Politika in greh.
Avtor članka z gornjim naslovom je Ivan Svetlik. V njem očitno izhaja iz spoznanja , da je etika eden osrednjih dejavnikov uspešnega upravljanja države, te pa je v demokratični politiki vse manj. Tako med drugim ugotavlja, da je zanjo tudi požrešnost postala vrlina in jo celo krščanstvo ne obravnava več kritično.
Največ etičnega sprenevedanja v politiki doživljamo prav v tem času in večina posledice tega ravnanja vse bolj boleče zaznava. Svetlik zato meni, da se prizadevanje za moralno čistost politike sicer sliši nekoliko naivno, a se mu ne bomo mogli izogniti.
Etika v politiki je nedvomno postala izjemno akuten problem in Svetlik je eden redkih, ki nanj javno opozarja. Njegovim ocenam se tudi sam pridružujem, v naslednjih vrsticah pa bom predstavil še nekaj svojih pogledov na to aktualno zadevo.
Najprej nekaj o razlogih za sedanja izrazito neetična ravnanja politike. Ključni je po mojem razumevanju neoliberalizem, to je že nekaj desetletij osrednja politična usmeritev Zahoda, ki vlogo države močno podreja interesom tržno delujočega kapitala, pohlep pa obravnava kot družbeno vrednoto. Naj omenim nekaj sprememb , ki jih je demokratični svet zadnja leta doživel predvsem po njegovi zaslugi: izjemno se je povečalo bogastvo majhnega dela prebivalstva, socialna država je splošno osiromašena, politična etika je močno oslabela in posledično se je poslabšalo tudi upravljanje držav, demokracija se je v velikem delu izrodila v strankokracijo, to je vladavino političnih strank, ki splošne razmere v nemajhni meri zlorablja za zadovoljevanje lastnih interesov.
Naj v povezavi s politično etiko ponudim zanimivo, za marsikoga verjetno vprašljivo primerjavo. Kot rečeno, je po zaslugi neoliberalizma politična etika v demokratičnih državah v preteklih desetletjih močno oslabela, sočasno pa je komunistična Kitajska načrtno krepila svojo politično etiko, temelječo na spoznanjih filozofa Konfucija izpred več kot 2.00o let. Ta razlika v obravnavi etike se v praksi že močno odraža: Kitajska beleži zadnja desetletja izjemen gospodarski razvoj, Zahodni svet pa za njo vse bolj zaostaja, še posebno v konkurenčnosti.
Tudi gornja primerjava nas svari, da bi nas nadaljnje slabšanje politične etike privedlo v velike težave oziroma da je zadnji čas, da prične demokratični svet sistematično delati na tem, da bo njegova politika zopet delovala v skladu s temeljnimi dražbenimi vrednotami, to je predvsem pošteno in ne pohlepno. Ta sprememba predvsem zahteva, da se v politiki opusti usmeritve neoliberalizma, v političnih sistemih držav pa naj bi se opustilo rešitve,, ki neetično delovanje politike dopuščajo ali ga celo spodbujajo. O tem, kaj konkretno bi bilo po mojem mnenju primerno prednostno storiti v Sloveniji, bom bekaj več povedal v nadaljevanju.
Demokratični svet pozna dve učinkoviti orodji, s katerima varuje poleg drugega tudi etiko v politiki, to sta pravna država in od polirke neodvisna javna občila. Vladajoča politika si pogosto poskuša ta orodja podrediti in ta cilj ima verjetno tudi vlada, ki smo jo v Sloveniji pred kratim dobili. Če ji bo to uspelo, bomo utrpeli veliko škodo. Krepitev pravne države pa tudi od politike neodvisni javnih občili naj bi zato naši občani aktivno podpirali.
Drugo možnost, kjer lahko Slovenija veliko stori za kvalitetnejšo politično etiko in s tem tudi za učinkovitejše upravljanje države, je v odpravi osrednjih slabosti njenega političnega sistema. O temnekaj več v naslednjih odstavkih.
Enega rečjih problemov našega političnega sistema predstavlja volilni sistem. Po njegovih pravilih namreč volivci volimo stranke, o tem, kdo bo stranko zastopal v parlamentu, pa odločajo predvsem vodstva strank. Tak poslanec potem deluje predvsem v korist svoje stranke in ne volivcev, s tem pa dobijo politične stranke moč in značaj strankokracije, to je sistema. v katerem imajo interesi strank prednost pred splošnimi koristmi. Strankokracija je eden pomembnih razlogov za neetična ravnanja naše polirke in s tem tudi za slabo upravljanje države. Za njeno odpravo potrebujemo nov volilni zakon, primeren predlog pa že nekaj let čaka na parlamentarno potrditev.
Etika v politiki in tudi učinkovitost upravljanja države bi veliko pridobila tudi v primeru, če bi opustili prakso, po kateri parlament delimo v koalicijo in opozicijo. Ta rešitev povzroča številne težave , saj močno razdvaja politiko in družbo, je pa tudi eden osrednjih vzrokov šibke politične etike in slabega upravljanja države. Ob njeni opustitvi naj bi parlament izvajanje izvršilne oblasti poveril strokovno in etično močni vladi, sam pa naj zadržal zakonodajno oblast in skrb za nadzor vlade.
Za zaključek še naslednje. Podobno kot številne druge države ima tudi Slovenija resne težave s politično etiko in posledično z upravljanjem države. To vemo že precej let, a je politika vedno doslej imela priložnost, da odloži njihovo razreševanje. Čas, ko sje bilo možno tako ravnati, pa se izteka.
Andrej Cetinski