Spremenjene geostrateške razmere in iskanje novega ravnotežja.
Razmere v svetu se zadnja leta izjemno spreminjajo, žal pretežno na slabše. Naj omenim le tri zadeve, ki bi bile še pred nekaj leti nepredstavljive, danes pa smo do njih sicer večinoma kritični, nismo pa pripravljeni ali zmožni ničesar storiti, da bi jih spremenili. Ena njih je genocid, ki ga Izrael izvaja nad palestinskim prebivalstvom, pa ga pri tem nihče ni sposoben (pripravljen) zaustaviti. Drugi primer so avtokratska ravnanja, ki jih počne sedanji ameriški predsednik in so nedvomno v nasprotju z demokratično ureditvijo njegove države in mednarodno pravnim redom. In kot tretje naj omenim napovedi politike EU, da bomo v prihodnje večkratno povečali izdatke za oboroževanje in se tako zavarovali pred agresorjem, za katerega še ne vemo prav, kdo naj bi to bil in zakaj ter kako naj bi nas ogrožal.
Avtorja članka z gornjim naslovom, to sta Mojmir Mrak in Matej Avbelj (v nadaljevanju: avtorja), pravita, da je za politične in ekonomske razmere, ki se v svetu na novo rojevajo, značilno predvsem naslednje: samovolja velikih sil, vse večja poljudnost trgovinskih odnosov in negotovost na finančnih trgih, vse večja naklonjenost avtoritarnim sistemom in slabitev liberalnih demokracij. Večina teh sprememb ima po mojem razumevanju skupno poreklo, to je kriza upravljanja formalno demokratičnih držav in mednarodnih odnosov, ki jo v največji meri povzročata pohlep in nespoštovanje temeljnih družbenih vrednot. Rojeva se torej nov svet, za katerega za sedaj zgolj domnevamo, kakšen bo, bo pa nedvomno naklonjen močnim državam in vsaj na Zahodu tudi njihovemu kapitalu, manj prijazen pa bo manjšim državam. Ena teh držav, ki jih utegne »nova ureditev« resneje prizadeti, je tudi Slovenija. Po mnenju avtorjev bi bilo zato za našo državo nad vse koristno, da čimprej proučimo, v katerih pogledih smo kot država najbolj ranljivi in s katerimi ukrepi bomo svoje interese najbolje zavarovali. Pri tem je potrebno upoštevati, da je Slovenija članica EU, to članstvo pa močno opredeljuje tudi njen politični in ekonomski položaj. Svoja spoznanja naj bi formalno opredelili v razvojnih scenarijih; ti naj bi časovno zajemali zgolj naslednjih pet let (vključno z letom 2030), saj se pričakuje, da se bo novi mednarodni polit-ekonomski red vsaj po osrednjih značilnostih vzpostavil zelo hitro.
Menim, da so predlogi avtorjev, kako se lotiti izjemno zahtevnih razvojnih izzivov, s katerimi se sooča naša država in tudi njeno za nas aktualno širše okolje (predvsem EU), zelo dobri in uporabni. Razvoj države naj bi po teh predlogih v prihodnje izvajali v skladu z usmeritvami, ki smo jih strokovno in demokratično v naprej opredeli v razvojnih strategijah, te pa so za vlado zavezujoče. Če bi pri upravljanju države v preteklosti tako ravnali, bi bila Slovenija danes gospodarsko in politično veliko uspešnejša. Zato bi bilo koristno, da politika vsebine naslovnega članka ne prezre in se aktivno loti uresničevanja njegovih predlogov.
Andrej Cetinski