Hinavščina

Pravzaprav se uporablja tudi lepši izraz dvoličnost. Pomeni pa človeka, ki se dela drugačnega – boljšega, kot dejansko je in tistega, ki skriva svoje namene. Hinavščino se povezuje tudi z neiskrenim, tudi brezobzirnim ravnanjem, vedenjem in govorjenjem. Ta kratek opis pojma je nujen za razumevanje avtoritet, ki to niso, političnih elit, in različnih uglednežev, lahko bi celo rekel že snobov, ki veliko dajo nase in na svoj ugled. A vendar je ta samopodoba navedenih največkrat lažna in tako neresnična, da kar boli. Pravzaprav gre po malem že za patološko oz. bolezensko narcisoidnost, ki dobiva na veljavi. Še posebej pred volitvami, ko skušajo politiki z všečnimi potezami in govorjenjem prikriti svoja nesprejemljiva, velikokrat tudi pokvarjena ravnanja, ki imajo trajne negativne posledice za vse nas.
Ponedeljkov intervju Marcela Štefančiča v Studiu City s predsednikom države Borutom Pahorjem je bil vzorčen primer samovšečnega in prepotentnega zavajanja novinarja in nas gledalcev. S strani predsednika seveda. To, da se izogiba poštenim in jasnim stališčem na vprašanja, kaže omenjeno hinavščino, ki je očitno dobila »domovinsko pravico« v medsebojnih odnosih med ljudmi. In zakaj? Zato, ker lahko tako ravna!
Enaka ali še večja hinavščina je izražena tudi s strani politikov v parlamentu oz. vladi, ki pojejo besedo, izdajo svoje volivce in program, se brezsramno pajdašijo med seboj, ker vidijo očitno le svoj lastni interes, ne pa interes ljudi oz. državljanov.
Preveč je primerov, da bi človek opisal vse, a hkrati je le potrebno konkretizirati imena in priimke, ki so izstopali v preteklosti in sedanjosti. Ne zaradi nekih zamer in poudarjanja napak, temveč zaradi integritete teh oblastnikov, ki odločajo o našem življenju.
Hinavščina je pravzaprav lep izraz za lastnost tistih, ki so postavljali žico na meji, in povzročili ne le smrt gluhoneme deklice ter številnih drugih, drugačnih beguncev, temveč tudi sprejeli azilno politiko, ki je daleč od humanistike. Smo že skoraj pozabili na imena in priimke, ki so za to »zaslužni,« kot so dr. Miro Cerar, mag. Vesna Gjerkeš Žnidar, Andreja Katič in drugi.
Ali pa na izjave, da se Slovenija brani v Afganistanu in je zato opravičljivo angažiranje Slovenske vojske v tej državi. Dr. Anton Grizold, dr. Ljubica Jelušič, Karl Erjavec in drugi so nas prepričevali o potrebnosti takšnega angažiranja.
Danes se ponovno nekatera imena pojavljajo z namenom opravičevanja takratnih ravnanj, ali pa so kot »strokovnjaki« angažirani pri razlaganju situacije doma in v svetu.
Zopet je lep prikaz hinavščine trenutne Janševe oblastne garniture, ki prednjači v zavajanju oz. spretnem laganju. Tako glede tretiranja beguncev iz Ukrajini in drugih dežel, kot tisoče drugih zadev. Tega je pravzaprav toliko, da bi človek moral Lažnivega Kljukca razglasiti za poštenjaka v primerjavi z odločujočimi slovenskimi politiki. Izpostavljena imena kot so Janez Janša, Igor Zorčič, Aleš Hojs, Janja Sluga, dr. Aleksandra Pivec, Matej Tonin, Gregor Perič, in številna druga neimenovana, si velja zapomniti. Pred časom sem sicer napisal, da bi bilo potrebno imena trenutne oblastne garniture od predsednika države, do vseh ministrov in članov parlamenta ter Državnega sveta trajno vklesati na kakšno mesto. Mogoče najboljše na spravaški spomenik sredi Ljubljane, kot dokaz »uspešne« politike in dosežene »demokracije« in sprave. Zraven pa bi spadalo še kakšno škofovsko ali kardinalsko ime.
Skratka: hinavščino je potrebno obsoditi tako, da politikov in podpornikov, ki so nas pripeljali v današnjo situacijo doma in v svetu, ne bomo več volili. Ne bomo jih poveličevali in ne dopustili njihovega dosedanjega hinavskega ravnanja. Ne zaslužijo si besede »spoštovani!«
Vsekakor so njihove »napake« v oblastnem ravnanju enostavno politično in človeško neodpustljive. Kazensko pa, no ja, marsikaj bi lahko presodilo kakšno sodišče.
Miloš Šonc, Grosuplje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.