Najpreprosteje rečeno: zato, ker želimo preprečiti, da se zgodi drugi TEŠ 6:
Prvič, ne želimo, da se proga Koper – Divača gradi po astronomsko visoki ceni, po kateri jo želi izvesti vlada.
Drugič, ne želimo, da se gradnja proge Koper – Divača financira na najdražji možen način, kot to želi narediti vlada.
In tretjič, želimo, da se projekt gradi in financira transparentno, pod sprotnim nadzorom državnega zbora in javnosti, da ne bomo zašli v podobno situacijo kot v primeru TEŠ 6.
Na ta način želimo davkoplačevalcem privarčevati za eno milijardo in pol evrov nepotrebnih izdatkov, ki bi zanje nastali, če bi progo Koper – Divača gradili in financirali po vladnih načrtih.
In še to: sprejem našega predloga zakona ne pomeni poskusa “preprečiti, da bi se drugi tir sploh začel graditi” ali “upočasnitve pridobivanja evropskega denarja in začetka gradnje“, kot želi z manipulativnimi izjavami javnost prepričati novi državni sekretar na ministrstvu za infrastrukturo Jure Leben. Nasprotno. Naš predlog zakona ne upočasnjuje nobenih aktivnosti v zvezi z izvedbo pripravljalnih del za gradnjo, niti ne upočasnjuje pridobivanja evropskih sredstev, saj vsi ti postopki že tečejo, kljub temu, da vlada nima niti sprejetega investicijskega programa, niti nima sprejetega zakona o gradnji drugega tira. (Zgornja logika Jureta Lebna bi potemtakem pomenila, da vlada s pisanjem zakona in investicijskega programa, ki ju še nima, pa bi ju morala imeti!, ruši in upočasnjuje aktivnosti, ki jih na tem projektu že izvaja). Vse te aktivnosti tečejo nemoteno naprej, kljub temu, da vlada nima razdelane niti končne vrednosti projekta, niti nima finančne konstrukcije projekta.
Naš predlog zakona omogoča le bistveno bolj racionalno načrtovano vrednost investicije, bistveno bolj racionalno financiranje investicije in omogoča transparentnost vseh postopkov gradnje in financiranja pod nadzorom državnega zbora in javnosti, čemur se vlada tako izogiba.  Več…
Jože P. Damijan, 14.3.2017

Novela ZSDH: za učinkovito upravljanje državnega premoženja

Zakaj je sprememba Zakona o SDH nujna?
Za uspešno poslovanje podjetja je najbolj pomemben njegov nadzorni svet (NS), tega pa naša zakonodaja žal ne upošteva, Potrditev za to lahko najlažje dobimo, če primerjamo NS našega državnega holdinga (SDH) – ta upravlja večino državnega premoženja – z NS nemškega podjetja Fraport, ki je med drugim tudi lastnik ljubljanskega letališča. To so podatki o velikosti in sestavi obeh NS ter ocena njune učinkovitosti:
– NS našega holdinga ima pet članov, ki jih na predlog finančnega ministra imenuje vlada, med njimi pa ni nobenega predstavnika dela in ne širših družbenih interesov. Vsaka od vladnih strank predvsem poskrbi, da so v njem primerno zastopane osebe, ki bodo poskrbele za njene posebne interese, kakršni koli to že so. Kako pomembno jim je to, lahko opazujemo prav te dni, ko nam grozi celo vladna kriza, ker se ne morejo dogovoriti, kdo bo v NS SDH dovolj dobro zastopal interese posamezne stranke. Ta naš NS ima torej značaj koalicijskega političnega organa, od katerega je težko pričakovati, da bo dobro upravljal državno premoženje. Da tej nalogi resnično ni dorastel in nam zato povzroča veliko družbeno škodo, lahko iz tedna v teden opazujemo po takih njegovih dosežkih, kot je včasih že kar sramotna razprodaja državnega premoženja, Cimos in podobno.
– NS Fraporta ima 20 članov, od katerih jih 10 zastopa interese lastnikov, preostalih deset pa interese dela. V kvoto lastnikov imenuje svoje predstavnike tudi država (občina, dežela in zvezna država), kvoto, ki pripada delu, pa zapolnjujejo predstavniki zaposlenih in od Fraporta neodvisni sindikati. Sestava NS je visoko profesionalna, poleg tega si NS pri sprejemanju pomembnejših odločitev pomaga še z znanjem18-članskega posvetovalnega organa, v katerem delujejo pretežno vrhnji menedžerji velikih nemških družb, ki s Fraportom niso interesno povezani. Za NS Fraporta je značilno predvsem naslednje: 1)Njegova sestava primerno odraža interese kapitala, zaposlenih, širše interese dela, ter splošne interese, to je ožje in širše države; 2)Primerno je poskrbljeno, da upravljanje pomembnega podjetja ne trpi zaradi nezadostne strokovnosti; 3)Ob velikosti in sestavi NS, kot ga ima Fraport, so možnosti za koruptivna ravnanja močno omejene, kar je sicer pri nas med večjimi problemi.
Kaj prinaša predlagana novela?
Organizirana civilna družba (Zveza sindikatov, Zveza upokojencev, Mladinski svet Slovenije, Sinteza) je v sodelovanju z dvema političnima strankama (SD in Desus) pripravila predlog zakona, s katerim bi se naj po nemškem zgledu preuredilo sedanje upravljanje SDH. Pomembne so predvsem naslednje spremembe, ki se jih predlaga:
– Sedanjim petim članom NS SDH naj bi se dodalo še pet članov, ki bi jih predlagali; dva Zveza sindikatov, po enega pa Zveza upokojencev, Mladinski svet in zaposleni iz podjetij holdinga. Nobena od teh organizacij v NS ne bi smela predlagali svojih funkcionarjev ali zaposlenih, kandidati pa naj bi izpolnjevali najvišje strokovne in etične kriterije.
– NS naj bi dobil več pristojnosti (še predvsem glede prodaje državnega premoženja), kakovost njegovih odločitev pa naj bi podpirali tudi strokovni odbori, katerih sestavo naj bi uredil Statut SDH.
Z uveljavitvijo obravnavanega zakona bi NS SDH deloval podobno kot Fraportov: veliko učinkoviteje bi upravljal naše skupno premoženje in se ne bi več prednostno ukvarjal z njegovo največkrat vprašljivo razprodajo. Za Slovenijo bi to predstavljajo prepotrebno spremembo in zato bi naša politika ravnala modro državniško, če bi sprejem zakona podprla.
Zakaj obravnavana novela ne navdušuje politikov?
Predlagane rešitve iz novele zakona vsakokratni vladajoči koaliciji odvzemajo današnji monopol nad upravljanjem državnega premoženja in jo prisiljujejo, da ključne upravljavske odločitve usklajuje z drugimi nosilci skupnih družbenih interesov. To pa je nekaj, na kar žal vsaka politika, naša pa še posebno, težko pristaja. Ne glede na to upamo, da premorejo naši poslanci dovolj državniške modrosti in bodo spremembe podprli; s tem bodo nedvomno veliko prispevali, da tudi naša država postane bolj normalna in ekonomsko bolj učinkovita.
SINTEZA – koalicija civilne družbe; 10.3.2017

Razmere v Sloveniji so kljub nekoliko prebujeni gospodarski rasti vse prej kot dobre. Za naše širše okolje (EU) tudi ni dvoma, da je v resni krizi. In podobno velja za preostali svet. Predvsem pa je v krizi neoliberalni kapitalizem.
Splošna kriza, ki smo ji priča, je predvsem sistemska bolezen aktualnih družbenoekonomskih odnosov in za njeno uspešno zdravljenje je potrebna pravilna diagnoza njenih vzrokov. Ker od politike tega ne gre pričakovati, mora biti civilna družba prednostno zainteresirana, da se vzroke krize kolikor mogoče pravilno opredeli, saj bo le na njihovem poznavanju lahko zahtevala prave rešitve za njeno obvladovanje.
Res so družbena vprašanja že po pravilu kompleksna, a tokrat kot, da izhoda sploh ni? In brez identificiranja enega glavnih povzročiteljev večine težav, s katerimi se svet danes srečuje, izhoda tudi ne bo.
Vse močnejši vpliv velikega kapitala na politiko in s tem na družbeno upravljanje, skrbi tudi za to, da se njegove odgovornosti ne razgrinja… piše Andrej Cetinski za Sintezino razpravo o iskanju razumne razlage za krizo.

O vzrokih družbene krize in njeni sanaciji

ZA BOLJŠE UPRAVLJANJE DRŽAVNEGA PREMOŽENJA
Sinteza, ZSSS, ZDUS, MSS in Socialni demokrati so pozvali vse parlamentarne stranke k podpori sprememb Zakona o upravljanju SDH.

Na današnjem srečanju predstavnikov Civilne pobude Sinteza, Zveze svobodnih sindikatov, Zveze društev upokojencev in Mladinskega sveta Slovenije z vodstvom Socialnih demokratov smo skupaj sklenili, da storimo korak naprej pri kakovostnem upravljanju državnega premoženja v korist vseh državljank in državljanov. Upravljalec našega skupnega premoženja, Slovenski državni holding, potrebuje več transparentnosti, več sodelovanja javnosti in več ekonomske demokracije, v kateri sta delo in kapital partnerja, ne pa, da se odločitve sprejemajo nepregledno in le v korist kapitala.
Predlog sprememb Zakona o Slovenskem državnem holdingu je nastajal v zadnjih mesecih, na pobudo Sinteze in v sodelovanju Socialnih demokratov z Zvezo svobodnih sindikatov, Zvezo društev upokojencev in Mladinskim svetom Slovenije. Ključne rešitve, ki jih prinaša:
• Širitev nadzornega sveta s 5 predstavniki javnosti (aktivne generacije, upokojencev in mladih) ter zaposlenih
• Jasnejši in bolj transparentni postopki pri dolgoročnem upravljanju in morebitni prodaji podjetij v državni lasti;
• Več odgovornosti nadzornega sveta in sodelovanja javnosti pri nastajanju Strategije upravljanja kapitalskih naložb države.
Socialni demokrati bodo usklajen predlog zakona danes posredovali koalicijskim in drugim parlamentarnim strankam s prošnjo za podporo in sopodpis za vložitev v parlamentarni postopek.
“Za boljše in bolj odgovorno upravljanje premoženja, ki pripada vsem državljankam in državljanom, moramo postaviti pregleden sistem, v katerem bomo lahko prepričani, da upravljalci pri upravljanju skupnega premoženja zasledujejo predvsem javni interes,” je danes ob robu sestanka še povedal predsednik SD Dejan Židan.

Predlog novele Zakona o SDH 01-03-2017

Spoštovani predsednik vlade, nikoli si nisem mislil, da bova kdaj tako komunicirala. Toda ker te drugače ne morem več doseči, se zdi javno pismo najboljša rešitev. Pišem ti zaradi porazne kadrovske politike tvoje vlade, svetovalcev v kabinetu in vseh tistih prišepetovalcev, ki ti spletkarijo za hrbtom.

K pisanju me je spodbudilo dogajanje v Slovenskem državnem holdingu v zadnjem tednu, pa tudi fiasko s prodajo Cimosa. Včerajšnje neformalno srečanje z Lidio Glavino, predsednico uprave SDH, je razblinilo še zadnje moje dvome: Miro, to kar počnejo tvoji podrepniki, predstavlja plenjenje države v najbolj divji obliki! Jasno mi postaja, zakaj je kadrovska politika utemeljena na negativni selekciji: zato, ker roparska klika, ki mimo tebe upravlja z državo, na vodilnih mestih potrebuje neinteligentne, nesposobne, nekarizmatične, a hkrati vodljive, lojalne in ponižne slamnate direktorje, predsednike in člane uprav, s katerimi upravljajo po svoji volji. Tvoja kadrovska politika vsekakor spominja na naravno nesrečo …

Pismo Miru Cerarju bržkone ne bo ničesar spremenilo, toda določene stvari je pač treba napisati

Četrt stoletja, vse od osamosvojitve Slovenije, so strokovnjaki za mednarodno in ustavno pravo, kot je prof. dr. Ivan Kristan, opozarjali slovensko politiko in slovenske vlade, leve in desne, da mora Slovenija notificirati Pogodbo o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije iz leta 1955. To pogodbo je ustrezno notificirala Jugoslavija, po njenem razpadu pa je nastala pravna praznina. Dejstvo, da je Slovenija ena od njenih naslednic, ne zajema v obliki konkretizacije mednarodnih pravnih pravic in obveznosti številnih vprašanj v medsebojnem odnosu Slovenije in Avstrije.
Toda slovenska politika, sposobna prisluhniti prišepetovalcem iz tujine, pogosto zlonamernim, se je do tega vprašanja obnašala skrajno indolentno. Vedno znova je dokazovala, da ni sposobna domisliti položaja in razvojnih perspektiv osamosvojene Slovenije v kontekstu globalnega spreminjanja Evrope. Da ni sposobna upoštevati slovenskih strokovnjakov in njihovih opozoril. Da sama ni sposobna dojemati Slovenije kot enakopravne države. Skratka, da je vse manj verodostojna pri upravljanju naše samostojne države.
Zdaj bo Slovenija seveda protestirala. Toda proti komu in proti čemu? Proti temu, da nam Avstrija – z ukinjanjem slovenskega jezika v deželni Ustavi Koroške, s postavljanjem »nadzornih ograj« na naši severni meji, s frontalnim napadom na slovenska podjetja in delavce na Koroškem, z nesramnim odpiranjem jezov ob poplavah,.. – neprestano dokazuje, da duh heimatdienstovstva vendarle še ni povsem izumrl? Ali ne bi bilo pravičneje, da ta politika, iz mandata v mandat manj kompetentna in bolj samovšečna, protestira proti sami sebi, ker je to vprašanje četrt stoletja zanemarjala? Mogoče je nastopil čas, da poslanci tega sklica družno, levi in desni, stopijo na cesto in protestirajo proti četrt stoletja vodeni politiki Državnega zbora!

V SINTEZI-KCD seveda podpiramo notifikacijo Avstrijske državne pogodbe, kot jo ZL predlaga DZ, toda z grenkim občutkom, da ta politika čedalje manj razume in obvladuje mednarodna razmerja suverene Slovenije, s tem pa ogroža ne le naš položaj in bodočnost, temveč tudi našo neodvisnost. Kar je dokazala tudi s pamfletom o naši razvojni viziji.
SINTEZO-KCD, 17.2.2017

PS: POMEMBNO OBVESTILO: Kdor želi osebno podpreti pobudo, naj na E-naslov (sinteza@t-2.net) pošlje polno ime in stavek: “Podpiram poziv za notifikacijo ADP, ki sta ga 12. maja 2015 vložila v Državni zbor dr. France Bučar in dr. Ivan Kristan.” Lahko pa svojo podporo posredujete tudi preko Zavezništva za notifikacijo ADP.

Nagovor Vinka Moederndorferja na državni proslavi ob slovenskem kupturnem prazniku s podelitvijo Prešernovih nagrad.
Cankarjev dom, 7.2.2017

Svet za civilni nadzor projekta Drugi tir (Svet) je nastal kot organizirana državljanska pobuda z namenom, 1)da bo pri izgradnji ustreznejše železniške povezave Kopra s srednjeevropskim zaledjem lahko tudi civilna družba vplivala na sprejemanje optimalnih rešitev in 2)da bo z ustreznim, strokovnim in poglobljenim nadzorom trajno deloval v smeri preprečevanja neupravičenega in nepreglednega trošenje javnega denarja. Svet, ki je neodvisen in samostojno delujoč civilnodružbeni organ, lahko izvršuje svoje poslanstvo zgolj s pomočjo javnosti, kateri preko medijev redno posreduje ugotovitve in preverjene informacije. Ugotovitve Sveta pa so, žal, slabe. Celoten projekt vlada in njene inštitucije vodi nepregledno, z neupoštevanjem številnih predpisov in zlasti z neupoštevanjem modrosti »dobrega gospodarja«.
A do sedaj so odgovorni vse te ugotovitve ignorirali in pomembna vprašanja, ki jih zastavlja  organizirana državljanska pobuda ostajajo neodgovorjena: Zakaj je DRI ocenjeni strošek gradnje povečal z 800 milijonov na 1,4 milijarde evrov? Kakšna je prava investicijska vrednost in kako se bo investicija financirala? Zakaj vlada dopušča, da njen minister in njegovi načrtovalci ne upoštevajo sklepov Računskega sodišča? Nekaj mora biti hudo narobe, da se javnim uslužbencem ne zdi vredno niti prisluhniti, niti odgovarjati.

Član Sveta, Jože P. Damijan, priznani profesor ekonomske fakultete in predstojnik Katedre za mednarodno ekonomijo in poslovanje, z nespornim ugledom kreativnega kritika gospodarskega upravljanja države, je skupaj s skupino verodostojnih ekspertov (vsi so člani Sveta) v Sobotni prilogi (28.1.2017) objavil obširen članek o ugotovitvah ekspertnih skupin o tem velikem državnem projektu. Članek je bil objavljen pod naslovom »Drugi tir je mogoče zgraditi bistveno ceneje, če le upoštevamo standarde stroke«. Nekaj dni za tem je Svet organiziral javni posvet, na katerem so eksperti gradbenih, prostorskih, pravnih in ekonomskih ved pred polno dvorano z argumenti dokazali, da je Drugi tir mogoče zgraditi bistveno ceneje, če le upoštevamo standarde stroke. O predstavitvi rezultatov analize Sveta so poročali dobesedno vsi mediji. A ne predsednik vlade, ne minister, ne vodstva odgovornih inštitucij niso začutili potrebe po verodostojnem odgovoru. Kako je to mogoče v razviti, demokratični družbi?

Civilna oz. državljanska pobuda je posebna oblika neposrednega in samo-organiziranega državljanskega prizadevanja za vplivanje na politični proces predstavniške demokracije. Uspešnost tega prizadevanja je v prvi vrsti odvisna od tega, koliko uspe taki pobudi pritegniti pozornost javnosti in pridobiti njeno podporo. To lahko pridobi z javnim delovanjem, v katerem izkaže, da se zavzema za demokratične vrednote kot so obče dobro, javnost, vključenost, transparentnost, odgovornost, polaganje računov, racionalnost, itd.,

Svet je organizirana državljanska pobuda z ustrezno medijsko pozornostjo in podporo javnosti, a do sedaj se na to pobudo in njene ugotovitve še ni odzvala; ne vlada, ne ministrstva, ne institucije, ki projekt načrtujejo in vodijo in so za nepravilnosti tudi odgovorne. Gre torej za vprašanje, kako državljanskim pobudam omogočiti, da pravočasno (ex ante) obravnavajo in kritično preverjajo velike državne projekte. V svetu je že poznanih kar nekaj institucionaliziranih organizacijskih oblik, na primer: državljanske porote v ZDA in VB, načrtovalne celice v Nemčiji, konsenzne konference na Danskem, državljanski zbori v Kanadi in Avstraliji, Fishkinova posvetovalna anketa, pa Nacionalna komisija za javno razpravo, ki ima po zakonu status neodvisnega upravnega organa, itd.

Tudi v Sloveniji moramo razmisliti o ustrezni ureditvi tega področja saj gre za velike stvari. Gre za velik denar, gre za upravljanje države in gre za oženje prostora »podmiznemu« dogovarjanju z izrazitim korupcijskim tveganjem. Potrebno je institucionalizirati ustrezne organizacijske oblike državljanskih pobud, ki bodo lahko sproti in vnaprej preverjale in preprečevale hude napake in/ali zlorabe.

Miroslav Marc, član Sveta-DT, 11.2.2017

Seznanitev z rezultati analize projekta Drugi tir

P O S V E T – 1.2.2017: “Kakšna je realna vrednost drugega tira?“

Spoštovani predsednik Vlade RS, dr. Miro Cerar,
strokovne ekipe Sveta za civilni nadzor projekta Drugi tir (Svet) so opravile prve analize tega projekta, s posebno pozornostjo na stroškovno strukturo projekta, informacije o predvidenem modelu financiranja in procesne postopke priprav za izvedbo projekta. Kljub pomanjkanju nekaterih podatkov, ki nam jih Ministrstvo za infrastrukturo (MI) in Družba za razvoj infrastrukture (DRI) neupravičeno prikrivata, smo zbrali dovolj podatkov za prvo forenzično oceno projekta. Rezultate smo predstavili na javni razgrnitvi v sredo, 1. februarja 2017 na Ekonomski fakulteti. Ker so ti rezultati presenetljivi, vas želimo z njimi seznaniti tudi direktno. – Seznanitev
Cenimo vaša prizadevanja, g Predsednik, da dosledno in uspešno zmanjšujete proračunski primanjkljaj Slovenije in striktno nadzorujete proračunsko porabo, tudi, ko gre za stokrat manjše postavke, kot so te, ki so v igri pri tem projektu. Zato ne razumemo, zakaj se ta projekt nadaljuje na način, kot smo ga opisali, kljub vsem dosedanjim opozorilom in dokazom o napakah.

Spoštovana gospa ministrica Mateja Vraničar Erman,
Spoštovani gospod minister Peter Gašperšič,
Edini cilj Sveta za civilni nadzor projekta Drugi tir (Svet) je pomagati pri odločitvah o tem infrastrukturnem projektu in preprečiti nepotrebno trošenje denarja, ki je v preteklosti spremljalo kar nekaj projektov. Zato se Svet ukvarja s presojo postopkov pri pripravah in s stroški različnih tehnoloških rešitev. Za dejansko ceno projekta pa je vsaj enako pomembna izbira načina financiranja.
Svet meni, da mora MZI za vsako od alternativ in kombinacij ugotoviti neposredne in posredne stroške financiranja, jih, preden izbere alternativo, sporočiti ter javnosti pojasniti razloge za izbiro. Samo tako se je tudi mogoče izogniti bodočim očitkom o napakah in nepreglednosti. – Financiranje
S spoštovanjem,
Koordinacijski odbor Sveta za civilni nadzor projekta Drugi tir

Najslabše je pri nas urejeno upravljanje državnega premoženja. Njegov pretežni del je organizacijsko vključen v Slovenski državni holding (SDH). Nadzorni svet tega velikega poslovnega sistema pa ima le 5 članov, ki jih vsebinsko imenuje kar finančni minister. Kako se pri nas nič ne more izboljšati, kaže naslednji primer:
Pred približno dvema letoma sta se dve naši največji organizaciji civilne družbe (Zveza sindikatov Slovenije in Zveza društev upokojencev Slovenije) odločili, da skupno s Sintezo izvedejo nekatere konkretne aktivnosti s ciljem izboljšati upravljanje državnega premoženja. Te aktivnosti sta podprli tudi dve koalicijski stranki (SD in DESUS), njihov rezultat pa je konkreten predlog dopolnitev Zakona o SDH v delu, ki ureja upravljanje. Predlog je bil pripravljen lani spomladi in od takrat je na čakanju. In če bo njegovo sprejetje odvisno zgolj od volje sedanje koalicije, je vprašljivo, če sploh bo kdaj sprejet.

                                                                            – : –
Pred kratkim (26.1.2017) je Dnevnik objavil komentar izpod peresa Anje Hreščak z naslovom »Pobesneli sindikalizem«. Ta nič kaj prijazni vzdevek so si prislužili sindikati Luke Koper (LK) in Slovenskih železnic (SŽ). Prvi zato, ker so se njeni žerjavisti lani uprli nameri vlade, da jim menja Nadzorni svet in so zato blokirali pretovor ladij. Sindikati železnic pa naj bi se tik pred novim letom s »sabotažo« javnega prevoza uprli temu, da jim vodstvo družbe ukine poseben dodatek, ki so ga dolga leta prejemali v povezavi z malico.
Oba gornja primera se precej razlikujeta, V primeru LK so se sindikati uprli lastniku družbe (državi) in se postavili v bran njenemu vodstvu in nadzornemu organu. Take primere sindikalnega boja srečujemo redko in bolj kot na »pobesnelost« sindikatov opozarjajo na to, da pri nas z upravljanjem podjetij ni vse v redu, še posebno ko imajo slednja širši pomen.
V primeru SŽ so se sindikati uprli vodstvu podjetja zaradi zaščite materialnih interesov svojih članov. V tem primeru je šlo za bolj običajno sindikalno ravnanje, ki pa je v tem primeru vendarle nekoliko vprašljivo. V Sloveniji imamo namreč samo ene železnice, od katerih smo vsi pomembno odvisni, to pa daje njihovemu sindikatu posebno moč, ki se jo da tudi zlorabiti. Do take zlorabe je verjetno prišlo z omenjeno sabotažo javnega prevoza in pred takimi ravnanji se mora družba zavarovati. Varoval je sicer lahko več, najbolj učinkovito pa je slej ko prej »demokratično« upravljanje za družbo pomembnih poslovnih sistemov.
V obeh obravnavanih primerih naj bi torej »sindikalno pobesnelost« blažili z drugačnimi, bolj demokratičnimi rešitvami pri upravljanju. Sam menim, da so tovrstni demokratični deficit pri sebi dobro razrešili Nemci in zato si oglejmo, kako bi izpadlo upravljanje obravnavanih družb, če se ga bi organiziralo po nemški zakonodaji. Pri tem se bomo omejili le na njune nadzorne svete (NS), saj imajo ti pri upravljanju daleč najmočnejšo vlogo.
Začnimo pri LK. Njen NS ima sedaj 8 članov, od teh jih 5 zastopa interese lastnikov (predvsem države), 2 člana imenujejo zaposleni, enega pa lokalne skupnosti. Po nemški zakonodaji bi NS imel 12 članov, od katerih bi jih 6 imenovali lastniki, 3 zaposleni, 3 pa zunanji, od podjetja neodvisni sindikati. Oglejmo si pomembnejše razlike v funkcionalnosti enega drugega nadzornega sveta (A – sedanji NS: B – NS po nemški zakonodaji):
– V A nadzornem svetu ima kapital prevladujočo moč, v B pa sta moči kapitala in dela uravnoteženi. V varianti B se zato praviloma odloča na podlagi soglasja med delom in kapitalom, ne pa s preglasovanjem. Tako sprejete odločitve niso le demokratične in zato manj konfliktne, pač pa so praviloma rudi ekonomsko boljše, gledano z vidika podjetja kot tudi širših interesov družbe.
– V primeru A sindikat praktično nima vpliva na upravljavske odločitve, v primeru B pa je njegov vpliv pomemben, kar velja še predvsem za zunanje, torej od podjetja neodvisne sindikate. Rešitev B nalaga torej sindikatom, da se ukvarjajo s problemi učinkovitega gospodarjenja in svojih aktivnosti ne omejujejo zgolj na skrb za rast plač ter zadovoljive delovne pogoje. Tako delujoči sindikati prerastejo v pomemben dejavnik učinkovitega upravljanja gospodarstva na sploh.
– V primeru B lastnikom (predsedniku uprave Slovenskega državnega holdinga) ne bi prišlo na misel, da zahteva tudi sicer vprašljivo zamenjavo predsednika NS, še posebno če ta dobro dela, žerjavisti pa bi ne imeli razloga, da ustavljajo pretovor ladij.
Oglejmo si še NS SŽ. Ta ima 6 članov, od katerih 4 zastopajo interese kapitala, 2 pa interese zaposlenih. Po nemški zakonodaji bi tudi ta NS moral imeti 12 članov, torej enkrat več, kot jih ima danes, njegova struktura (razmerje kapitala proti delu) pa bi bila enaka kot v primeru LK. Tudi v tem primeru so prednosti variante B, to je nemške rešitve, več ali manj enake kot v primeru LK. smiselno pa jim je dodati še dve, čeprav sta aktualni tudi v primeru LK:
– Po varianti B je število članov NS v SŽ enkrat večje kot je dejansko danes, to pa ima poleg nekaterih slabosti (večji stroški sejnin in še kaj) tudi dve pomembni prednosti. Ena je ta, da je številčnejši NS po znanju in gospodarskih izkušnjah praviloma bogatejši, to pa je med najbolj pomembnimi dejavniki učinkovitega upravljanja. Druga prednost pa je, da je številčno močnejši NS manj primeren za razna dogovarjanja s koruptivnim pridihom, za korupcijo pa vemo, da bolj kot kar koli drugega ogroža učinkovito gospodarjenje.
– Ob varianti B bi trije člani NS, ki zastopajo zunanje, neodvisne sindikate, lahko pomembno pripomogli, da notranji sindikati ne bi zlorabljali monopolnega položaja železnic, kot je to prestavljeno omenjeni številki Dnevnika.
Osebno menim, da prikazana primerjava dveh modelov oblikovanja NS večjih gospodarskih družb prepričljivo govori v prid nemškega modela: ta je bolj demokratičen in ekonomsko bolj učinkovit od našega. Verjamem tudi, da nemški model veliko prispeva k visoki konkurenčnosti in razvitosti nemškega gospodarstva. Če to mnenje ni vprašljivo, je še kako na mestu vprašanje, zakaj se tudi pri nas pri upravljanju gospodarstva ne zgledujemo po nemških izkušnjah. Odgovor je dokaj nedvoumen: zato, ker tistim, ki pri nas dejansko (torej ne zgolj formalno) odločajo o ključnih sistemskih rešitvah, bolj ustreza to, kar že imamo; sedanja ureditev je namreč bolj naklonjena manj sposobnim, še predvsem pa omogoča pridobitništvo tudi v oblikah, ki etično in legalno veljajo za oporečne. Kako dosledno se skrbi, da se pri nas v upravljanju ne bi kaj resnega spremenilo, kaže naslednja izkušnja.
Najslabše je pri nas urejeno upravljanje državnega premoženja. Njegov pretežni del je organizacijsko vključen v Slovenski državni holding (SDH). Nadzorni svet tega velikega poslovnega sistema pa ima 5 članov, ki jih je doslej vsebinsko (formalno sicer ne) imenoval kar finančni minister. Pred približno dvema letoma sta se dve naši največji organizaciji civilne družbe (Zveza sindikatov Slovenije in Zveza društev upokojencev Slovenije) odločili, da skupno s Sintezo-koalicijo civilne družbe izvedejo nekatere konkretne aktivnosti s ciljem izboljšati upravljanje državnega premoženja. Te aktivnosti sta podprli tudi dve koalicijski stranki (SD in DESUS), njihov rezultat pa je konkreten predlog dopolnitev Zakona o SDH v delu, ki ureja upravljanje. Predlog je bil pripravljen lani spomladi in od takrat je na čakanju. In če bo njegovo sprejetje odvisno zgolj od volje sedanje koalicije, je vprašljivo, če sploh bo kdaj sprejet.
Še nekaj o sindikatih. Sam menim, da so nam močni, dobro organizirani sindikati bolj potrebni kot kdaj koli prej. Okrepilo in razširilo naj bi se tudi področje njihovega delovanja. Njihova skrb naj bi ne bile le plače in delovni pogoji delavcev, pač pa naj bi postali tudi aktiven dejavnik pri upravljanju gospodarstva in tudi drugih družbenih aktivnosti, ki jih običajno prepuščamo politiki. Taka krepitev sindikatov se zdi nujna protiutež temu, da si ključne upravljavske funkcije v družbi s pomočjo denarja vse bolj prilašča kapital, posledično pa parlamentarna demokracija vse bolj peša.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 27.1.2017