Pred kratkim (2.10.2015) je Maks Tajnikar v Objektivu objavil daljši prispevek, v katerem kritično obravnava razvojno politiko Slovenije. V njem ugotavlja poleg drugega tudi to (citiram): »Slovenija, ne le njeno gospodarstvo, pač pa družba kot celota, je zataknjena«. Konkretno se to po njegovem kaže tako, da danes ne bi znali zgraditi Cankarjevega doma, UKC ali nuklearke, med tem ko smo v prejšnjem »partijskem« režimu to znali. In zakaj ta razlika? Tajnikar pravi, da zato, ker smo prej imeli učinkovito državo, »danes pa take države ni več, saj je njen vpliv razvodenel, to pa ima za posledico neuspešnost celotne družbe«.
O tem, da je država, ki se jo učinkovito in pošteno vodi v interesu večine njenega prebivalstva, temeljni pogoj za uspešnost in zadovoljstvo družbe, ne gre dvomiti. (Neoliberalni verniki menijo sicer drugače). Naša država ni taka in glede tega lahko Tajnikarju brez zadržkov pritrdimo. Po njegovem je med osrednjimi razlogi za to v neustreznem upravljanju državnega premoženja. Da je to upravljanje res vse prej kot primerno, ne gre dvomiti. Pa vendarle, slabega upravljanja državnega premoženja nam ni nihče od zunaj vsilil, pač pa je zgolj ena od posledic tega, da svoje države na sploh ne upravljamo dobro. O tem, kaj je s tem upravljanjem narobe, želim nekaj več povedati v naslednjih vrsticah. Pa tudi o tem, kako lahko večino tega, kar nam danes povzroča težave, nadomestimo z rešitvami, ki se drugod potrjujejo kot uspešne.
Država je sistem, ki naj optimalno zadovoljuje interese njenih državljanov, in kot vsak delujoči sistem jo je potrebno upravljati. Splošne izkušnje dokazujejo, da mora biti za učinkovito upravljanje države zadoščeno dvema temeljnima pogojema: a)država potrebuje sposobno in pošteno vodstvo, to je vlado; b)vlado je potrebno učinkovito nadzirati; ta zahtevna in odgovorna vloga je zaupana parlamentu, ki vlado tudi imenuje. Očitno ima pri zagotavljanju učinkovitega upravljanja države osrednjo vlogo parlament in zato je upravičena domneva, da je poreklo težav, ki jih imamo pri upravljanju države, v delovanju parlamenta. Poglejmo, kaj naj bi bilo pri njem narobe.
Kot rečeno, ima parlament dve temeljni funkciji: imenuje vlado in nadzira njeno delovanje. Način oblikovanja vlade mu predpisuje ustava, ta pa daje prednost rešitvi, poznani z imenom »koalicijska vlada«. Njena osrednja vsebina je v naslednjem: a)politična stranka, ki dobi na volitvah največ glasov, povabi k sodelovanju v vladi še eno ali celo več programsko sorodnih strank, tako da ima tako oblikovana koalicija vsaj dobrih 50% poslanskih glasov; b)vodja stranke, ki je na volitvah zmagala, pripravi predlog sestave vlade, ki jo bo sam vodil, koalicijski poslanci pa ta predlog praviloma brez zadržkov potrdijo. Ves postopek oblikovanja vlade je vprašljiv, predvsem zaradi naslednjega:
– Postopek praviloma ne zagotavlja potrebne strokovne usposobljenosti vlade. To, da stranka s prejetimi 30% oddanih volilnih glasov zmaga, namreč še zdaleč ni jamstvo, da je njen vodja tudi dejansko usposobljen opravljati zahtevno delo predsednika vlade.. Posledica: v Sloveniji nam vlado praviloma vodijo ljudje, ki tega ne bi smeli delati, saj za to niso dovolj usposobljeni. Podobno velja za velik del njenih članov, to je ministrov.
– Vlada upravlja državo v skladu s politiko, ki ustreza usmeritvam koalicijskih strank in torej ne upošteva usmeritev opozicije. Z vidika interesov večine prebivalstva taka politika ni optimalna in zato družbo razdvaja, namesto da bi jo povezovala. Njena slabost je tudi to, da se ob naslednjih volitvam praviloma povsem spremeni. Še posebno pa je problematično, da ob koalicijskih vladah Slovenija tudi v prihodnje ne more pričakovati, da ji bo uspelo oblikovati razumno dolgoročno razvojno politiko in zato smo kot barka, ki po razburkanem morju pluje brez kompasa..
– Svoje vlade koalicijske stranke ne nadzorujejo in praviloma delujejo kot glasovalni stroj, ki pridno potrjuje vse, kar vlada parlamentu predlaga. Vlado torej nadzoruje le opozicijski del parlamenta, a je pri tem vse prej kot učinkovit, vsaj iz dveh razlogov. Eden je ta, da imamo volilni sistem, ki dobro skrbi za to, da v parlamentu ni prav veliko poslancev, ki so za izvajanje kvalitetnega nadzora tudi strokovno usposobljeni in motivirani. Drugi razlog pa je, da je nadzor, ki ga izvaja opozicija, ciljno usmerjen v nabiranje političnih točk in pridobivanje naklonjenosti volivcev, manj pa v krepitev učinkovitega upravljanja države. Za naše vlade torej parlamentarni nadzor ne predstavlja resnejše omejitve oziroma spodbude, že zgolj to pa je poroštvo za njihovo omejeno učinkovitost.
Sam sem prepričan, da bo Slovenija še naprej »zataknjena«, kot temu pravi Tajnikar, če v svoji politični ureditvi ne bo izvedla sprememb s ciljem, da odpravi ali vsaj omili pravkar naštete slabosti. Aktualni sta predvsem dve taki spremembi. Z eno je mišljen nov volilni sistem, ki bi naj pripomogel, da bodo v parlamentu sedeli ljudje, ki so za to delo primerno usposobljeni in so tudi izbrani po volji volivcev, ne pa prednostno po volji šefov političnih strank. Volilno ureditev, ki tem zahtevam dokaj dobro ustreza, imajo Nemci in po tem vzoru je skupina strokovnjakov že pred leti pripravila predlog novega volilnega zakona, Zveza društev upokojencev pa je zbrala potrebne podpise volivcev, da se ga je v parlamentu lahko vložilo v postopek sprejemanja. V tem postopku žal ni uspel, za kar so poskrbeli strankarski veljaki; po svoje to ne preseneča, saj se da razumeti, da ima v njihovem sistemu vrednot osebna politična moč prednost pred splošnimi interesi državljanov.
Druga, še bolj aktualna sprememba v politični ureditvi je ta, da se sedanji postopek oblikovanja koalicijske vlade spremeni. Omeniti velja tri, v praksi že preizkušene rešitve za ta problem. Ena je velika koalicija. Pri njej gre za to, da koalicijo sklepata dve najmočnejši politični stranki, ena z levega in druga z desnega političnega pola. Taka koalicija odpravi ali vsaj omili znaten tel slabosti, ki spremljajo običajno koalicijo, z njo pa imajo največ izkušenj v sosednji Avstriji ter v Nemčiji. Menim, da ni pretirano reči, da je ekonomska uspešnost in socialna stabilnost Avstrije predvsem odraz tega, da se to državo učinkovito upravlja, največ zaslug za to pa imajo prav njene vlade, zasnovane na velikih koalicijah.
Žal velika koalicija za Slovenijo ni uporabna, saj na nobenem od političnih polov nimamo dovolj močne stranke, ki bi lahko bila partner v taki koaliciji. Pred kratkim je sicer skupina politično aktivnih državljanov, pretežno Janševih podpornikov, Cerarja in Janšo javno pozvala, da skupaj oblikujeta veliko koalicijo, vendar bo skoraj zanesljivo ostalo le pri predlogu.
Naslednja, v praksi poznana rešitev za probleme, zaradi katerih so koalicijske vlade omejeno upravljavsko učinkovite, je tehnična vlada. Pri tej se sestavo vlade praviloma zaupa človeku, ki dokazljivo zna voditi velike sisteme in se mu tudi dopusti, da si ministrsko ekipo več ali manj oblikuje po lastni presoji. Rešitev je dobra, celo odlična, a se jo žal le malo uporablja. Vodilni politiki ji namreč niso naklonjeni in zato poskrbijo, da ne zaživi, razen v res izjemnih okoliščinah. V Sloveniji se je o tehnični vladi resneje razmišljajo v letu 2012, ko takratnemu zmagovalcu na volitvah (Zoranu Jankoviću) ni uspelo sestaviti koalicijske vlade, a se je potem našlo drugo rešitev.
Tretja omembe vredna alternativa za koalicijsko vlado je švicarski model oblikovanja vlade. Ta vlada ima le 7 članov (naša 17), kar je po splošnih izkušnjah optimalna številka za učinkovito timsko vodenje. Večje parlamentarne stranke imenujejo v vlado po dva ministra, manjše po enega. Funkcijo njenega predsednika opravlja eden od ministrov, vendar traja njegov mandat le eno leto, kar mu otežuje, da bi se lahko oblastniško odebelil. Tako oblikovana vlada ima vse prednosti tehnične vlade in zato pri njej skoraj ne bomo zaznali prej naštetih slabosti, ki so značilne za naše koalicijske vlade. Če upoštevamo še zgledno federalno ureditev Švice in široke možnosti, ki jih imajo njeni državljani, da z referendumi omejujejo neprimerna ravnanja politike, je kar težko oporekati oceni, da je Švica država, ki se jo najbolj učinkovito pa tudi demokratično upravlja. Zato ne preseneča, da je tudi ekonomsko izjemno oziroma najbolj uspešna, kar se med drugim odraža v njeni povprečni plači; ta je več kot enkrat večja od nemške in petkrat večja od slovenske. In če se še vprašamo, zakaj Slovenija ni Švica, je odgovor na dlani: zato, ker vztrajamo pri pohabljeni politični ureditvi in zavračamo možnosti, da se pri upravljanju države zgledujemo po Švici.
Naj povzamem: upravljanje države je najpomembnejši dejavnik uspešnejši družbe. Svojo državo upravljamo Slovenci vse prej kot dobro in plačujemo za to neodgovornost tudi vse višjo ceno. Kaj bi bilo potrebno spremeniti, vemo. Pa tega zlepa ne bomo storili, saj to strukturam, ki imajo (neposredno ali posredno) politično moč, preprosto ne ustreza. Kako omehčati ali vsaj obiti ta nasprotovanja prepotrebnim spremembam pri upravljanju države, je zato izziv, ki se ga je vredno resno lotiti. Če bomo s tem še naprej odlašali, nam bodo vnuki upravičeno očitali, da smo jim državo zapravili.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 5.10.2015