Zakaj Slovenija ni Švica

Lani je Bojan Grobovšek objavil knjigo z gornjim naslovom, v kateri je veliko aktualnih vrednostnih ocen o nas Slovencih in o naši državi, ki jim večina bralcev knjige verjetno pritrjuje. Zanimiv je tudi njegov prikaz Švice, iz katerega se razbere, da smo si s to državo v nekaterih pogledih podobni, v drugih, za kvaliteto življenja pomembnih lastnostih pa se močno razlikujemo. Na eno od teh razlik, ki jo Grobovšek sicer omenja, želim v tem zapisu posebej opozoriti, saj menim, da je pomembna pa tudi nad vse aktualna. Gre za razlike v sistemu (modelu) upravljanja države, katerega osrednji sestavini sta vlada in parlament ter razmerja med njima. Od teh razlik med obema državama je primerno izpostaviti naslednje:
– Naša vlada ima 17 članov, švicarska pa 7. Ker naj vlada, če naj bo učinkovita, deluje kot kolektivno vodstveno telo, je ta njen potencial v našem primeru zaradi velikega števila članov vlade oslabljen. Kratko povedano: že zaradi razlik v velikost naša vlada po učinkovitosti zaostaja za švicarsko.
– V Švici sodelujejo v vladi vse parlamentarne stranke, pri čemer zastopata močnejše stranke po dva ministra, šibkejše pa po eden. Stranke so dovolj motivirane, da za ministre predlagajo primerno usposobljene ljudi in zato ima švicarska vlada spričo upravljavskih znanj njenih ministrov v nemajhni meri značaj tehnične vlade. Pri nas delujejo v vladi le koalicijske stranke, ki imajo v parlamentu skupno praviloma dobro polovico poslancev, ostale stranke pa vplivajo na delo vlade le posredno kot parlamentarna opozicija. Povsem človeško je, da opozicija pri tem največkrat ravna po znanem načelu: kolikor slabše dela vlada, toliko bolje je za nas. Tak položaj opozicije pa ne zmanjšuje le učinkovitosti vlade, pač pa deluje tudi kot dejavnik, ki močno spodbuja delitve družbe, največkrat na »leve« in »desne«; za te delitve pa vemo, da koristijo zgolj nekaterim politikom, medtem ko družbi povzročajo veliko škode. To, da je slaba polovica naših izvoljenih poslancev že v naprej razbremenjena odgovornosti za upravljane države, je torej druga, slej ko prej najbolj resna napaka našega modela vladanja, ki je v Švici ne poznajo.
– V Švici sta funkciji predsednika vlade in predsednika države združeni, opravlja pa ju vedno eden od ministrov, pri čemer traja njegov mandat eno leto. Ta rešitev utrjuje kolektivno vodenje države in otežuje pojave, kot so samodrštvo, politična korupcija in podobno, vse to pa veliko prispeva k učinkovitosti upravljanja države. Pri nas teh možnosti ne izrabljamo in tudi zato so naše vlade manj učinkovite od švicarskih. (Medklic: Mandat beneškega doža je trajal le 6 mesecev in nekateri menijo, da je to odločilno pripomoglo k dobremu upravljanju te republike in njenim enkratnim državniškim uspehom.).
– Če naj bo upravljanje učinkovito, je potrebno dovolj jasno razmejiti med vodenjem (vlada) in nadzorom vodenja (parlament). V švicarskem modelu je ta razmejitev prepričljiva, med tem ko pri nas parlament deluje predvsem kot debatni klub, ob sprejemanju zakonskih in drugih odločitev pa kot glasovalni stroj, saj koalicijski poslanci pridno potrjujejo predloge vlade, opozicijski pa jim praviloma nasprotujejo. Naše vlade torej vladajo brez pravega nadzora, kar je praviloma že zadosten pogoj za slabo upravljanje države. Poleg tega v Švici volivci tudi z referendumom neprimerno učinkovitejši nadzorujejo politično oblast, kot je to možno pri nas.
– V Švici prevladuje protestantska etika in njene temeljne vrednote (poštenost, gospodarnost,…) so tudi vrednote politike in vlade, ki se jih dosledno spoštuje. Pri nas pa politiki celo korupcija ni tuja, svojo neetičnost pa tudi sedanja vlada med drugim izpričuje s hlapčevsko poslušnostjo do tujine in nespoštovanjem zavez, s katerimi si je pred volitvami kupovala naklonjenost volivcev.

Razlike med našim in švicarskim modelom upravljanja države so torej velike. Ob upoštevanju, da je upravljanje sistema, kakršen je država, ključni dejavnik njegove uspešnosti, te razlike tudi dovolj dobro pojasnjujejo, zakaj je Švica ekonomsko in po kvaliteti življenja ena najbolj uspešnih držav, v Sloveniji pa so razmere v vseh pogledih vse bolj bedne. Ne nazadnje potrjujejo te razlike tudi to, kar so ugotovili v OECD z zadnjo anketo, s katero so preverjali zaupanje državljanov v njihove vlade. Na lestvici zaupanja v vlado, ki so jo ob tej priliki pripravili, je namreč med razvitimi državami Švica uvrščena na prvo mesto, Slovenija pa na zadnje, za Grčijo!
Ocene o prednostih švicarskega modela upravljanja države nekoliko zbledijo ob upoštevanju, da delujejo v svetu tudi druge upravljavske rešitve, ki so bolj učinkovite od naših. Ena teh so vsaj občasne velike parlamentarne koalicije, v katerih sodelujejo podobno kot v Švici tako leve kot desne stranke (Nemčija, Avstrija,…). Parlamentarna demokracija deluje učinkoviteje tudi v državah, kjer prevladuje protestantska etika. Na sploh so učinkoviteje vodene tudi države, ki so se opredelile za predsedniški sistem (ZDA, Francija, …), pa celo kralji, kjer jih še imajo, očitno precej pripomorejo, da je vodenje države bolj pošteno in s tem učinkoviteje. In še en dejavnik je vredno omeniti, to je sreča, ki občasno obdari nekatere države, da se namreč na vrh njihove politične hierarhije povzpne oseba z lastnostmi prosvetljenega absolutista (primer Singapurja). Slovenija ne pozna ničesar od tega – v tem seveda nismo osamljeni – in zato je smiselno, da svoj sedanji model vladanja zamenjamo z rešitvijo, ki ima čim več od pravkar naštetega.
Pred leti smo si v Sloveniji dopovedovali, da bomo postati druga Švica, v resnici pa se od tega cilja vse bolj oddaljujemo. Osrednji razlog za to je slej ko prej prav to, da svojo državo slabo upravljamo. Seveda so za to neposredno najbolj odgovorne osebe, ki smo jim po letu 2004 zaupali to zahtevno nalogo, pa naših pričakovanj niso uresničile in jih tudi ta čas ne. Kot olajševalno okoliščino jim lahko priznamo to, kar ugotavljamo v tem zapisu, da smo si namreč v ustavo zapisali vse prej kot primeren model upravljanja države, saj je v njem izvorno poreklo naših upravljavskih težav. Če bi torej zmogli dovolj modrosti in poguma ter prevzeli na primer švicarski model, bi bilo pri nas kmalu drugače, veliko bolj obetavno, da res postanemo podobni Švici. A te modrosti žal naša politika ne zmore, saj nam kroji usodo bolj kot po pameti po lastnih, največkrat kar osebnih interesih. Se pa s takim njenim ravnanjem ne smemo sprijazniti.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 21.7.2015

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.