Stodnevni rok bo primeren čas, da pokažeš, da smo dobili novega, boljšega predsednika
Drago Babič je na blogu JPD objavil članek o katastrofičnih scenarijih in o vzdržnosti pokojninske blagajne ocenjeno na osnovi realnih argumentov.
G. Babič uvodoma ugotavlja, da nas razne eminentne inštitucije, kot so Evropska komisija, OECD, IMF in še kdo, strašijo, kako bomo zaradi staranja prebivalstva zašli v hude težave in naše vladne službe te trditve brez vsakega razmisleka prevzemajo kot izhodišče za nujno ukrepanje na področju pokojninskega sistema.
V članku z argumenti dokazuje, da je strašenje eminentnih inštitucij neutemeljeno in trdi, da imamo celo prostor za revalorizacijo pokojnin.
Na koncu se vpraša ali je vsem tem uglednim inštitucijam z našimi ministrstvi vred, zgolj za čim višjo kapitalsko dobičkonosnost, tudi (in predvsem) na račun osnovnega blagostanja državljanov.
Že videno pri bančni sanaciji(!).
Kitajska ima dobro razvito tržno gospodarstvo, ki ga država aktivno usmerja.
Kitajska ne pozna »zahodne« parlamentarne demokracije, državo upravlja ena stranka in voditelj pridobi oblastveni mandat zgolj za to, da skrbi za koristi ljudi, sicer se mu morajo ljudje upreti in mu mandat odvzeti.
Kitajska je razvojno danes nedvomno zelo uspešna država. Ta uspeh gre pripisati predvsem temu, da je razvila učinkovito sobivanje tržnega gospodarstva in močne države, ki se jo upravlja v skladu z interesi večine prebivalstva in z malo korupcije.
S presenečenjem spremljamo pogajanja med slovensko vlado in Evropsko komisijo. Razumemo, da vlada spoštuje zaveze, ki so jih sprejele prejšnje vlade, pa tudi, da Evropska unija lahko deluje le, če se članice držijo dogovorov, čeprav se je gospodarsko in politično stanje spremenilo. Vendar je neskončno prosjačenje slovenske vlade pri EK, s katerim naj bi odložili prisilno prodajo NLB, zgrešeno, zahteve, ki jih postavlja Evropska komisija, pa kažejo le, kako neenakopravno so obravnavane članice EU. Zato morate zahteve, da Slovenija na silo proda NLB, enostavno zavrniti. Razlogov za to je veliko.
Sklicevanje ali sprejemanje trditve, da je bil pri reševanju bank uporabljen instrument sicer prepovedane državne pomoči, je povsem nesmiselno. Ne gre za reševanje banke v privatni lasti z državno pomočjo, ampak za reševanje državne banke, ki jo država rešuje kot njen lastnik s svojim denarjem in brez pomoči, ki so jo bile deležne banke v drugih državah EU.
Omejitve poslovanja bank in grožnje s prodajo podružnic NLB v tujini so sprte z načeli tržnega gospodarstva. Na poskuse takšnega kaznovanja se je mogoče pritožiti na Evropsko sodišče; že to bi stvar zavleklo mnogo dlje od vseh rokov, za katere naj bi se dogovorili. Še bolj nenavadni so predlogi, da EK lahko po novem odlogu NLB proda kar sama.
Prodajo pod prisilo je treba zavrniti tudi zaradi neodgovorjenih vprašanj o dogajanjih ob »sanaciji« slovenskega bančnega sistema, zaradi katerih bi bilo celo prav, da Slovenija toži EK in ECB za njuno takratno sodelovanje pri izkoriščanju namerno napihnjene finančne stiske.
Znano je, da so spremembe Zakona o bančništvu, ki so jih, še preden je bilo z direktivo EU uveljavljeno načelo »bail in«, narekovali uradniki EK, kar dokazujejo dopisi med njimi in uradniki MF med 4. septembrom 2013 in 15. novembrom 2013, ko so se uradniki EK po sprejemu sprememb Zakona zahvalili za »dobre novice«.
Nejasno ostaja, kako se je po »preračunavanju« ter menjavanju ocenjevalcev kapital v bankah v dveh mesecih skrčil za 2.9 milijarde evrov in kako je mogoče, da sta bili po podatkih evropskega regulatorja bank EBA obe največji banki NLB in NKBM še avgusta 2013 kapitalsko ustrezni, decembra pa sta imeli negativen kapital. Kako je mogoče le z metodologijo opravičiti 1.5 milijardno razliko med ocenama finančne luknje dveh tujih institucij, ki jih je, da bi zagotovila nepristranskost, vsilila Evropska komisija? Kako je EK prišla do katastrofalnih številk o stanju in razvoju slovenskega gospodarstva, ko se je že kazalo njegovo okrevanje? So najprej določili številke; tolikšne, kot so bile potrebne, da so stanje v slovenskem bančništvu in gospodarstvu prikazali kot katastrofalno, kar naj bi zagotovilo poslušnost?
Še več vprašanj postavljajo »prek prsta« mikroekonomske ocene vrednosti premoženja in zavarovanj, ki so ga, prav tako na zahtevo EK, izvedle tuje institucije; kako zgrešene so bile, sta pokazala prodaja in dobički kupcev NKBM. Nadaljevanje razprodaj bank, še preden je sprejet zakon, po katerem se bo v sodnih postopkih o podrejenih obveznicah ugotovilo, kdo je solastnik bank, je prodaja »ukradenega« premoženja, ki potencialno škodo spreminja v dejansko.
Najbrž veliko od napisanega veste sami. S pismom Vas želimo le podpreti v odločitvi, da ne boste postali predsednik vlade, ki se bo v zgodovino vpisal kot predsednik, ki je Slovenijo dokončno spremenil v kolonijo, v kateri so lastniki vsega vrednega tuje multinacionalke in poštni predali. Upamo, da boste zmogli dovolj samozavesti za zavrnitev izsiljevanja in za zagovarjanje interesov države, katere predsednik vlade ste, ter da boste ohranili svoje dostojanstvo in dostojanstvo Republike Slovenije.
Koalicija civilne družbe Sinteza-KCD, 8.11.2017
Večina političnih analitikov je več mesecev razglašala te volitve za vnaprej dobljene za g Pahorja. Zmagal naj bi že v prvem krogu in to skoraj z dvotretjinsko večino. Seveda se je izkazalo, da je vsa ta »politična znanost« podobna smetani na skodelici kave: malo pomešaš, pa je ni več.
Po tej zaušnici, ki so jo volivci dali g Pahorju in volilnim analitikom, je večina teh analitikov čutila moralno potrebo za dodatne analize in pojasnila, kje so vzroki za tak nepričakovan rezultat. Mediji so zadnje dni tako polni njihovih strokovnih razlag in ocen, da so ljudem, ki nismo volili, dodatno priskutili vso zadevo. Njihova enotna ugotovitev je, da so to bile volitve z najnižjo udeležbo in zato tak rezultat. Seveda ta ugotovitev o največji abstinenci volivcev doslej ne pove ničesar, saj samo pomika vprašanje za eno stopnjo nazaj. Zdaj se glasi: zakaj pa je bila tako velika abstinenca?
Beri dalje.
J. P. Damijan nam v svojem blogu posreduje video, v katerem Berinie Sandrers utemeljuje, da je državljan resnično ekonomsko svoboden šele, ko ima na primer zagotovljeno zdravstveno varstvo.
Prava ekonomska svoboda je mogoča šele ob enakem dostopu do zdravstvenih (…) storitev
Zakonite institucije katalonskega naroda so razglasile neodvisno Katalonsko republiko.
Španska vlada trdi, da spoštuje, brani in izvaja špansko ustavo, ko s silo nastopa zoper to odločitev.
Ustava, ki v imenu večinskega naroda manjšemu zanika pravico do samoodločbe, je vsiljena, oktroirana ustava.
Kje ste tisti, ki ste glasovali za Deklaracijo ZN o pravici narodov do samoodločbe? Gospod Pahor, boste še dolgo držali fige v žepu?!
Ustava, ki omogoča večinskemu narodu, da ukine avtonomijo manjšemu narodu, in zoper legalne predstavnike njegovih institucij uvede sodni pregon, je frankistična in podobna fašističnim ustavam.
Država, ki molči ob uveljavljanju tako grobih nedemokratičnih praks v sosednji državi, ni niti suverena niti demokratična. Njeni voditelji so špekulanti in umazani politikanti.
V SINTEZI-KCD nismo spodbujali Kataloncev k razglasitvi neodvisne države, priznavali pa smo njihovo pravico do take ali drugačne odločitve. S svojo odločitvijo o neodvisni, republikanski Kataloniji, so Katalonci zavezali vse demokrate sveta, da to spoštujemo in podpremo.
Je Republika Slovenija še demokratična, suverena država? Bo njen Predsednik zmogel demokratično, moralno držo in kot državnik podprl odločitev katalonskega naroda in pozval Špansko vlado, da sede za pogajalsko mizo s predstavniki neodvisne Katalonske republike, ali pa bo razkril svoje politikantsko drobnjakarstvo, skrito za velikimi, a praznimi besedami?
Programski svet Sinteza-KCD, 28.10.2017
prof. Jože Mencinger je v objavljenem članku zapisal: Prav nerazumno početje španskih oblasti je ustvarilo stanje, v katerem je osamosvojitev postala »zasilni izhod«
Matija Radelj in Matej Francetič se ukvarjata s kvantitativnimi analizami in empiričnimi raziskavami na področju financ, gospodarstva in družbenih pojavov. V Financah sta objavila zanimiv članek o poklicnem tveganju in odgovornosti. Primerjala sta poklic slovenskega športnika in poklic slovenskega politika. Edina skupna točka obeh poklicev je igra. Medtem ko igra prvih poteka v okviru strogo določenih pravil, stalnega sodniškega nadzora, natančnih meritev in pred očmi ljudstva, drugi igrajo v popolni megli, brez nadzora ter brez opredeljene kakovosti in učinkovitosti. Odgovornost in kompetence enih in drugih so zato svetlobna leta narazen. Športniki vseskozi nosijo naprodaj svojo kožo, politiki pa raje tvegajo na tuj račun. Sprejemanje tveganj in odgovornosti sta v asimetriji.
Tako različen odnos do poklicnih tveganj, odgovornosti in poklicne etike, kot je to v primeru športnikov in politikov, ljudje zaznajo in intuitivno ločijo. Ploskajo tistim, katerih rezultati so očitni, široko prepoznavni in merljivi.