Oznaka diktatorja je vsaj za prvi del Titovega vladanja kar umestna.

Pod gornjim naslovom je Delo objavilo intervju z zgodovinarko Marie-Janne Galic, avtorico knjige Tito – večni partizan. V njem predstavlja svoje poglede na partizana in kasnejšega vodilnega politika Tita, ki jim ne gre oporekati. Preseneča pa njeno videnje samoupravnega sistema, ki ga je Jugoslavija razvijala po tem, ko se je po letu 1948 politično razšla s Sovjetsko zvezo, aktivno pa predvsem po letu 1960. Zanj pravi, da ga je politika vehementno popularizirala in oglaševala, a ga je v praksi s številnimi reformami in zakoni transformirala v vse prej kot učinkovit birokratski monstrum. Avtorica pa se čudi temu, citiram, »da je bilo samoupravljanje na Zahodu deležno relativno velikega zanimanja in simpatij, v slogu, da gre res za socializem s človeškim obrazom«.
Samoupravljanje sem tudi sam aktivno podoživljal po letu 1963, pretežno kot eden vodilnih delavcev v večjih podjetjih. Ko sem kasneje imel priložnost prepoznati še značilnosti kapitalizma, sem lahko na podlagi lastnih izkušenj primerjal prednosti in slabosti obeh sistemov in pri tem ugotavljal, da si samoupravljanje ne zasluži podcenjevanja in celo zasmehovanja, kar je danes predvsem v politiki pa tudi v delu stroke prisotno. Zato naj v naslednjih vrsticah kratko predstavim, v čem so njegove značilnosti, kakor jih sam dojemam.
Osrednja značilnost samoupravljanja je v tem, da je bilo z njim v družbi, ki naj bi razvijala socializem, prvič uveljavljeno tržno gospodarstvo, kar se je pokazalo za pomembno prednost v primerjavi z državnim usmerjanjem delovanja podjetij, ki je pred tem prevladovalo. Druga njegova značilnost pa je v upravljanju: v kapitalizmu upravljajo podjetja njegovi lastniki, samoupravljanje, ki je ohranilo družbeno (državno) lastnino proizvodnih sredstev, pa je to pristojnost prepustilo zaposlenim.
Prednostni poslovni cilj samoupravnega podjetja je bilo ustvarjanje dobička (drugače se ga je sicer imenovalo) in v tem se ni razlikovalo od podjetja v kapitalizmu. Bistvena razlika med njima pa je bila pri delitvi dobička: o tej delitvi so v samoupravnem sistemu odločali zaposleni, v kapitalizmu pa je to pristojnost lastnikov podjetja. O tem, katera od teh ureditev je primernejša, se tu ne bom opredeljeval, bom pa nekaj besed namenil oceni učinkovitosti samoupravnega podjetja.
Po mojih izkušnjah bi ne mogel reči, da je bilo samoupravno podjetje razvojno manj uspešno od privatnega. V prid temu mnenju govorijo tudi naslednji podatki o napredku slovenskega gospodarstva v obdobju od leta 1960 do 1980, ki ga je po mojem mnenju smiselno obravnavati kot obdobje dokaj normalnega delovanja samoupravnega sistema. V začetku tega obdobja, to je leta 1960, je znašal BDP (bruto družbeni proizvod) na prebivalca v Sloveniji 39,2 odstotka tistega, kar je v istem letu beležila sosednja Avstrija. do leta 1980 pa je ta podatek porastel za 14, 5 odstotnih točk in je znašal 53,7%. Pri vrednotenju tega napredka je primerno upoštevati tudi naslednje: leta 2005 je slovenski BDP na prebivalca znašal 47,1 % avstrijskega, lani, to je 18 let kasneje, pa je znašal 58,2 %, to je 11,1 odstotnih točk več.
Zgoraj nakazujem, da je bilo po letu 1980 delovanje samoupravnega gospodarstva moteno in to močno. Za naslednje gre. Leta 1974 je Jugoslavija dobila novo ustavo, s katero so bile na republike prenesene tudi pristojnosti zvezne države, ki bi zaradi svoje narave morale ostati strogo centralizirane. To velja tudi za politiko zadolževanja v tujini. Večina republik je to spremembo krepko izrabila (Slovenije ni bilo med njimi), kar se je odrazilo v naslednjih spremembah zunanjega dolga države: leta 1975 je znašal 6,5 milijard dolarjev, leta 1985 pa 22,3 milijarde. Po letu 1980 so se močno povečale tudi obresti za tuje dolgove in so v letu1985 znašale kar15,9 % BDP države. Ta izjemna finančna obremenitev ter zahteve tujih posojilodajalcev, da se jim posojila pospešena vrača, so Jugoslavijo potisnile v izjemne krizne razmere, za katere se še vedno neredko in povsem neupravičeno krivi samoupravljanje.
Da je bilo samoupravljanje v Jugoslaviji dragocena družbena izkušnja, je najbolje prepoznala Kitajska politika in tako je ta država podobno kot Jugoslavija veliko prej uvedla tržno gospodarstvo, ne da bi se odrekla enopartijskemu političnemu sistemu. Slednjega je tudi primerno prenovila in razvila model zelo uspešnega tržnega gospodarstva, ki ga država razvojno aktivno usmerja v korist večine prebivalstva.
V nasprotju s Kitajsko je zahodni neoliberalni kapitalizem vse manj učinkovit, še predvsem zato, ker se mu je demokracija izrodila v strankokracijo, ki države ni sposobna zadovoljivo upravljati in je zaradi tega resno prizadeta tudi konkurenčnost njenega gospodarstva. Demokracijo kot model upravljanja države bo zato potrebno čimprej prenoviti, pri tem pa bi se lahko tudi samoupravne izkušnje naše bivše države koristno uporabilo.
Andrej Cetinski