Bistvo novinarstva je iskanje resnice

Novinar bi moral biti ‘nepristranski, objektiven, uravnotežen in pošten’. To naj bi bili pogoji za njegovo ‘profesionalnost’. Vendar Ruben Luengas nasprotuje veri v objektivnost in uravnoteženost, saj resnice ni mogoče uravnotežiti z neresnico. Različica, ki je predstavljena pod krinko objektivnosti in uravnoteženosti, se konča z vprašanjem ‘kaj je res in kaj ni res’. Javnost napisano sprejme kot dejstvo, pri tem pa ostane prikrito, v kakšnih zgodovinskih in družbenih okoliščinah je bil članek napisan in objavljen. Čaščenje pravila objektivnosti in uravnoteženosti omogoča tistim, ki so na oblasti, da lahko poskrbijo in dosežejo, da vse, kar je napisano in objavljeno znotraj tega okvira lažne objektivnosti, ustreza njim, vse, kar je napisano in objavljeno zunaj, pa pošljejo v pekel paranoje in teorije zarot. Tisti, ki imajo v rokah politično in ekonomsko oblast in moč, so zelo zadovoljni z novinarji, ki pravijo, da so nevtralni in objektivni. Živimo v svetu, v katerem nihče ne more biti nevtralen, v katerem je nevtralnost pogosto dejansko hipokrizija in ravnodušnost.
Bistvo novinarstva torej nista objektivnost in uravnoteženost, temveč iskanje resnice. Ne zahtevajmo od novinarjev nevtralnosti. Zavezani so iskanju resnice in vsemu, kar nam lahko vrne bolj human način življenja. Novinarjeva naloga je spreminjati svet, vplivati na življenja vseh ljudi in na družbo kot tako (Dietmar Schantin).
Dober novinar mora biti najprej dober človek (Ryszarda Kapuscinskega). Slabi ljudje ne morejo biti dobri novinarji. Če si dober človek, lahko poskusiš razumeti druge, njihov namen, vero, njihove interese, težave, tragedije. Dober človek, ki je novinar, lahko zadeve vidi subjektivno, a iskreno, lahko na podlagi osebnega pogleda napiše, kaj res vidi, bodisi je to dejanski kraj dogodka ali upošteva družbeni in gospodarski okvir, v katerega je vpet. Novinarstvo, zaradi katerega se ne počutimo neprijetno, ni novinarstvo. Novinarstvo, ki pomirja, namesto opozarja in prebuja, ni novinarstvo.
Ko celo Marko Crnkovič napiše »Še nikoli, kar pomnim, ni bilo tako velike razlike med tem, kar novinarji res mislijo, in tem, kar na koncu napišejo in objavijo. Novinarji so tako rekoč začeli bolj misliti kot pisati! Še nikoli ni bilo take razlike med tem, kar jaz sam mislim in napišem. Še nikoli v karieri se nisem bal, da si bodo bralci in kolegi drugače, po svoje, narobe razlagali to, kar napišem, in da bodo tudi temu primerno ukrepali. Še nikoli v življenju ni prišel v moje kolumne tako majhen, pohleven, diplomatsko zapakiran del tega, kar res radikalno in odkrito sam pri sebi mislim. In še nikoli nisem pisal s takim nelagodjem in tako težko.«, so časi zares resni.

Odgovor na Bistvo novinarstva je iskanje resnice

  1. @MihaelJurak: Veliki del krivde za proteste si morajo pripisati mediji,ki so vseh dvajset let ustvarjali zmagovalce volitev. Realisti smo bili preslišani oz. mediji so nas ignorirali. Mediji morajo biti v službi resnice in poštenja. Kdo pa je napravil Kanglerja, Jankoviča in ostale kriminalizirane župane in kdo je pomagal vrteti pogubni neoliberalizem ?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja