.
VSE O JAVNI TRIBUNI, PETICIJI, …
Teš 6 – čas odškodnin!
Ali Žerdin v Sobotni piše: Dobili smo novo termoelektrarno, Teš 6. Največja investicija v zadnjem desetletju obratuje testno. Vzporedno s testiranjem poteka resno zastavljena korupcijska preiskava Nacionalnega preiskovalnega urada. Francosko podjetje, ki je postavljalo Teš 6, se je korupcijski preiskavi v ZDA izognilo tako, da je brez sojenja privolilo v plačilo dobrih 630 milijonov evrov kazni, ker je v preteklem desetletju delilo podkupnine v Indoneziji, Egiptu, Savdski Arabiji, na Bahamih …
Ameriško pravosodno ministrstvo, ki je francoski Alstom prisililo v plačilo kazni, slovenske epizode pri objavi novice o rekordni globi ni omenjalo. Zanimiv pa je razlog, zakaj ameriške oblasti izrekajo kazen francoski družbi, če vemo, da so bile podkupnine izplačane v deželah tretjega sveta, ne pa v ZDA. Razlog je v tem, da je Alstom v času korupcijskih dejanj kotiral na newyorški borzi. Leta 2004, torej štiri leta pred podpisom pogodbe za dobavo opreme za 6. blok šoštanjske termoelektrarne, se je Alstom umaknil z newyorške borze. Medtem ko so se Francozi z Američani pogovarjali o višini denarne kazni, je nekdanji direktor termoelektrarne Šoštanj Uroš Rotnik zaradi suma storitve kaznivega dejanja pranja denarja ždel v priporu. Še pred štirimi leti je bil Uroš Rotnik eden najvplivnejših ljudi v državi. Ne le zato, ker je vodil termoelektrarno, ki se je lotila največje, najbolj tvegane in – kot kažejo dokazi preiskovalcev – tudi najbolj sporne investicije v zadnjem desetletju, temveč tudi zato, ker mu je vladajoča koalicija pod vodstvom tedanjega predsednika vlade Boruta Pahorja zaupala še vodenje nadzornega sveta Slovenske odškodninske družbe, torej enega ključnih finančno-poslovnih vozlišč v državi.
Kaj se je spremenilo v letu 2014? Se je spremenila le personalna sestava politične in še kakšne elite ali pa je prišlo tudi do globinskih sprememb? Poskusimo ob koncu leta poiskati znamenja časa, ki navdajajo z optimizmom. Z optimizmom nas lahko navdaja počasna, a vztrajna krepitev družbenega imunskega sistema. Policijski preiskovalci, tožilci in sodstvo so bili v letu 2014 sposobni raziskovati, preiskati in s pravnomočnimi sodbami tudi končati kazenske procese o dejanjih, za katera se je ob koncu 20. stoletja zdelo, da bodo deležna le estetskih ocen. Dejanja, ki so ob koncu 20. stoletja veljala za svinjarije, torej neestetska, grda, so leta 2014 tudi kazniva. Ne vsa, a dovolj številna. Ne živimo več v času, ko bi bilo v imenu prehoda – prehoda iz SFRJ v neodvisno Slovenijo, prehoda iz mračnega socializma v luč kapitalizma – dovoljeno vse.
Koliko je h krepitvi družbenega imunskega sistema prispevala zadnja menjava politične elite? Odločitev o postavitvi elitne skupine policijskih preiskovalcev je bila politična, uzakonjena pa je bila skoraj pred petimi leti. Tudi spremembe v sodstvu in tožilski organizaciji so se začele v prejšnjem desetletju. Ko gre za krepitev družbenega imunskega sistema, bo nova politična oblast storila največ, če ne bo delala revolucij. In če imunskemu sistemu ne bo jemala virov za delovanje.
Kar pa še ne pomeni, da ekipa Mira Cerarja nima domače naloge. Če se namerava lotevati velikih investicij – denimo gradnje nove železniške proge do Kopra –, naj najprej zelo natančno doume, kateri deli družbenega imunskega sistema leta 2008, ko smo pognali investicijo v Teš 6, niso delovali. Pred podpisom prve pogodbe za drugi tir potrebujemo zanesljive varovalke. Priložnost za sporočilo »mestu in svetu«, da Slovenija ni periferna država, kjer je korupcija samoumevni del sistema, pa se ponuja sama od sebe. Če je Alstom v Sloveniji posloval podobno kot v Indoneziji ali Egiptu, je čas za začetek pogajanj s francosko multinacionalko. Kakšna bo odškodnina za domnevno sporne poslovne prakse?
TELEKOMA NE DAMO!
Jasno je treba povedati, da RAZPRODAJA USPEŠNIH SLOVENSKIH PODJETIJ NI V INTERESU SLOVENSKE DRUŽBE. Na eni strani le malo prispeva k uravnovešenju proračuna, na drugi vodi v dolgoročno kolonialno odvisnost našega gospodarstva in družbe v celoti od tujih kapitalskih interesov.
Prav multinacionalne korporacije in spekulativni bančni kapital, ki je pobegnil slehernemu družbenemu nadzoru diktirajo to razprodajo. Pri tem vršijo pritisk na našo vlado direktno z obvladovanjem bonitetnih hiš in indirektno z obvladovanjem mednarodnih povezav, v katere je Slovenija vključena (EU, OECD, NATO, itd).
Da gre za načrtovan pritisk na Slovenijo, ki s svojim iskanjem kapitalsko-socialnega ravnotežja postaja moteča, kažejo cilji tega pritiska: zahtevajo prodajo vseh bank in vseh infrastrukturnih podjetij v energetiki, transportu in telekomunikacijah. Zdaj je centralna točka tega pritiska TELEKOM, ki ni samo uspešno gospodarsko podjetje, temveč vozlišče vseh informacij. Kdor nenadzorovano obvladuje Telekom, nadzoruje vse gospodarske in politične odločitve že v njihovem nastajanju, skratka nadzoruje družbeno tkivo v celoti.
ZATO TELEKOMA NE DAMO!
Državljani Slovenije smo Stranki Mira Cerarja na volitvah podelili večinski mandat z obvezo, da slovensko politiko očisti plenilskih združb in z upoštevanjem interesov civilne družbe vrne državo državljanom.
Zato ZAHTEVAMO:
da Vlada TAKOJ ZAUSTAVI razprodajo podjetij ter ODPOVE vse dogovore o prodaji TELEKOMA in da pripravi celovito STRATEGIJO RAZVOJA SLOVENIJE.
Sestavni del te strategije mora biti koncept INTERNACIONALIZACIJE slovenskega gospodarstva, ki bo omogočal vstop slovenskih podjetij v mednarodne gospodarske sisteme in vstop tujega kapitala v naša podjetja pod enakopravnimi pogoji.
Ohranjanje podjetij v slovenski lasti in njihovo mednarodno povezovanje pa zahteva bistveno BOLJŠE IN UČINKOVITEJŠE UPRAVLJANJE podjetij, zlasti tistih v državni lasti, in države nasploh. Prav to je bila (ob zagotavljanju poslovne in politične etike) najpomembnejša volilna zaobljuba SMC.
POZIVAMO vse zavedne državljane Slovenije, da vsi od Vlade zahtevamo, da – upoštevajoč strokovne argumente in dolgoročni razvojni interes Slovenije ter seveda zaobljube, ki jih je SMC dala svojim volivcem – zavrne diktat tujega kapitala in domačih plenilskih združb.
Pri tem bomo Vlado podpirali, vendar pa se mora zavedati, da je PRODAJA TELEKOMA tista mejna črta, ki je ne sme prekoračiti, če hoče naše zaupanje in sodelovanje!
PRODAJA TELEKOMA BI BILA DOKAZ KAPITULACIJE PRED TUJIMI PLENILCI, KI HOČEJO IZ SLOVENIJE NEOMEJENO ČRPATI DODANO VREDNOST, CENENO DELOVNO SILO IN ZNANJE, KAR BI NEDVOMNO UNIČILO NAŠO NACIONALNO SUBSTANCO.
Programski svet SINTEZA-KCD, 19.12.2014
Etično okolje in korupcija
Bećir Kečanović – ITERVJU
Gordana Stojiljković je pripravila intervju z nekdanjim kriminalistom in do nedavnega uslužbenec protikorupcijske komisije Bećirjem Kečanovićem, ki si kljub upokojitvi še naprej prizadeva, da bi družba izkoreninila korupcijo. Bećir Kečanović je po izobrazbi magister ustavnega prava in kot prostovoljec še vedno sodeluje pri raznih raziskavah, ki zadevajo težave v družbi:
– Korupcija je sekundarna težava, ki izvira iz izključenosti posameznikov iz družbe;
– Znova je treba obuditi socialne vezi, katerih rahljanje je z neoliberalizmom, s pretiravanjem v individualizaciji družbe privedlo do tega, da se niti sosedje ne poznamo več;
– Zame kot državljana te države je najbolj relevantno to, kar čutim, zaznavam, kar se dogaja, na primer stanje revščine, teptanje pravic. Spet naraščata nasilje na delovnem mestu in neplačevanje prispevkov, imamo tudi tri smrtne primere s strelnim orožjem na delovnem mestu;
– Vse, kar ljudje pokvarijo, je mogoče popraviti, treba je imeti le prava orodja, prave vzvode in voljo, da to, kar si želimo, uresničimo;
– Treba bi bilo vzpostaviti orodje, ki bi državljanom in medijem omogočilo, da imajo več možnosti za vključevanje v zakonodajni postopek in nadzor, kje so vrzeli v postopku, da bi ugotovili, kateri zakon že kot predlog grozi s tem, da bo imel škodljive posledice;
– Vsi imamo kup pravic, a nimamo mehanizmov, da bi jih udejanjili. Ljudje morajo imeti možnost, da uveljavljajo politične pravice, da lahko sploh uresničujejo osebnostne pravice. Morajo imeti pravico, da se vključujejo v demokratične procese. Da vsakdo odloča in izhaja iz tega, kje je njegovo mesto v družbi. Da se počuti pomembnega, da ima občutek pripadnosti tej družbi in navsezadnje skozi lastno vlogo vidi smisel svojega življenja v njej. Prišel je čas, ko so skoraj bolj kot osebnostne pravice pomembne politične.
DUBT – Veliki rop
Bazen dobičkov iz slabe banke je globok. Je atraktiven za tuje finančne konglomerate in omogoča slovenskemu kapitalu iz davčnih oaz vrnitev skozi stranska vrata.
Borut Mekina v prispevku v Mladini izjemno profesionalno razkriva blodnjak našega finančnega, gospodarskega, pravnega, razvojnega,… “ANTI-SISTEMA” in pokaže kje je skrita milijarda evrov za privatizacijske posrednike in trgovce z našimi dolgovi, ki jih prodaja DUBT.
– Podjetja iz davčnih oaz, kjer so tudi slovenska, bodo trikrat zaslužila: Prvič kot svetovalci, drugič kot kupci in tretjič kot davčni neplačniki.
– Le zakaj so na slabo banko prenašali tudi dobre terjatve?
– Dobičkarji ob naši nesreči. Krog ljudi, ki pri tem sodeluje, je izjemno tesno interesno prepleten.
– Koliko zaslužijo posredniki pri slovenskem zadolževanju in privatizaciji in o kako visokih posredniških provizijah govorimo?
Maja Grgič pa v Delu zapiše, da si je Slaba banka že popolnoma spodkopala ugled.
Veliki rop
SPREMENITI POLITIKO PRIVATIZACIJE !
V Sloveniji je država še vedno razmeroma močno lastniško udeležena v podjetjih in prav ta čas vlada to naše skupno premoženje pospešeno prodaja tujim kupcem. K temu naj bi jo zavezovala odločitev prejšnje Bratuškove vlade, da se odproda 15 večinsko državnih podjetij, med katerimi sta tudi vsaj dve taki, ki imata za državo strateški pomen, to sta letališče Brnik in Telekom. Letališče je že prodano nemškemu kupcu, Telekom pa naj bi bil prodan v naslednjih tednih, najverjetneje tudi nemškemu kupcu. Temu ravnanju vlade večina nasprotuje, posamezniki pa ga podpirajo.
Nedvomno gre za zadevo, ki je za prihodnost Slovenije nadvse pomembna in zato ne preseneča, da ji tudi javna občila namenjajo veliko pozornost. Tako je Dnevnikov Objektiv pred kratkim (29.11.2014) objavil kar tri vsebinsko tehtne prispevke, ki obravnavajo privatizacijo. V enem od njih (avtorica Barbara Hren) najdemo zanimive informacije o tem, kako v tujini strateško obravnavajo privatizacijo, drugi (avtor dr. Mitja Kovač) nas prepričuje, kako pametno ravna vlada, ker pospešuje privatizacijo, tretji prispevek (avtor Igor Vuksanović) pa bralcu argumentirano dokazuje, da ravna vlada vse prej kot prepričljivo, ko prodajo 15 podjetij iz spiska Bratuškove utemeljuje s tem, da mora to storiti, ker je to zaveza do tujine in vlada naj bi v tem primeru zgolj delovala verodostojno. Pisec teh vrstic sebe uvršča v skupino državljanov, ki meni, da ravna Cerarjeva vlada pri privatizaciji neodgovorno in to mnenje bom poskušal v nadaljevanju argumentirati. Pri tem se bom skliceval oziroma opiral tudi na mnenja treh pravkar omenjenih avtorjev.
Za izhodišče svojega dokazovanja bom uporabil tezo, da je skrb za konkurenčno in razvojno uspešno gospodarstvo najbolj pomembna naloga vlade, uresničuje pa jo predvsem z naslednjimi aktivnostmi:
a) Učinkovito skrbi za konkurenčno tržno okolje (ni odvečnih administrativnih omejitev, korupcije je malo, pravna država deluje odlično, davčne obremenitve gospodarstva so podobne kot v najbolj uspešnih državah,…)
b) Država načrtuje in aktivno usmerja razvoj gospodarstva. Kot učinkovito orodje pri izvajanju teh aktivnosti se potrjuje njena sposobnost, da na podlagi svojega lastništva in na njem zasnovane upravljavske moči uravnava razvoj podjetij, ki so pomembna za celotno gospodarstvo in imajo torej strateški značaj.
c) Država skrbi za to, da se predvsem večja podjetja dobro upravlja, kar naj se odraža v njihovi poslovni uspešnosti, optimalnem zadovoljevanju interesov zaposlenih in družbeno odgovornem ravnanju. Pristop, ki se za te namene potrjuje kot zelo uporaben in se kot tak potrjuje v nemški praksi, vključuje predvsem dvoje. 1. država z zakonom zagotovi, da delo (v podjetju zaposleni in zunanja interesna združenja dela – sindikati) z enako močjo kot kapital odloča pri upravljanju podjetja; 2. lastnik podjetja naj ne bo en sam, prednost naj ima razpršeno lastništvo. Ob tako razporejeni upravljavski moči praviloma državi že zadostuje 20% lastniški delež za razvojno usmerjanje strateškega podjetja.(Spričo takih rešitev je stvarna moč nemške države, da usmerja razvoj svojega gospodarstva, neprimerno večja, kot bi lahko sklepali glede na njen lastniški delež v gospodarstvu.)
Po gornjih in podobnih načelih ravnajo številne države. V Evropi velja to predvsem za Nemčijo in skandinavske države, in te so slej ko prej prav zato ekonomsko najbolj uspešne in socialno stabilne. Od vzhodnoevropskih, to je bivših socialističnih držav, se po predstavljenem modelu upravljanja gospodarstva najbolj zgleduje Poljska. Njen lastniški delež v gospodarstvu je za sedaj še vedno velik, a država praktično dokazuje, da to zanjo ni omejitev pri pospeševanju gospodarskega razvoja; Poljska je namreč zadnjo krizo najhitreje prebolela in tudi sicer izstopa iz evropskega povprečja po visokih stopnjah gospodarske rasti. Pa še en primer je vredno omeniti, to je Kitajsko. Po podatkih, ki jih v prej omenjenem članku navaja B. Hren, je lastniški delež te države v sredstvih njenega gospodarstva okoli 40%, kar ji očitno veliko pomaga pri spodbujanju hitre gospodarski rasti.
Zgoraj našteti primeri dokazujejo, da državno lastništvo oziroma upravljavska prevlada države v strateških podjetjih ni omejitev za razvoj in uspešnost gospodarstva, seveda ob pogoju, da se državo in njeno premoženje razumno pa tudi etično upravlja. Če ta pogoj ni izpolnjen, naj se država prednostno loti sanacije lastnega upravljanja in pred njo ne beži z razprodajo državnega premoženja. Razprodaja se namreč v takih primerih vedno izkaže za slabo rešitev, saj je po iztržku od prodanega premoženja praviloma skromna, država pa si z njo slabi svoje razvojne potenciale in zapravlja suverenost. Pa tudi tega ne gre prezreti, da so slabo domišljene privatizacije idealno gnojišče za razvoj korupcije, kar razvoju države še kako škodi.
In kje smo z državnim premoženjem v Sloveniji? Po podatkih, ki jih navaja B. Hren, je država v gospodarstvu lastniško sicer močno prisotna, vendar precej manj kot je to na Poljskem. Smo pa v primerjavi s Poljsko ekonomsko manj uspešni, kar je nedvomno zgolj posledica tega, da tako državo samo kot njeno lastnino slabo upravljamo. O tem se je v članku, omenjenem v uvodu, obširneje razpisal dr. M. Kovač. Njegovim ugotovitvam lahko pritrdimo, z izjemo ene same: predlaga namreč, da naj problem slabega upravljanja preprosto tako razrešimo, da državno premoženje prodamo, seveda tujcem, saj na domače kupce z »novci« ne gre računati. Kot sem že nakazal, je ta njegov predlog strokovno vprašljiv, zame kot Slovenca pa je tudi žaljiv, saj mi sporoča, da sem pripadnik naroda z omejenimi upravljavskimi sposobnostmi. Morda ob tem ni odveč spomniti na rek, da je človek kot lastnik subjekt upravljanja, ko se lastništvu odreče, pa postane predmet upravljanja ali po domače in nekoliko grobo rečeno »hlapec«.
Kako neokusne rešitve nam ta čas politika servira v povezavi z državnim premoženjem, si je vredno ogledati na primeru letališča Brnik. Ker naj bi naša država ne bila njegov dober lastnik, smo ga privatizirali tako, da smo ga prodali podjetju, ki ga upravljavsko obvladuje nemška država. Taka lastniška sprememba si bolj kot oznako »privatizacija« zasluži poimenovanje »kolonizacija«, saj smo z njo del svoje suverenosti prenesli na nemško državo. Vlada pa pri takem ravnanju vztraja, pa čeprav njenih argumentov o potrebi po varovanju verodostojnosti do tujine ne gre jemati resno, kot je v že omenjenem prispevku utemeljil tudi I. Vuksanović. Pravi razlogi za »vladino privatizacijo« morajo zato biti drugje. Morda so posledica tega, da je vlada ob pomanjkanju lastne vizije in državniškega poguma podlegla pritiskom tistih njenih »svetovalcev«, ki brez zadržkov častijo neoliberalne dogme in si od naše privatizacije tudi obetajo spodobne materialne koristi.
Za zaključek še nekaj o tem, kako naj bi vlada spričo povedanega ravnala glede državnega premoženja. Predvsem naj prisluhne večini državljanom in državno premoženje učinkovito uporabi za pospešen gospodarski razvoj. Ta posplošena usmeritev je določneje opredeljena v treh točkah v prvem delu tega zapisa. Naj jo povzamem: Predvsem potrebujemo bolj razumno upravljanje, tako države kot tudi podjetij. V podjetjih strateškega pomena naj se država zavzema za razpršeno lastništvo, pri čemer si naj zadrži delež, ki ji zagotavlja prevladujoč vpliv na njihov razvoj. Še sprejemljiva alternativa za tako lastništvo je rešitev, po kateri država kot solastnika sprejme tujega strateškega partnerja, s katerim potem skupno usmerjata razvoj našega strateškega podjetja. Predvsem pa bi bili vladi hvaležni, če bi se glede upravljanja bolj zgledovala po tem, kaj in kako pri sebi doma počno Nemci, in se manj ozirala na to, kaj ji ti Nemci svetujejo ali celo ukazujejo.
Andrej Cetinski, SINTEZA-KCD, 1.12.2014
Najboljši sosed
Zadnjič me je razjezilo, ko sem kupoval jušne kocke.
Jih je pač zmanjkalo in ker sem bil ravno v trgovini (z ženo hodiva v glavnem v Mercator), sem se ustavil še pri polici z jušnimi kockami. Ne dam veliko na znamke, zato sem izbral kocke, ki so jih imeli takrat v akciji. Podravka, cena “izredno ugodna” 1,39 EUR.
Sploh ne bi imel za mar, če ne bi nekaj minut kasneje v trgovini Hofer, kamor sem slučajno zašel, na blagajni opazil, da je neka gospa tudi tam kupila jušne kocke. Ker sem po naravi “firbčen”, sem pogledal, koliko stanejo jušne kocke v Hofru. Reci in piši 0,49 EUR.
Ker sem po naravi tudi “gorenjec”, sem se odločil, da naredim majhno študijo oz. “seminarsko nalogo”. Sestavil sem seznam običajnih stvari, ki jih človek enkrat mesečno kupi v trgovini. Kar mi je pač tisti trenutek padlo na pamet. (Čisto slučajno je cena po popisu znesla cca 100 EUR.)
Nato sem s seznamom šel v Hofer, popisal cene in z istim seznamom odšel še v Mercator. Po nekaj urnem preračunavanju in vzpostavljanju istih enot in količin je nastala priložena tabela:
In kakšni so bili rezultati. Osupljivi!!!!
Če pomislim, da sem v prejšnjem letu mesečno zapravil povprečno 500 EUR, več ali manj samo v Mercatorju, ker imava pač Pika kartico; (Ne znese nama, da bi koristila redne torkove popuste, ampak dvakrat letno pa le opraviva zastonjski nakup v vrednosti 120 EUR – 600 pik)… in, če se malo poigram s statistiko, ki je sicer ne maram, sledi: Hofer: 99,96EUR; Mercator: 148,75EUR.
Ker nisem primerjal vseh artiklov, ki jih imajo v trgovini, bom rekel, da so v povprečju cene v Hofru za 40% nižje kot v Mercatorju. In mislim, da se nisem dosti zmotil.
Če sem torej lani zapravil v Mercatorju 6.000 EUR, bi v Hofru za podobne nakupe dal le 3.600 EUR, torej 2.400 EUR manj. Za ta denar bi si pa lahko privoščili že krasne družinske počitnice.
Vem, da je marsikdo od vas to že opazil in kupuje drugod, za tiste pa, ki mislite, da je Mercator “naša trgovina”, pišem tole v razmislek. Razumel bi, da bi se cene izdelkov razlikovale tam nekje do 10%, a kot vidite, so nekateri artikli tudi do 3x dražji. Lepo vas prosim! Kakšna pa je kvalitetna razlika med posušeno začimbo v Hofru in tisto v Mercatorju, ali pa npr. čaj v filter vrečki…
Zanimivo bi bilo videti še cene za podobne artikle v Sparu, Lidlu ali Tušu. Ne vem, zakaj take primerjave ne naredijo, potrošniške organizacije?! Ne vem, zakaj še nihče ni odprl internetne strani, kamor bi vpisovali cene izdelkov, tudi tistih malih, nepomembnih, ki pa na koncu prinesejo ogromne zaslužke. Me prav zanima, kolikšna je marža v % za npr. čaj v filter vrečki, če ga nekdo lahko prodaja po 0,98 EUR, drugi pa po 2,24 EUR.
Sklep: Ta veliki trgovci so nas privezali nase z reklamami, s karticami, z nalepkami, s točkami ugodnosti in z akcijami, v bistvu pa nas ropajo!
Bodi dovolj! Spoštovani prijatelji, se že veselim vaših odzivov.
Lp, Pale
Prerazporejanje planetarnega bogastva
Kje je limit permanentnega bogatenja lastnikov kapitala in absolutne pavperizacije proletariata?
Na začetku šestdesetih smo imeli pri nas tako rekoč uradno diktaturo proletariata, v Nemčiji so imeli trden socialni sporazum in vsako leto višje plače, v Franciji pa so že skrajševali delovni teden. Takrat, je ekonomija cvetela in je bilo popolnoma jasno, da bo jutrišnji dan lepši in bogatejši, za delavce, da ne bi podlegli komunističnim idejam. Tako začenja Jure Apih svoj prispevek o nujni zaustavitvi trajnega bogatenja lastnikov kapitala in posledično vse večje razslojenosti prebivalstva ter revščine večine. Prispevek je napisan pronicljivo in hkrati razumljivo – Prerazporejanje planetarnega bogastva
Delavsko zadružništvo – Poziv vladi RS
Združenje svetov delavcev Slovenije (ZSDS);
Združenje za lastništvo zaposlenih (DEZAP);
Slovenski forum socialnega podjetništva (FSP) in
Raziskovalni inštitut za socialno ekonomijo (RISE)
pošiljajo poziv Vladi RS v zvezi s pripravo strategije upravljanja s kapitalskimi naložbami RS.
Podpisniki pozivajo Vlado Republike Slovenije, da v okviru pripravljajoče se strategije upravljanja s kapitalskimi naložbami države med drugim:
1. temeljito prouči možnosti za širšo uporabo tudi delavskega zadružništva in drugih oblik notranjega lastništva zaposlenih kot alternativnega modela privatizacije državnih podjetij;
2. zaveže Slovenski državni holding (SDH) k:
– neposredni uporabi tudi »Kodeksa sodelovanja zaposlenih pri upravljanju družb« oziroma k njegovi vključitvi kot celote v že sprejeti »Kodeks upravljanja s kapitalskimi naložbami RS«, ter
– k načrtnemu prizadevanju za razvijanje temeljnih oblik sodobne t. i. organizacijske participacije zaposlenih (sodelovanje pri upravljanju, udeležba pri dobičku, širitev različnih variant notranjega lastništva zaposlenih) v korporativni praksi upravljanih državnih podjetij.
Poziv Vladi RS v zvezi s pripravo strategije upravljanja s kapitalskimi naložbami RS
Intervju s premierjem Mirom Cerarjem
Ta družba ne more funkcionirati tako, da bi lomili drug drugega.
Pod gornjim naslovom je Delo objavilo obširen intervju s predsednikom vlade Cerarjem. Ta se je v njem všečno predstavil in marsikomu je vsaj za nekaj časa povrnil zaupanje v njegovo vodenje vlade. Vsaj ena zadeva, ki jo je omenil, pa je moteča, to je njegovo vztrajanje pri razprodaji 15 podjetij iz spiska, ki ga je sestavila njegova predhodnica Bratuškova. Cerar nas prepričuje, da bi mednarodni ugled Slovenije močno trpel, če te privatizacije ne bi v celoti izpeljali in tega »razkošja« si njegova vlada ne more privoščiti. Temu mnenju ne gre brez zadržkov pritrditi, zakaj ne, o tem več v nadaljevanju.
Spisek 15 podjetij je Bratuškova pripravila takoj po njenem prvem obisku pri kanclerki Merklovi in bil je nedvomno tudi eden razlogov, da je Merklova pohitela s povabilom Cerarju, da jo obišče. Na spisku je očitno nekaj podjetij, ki so za Nemčijo posebno zanimiva, po moji oceni sta to predvsem letališče Brnik in Telekom. Letališče smo Nemcem že prodali, o tem, da bomo to storili tudi s Telekomom, pa po Cerarjevih zagotovilih ni več dvomov. Pri tem ne gre prezreti, da smo letališče prodali nemškemu Fraportu, ki ga večinsko upravlja nemška država, najresnejši kupec našega Telekoma pa je nemški Telekom, ki ga upravljavsko tudi obvladuje nemška država. V obeh primerih torej po vsebini ne gre za privatizacijo, pač pa vsaj posredno za prenos ključne upravljavske moči z naše na nemško državo. Ker sta obe obravnavani podjetji strateško pomembni, si Slovenija z njihovo prodajo poslabšuje svoje razvojne sposobnosti, slabi si pa tudi svojo suverenost.
Če bi razlog za odstop od prodaje Telekoma predstavili na gornji način, mednarodni ugled Slovenije za gotovo ne bi trpel. Prej nasprotno, tujini bi s tem poslali nedvoumno sporočilo, naj nas v prihodnje ne obravnava kot »banana republiko« in to bi ugledu naše države lahko le koristilo.
Svojo verodostojnost do tujine, vezano na spisek 15 podjetij, pa si lahko vlada zavaruje in utrdi še po eni poti, to je tako, da vztraja pri privatizaciji Telekoma, vendar jo izvede po zgledu, kot je Nemčija privatizirala svoje podjetje enakega imena. Nemška država si je namreč v svojem Telekomu zadržala 32% lastniški delež, po velikosti naslednji trije lastniki imajo skupaj 6,5% delež, preko 60% lastniškega deleža pa odpade na množino malih delničarjev. Ob taki lastniški strukturi ni težko presoditi, kdo upravljavsko obvladuje podjetje. V našem primeru bi kazalo ravnati podobno, recimo tako, da država v Telekomu zadrži 40% lastniški delež, preostale svoje delnice pa odproda, od tega največ 40% enemu samemu kupcu. Če bo ta kupec nemški Telekom, bomo v njem imeli enakovrednega partnerja pri upravljanju našega Telekoma, kar bi utegnilo celo koristno izpasti.
Še dve mnenji o državnem lastništvu. Najprej to, da kot državljani ne bi smeli prezreti vsebine naslednjega sporočila: če smo sami lastniki, smo subjekt upravljanja, če so nam lastniki drugi, smo objekt upravljanja. Lastništvo je torej še kako pomembno. In drugič, samo lastništvo je brez prave vrednosti, če nismo vešči učinkovitega upravljanja. Glede slednjega pa so naše dosedanje izkušnje vse prej kot dobre, saj državno lastnino, namesto da bi jo učinkovito upravljali, nekateri naši sodržavljani spretno zlorabljajo za osebno okoriščanje, politika pa jim pri tem neredko celo pomaga.
Ko gre za lastništvo države v podjetjih zato od Cerarjeve vlade mnogi pričakujemo predvsem naslednje:
• Vlada naj čim prej dovolj argumentirano opredeli, katera podjetja so za razvoj Slovenije strateško pomembna.
• S politiko privatizacije naj vlada zagotovi, da tuja podjetja, še posebno če jih upravljavsko obvladuje njihova domicilna država, v naših strateških podjetjih ne bodo pridobila prevladujoče upravljavske moči.
• Vlada naj pospeši prenovo veljavnega sistema upravljanja državnega premoženja in če se bo pri tem zgledovala po nemški praksi, si bo možnosti za uspeh močno okrepila.
Andrej Cetinski, SINTEZA-KCD, 9.11.2014