Ena od bolj »čvrstih« potez slovenskega nacionalnega karakterja je nedvomno naš skoraj malikovalski odnos do lastne nepremične. Praktično ni družbe, vsaj tako razvite ne, kot je navsezadnje naša, v kateri bi imeli državljani v osebni lasti tolikšen delež hiš in stanovanj.
Država in »drobni oblastniki« to strast do lastnine pogosto izkoriščajo za razne manipulacije, zato je to področje še danes pravno slabo in obenem pre-regulirano področje. Posledica tega so pogosti mejni spori in med sosedski nesporazumi, ki se praviloma razraščajo do nasilja, sodni spori pa se vlečejo desetletje in več. Ljudska modrost je že davno ugotovila, da ima zemlja korenine do pekla. Skratka, rajski vrt za odvetnike.
Sociološko bi temu rekli specifična oblika oblastnega nasilja, stopnjevana z neurejeno zakonodajo uporabe prostora, ki jo tudi novelacija gradbene zakonodaje v letu 2017 ni ustrezno rešila.
Na SINTEZO-KCD smo nedavno prejeli eno od pisem, ki te razmere plastično ilustrirajo, zato pismo objavljamo v celoti. Predvsem naj služi državi, ki mora bolje usposobiti uradnike, saj bomo brez načelne etične trdnosti, samo nazadovali.
Pridobitev gradbenega dovoljenja z zapleti brez meja
Z življenjskimi prihranki po 40 letih neprekinjenega dela sva se s soprogo odločila kupiti parcelo na prelepem Krasu, gradbeno parcelo seveda, na kateri bi zgradila hiško, ki bi jo uživala do takrat. Lepa sončna lega v vasi oziroma od glavne vaške ceste umaknjeno na rob vasi cca 150 m po občinski cesti javnega značaja, cesti po kateri so vaščani od nekdaj hodili, se vozili s traktorji, avti, kolesi, le ta cesta pa je izvirni greh vseh težav, katerim smo priča v tem pisanju.
Prodajalec, prejšnji lastnik zemljišča, je leta 2013 v postopku spremenil namembnost zemljišča iz kmetijskega v »stavbno zemljišče«, in takšno po naših pojmovanjih zazidljivo parcelo sva tudi kupila po notarski pogodbi s prilogo, ki dokazuje, da je parcela na zazidalnem območju.
Že kmalu po nakupu pa nama pride na ušesa, da je tam neka težava glede dostopne poti, oziroma da sta dva soseda, ki bivata ob tej dostopni cesti, izrazila zaskrbljenost zaradi hrupa,, ki bi ga povzročila gradnja novih hiš, tresljajev ki bi jih povzročili kamioni ipd, in tako na upravni enoti vložila pritožbo, ki pa je povzročila pravo razdejanje in je top tema vseh zaposlenih na upravni enoti, kot sem lahko razumel, saj so vsi takoj poznali primer.
Projektantka nama je v kratkem času po nakupu na osnovi najinega naročila že izdelala idejni načrt upoštevajoč zahteve za to področje – urbanistični plan, z dokumentacijo je stopila na upravno enoto z namenom pridobitve soglasij ter v nadaljevanju vložiti za gradbeno dovoljenje in tako naprej kot naj bi zadeve tekle. Na upravni enoti pa je bila gladko zavrnjena, češ da nima smisla vložiti ničesar, da za to področje poteka sprememba podrobnega prostorskega načrta in da bi bilo tako ali tako zavrnjeno.
Najlažje je ustno zavrniti, da ni potrebno pisati in da ni pisnih sledi oziroma dokazil.
Da bi izvedel, kaj je zares v ozadju, se pred nekaj dnevi zglasim na upravni enoti, da bi slišal iz prve roke v čem je težava, da bi izvedel kako stvari potekajo in ne nazadnje kdaj lahko pričakujeva gradbeno dovoljenje. Stopim v inštitucijo, ki je odprta za pomoč občanom v takšne in drugačne namene, kjer so poklicani strokovnjaki, ki mi bodo pomagali, saj takšnih zadev brez njih ni možno urediti in prav zato so oni tam, tja stopim z občutkom, tu so ljudje, ki jih pa sedaj potrebujem in mi bodo z veseljem pomagali.
In kaj doživim. Ne samo da sem naletel na neprijaznost, odgovori, ki sem jih dobil, so mi ubili ves optimizem, da bi dobil gradbeno dovoljenje v doglednem času. Izvem, da je ta pritožba povzročila spremembo podrobnega prostorskega načrta, po kateri naj bi se izvedla nova dostopna pot, pristop iz povsem druge strani, potekala naj bi mimo pokopališča ?? Za lažjo predstavo bralcu, v primerjavi s potekom sedanje dostopne poti bi na ta način potekala tako, kot bi z levo roko okoli riti segel v desni žep, to pomeni neprimerno daljšo pot in večje stroške za izvedbo celotne infrastrukture v primerjavi z razdaljo po sedanji obstoječi trasi, cesti v javno dobro. Vse to bo obremenilo občinski proračun do te mere, da je logično pričakovati, da se bo zadeva zavlekla v nedogled verjetno že zaradi samega nesoglasja pri sprejemu odločitve za takšno spremembo in ker denarja za izvedbo takšne infrastrukture v majhni vasi občina verjetno ni zajela v letni plan.
V razgovoru z uradnico ob moji uporabi besede »stavbno zemljišče«, kar jaz razumem kot zazidljiva parcela, me gospa odločno popravi, češ da to ne pomeni, da je parcela zazidljiva, da je to povsem nekaj drugega!? V nadaljevanju na moje vprašanje, ali to pomeni, oziroma ali mi hoče reči, da se lahko zgodi, da gradbeno dovoljenje sploh ne dobim, mi le to potrdi. (Uradni list: »Nezazidano stavbno zemljišče je zemljiška parcela na območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov.«) Na moje negodovanje, da sem gradnjo planiral že v letošnjem letu in da mi vse to resno ogroža plane, pa odgovori »to, da ste vi tako planirali, je pa vaš problem«. V nekem trenutku gospa omeni, da občina celo spodbuja, da bi se mlade družine selile nazaj v vas, no in tu pomislim, »na pa še prestar sem«. Še ta udarec.
Od prijaznosti in ustrežljivosti nič. Bil sem le zmeden. Torej v tej trgovini nisem dobil nič, še več, rečeno mi je bilo, da nikoli niti ne bom dobil. To je približno tako kot, da bi šel v Mercator in ne bi dobil ne mleka ne kruha, še manj pršuta, povedali bi mi, da pri njih tega ne dobim in naj nikar tja več ne hodim. V takem primeru bi stopil v sosednjo konkurenčno trgovino, kjer bi bil prijazno postrežen in dobil vse.
Kaj pa je človeku storiti v opisanem primeru(?) V Avstriji teh zadev za Slovenijo ne morem urejati. A bojda se pri njih te zadeve urejajo zelo hitro in uradniki so predvsem prijazni.
Naj povem še to, da sva parcelo kupila od starejšega gospoda, človeka vrednega vsega spoštovanja, je uglajen in ustrežljiv, vedno pripravljen pomagati. Je človek, ki deluje na način, da lepa beseda lepo mesto najde. V tej zadevi, ko si prizadeva, da bi se odprto vprašanje glede dostopne ceste hitro uredilo, je razočaran spoznal, da povsod in vedno temu ni tako, da mu nekateri iz nevoščljivosti otežujejo njegovo delo v prizadevanjih, da bi se vprašanje poti razčistilo. Vidno razočaran, ko govori o vseh peripetijah v zvezi z zgoraj navedenim, je že nekoliko obupal. Bojim se, da mu to še dodatno najeda njegovo že tako šibko zdravje. Včasih so si ljudje solidarno z veliko mero prijateljstva celo med sabo pomagali pri gradnji hiš, in danes, no danes bi sosed storil vse, da bi sosedu preprečil gradnjo.
Najbolj moteče pri vsem tem je to, da vaščana, ki živita v hišah, katere so se prav tako enkrat gradile, danes gradnji tako močno nasprotujeta zaradi ropota. Moti jih tako močno, da sta se pritožila in s tem zavrla pridobitev gradbenega oziroma gradbenih dovoljenj, da sta s tem dejanjem povzročila dodatno nepotrebno delo upravni enoti in celo ministrstvu za okolje in prostor. In še posebej moteče je, da je upravna enota takšno nerazumljivo pritožbo sprejela kot primeren argument za zaviranje postopka pridobitve gradbenega dovoljenja za gradnjo na stavbnem zemljišču, do katerega vodi občinska cesta javnega značaja.
Ob prehodu is sredinske vaške ceste na predmetno cesto je prehod na samem začetku res ozek, na eni strani je hiša prvega pritožnika, na drugi pa mejni zid lastnika hiše drugega pritožnika. Upravna enota bi se morala prej vprašati, kdo pri gradnji hiše oziroma mejnega zidu ni upošteval odmika javne ceste, namesto da sedaj razmišlja, kako in kje izvesti novo cesto.
Ko kot državljan te lepe in prijazne dežele sešteješ vse negativno, kar je opisano v tem primeru, se vprašaš, ali je ta dežela res tako lepa in prijazna ljudem, ali je ostala samo še lepa.
Razočarani prebivalec te lepe dežele, JJ