanju korupcije naj bi bil celo ustavnopravno sporen, odstopilo je tudi njeno vodstvo, novo pa nima največje podpore javnosti. Že prejšnja vlada je zato sprejela svoj lastni program boja proti korupciji, sedanja vlada pa ga je pred kratkim še dopolnila. Tudi vlada upošteva podobno načelo kot KPK, o ničelni toleranci do korupcije, zato je začela z očiščevanjem.
Znano je, da mednarodna organizacija za boj proti korupciji Tranparency International že več let objavlja indeks o zaznavi korupcije, Corruption Perception Indeks (CPI), ki temelji na več različnih raziskavah in meri zaznavo tujcev o korupciji v posamezni državi. Slovenija je bila vedno sorazmerno dobro uvrščena na CPI, čeprav njena ocena ni bila ravno bleščeča. Ves čas se je gibala med 5,7 in 6,7 (po stari metodologiji z oceno od 1 do 10). Spominjam se, koliko truda je bilo potrebno, da sem vodstvo Transparency International prepričal, da je Slovenijo uvrstilo na ta indeks. V vseh teh letih se zaznava o korupciji v Sloveniji za preostali svet ni bistveno spremenila. Spremenilo se je to, da smo dobili velik administrativni aparat, ki ne obsega samo KPK, ampak ima svoje povezave v vseh državnih organih, javnem sektorju in številnih organizacijah civilne družbe, torej pravo hobotnico. Protikorupcijska zakonodaja ni namenjena zgolj preprečevanju korupcije, ampak ustvarja ogromen aparat administracije, poročanja, statistike, nesmiselnega nadzora delovanja uslužbencev, verjetno pa je predvsem tudi protiustavna. Namesto da bi krepila pravno državo, obstaja močan dvom o njeni ustavnosti. Najprej KPK in zdaj še vlada pa razglašata ničelno stopnjo tolerance do korupcije.
Ko so se pojavile prve pobude za ustanovitev državne ustanove za boj proti korupciji, sem kot takratni predstavnik Transperency International v Sloveniji opozoril, da je ustanavljanje takšne institucije lahko nevarno. Na tem mestu ni smiselno ponavljati, kje so nevarnosti, ker so zdaj v celotni znane. Tudi stroka je opozarjala na pasti boja proti korupciji. V tistih letih sem se tega področja lotil temeljito in tudi strokovna literatura opozarja, da boj proti korupciji ne prinaša samo pozitivnih rezultatov, ampak lahko tudi škodi. Ameriška pravnika, Frank Anechiarico in James B. Jacobs, sta prav v tistem času objavila rezultate svoje študije o rezultatih boja proti korupciji v ZDA v zadnjih sto letih. Spoznala sta, da je boj proti korupciji v javni in državni upravi privedel do njene velike neučinkovitosti, ker hoče vsaka nova oblast narediti korak naprej ter uvaja nove in nove nadzorne mehanizme, ki povečujejo število državnih uslužbencev in ustvarjajo vse večjo administracijo. Povečuje se tudi sumničavost med prebivalstvom in samimi uradniki. Vse več ljudi nadzira delo drugih in uprava deluje vse dražje in počasneje. Njuno knjigo z naslovom The Pursuit of Absolute Integrity: How Corruption Control Makes Government Ineffective (Kako nadzor nad korupcijo povzroča neučinkovitost vlade) toplo priporočam snovalcem novih programov »očiščevanja korupcije«, ker nam res ni treba vedno in povsod ponavljati napak, ki so jih drugi že zdavnaj odkrili in popravili.
Še vedno sem trdno prepričan, da mora boj proti korupciji (preventiva) temeljiti na delovanju organizacij civilne družbe, odkrivanje in pregon pa naj bosta v domeni organov pregona (policija, tožilstvo in pravosodje). Vlada naj zagotovi predvsem primerne zakonodajne in materialne pogoje za delovanje vseh teh subjektov, še posebno civilne družbe.
Kako naj se organizira civilna družba v boju proti korupciji?
Prepričan sem, da Slovenija potrebuje mrežo civilnodružbenih organizacij (društev, drugih oblik neprofitnih, nevladnih organizacij oziroma skupin), ki naj bi ozaveščale javnost o posameznih pojavih korupcije. Poudariti je treba, da nikakor ne gre pričakovati, da nevladne organizacije lahko kažejo s prstom na posameznike oziroma organizacije, da so njihova dejanja koruptivna. Takšne skupine naj ocenijo koruptivnost posameznih pojavov in naj ne navajajo imen. To je stvar organov pregona. Pomembno je, da o pojavih korupcije presojajo posamezniki z visoko stopnjo integritete in strokovnega znanja. Takšne skupine naj delujejo v vseh večjih lokalnih skupnosti oziroma naj se organizirajo za posamezna, najbolj koruptivno izpostavljena področja, kot so zdravstvo, različne panoge gospodarstva, pravosodje in podobno. Pri svojem delu naj upoštevajo raziskave o korupciji oziroma naj njihovo izvedbo spodbujajo sami. Tako lahko nastane močna, strankarsko neopredeljena razvojna koalicija, ki bo nenehno nadzirala bistvene segmente, koruptivno izpostavljenih okolij, od lokalne samouprave do državne uprave, od zdravstva do gospodarstva. Slovenija takšno mrežo organizacij nujno potrebuje, če hoče doseči nov razvojni konsenz.
Kaj naj stori vlada v boju proti korupciji?
OECD in Svetovna banka sta že pred petnajstimi leti pripravili raziskavo o prepletenosti gospodarstva in države pri sprejemanju njunih ključnih odločitev. Na nekem izobraževanju so nam jo prvič predstavili v svojem izobraževalnem centru v Istanbulu in zdaj je znana z imenom »state capture«. Raziskavo so opravili zgolj za države v tranziciji, kar je seveda njena velika pomanjkljivost in verjetno je tudi to razlog, čemu je ne opravljajo več. Gre za poseganje politike (vlade) v ključne odločitve gospodarstva, kot so kadrovske zadeve, poslovne odločitve, odločitve o investicijah in podobno. Po drugi strani pa gre za vplivanje gospodarskih lobijev na sprejemanje zakonodaje, na izdajanje različnih dovoljenj in soglasij, na nadzor reguliranih dejavnosti, kot so finančne družbe in podobne za pridobivanje državnih subvencij, bančnih jamstev in financiranje političnih strank. V prvi raziskavi »state capture« se je Slovenija še kar dobro izkazala, ker so bili krogi medsebojnega vplivanja sorazmerno šibki v primerjavi z drugimi državami v tranziciji, veliko vprašanje pa je, kakšni bi bili rezultati v primerjavi z državami, ki so v evropski monetarni uniji.
Slovenija zelo počasi uveljavlja strukturne reforme in podjetja so zelo ranljiva zaradi prevelike zadolženosti. Gotovo gre tudi za posledico neustrezne lastniške strukture podjetij. Ta je nastala zaradi povsem napačne privatizacije, ki je posledica tako šibke privatizacijske zakonodaje, šibkih regulatornih ustanov tržnega gospodarstva in »state capture«. Morda je napočil čas za revizijo celotnega lastninskega preoblikovanja podjetij in iskanje krivcev za stanje, v katerem so podjetja. Revidirati je treba delo privatizacijskih institucij, kot so bile agencija za privatizacijo, tako imenovani Koržetov sklad, agencija za trg vrednostnih papirjev, poslovanje borze, bank in pristojnih ministrstev ter delo nekaterih ključnih reguliranih poklicev, na primer revizorje. Posebno pozornost je treba nameniti preiskavi sprejemanja ključne privatizacijske zakonodaje, vključno z vlogo tako imenovanih neodvisnih strokovnjakov. Ti so pripravljali izhodišča in podlage za predpise, ki so jih takratne vlade predlagale v sprejetje državnemu zboru oziroma so jih sprejemale vlade. Pri tem je treba ugotoviti morebitno kazensko, strokovno in politično odgovornost posameznikov in institucij, ki so naredile prostor koruptivnim dogajanjem. Zelo neprijetno je, da se nekateri posamezniki, ki so opravljali zelo pomembne funkcije v teh procesih še vedno pojavljajo kot člani vlade, tudi sedanje. Če bo vlada nadaljevala po tej poti, bo naredila največ za izhod iz sedanje krize.
Boštjan Horvat, publicist v Delu