Franček Drenovec, 15.10.2016:
Pisal bom o razprodajanju produktivnih in drugih zmogljivosti, ki smo jih ustvarili Slovenci v preteklih desetletjih, pa niso v zasebni lasti in jih zdaj politične stranke s to absurdno utemeljitvijo prodajajo (samo) tujcem, tujim zasebnikom in tujim državam. S tem ciljem so prenesle državno lastnino v upravljanje avtonomnim institucijam, v katere lastnik nima vstopa; se pa po njihovih hodnikih vsak dan pretakajo množice »tujih investitorjev«. To ni avtonomija, to je njeno direktno nasprotje.

Ne gre za obrobne reči

Demokracija sama po sebi ni še nič

Lastnina in kapital

Državno in zasebno

Domače in tuje

Vsa naša »privatiziranja«

Je v tej zgodbi kakšen nauk?

****
Andrej Cetinski: Čeprav to nekaterim ne ustreza, smo Slovenci še vedno sposobni upravljanje svoje države tako preurediti, da bo delovalo učinkovito in pošteno v korist večine.

TTIP – CETA – TISA

vsemogočni kapitalski profitni gon korporacij in njihove evropske birokracije

Slovenska vlada se je spet znašla stisnjena v kot. Evropska zveza od nje zahteva, da da soglasje k podpisu sporazuma CETA, ker bo ta sporazum koristil velikim evropskim korporacijam. Pri tem se jasno zaveda, da bo ta sporazum slabo vplival na majhna, manj konkurenčna gospodarstva, tudi slovensko. Taka gospodarstva potrebujejo v velikem, odprtem gospodarskem prostoru več pozornosti in zaščite, tako, kot jo potrebujejo narodnostne manjšine v večjih državah. Če bi vlada sledila interesu svojih državljanov, bi morala podpis takega sporazuma odkloniti.
Pa to še ni vsa njena zadrega. Dobro se namreč zaveda, da je slovensko javno mnenje skoraj enotno proti podpisu tega sporazuma, tudi zato, ker ga dojema kot prvi korak k podpisu še slabših, še bolj nevarnih sporazumov (TTIP, TISA), ki jih vsiljujejo multinacionalke oz. v njihovem imenu predvsem ZDA. Ti sporazumi ne le, da podrejajo nacionalna gospodarstva apetitu mednarodnih korporacij, v veliki meri jemljejo tudi suverenost manjšim državam oz. njihovim vladam, parlamentom in pravnemu sistemu nasploh.
Po drugi strani pa se Vlada zaveda, da bo s soglasjem k podpisu sporazuma CETA zgubila nadaljnjih pet ali deset točk na lestvici svoje priljubljenosti, kjer že zdaj kotira obupno. Ve pa tudi, da bi z odklonitvijo tega soglasja sebi in državi Sloveniji vrnila kar nekaj ponosa in mednarodnega ugleda, predvsem pa bi varovala svoje dolgoročne razvojne koristi.
Pa bo slovenska politična elita izkoristila to priložnost? Vlada je že pokleknila. Na vrsti so poslanci. Bodo oni stali za očitnim interesom državljanov? Dajo vsaj oni kaj tudi na ponos te države in svojih volivcev? Močno dvomimo! Kolikor poznamo razmere v slovenski politiki, se bo spet podelala in pokleknila pred vsemogočnim kapitalskim profitnim gonom korporacij in njihove evropske birokracije. S stisnjenimi zobmi bo ugotovila, da je nevarnost ob neposlušnosti do EU prevelika. Sprašujemo se, za koga: za vladne funkcionarje ali za slovenske državljane?!
Na poslancih strank vladajoče koalicije je vsa teža in odgovornost odločitve!
Programski svet Sinteze  – Ljubljana, 14.10.2016

Zadnje javnomnenjske ankete kažejo, da se ciklično ponavlja dejstvo, ko podpora aktualni oblasti nezadržno pada, hkrati pa se kar polovica volilnega telesa ne more opredeliti, kateri politični stranki bi zaupala svoj glas. Če se bo naslednjih (rednih ali predčasnih) volitev glede na nekajletni trend udeležila manj kot polovica volivcev, bo to pomenilo, da bo vladajoča koalicija vladal v imenu dobre četrtine vseh volilnih upravičencev. Vsekakor legalno, vendar s hudo vprašljivo legitimnostjo.
Že slabo desetletje se dogaja, da noben sklic državnega zbora svoje naloge ne izpelje do konca, po tekočem traku se menjavajo vlade in ministri, zakonodaja s številnimi spremembami postaja vedno bolj nepregledna, celovitih rešitev pa je zelo malo. Državni zbor je tudi glede na moje izkušnje vedno bolj glasovalni stroj vladajoče koalicije in tudi predstavnica vrhovnega sodišča je na seji komisije državnega sveta izjavila, da nimamo več demokratične delitve na tri veje oblasti, pač pa zgolj dualni sistem.
Enega od ključnih razlogov za takšno stanje vidim v sedanji volilni in referendumski zakonodaji, ki ni v skladu s tretjim členom ustave, po katerem ima v naši državi oblast ljudstvo, izvršuje pa jo neposredno in posredno z volitvami. Politična elita je pred nedavnim pravico do referenduma močno omejila (kako lahko ljudstvo odloča o svoji usodi, če ne more neposredno odločati o zakonih, povezanih s financami, in o mednarodnih pogodbah?), še pred tem pa v letu 2000 kljub presoji ustavnega sodišča v nasprotju z voljo ljudstva v ustavi določila proporcionalni volilni sistem.
80. člen ustave poleg sorazmernega predstavništva in štiriodstotnega volilnega praga določa, da imajo volivci odločilen vpliv na izbiro kandidatov. V šestnajstih letih, ki so sledila ustavni spremembi, je bilo kar nekaj poskusov, da bi s spremembo ali dopolnitvijo volilnega sistema udejanili ustavno določilo o odločilnem vplivu volivcev (uvedba absolutnega preferenčnega glasu, dvokrožnega večinskega volilnega sistema ali kombiniranega sorazmernega in večinskega volilnega sistema), vendar noben državnozborski sestav ni zbral potrebne dvetretjinske večine za spremembo volilne zakonodaje.
To dejstvo ne pomeni le tega, da se poslanci, ki so po ustavi predstavniki vsega ljudstva, preprosto požvižgajo na ustanovni državni dokument, voljo ljudi in civilnodružbene pobude, temveč tudi to, da so bile v tem času vse volitve izpeljane v nasprotju s ključnim določilom 80. člena ustave. Da volivci dejansko nimajo odločilnega vpliva na izbiro kandidatov, dokazujejo analize zadnjih nekaj volitev v državni zbor, tudi tistih iz leta 2014. Da je s sedanjim volilnim sistemom nekaj globoko narobe, izpričuje ravno dogajanje v tem letu, ko je stranka, ki ima daleč največ županov, izpadla iz državnega zbora, največja koalicijska stranka, ki ima kar 36 poslancev, pa na kasnejših lokalnih volitvah ni dobila niti enega župana.
Čeprav Zakon o določitvi volilnih okrajev zahteva, da so poslanci izvoljeni na približno enako število volilnih upravičencev, so razlike med najmanjšim in največjim volilnim okrajem skoraj v razmerju ena proti štiri: 8000 volivcev najmanjši in 30000 volivcev največji volilni okraj.
Sedanji volilni sistem omogoča izrazito neenakomerno pokritost države z izvoljenimi predstavniki ljudstva, saj ima veliko volilnih okrajev po dva izvoljena poslanca (eden celo tri), kar četrtina vseh volilnih okrajev pa sploh nima svojega predstavnika v državnem zboru. Ta dejstva so v izrazitem nasprotju z v ustavi zapovedano sorazmerno zastopanostjo in (ne samo abstraktno!) zahtevo, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva.
Povsem v nasprotju z ustavno zahtevo, da morajo imeti volivci odločilen vpliv na izbiro kandidatov, pa je število glasov, ki so jih dobili izvoljeni poslanci . Razmerje med največ in najmanj glasovi je približno deset proti ena, samo polovico državnega zbora pa zasedajo poslanci, ki so v svojem volilnem okraju osvojili največ glasov. Vsi drugi so bili po številu glasov na drugem, tretjem in celo četrtem mestu.
Državni svet je že pred letom in pol opozoril na vse te ključne pomanjkljivosti volilne zakonodaje in vložil na ustavno sodišče zahtevo za presojo ustreznih členov, vendar sodišče kljub opozorilu, da se bližajo redne volitve, sprejem popravkov volilnih zakonov pa je zaradi zahtevane dvetretjinske večine zahtevno in dolgotrajno opravilo, vloge drugega doma parlamenta ne bo obravnavalo prednostno.
Zato se lahko zgodi, da bomo imeli že četrte volitve zapored, ko bodo volivci kupovali mačka v žaklju, množično glasovali za »Nenjega« in posledično dobili veliko število povsem neizkušenih in neprepoznavnih poslancev. Pravzaprav je svojevrsten paradoks, da so ravno tiste volitve, ki odločajo o sestavi zakonodajnega organa oblasti in imajo posledično največji vpliv na življenje in delo posameznega volivca, najmanj demokratične in z najmanjšo legitimnostjo. Tako volitve v evropski parlament kot lokalne in predsedniške volitve (prve z absolutnim preferenčnim glasom in druge z dvokrožnim večinskim sistemom) veliko bolje uresničujejo ustavno načelo, da morajo imeti volivci odločilen vpliv na izbiro kandidatov.
Tisti kandidati za politično funkcijo, ki so izvoljeni po dvokrožnem večinskem sistemu, imajo ob nedvomni legalnosti tudi polno legitimnost, saj jih podpira najmanj polovica opredeljenih volivcev. Že dve desetletji se v nasprotju z referendumsko izraženo podporo temu volilnemu sistemu ponavlja večinsko mnenje političnih elit in nacionalnih medijev, da bi bila uvedba večinskega sistema izrazito škodljiva, pri čemer se argumentacija omejuje na politične ambicije največje opozicijske stranke in na trditve, da bi se tako povečala ideološka polarizacija, da bi tako dobili samo dve veliki stranki, od katerih bi ena zlahka dosegla dvetretjinsko ustavno večino in da s tem manjše stranke ne bi imele možnosti priti v državni zbor.
Prvo trditev je lahko ovreči, saj večje ideološke polarizacije, kakršno smo dobili po četrtstoletni uporabi proporcionalnega volilnega sistema, ne bi mogli imeti. Nasprotniki dalje pozabljajo, da relativna večina še ni absolutna in da v drugem krogu praviloma zmaga manj radikalen kandidat, ki ima širšo podporo. Tudi manjša stranka, ki bi sicer težko prestopila državnozborski prag, bi vsaj z enim dobrim in prepoznavnim kandidatom lahko ostala v državnem zboru. To je poleg kombiniranega edini volilni sistem, ki omogoča kandidirati neodvisnim kandidatom, kar je tudi edini učinkoviti način za zmanjšanje strankokracije in za preobrazbo negativne selekcije (»važno, da je naš«) v pozitivno.
Veliko je primerov, ki dokazujejo, da Slovenci tako na lokalnih kot na predsedniških in tudi državnozborskih volitvah ne volimo strank, pač pa osebnosti. Te značilnosti majhne države z dvema milijonoma prebivalcev sedanji proporcionalni volilni sistem ne upošteva oz. jo celo zlorablja. Z uvedbo dvokrožnega večinskega sistema bi dobili res prave in prepoznavne osebnosti na poslanskih sedežih, vsi poslanci bi imeli polno legitimnost in ob dobrem delu zagotovljeno ponovno izvolitev, samo tak volilni sistem pa bi tudi omogočil predčasen odpoklic slabo delujočih predstavnikov ljudstva.
Zoran Božič, državni svetnik,8.10.2016

V SINTEZI-KCD že ves čas budno spremljamo dogajanja v zvezi s pripravo gradnje drugega železniškega tira Koper Divača. Večkrat smo opozorili Vlado na ponavljajoči se obrazec, po katerem celotno dogajanje vodijo oz. diktirajo neformalni lobiji izvajalcev, ki uspejo oblikovati zaprto vertikalno povezavo od načrtovalcev do izvajalcev in nadzornikov celotnega projekta. Poleg tega naj bi bila z njihove strani vsiljena cena ravno pravšnja za potrebo po »javno-zasebnem partnerstvu«.
Vlada je pod pritiskom civilne družbe deloma popustila in naročila revizijo Projekta, ki je pokazala, da je realna cena skoraj za polovico manjša od prvotno vsiljene. A prepričani smo, da obstaja velika verjetnost, da bo združba, ki diktira način tako tehnične kot finančne izvedbe, z raznimi aneksi ceno projekta ponovno potiskala nad Mrd evrov. Zato predlagamo ustanovitev NADZORNEGA ORGANA CIVILNE DRUŽBE, ki ne sme biti privesek nobene obstoječe organizacije, pač pa mora biti povsem neodvisen in samostojno delujoč, odgovoren samo javnosti oz. civilni družbi. Njegov vpliv bo bistveno večji od vpliva katerekoli posamezne celice civilne družbe.
Vabimo vas, da idejo podprete najprej s predlaganjem posameznih članov in nato z aktivnim spremljanjem njegovega dela.  –   koalicija@t-2.net

V torek, 18. oktobra 2016 so se na pobudo SINTEZE-KCD in širše podpore občanov sestali zaskrbljeni državljani in vzpostavili Svet za civilni nadzor Projekta Drugi Tir. Zabeležka ustanovnega sestanka 

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš uvodoma razpravljata o interpelaciji proti delu celotne vlade, nakar se usmerita na oceno dveletne vladavine Cerarjeve vlade   – Video   (od 4:25 do 18:35 minute)

Sam okvir države Cerarjeva vlada sicer vzdržuje, vendar je na točki razgradnje naše družbe in naše države strahotno nevarna. Če ne razumejo načela, da je otrokom potrebno zagotoviti zdravo prehrano in če ne razumejo, da je to investicija v prihodnost in zdravje te nacije (vlada ni podprla brezplačnih šolskih malic); ter, če ne razumejo, da ne smrt, ne bolezen ne moreta postati polje, kjer se dobro služi, kjer se dela dobičke (zakon o pogrebništvu); preprosto ne razumejo temeljnega ustavnega koncepta. Človeški obraz te vlade je objektivno enako nevaren, kot je bila takrat Janševa vlada. Ko bo prepozno, tudi opravičevanje, da je nekdo Cerarja in njegovo vlado usmerjal v neoliberalizem, ne bo pomagalo.

Povzetek pripravil: Miroslav Marc, Sinteza, 29.9.2016

V zadnjem tednu smo predse dobili dva primera dveh povsem različnih politik. SDS je tožila državo zaradi vpliva sojenja v aferi Patria na volitve leta 2014, ZL pa je na vse poslanske skupine naslovila pobudo za sklic izredne seje državnega zbora, ki naj bi odločil, da bi otroci revnih družin v šoli dobili brezplačno kosilo. Prva je s svojim podvigom polnila prve strani in udarne termine medijev, predlog druge je izzvenel bolj ali manj v prazen prostor.

Janez Markeš v prispevku Kaj v resnici šteje pravi, da se s tem nakazuje, kdo v tem trenutku sploh zmore razmišljati o prihodnosti družbene ureditve v slovenski državi in poudari:
V odzivu na Markešev prispevek je Programski svet gibanja Sinteza poudari, da je Markeš v tem članku postregel z zelo natančno analizo delovanja našega političnega sistema. Obravnavana primera v popolnosti odražata resnično delovanje političnih strank, ki so trenutno uvrščene v parlament in škodljivost aktualne strankokratske ureditve. Svoje predloge je možno uveljaviti samo na način, da vodstva strank organizirajo premoč tako, da so druge, njim trenutno nevšečne ali potencialno preveč konkurenčne stranke, poražene.
Andrej Cetinski pa pravi Markeš razgrinja vso bedo naše politike. Primera seveda nista osamljena. Na podobno škodljive prakse naletimo več ali manj povsod in vsakodnevno, kar opravičuje zaključek, da svojo državo zelo slabo upravljamo. Za to pa ne gre kriviti le oseb, pač pa je poreklo naših težav predvsem v sistemu, po katerem izbiramo ljudi, ki jim zaupamo urejanje skupnih zadev. Na eni strani je to volilni sistem; drugi pa je način oblikovanja vlade.

kaj-v-resnici-steje-ac-a

Tadej Kotnik je v kolumni časnika Finance na dveh primerih predstavil, kako izvajajo bančno sanacijo Avstrijci in kako Italijani. V Avstriji so objavili novo, izboljšano ponudbo »podrejencem« ugaša­joče Hete, v Italiji pa bo sanacijo potapljajočega se Monte Paschija odslej vodil eden od povzročiteljev njegovega potopa. V Sloveniji pa(?) – kot, da je trg domačih vlagateljev bogokleten(!)

Avstrijska zgodba (Hypo – Heta):
Tamkajšnja banka Hypo je od decembra 2008 do decembra 2013 v šestih obrokih prejela 4,4 milijarde evrov državne pomoči Republike Avstrije, nato pa so jo razkosali in boljše kose razprodali, slabe – tudi jedro, poimenovano Heta – pa poslali v likvidacijo. Avgusta 2014, ko je Heta potrebovala novo milijardo evrov, so avstrijske oblasti večji del te potrebe »potešile« z izbrisom vseh podrejenih obveznic Hete v skupni vrednosti 890 milijonov evrov, sklicujoč se na »pravila notranjega reševanja« (bail-in) in dejstvo, da je bil kapital Hete takrat že globoko negativen (po MSRP 4,7 in po likvidacijskem vrednotenju 7,0 milijarde evrov; toliko o tem, da naj bi slovenske banke najbolj zabredle), a je julija lani avstrijsko ustavno sodišče izbris razveljavilo in pojasnilo, da »terjatev ni mogoče kar razglasiti za izbrisane«.
Zato so 21. januarja letos avstrijske oblasti imetnikom obveznic ponudile delno poplačilo: za navadne 75, za podrejene pa 30 odstotkov knjigovodske vrednosti terjatve. Ponudba bi uspela, če bi jo do 11. marca sprejeli dve tretjini imetnikov, a je propadla, saj jo je sprejela manj kot tretjina. Avstrijske oblasti so nato dva meseca besnele, grozile s stečajem Hete in zatrjevale, da bodo v njem navadni upniki poplačani le 54-odstotno, podrejeni pa nič. 18. Maja pa so napovedale novo ponudbo, v kateri bi upnike Hete poplačale s 13-letnimi brezobrestnimi avstrijskimi državnimi obveznicami z nominalno vrednostjo, enako polni vrednosti terjatve pri navadnih in polovični pri podrejenih upnikih. Pri takratnih zahtevanih donosih avstrijskih državnih obveznic bi se tečaj takih obveznic oblikoval blizu 90 odstotkov knjigovodske vrednosti terjatve, kar bi – vsaj za tiste, ki bi obveznice takoj prodali – pomenilo približno 90-odstotno poplačilo navadnih terjatev in 45-odstotno poplačilo podrejenih terjatev. Ponudba je bila objavljena v začetku septembra 2016, izteče pa se 7. oktobra letos, prag za uspešnost pa je tudi tokrat pri imetnikih navadni dve tretjini, pri podrejenih pa četrtina. Hkrati so se oblasti zavezale, da bodo prvih 180 dni borzne kotacije vzdrževale tečaj novoizdanih obveznic pri vsaj 90 odstotkih nominalne vrednosti; če drugega povpraševanja pri tej vrednosti ne bo, ga bo zagotovila država in pokupila presežno ponudbo.
Razlogov, zakaj so avstrijske oblasti ponudbo objavile šele tri mesece in pol po njeni najavi, je verjetno več. Prvič, sprememba proračunskega zadolževanja je morala skozi parlament, drugič, avstrijske oblasti so čakale, da bi poletni meseci omehčali zadostno število vlagateljev in tretjič, treba je bilo zavrteti nekaj telefonov, da bodo bruseljski odločevalci ponudbo poplačila »izbrisancev« razglasili za skladno s pravili, ali pa vsaj ostali tiho.
Čeprav še ni dokončno znano, ali bo nova ponudba uspela, že ima pozitivne stranske učinke; dva dni po njeni objavi je Moody’s zvišal bonitetno oceno Koroške z B3 na B1 in to pripisal izkazani pripravljenosti zveznih oblasti pomagati pri razreševanju kritičnih situacij v tej zvezni deželi.

Italija: Bo nekdanji rušitelj zdaj rešitelj?
Kolobocije okrog trenutno najbolj opotekajoče se italijanske banke Monte deiPaschi di Siena (MPS), se nadaljujejo. Konec julija 2016 je ECB končala najnovejši obremenitveni preizkus, ki je pokazal še slabše rezultate od pričakovanj pesimistov, kar je povzročilo še nadaljnje padanja tečaja delnic, ni pa imelo nobenega zaznavnega učinka na podrejene obveznice te banke, s katerimi se je še naprej trgovalo med 70 in 80 odstotki knjigovodske vrednosti.
Mesec in pol pozneje je postalo (še) jasneje, da brez nove državne pomoči ne bo šlo, saj ta banka potrebuje še vsaj pet milijard evrov svežega kapitala, reševalni sklad Atlas, pa je zdaj že skorajda prazen. Tako se vse več piše, da bodo podrejene obveznice MPS pretvorjene v njene delnice, pri čemer so italijanski odločevalci še konec avgusta zagotavljali, da bo pretvorba prostovoljna, ta ponedeljek pa so že pisali, da bo morda prisilna, torej bail-in v polnem pomenu besede.
Očitno se v zakulisju dogaja več, kot bi sklepali po medijskih poročilih, saj je predsednik uprave MPS Fabrizio Viola pred dvema tednoma nenadoma odstopil, kar je začudilo celo poznavalce. Še bolj pa so bili začudeni, ko je teden zatem odstopil še predsednik odbora direktorjev MPS MassimoTononi in pri tem povedal, da »je prišlo do spora, kako naj bi izvedli pet milijardno dokapitalizacijo«. Vrhunec začudenosti pa je sledil dan pozneje, ko je bil za novega prvega moža MPS imenovan Marco Morelli, ki je bil na vodstvenih položajih v tej banki že v letih 2006–2010 in med glavnimi akterji nakupa banke Antonveneta, za katero je MPS maja 2008 plačala devet milijard evrov in nato v štirih letih zaradi »lukenj« v tej banki utrpela skoraj šest milijard evrov izgube.
Kaj si o vsem tem mislijo finančni trgi, lahko sklepamo po gibanju tečaja delnice MPS, ki ga prikazuje spodnji grafikon. Od začetka leta do odstopa Viole je tečaj izgubil več kot tri četrtine vrednosti, odtlej pa je padal prav vsak dan in izgubil še dobro petino. Vendar trg še vedno precej trdno verjame, da podrejene obveznice ne bodo deležne resnejšega »porazdeljevanja bremen«, saj se z njimi, kot povzema spodnja tabela, trguje s podobnimi diskonti kot pred dvema mesecema. Če tečaje podrejenih obveznic interpretiramo dobesedno, trg še naprej ocenjuje, da bo »reševanje po notranjih pravilih« (bail-in), tudi če bo do tega res prišlo, imetnikom podrejenih obveznic odnesel kvečjemu četrtino vrednosti naložbe. Skrajšal in pripravil za objavo v SINTEZI Miroslav Marc, 23.9.2016