Politična stranka je biznis. Slovenija je majhna državica. Stranko lahko ustanovi že malce večja družina z razvejano socialno mrežo prijateljev. 200 podpisov je potrebnih in že poimenujete novo stranko s svojim imenom in priimkom ter pridevkom »lista«,« moder« ipd. Če pridete do tu ste že uspeli. Postanete izven parlamentarna stranka in država do vas v imenu demokracije razveže mošnjiček. Pridobili ste si vstopnico in pomembnost.
1,6 milijonov volivcev imamo v RS, a na volišča jih prihaja le približno polovica. Za vstop v parlament – in s tem do odločanja v našem imenu – zadostuje 4% ali 32.000 glasov. Držite pesti, da marsikateri volivec pride na volišče brez očal ali pa sploh ne ve kaj tam počne in ne pozna ne vas, ne drugih imen z volilne liste. Če imate polno in blago zveneče ime, ki gre v ušesa in ste vsaj povprečnega videza, imate že kar precej možnosti, da pridete v parlament.
Filmi režiserja Coste Gavrasa in Pričevalci na RTV SLO 1 nam odstirajo pogled, kako se je imenovalo funkcionarje v zmagovitih povojnih revolucionarnih režimih. Mladega revolucionarja pokliče strankarski komite in ga postavi na mesto ministra za področje o katerem se mu niti ne sanja, z napotilom: »Znajdi se!« Natanko takšen način kadrovanja imajo politične stranke še danes.
Živimo v poosebljeni strankokraciji katere namen je prigrabiti čim večji kos ostanka državne pogače zase oz. za svojo stranko, ki se skorajda praviloma ponaša z vašim imenom. V državi premoremo le še malo premoženja, a ritualni obredi političnih strank ostajajo enaki.
Mesto premierja vedno pripada predsedniku zmagovite politične stranke. Predsedniki koalicijskih strank morajo biti ministri, da ne bi nagajali in metali polen pod noge. Da imajo mir pri plenjenju svojega ministrskega fevda morajo marsikaj postoriti skupaj na ravni vlade npr; iz procesa odločanja umakniti strokovnjake posameznih področjih, ki vedo, kako bi morali procesi potekati ; imenovati več komisij na ministrstvih in formirati medresorske komisije z lojalnimi političnimi kadri; med komisijami zabrisati vse meje pristojnosti in odgovornosti; najeti zunanjo svetovalno ali revizorsko podjetje, ki za plačilo vedno izdela strokovno mnenje, ki je všeč naročniku – plačniku.
Ko je to postorjeno se legalna gostija plenjenja lahko prične. No, včasih je potrebno prej še sprejeti kakšen zakon v DZ, kar ne predstavlja nobene ovire. Tako je bilo leta 2013 po bankah, tako je danes pri nabavi mask in ventilatorjev.
Če preletimo, kdo vse je bil premier v RS vidimo, da je paleta široka; od zgodovinarja in geografa do dr. in mag. ekonomije, politologa, dr. prava, igralca in obramboslovca. Še bolj zanimiv je pregled zasedbe ministrskih mest, ki jih je kar precej. Tu prednjačijo predavatelji fakultet, ki se sprehajajo med profesuro in ministrskim položajem tako, kot potniki na podzemni železnici. Ko postane vroče odstopijo in se vrnejo k svojemu mandarinskemu delu na fakulteti, ki je v domeni njihove rezervacije. Kljub včasih zelo čudnim ukrepom cena dr.-ex-ministra po vrnitvi z ministrskega položaja na fakulteto samo še zraste.
Pri imenovanju fakultetnih kadrov na ministrske položaje delajo vsi napačne ocene o sposobnostih imenovanih. Predavati študentom, poznati teorijo in risati diagrame na podlagi podatkov izvršenih dejstev je nekaj povsem drugega, kot operativno izvajanje in vodenje ministrstva, ko skoraj nobena naloga ali nastala situacija ni zapisana v učbenikih. Posledično živimo v neuspešni državi.
Imamo pravna orodja proti tistim, ki oškodujejo državo in državljane, a jih zavestno ne uporabljamo. Če pa že uporabimo pravno sredstvo, je njegova izbira garant za neuspeh. Zakaj?
Kazenski zakonik zahteva od tožnika, da povzročitelju oškodovanja dokaže naklep in prejeto korist, kar je skorajda nemogoče.
V civilno odškodninski tožbi OZ in ZGD zahtevata le dokaz o višini povzročene škode in kdo je povzročitelj, ki je dolžan škodo povrniti.
Malokdaj se v državni upravi ali javnih gospodarskih družbah odločajo za tožbo proti tistim, ki so državi ali gospodarski družbi povzročili škodo. V primeru korektne in dosledne raziskave bi tožniki našli same sebe v luči plenilca ali vlogi strokovnjaka, ki ne ve in molči. Zato sledi namerna raba neprimernega pravnega sredstva. Vložena tožba po KZ je sodno zavržena ali zastara. Volk cel in koza še malce bolj obžrta.
Problem, ki ga imamo v Sloveniji je vse bolj očitna neverodostojnost vseh političnih strank. Ko premier, kot predsednik neke stranke, sprejema škodljive odločitve, to kompromitira celotno stranko. Ko se ista zgodba brez posledic ponovi nasprotni politični opciji povprečni državljani nehamo hoditi na volišča.
Kaj bi bilo potrebno storiti, da se zaupanje državljanov obrne v pozitivno smer?
Noben predsednik politične stranke ne bi smel postati premier ali minister. To še posebno velja za majhne države, ki jih politično obvladuje strankokracija. Mesto premierja in ministrov je strokovno. Zaradi takega določila stranke ne bi več vztrajale pri tako velikem številu ministrov in ministrstev, kot jih imamo zdaj.
Stranka, ki zmaga na volitvah imenuje premierja, ta pa ekipo ministrov, ki jih sam tudi odstavlja. DZ tako pridobi na moči in suverenosti nasproti izvršni veji, ki jo predstavlja vlada. Pametna stranka imenuje strokovnega premierja iz gospodarskega sektorja, ki prispeva največ k BDP države. Takšno osebo je potrebno plačati najmanj s trikratnikom njegove plače, ki jo je imel v gospodarstvu, ter mu po prenehanju funkcije zagotoviti življenjske pogoje, zaradi katerih mu ni potrebno iskati druge službe. Isto velja za ministrski zbor, ki lahko šteje od 6-8 ministrov.
Politične stranke premierja in ministre nadzorujejo glede spoštovanja zakonodaje in uspešnosti države. V primeru, da kateri od njih oškoduje državo verjamem, da so politične stranke dovolj močne, da bodo proti taki osebi izpeljale odškodninsko oz. kazensko tožbo. Tudi v primeru nepravilnosti ministra ali premierja nobena od političnih strank ne bo izpadla, kot koruptivna ali sokriva za dejanja oškodovanja.
Če vprašate, kaj v takem sistemu počno politične stranke je odgovor: » Veliko v korist državljanov in države.« Npr. UTD je politična odločitev, izbira kakšno energetsko oskrbo bomo razvijali v Sloveniji, ali bomo vzpostaviti novo domačo bančno industrijo, letalstvo, prehrambno industrijo itd…To so politične odločitve.
Najpomembneje je, da nas državljane politične stranke prepričajo, da delujejo enotno za dobrobit Slovenije in so verodostojne, ne pa da so vazali tujega kapitala ter v svoji šibkosti in nesposobnosti ropajo domače investitorje in lastno državo, kot se to od leta 1991 dalje permanentno dogaja
Predlagani sistem deluje v Švici in je zelo uspešen. KZ jim ni potrebno uveljavljati, ker premier in ministri delajo visoko strokovno v korist vseh državljanov in države. S tem dajejo zgled vsem zaposlenim v javni upravi.
Pri nas imamo sistem, ki centralizira in združuje politično odločanje skupaj z izvršilno funkcijo v roke strankokracije t.j. posameznih liderjev strank, brez kakršnega koli nadzora državljanov- volivcev.
Zato dajem glas:
1)Za spremembo družbenega sistema. 2)Za ločitev državljanske politične volje, ki se preko političnih strank odloča v DZ od strokovnih nalog vodenja vlade, ki ima izvršilno funkcijo. 3)Za ustavno prepoved imenovanja vodilnih funkcionarjev političnih strank na izvršilno strokovno mesto v vladi t. j.; ministrskega predsednika, ministra ali sekretarja v vlade.
V prispevku so objavljena osebna stališča avtorja, Borisa Jazbeca – prejeto: 2.6.2020

Pismo dostavljeno 5. junija 2020

V SINTEZI-KCD ocenjujemo, da se gospodarsko-politična situacija v Sloveniji hitro poslabšuje. Število podjetij, ki so v velikih težavah, narašča, povečuje se število brezposelnih in državljanov na robu revščine, hitro pada zaupanje državljanov v politične stranke in institucije države. Javno nezadovoljstvo, ki ga izraža vse več ljudi, narašča, pri tem pa je tudi vse več znakov, da bo na te proteste sedanja vlada odgovorila s pravnim nasiljem, kot ga v samostojni Sloveniji ne pomnimo. To bi (bo) situacijo samo poslabšalo in pričakovati moramo, da bo pravnemu sledilo fizično nasilje in politična nestabilnost.
Prepričani smo, da je eden glavnih razlogov za naraščajočo gospodarsko in politično nestabilnost nekompetenten DZ, ki je produkt neustreznega volilnega sistema. To postaja toliko očitneje, od kar v DZ deluje nekakšna interna »borza nenačelnih prestopov«. V teh razmerah ocenjujemo, da je mešetarjenje strank za zgolj kozmetične popravke tega sistema zgodovinska napaka, ki bo nastopajočo krizo samo poglobila in podaljšala. Če kdaj, potem zdaj, še pred naslednjimi volitvami, nujno potrebujemo temeljito demokratično prenovo volilnega sistema, ki bo ponovno odprla vrata kompetentnim strokovnjakom z državniško integriteto. Očitno je namreč, da je sedanja politična nomenklatura, tako leva kot desna, izčrpana, brez razvojnih vizij in elana. V njej se že desetletja ni uveljavil noben državnik. Seveda pa politične stranke (deloma pa tudi poslanci) temu nasprotujejo, saj bi to omejilo njihove možnosti manipuliranja z volivci.
Mešetarjenje in kupčkanje političnih strank glede spremembe volilne zakonodaje lahko preseže samo Vaša odločna akcija in avtoriteta. S tako pobudo se na Vas obračamo že četrtič v zadnjih mesecih. Zakaj? Ker smo tudi v SINTEZI-KCD, tako kot vse večja večina državljanov Slovenije, prepričani, da je to naloga Predsednika države. Če Predsednik v taki situaciji vsesplošnega nezaupanja v politične stranke njihovega sprenevedanje ne preseka, če misli, da to ni potrebno ali da tega ne zmore, potem svoje zgodovinske naloge in obveznosti ni opravil.
Ankete kažejo, da je preko 80 % vprašanih državljanov prepričanih, da je volilni sistem slab in neustrezen. Tega glasu državljanov politične stranke nočejo slišati. Na katero stran se boste postavili Vi, g. Predsednik? Na stran svojih državljanov ali na stran diktature političnih strank, torej strankokracije? In kaj ostane državljanom, ki jim je politika ukinila možnost referenduma, se polastila medijev in zlorablja pravni sistem in organe pregona zoper osnovne pravice državljanov, njihovega legitimnega mnenja pa ne želi ne slišati ne upoštevati? Protesti in državljanska nepokorščina. Ali še kaj več?
Zadnjo rešitev vidimo v takojšnji ustanovitvi »Nacionalnega sveta za demokratizacijo«, katerega jedro bi sestavljali strokovnjaki in drugi predstavniki civilne družbe, ne predstavniki političnih strank. Samo takemu gremiju lahko zaupamo, da bo pripravil predlog nove volilne zakonodaje, ki bo presegala parcialne in pritlehne interese obstoječih političnih strank po vladanju, po oblasti zaradi oblasti same. Še najbolje pa bi bilo, da bi mu tako delo omogočili z vzpostavitvijo začasne »tehnične vlade«. Slovenci potrebujemo in zaslužimo odgovorno upravljanje države in skupnega; tega od sedanje vlade zaradi njene primarne usmerjenosti na ideologijo in »zgodovinsko maščevanje« ne moremo pričakovati, zamenjava te z neko enako nekompetentno drugo vlado pa tudi ničesar ne rešuje. Demokratska prenova volilne zakonodaje je zato nujna, saj načrtovani kozmetični popravki sedanje prav gotovo ne bodo ne zagotovili ne omogočili uspešnega razvoja Slovenije.
Spoštovani g. Predsednik, nujno Vas prosimo za (krajši) sestanek, na katerem bi Vam lahko podrobneje predstavili idejo Nacionalnega sveta in argumente zanjo. Za razumevanje se Vam vnaprej zahvaljujemo in pričakujemo Vaš skorajšnji odgovor.

Franček Drenovec je več kot trideset let delal v Banki Slovenije. Sam pravi, da je imel privilegij spremljati neoliberalno osvajanje Slovenije s same prve frontne črte. Del te zanimive izkušnje in zapažanj je tudi zapisal.
Nekaj komentarjev članov Programskega sveta:
»Gradivo je neprecenljive vrednosti…«
»Odličen tekst odličnega strokovnjaka…«
»…njegova strokovnost, izkušnje in resnicoljubnost, pokažejo vso bedo države v kateri živimo. Če razumeš, te dobesedno sesuje, a tudi kliče po delovanju…«
»…izvrstna analiza (slovenskega) finančnega neoliberalizma…«
»Vau, hud, hud tekst… Neskončna škoda bi bila, da ostane v predalu…«
»Hvala za prispevek. Ker sem bil tudi sam član Sveta BS, bi ga na nekaj mestih še dopolnil. Ne razumem pa Frančka, zakaj prispevek ni za objavo … V njem je splošni publiki veliko neznanega, vendar je vse, kar piše dejansko res in vredno spomina, posebno v časih kakršne imamo.«
Po dolgem razmisleku, je Franček dal soglasje k objavi tega izjemno dragocenega gradiva.

PRISPEVEK K POJASNJEVANJU SLOVENSKEGA NEOLIBERALIZMA

KOLUMNA ALENKE PUHAR – LJUBITELJI LENINIZMA 

»V polemiki med gospo A. Puharjevo in g. Kavčičem sem prizadet, ko berem, kako se nekateri žogajo z našo lastno zgodovino«, zapiše Emil Milan Pintar in nadaljuje:

Z zanimanjem spremljam polemiko med A. Puharjevo in J. Kavčičem. Ne želim biti razsodnik v tem sporu, predvsem zato ne, ker sem vse bolj prepričan, da je že od vsega začetka popolnoma zgrešen.
V svojem prispevku bi želel opozoriti le na dve veliki napaki, ki povsem diskreditirata tako izhodiščne ideje gospe Puharjeve kot vso njeno nadaljnjo polemiko.
Prva od teh napak je njen zgodovinski redukcionizem, ko govori o leninizmu. Razumeti leninizem kot stalinizem in tega povezovati nazaj s komunizmom ali celo marksizmom, je približno tako, kot bi krščanstvo reducirali na španske genocide južnoameriških Indijancev, roparske pohode, imenovane križarske vojne in ku-klux-klan. Ali muslimanstvo na zločine Isisa.
Komunizem kot politična teorija marksizma je bil, zgodovinsko gledano, političen odgovor na podivjani kapitalizem. Je bistveno prispeval k razvoju ideje meščanske social-demokracije in modela parlamentarne večstrankarske demokracije. Pravzaprav ne on sam, temveč strah pred njim. Ne pred komunizmom stalinističnega tipa, ta se je razvil kasneje, temveč pred idejami, ki leže v njegovi osnovi: podržavljanjem (točneje: podružbljenjem) proizvajalnih sil in »diktaturo proletariata«.
Govoriti o komunizmu brez zavedanja te njegove zgodovinske vloge pomeni, da ne razumemo, da je komunizem nastal kot pozitiven pol razvoja podivjanega kapitala v fašizem. V tem smislu tudi danes ni mrtev; živ in aktualen je toliko, kot je so vztrajni poskusi kapitalizma, da se razvije v fašizem. Sanders je v ZDA aktualen toliko bolj, kolikor bolj postaja aktualna politika Trumpa fašistična. Očitati nekaterim novinarjem danes pri nas »komunistično navezanost« pomeni eo ipso spoznanje (priznanje), da se tudi pri nas vse hitreje obnavljajo fašistične ideje – od Primčeve zgodbe, kako gradi »butaro« (»fasio«), do Janševe ksenofobije in Hojsovih poskusov vzpostavitve »velikega brata« ali preganjanja protestnikov zaradi pisanja s kredo po asfaltu. To JE fašizem in naš prosvetljeni zunanji minister ga je s svojim napadom na medije javno priznal.
Druga velika napaka pa je Alenkino neuspešno prikrivano sovraštvo, ki veje iz vsake njene misli o slovenski polpretekli zgodovini ali npr. o Kardelju. Kardelj je zapustil v slovenski politični teorijo globoko brazdo, kljub njegovemu neposrečenemu poskusu, da razvije nekakšno »neposredno demokracijo« brez klasičnih političnih strank. Prepričan sem, da se bodo k tej njegovi misli teoretiki političnih sistemov še vračali, toliko bolj, kolikor bolj nas bo dušila strankokracija, ta »anonimna kolektivna partijska diktatura«, ki se danes v Sloveniji vse bolj uveljavlja kot teoretska podlaga zgrešenega in razvojno neuspešnega političnega sistema. Janšizem je samo njegova dnevna forma, prav lepo pa je udomljena tudi na »levici«.
Kdor tega ne razume, pomeni, da na vse skupaj gleda z žabje perspektive, da je sam premajhen, da bi razumel filozofske podlage Kardeljevih utopičnih (?) poskusov na eni strani in naše strankokracije na drugi. Pri tem naj poudarim, da meni osebno kakšne posebne ljubezni do Kardelja ne morete očitati, saj je prav moje nestrinjanje z njim bila ena od podlag moje izključitve iz ZKS v začetku 70-tih let: obtožen sem bil namreč »social-demokratizma«, ki ga še danes odkrito priznavam.
Vendar to ni in ne more biti podlaga za nekakšno »zgodovinsko sovraštvo«. Nasprotno, prepričan sem, da je skrajni čas, da polpreteklo zgodovino nehamo sovražiti, jo neprestano »popravljati«, ponarejati, jo klicati na pomoč kot podlago za svoje sedanje politične neumnosti, ideološke delitve, celo »zgodovinsko maščevanje« – vse tisto, s čemer je obremenjen dobršen del Janševe ekipe.
Zgodovino naroda je treba sprejeti takšno, kot pač je. V njej moramo prepoznati poskuse takratnih ljudi, zlasti teoretikov, kot je bil Kardelj, in politikov tistega časa, da v skladu s svojim dometom in prepričanjem odgovorijo na izzive svojega časa (ne našega!), ne glede na to, ali so nam danes všeč ali ne. Kritika zgodovine iz foteljev sedanjosti je pravzaprav umazano delo in ničeva samohvala.
Dokler na našo pol-preteklo zgodovino ne moremo gledati kot na (pomemben) del svoje zgodovine, nismo narod. Smo plemenska horda, nesposobna upravljati lastno državo. Res pa je, da moramo to zgodovino in vse akterje v njej še de-mistificirati. O Kardelju moramo govoriti kot o teoretiku in državniku, ne kot o nekakšni korifeji nekakšnega jugo-komunizma.
In če tega ne zmorete, raje ne netite novih prepirov, ker v njih samo razkrivate, komu, katerim idejam danes služite.
Emil Milan Pintar

V Sloveniji je demokracija izrazito oslabljena, upravljanje države pa vse manj učinkovito. Sanacija tega stanja bi morala biti prednostni cilj vseh dobro mislečih državljanov. Kaj je treba izvesti, se dokaj dobro ve. Potrebne so predvsem tri sistemske spremembe: – po nemškem vzoru prenoviti volilni sistem; – po švicarskem vzoru uzakoniti model oblikovanja vlade; – po vzoru skandinavskih držav omejiti politiko pri kadrovanju v javnem sektorju in v podjetjih v državni lasti.

Kako to izvesti je zahtevnejši del, saj so za aktualno politiko te ali podobne spremembe nesprejemljive. Izvedlo se jih bo lahko le tako, da se zanje odločno zavzame dobro organizirana civilna družba.

V spodnjem zapisu g. Cetinski dilemo nazorno predstavi.

Komentar z gornjim naslovom je pripravil Tej Gonza, Dnevnikov Objektiv pa ga je objavil v soboto 30.maja 2020. Avtor obravnava v njem predvsem vlogo, ki jo ima neoliberalizem v sodobni državi. Slednje zadeva tudi našo državo in ker gre za aktualen problem, ga želim v naslednjih vrsticah osvetliti še z nekaterih vidikov.
Najprej o tem, kaj naj bi bilo značilno za neoliberalno državo. Po mojem razumevanju predvsem dvoje; enkrat to, da neoliberalna država splošne koristi družbe nedopustno podreja interesom kapitala, drugič pa to, da se jo slabo upravlja, zaradi česar je večina njenega prebivalstva dodatno prizadeta. Neoliberalna država sicer ohranja formalno parlamentarno demokracijo, vendar ta po vsebini ne deluje dobro. Vzrokov za to je več. Ključen je ta, da pri upravljanju države vse bolj prevladujejo neoliberalne vrednote (pohlep, nepoštenost, laž, klientelizem, korupcija, zavračanje solidarnosti,..), njihov vpliv pa se odraža v neučinkovitosti modela upravljanja države, ki ga sicer uporablja večina držav s parlamentarno demokracijo. Ta model pozna tri veje oblasti: zakonodajno (parlament), izvršno (vlada) in sodno, o njihovih neoliberalnih značilnostih, tudi pri nas, pa naslednje:

Neoliberalizem ni v enaki meri prizadel vseh držav s parlamentarno demokracijo. Od evropskih držav so manj prizadete predvsem skandinavske države, bolj pa države evropskega juga, torej tudi Slovenija. Te razlike pa niso klimatsko pogojene, pač pa so bolj posledica razlik v prevladujoči družbeni etiki: neoliberalna in protestantska etika sta si namreč zelo narazen in zato  neoliberalizem v protestantskih državah slabše uspeva. Tudi Nemčija je slej ko prej prav zato z neoliberalizmom manj okužena kot naša država, za kar ima nedvomno zasluge tudi njena dolgoletna predsednica vlade – hčerka protestantskega pastorja.

Neoliberalna država deluje, kot rečeno, prednostno v korist kapitala, njena skromna upravljavska učinkovitost pa državi zmanjšuje mednarodno konkurenčnost. To seveda kapitalu ne ustreza. Se mu pa kot izhod iz te zadrege nudi zadovoljiva rešitev: upravljavsko neučinkovito demokracijo nadomestiti z bolj učinkovitim avtoritarnim vodenjem države. V nekaterih od evropskih držav se te spremembe že dogajajo, še več pa se jih obeta povsod tam, kjer ne bodo uspeli pravočasno sanirati z neoliberalizmom okužene demokracije.

Gornje velja tudi za Slovenijo, saj je naša demokracija izrazito oslabljena in upravljavsko vse manj učinkovita. Njena sanacija bi zato morala biti prednostni cilj vseh dobro mislečih državljanov. Kako jo izvesti, se dokaj dobro ve. Potrebne so namreč predvsem tri sistemske spremembe: po nemškem vzoru prenoviti volilni sistem; po švicarskem vzoru uzakoniti model oblikovanja vlade (tehnična vlada, podprta z veliko koalicijo); po vzoru skandinavskih držav omejiti politiko pri ključnem kadrovanju v javnem sektorju in v podjetjih v državni lasti. Za aktualno politiko so te ali podobne spremembe seveda nesprejemljive in izvedlo se jih bo lahko le tako, da se zanje odločno zavzame dobro organizirana civilna družba.

Andrej Cetinski, Sinteza, 1.6.2020

– satira –
V politiki velja osnovno pravilo, da, če sešteješ ena in ena, dobiš tri – ali nič. To enostavno pravilo velja tudi za višjeredne operacije, ko moraš nekatere stvari seštevati pod črto največjega skupnega imenovalca ali v oklepajih.

Naj pojasnim to na primerih. Ko je g. Marjan Šarec po letu dni medlega vladanja seštel predsednike SD, SMC in Desusa, je namesto štiri – dobil nič. Ali drugi primer: ko bo jeseni ga. Pivčeva seštela težo poslancev svoje stranke pod črto SDS, bo prav tako dobila nič. Pričakujemo torej lahko, da jo čaka podobna karma, kot je doletela g. Šarca.
G. Počivalšku se je to že zgodilo: dobro vodena Tarča je povsem izničila njegove delnice. Pozicijo bi lahko ponovno okrepil, če bi sprejel ponujeno opcijo in prestopil v SDS. Vendar tega ne more storiti, ker bi to pomenilo konec SMC, vlada g. Janše pa bi postala manjšinska, česar si ta seveda ne želi. Zato je ta ponudba zgolj opcijska, ki pa odpira še ena stranska vrata za operacijo pod črto: prestop celotne SMC v SDS. Temu se sicer reče v politiki »uspešna združitev«, ki praviloma pomeni konec pridružene stranke. Kar v tem primeru sicer ne bi pomenilo veliko, ker stranka SMC obstoji samo še virtualno, kot seštevek glasov njihovih poslancev v DZ. Tu smo torej priče zanimivega fenomena, ki celo v politiki ni prav pogost: da imamo v DZ stranko, ki je ni.
In zdaj k bistvu stvari. V Sobotni prilogi »Dela« je g. Ali Žerdin objavil zelo dober članek, ki ostaja mnogim nerazumljiv, ker je večino povedanega med vrsticami. Ključ do razumevanja tega »med vrsticami povedanega« pa je članek, točneje, celostranski intervju z g. Stojanom Petričem v torkovem »Delu«. Tudi tega je treba brati med vrsticami, ključ za njegovo razumevanje pa je na drugi strani »Dela«, v pomenljivem naslovu drugega članka: »Slovenci bi v politiki spet radi videli nov obraz«. In zdaj seštejte ena in ena: g. Žerdin je razkril novo socialno dinamiko v političnem dogajanju pod črto sedanje vlade in napovedal uspešno povezovanje iskalcev alternativ, g. Petrič pa se je z zgolj rahlo zadrego samo-promocijsko razkril kot potencialni kandidat za alternativnega mandatarja SEDANJI ZBLOJENI Janševi vladi. In smo dobili tri!
Seveda, če rezultat ne bo spet – nič. V našem sedanjem političnem sistemu, strankokraciji, so vlade lahko samo koalicijske, ne glede, ali so večinske ali manjšinske. G. Petriča, ki ima za samo-promocijo na razpolago lasten časopis, »Delo«, čaka zato skoraj nemogoča seštevanka: seštevati bi se moral s strankami, ki so ravnokar zaradi svojih egoističnih refleksov zapravile Šarčevo (in svojo) vlado: z SD, SMC in Desusom. Bi bile te stranke v »drugem zakonu« razsodnejše? Izkušnje z Desusom kažejo, da ne. Lahko bi sicer poskušal kombinirati z NSI, kolikor jo bo ostalo po njeni drugi avanturi z Janšo (prvo je komaj preživela!), toda tudi g. Tonin kot minister Janševe vlade ne kaže podobe odraslega politika in verodostojnega partnerja.
Vse to g. Petrič ve in mi, volivci, vemo, da ve in da ve celo, da mi vemo, da ve. Zato bo verjetno poskušal odpreti drugačno pot svojega političnega seštevanja: namesto klasične politične aritmetike seštevanja političnega vpliva potencialnih koalicijskih strank bo uporabil sferno trigonometrijo, kjer je seštevek kotov v koalicijskem trikotniku 270 in ne 180 stopinj. To pomeni, da bo poskusil oblikovati koalicijo brez političnih strank, torej (začasno) TEHNIČNO VLADO. Toda tudi tako vlado bi morali potrditi sedanji poslanci in vsi zdaj že vemo (tudi on ve, itd.), kakšni so in kakšna je cena vsakega od njih.
Toda kljub temu ali prav zato se račun mogoče celo lahko izide. Prav v tem sklicu DZ so poslanci odprli borzo nenačelnih prestopov. Očitno je, da je v vsaki stranki vrsta poslancev, ki jih z lastno stranko ne veže tako globoka ljubezen ali pripadnost, da je ne bi moglo razkleniti že malo obetavnejše »nespodobno povabilo« druge stranke. Ali pa so preprosto siti tutorstva svojih strankarskih šefov. Ali pa imajo občutek, da so na barki, ki tone.
V resnici pa prav zaradi njih tonemo mi vsi. Prav zaradi njihove nenačelne koalicije z g. Janšo imamo vlado, ki nas pelje »v maloro«. Prav zaradi njih danes prihaja do mrzličnega iskanja alternative, čeprav je jasno, da v mediokriteti sedanje strankokracije prave rešitve ni. Ta se skriva v drugačnem sistemu volitev, ki bi dale drugačne rezultate. Zato je tudi malo verjetno, da bi se izšla seštevanka g. Petriča, kljub njegovi medijski ofenzivi.
Toda mediji delajo čudeže. Počakajmo in se čudimo.

Emil Milan Pintar

10.000 kolesarjev

Emil Milan Pintar – brez dlake na jeziku!

VLADA, DA TE KAP, A NI PROBLEM IDEOLOGIJA!?

OSTANEJO RES SAMO ŠE TEORIJE ZAROTE?

NACIONALNI SVET ZA OBNOVO DEMOKRACIJE

VEM, DA VEŠ, DA VEM, … DA VEŠ

Povezava na blog

Novinar, ki zagreši laž, podtika in žali, mora prav tako odstopiti kot politični funkcionar.

Državljan republike Slovenije dr. Andrej Grebenc, raziskovalec na ameriški univerzi v zvezni državi Connecticut, je predsednika republike Boruta Pahorja v odprtem pismu pozval k organizaciji javne razprave o težavah slovenskih medijev. (Opomba uredništva: Prispevek izraža stališča avtorja in vsebina ne predstavlja stališč Sinteze.)

Spoštovani gospod predsednik republike Borut Pahor, z zaskrbljenostjo državljana Republike Slovenije spremljam dogajanje na medijski sceni v Sloveniji. Čeprav trenutno živim v tujini, mi sodobna tehnologija, stik z delom moje širše družine in stik z drugimi omogoča spremljanje slovenskih medijev in dogajanja v Sloveniji.
Na vas se obračam, ker si v svojih dveh mandatih prizadevate za medsebojno spoštovanje in enotnost Slovencev in ker lahko s svojim ugledom in položajem vaše institucije prispevate k dezinfekciji zastrupljanja medijske scene s strani nekaterih novinarjev in politikov ter tako prispevate k ustvarjanju družbenega konsenza o medijih.
Očitno na medijski sceni nastaja bojazen, če ne celo strah, pred morebitnimi spremembami, povezanimi z novo vlado in njenim predsednikom. Zaskrbljeno spremljam medijske toksične izbruhe, ki se sprevračajo v očitna sovraštva. V javnosti nastajajo nezdravi odnosi tudi zaradi načina poročanja medijev, kar spodbuja povečano politično polarizacijo in ne sprejemanje legalnih in legitimnih političnih sprememb s strani dela slovenske družbe, zlasti nekaterih ekstremistov.
S prispevki slednjih se ustvarja lažni občutek, da njihovo mnenje podpira večina slovenskih državljanov. Kot razumem, so nekatere poteze nove vlade razjarile del javnosti. K temu je precej pripomoglo nepopolno in včasih pristransko poročanje nekaterih medijev. Tako na primer nekateri mediji niso takoj poročali, da je minister za zunanje zadeve poslal poročilo o stanju v Sloveniji na prošnjo evropskega komisarja.
Namesto da bi minister sporočil, katere ukrepe bo Slovenija sprejela za izboljšanje, je v spremnem pismu napisal kratko zgodovino družbenega stanja zadnjih let. Kot ste gospod predsednik tudi sami ocenili, ministrov dopis ni bil ustrezen, čeprav ni bil neresničen. Na drugi strani pa slovenski novinar piše neresnico tujim medijem o tem, da sedanja vlada grozi novinarjem. In nekritičen marginalni tuj medij mu zato da celo nagrado!
Domača nestrinjanja moramo Slovenci reševati doma. Zato se z objavo neresnice slovenskega novinarja v angleškem in nemškem tisku noben pokončen Slovenec ne more strinjati, prav tako kot ne s tožarjenjem največje slovenske politične stranke, ki je pred nekaj leti naredila podoben korak. Posamezni novinarji, nekatera njihova poklicna združenja in skupine novinarjev neupravičeno bijejo plat zvona. Komu od novinarjev je nova slovenska vlada ali njen predsednik prepovedala ali cenzurirala prispevek? Noben tak primer mi ni znan.
Kritizirati novinarje ali medijske hiše ni nobena grožnja. Ostaja občutek, da se nekateri novinarji in mediji v 30 letih samostojne Slovenije niso naučili pluralnosti mišljenja in sprejemanja različnosti. V prejšnjem socialističnem novinarstvu so bili navajeni, da se do njih ni dovoljeno kritično opredeljevati. Tako stanje je skrb vzbujajoče, ker kritike ne prenesejo nekateri novinarji mlade generacije, rojeni v demokratični Sloveniji. Vprašati se moramo globlje: kdo na fakultetah formira mlade novinarje, da so nekateri med njimi polni sovraštva do drugače mislečih? Kje so mladi slovenski Čolniki, Gustinčiči …
Da ne bo pomote: vloga medijev je, da poročajo resnico, celovito resnico in nič drugega kot resnico. Vsem, ki jih mediji kakorkoli omenjajo, morajo ti isti mediji dati pravico, da v enakem formatu pojasnijo svoj pogled. Mediji, novinarji, politiki in drugi, ki javno nastopajo, se morajo znati tudi opravičiti za neresnice, polresnice in neprimerno izražanje. Neupoštevanje tega pravila je deloma sicer sankcionirano, se pa večinoma ne izvaja ali izvaja pristransko. Dostojna kritika, odpiranje aktualnih družbenih tem in njihovo problematiziranje so potrebni.
Zato je trenutno potreben diskurz in celovita obravnava nabave zaščitne opreme v boju proti koronavirusu. Mediji in novinarji pa niso nedotakljivi bogovi. Prav tako kot politiki, javni delavci in drugi državljani so in morajo tudi medijske hiše in novinarji biti podvrženi kritiki javnosti in biti zanjo dovzetni. Gospod predsednik, prosim vas, da se zavzamete za to, da bodo družbene zahteve do novinarjev enake kot za politike. Novinar, ki zagreši laž, podtika in žali, mora prav tako odstopiti kot politični funkcionar, naj počne kaj drugega.
Posebno pozornost je posvetiti javnim medijem. Nacionalna televizijska hiša mora nujno biti nevtralna. Zato mora njena uprava poskrbeti, da napisi vrste “smrt Janši” in “smrt janšizmu” izginejo iz njenih prostorov ter dogodkov, ki jih organizira hiša ali njeni posamezniki. To mora sicer veljati za vse medije in kakršnokoli javno komunikacijo. Podobno je tudi nedopustno novinarje etiketirati z neprimernimi izrazi, kot na primer “presstitutke”, pa čeprav se predsednik največje slovenske politične stranke z novinarji ne strinja.
Nacionalna televizijska hiša ima sicer nekatere nastavke, ki bi lahko vodili do njene politične uravnoteženosti. Treba je priznati, da obstajajo oddaje v ozadje potisnjene politične provenience, je pa na žalost, njihovo število precej omejeno. Javne medijske hiše bi morale ščititi tudi to skupino, prav tako kot ščitijo druge! Podobno velja za intervjuje in dogodke. Potrebni so ukrepi za politično uravnoteženost, treba pa je paziti, da se tehtnica ne prevesi na drugo politično stran. Konstruktivna, dostojna in resnicoljubna kritična medijska obravnava vsakokratne pozicije in opozicije je potrebna in koristna in se mora lotevati vseh družbeno pomembnih tem.
Odkrivanje nepravilnosti, zlorab, socialnih nepravičnosti in krivic je gotovo naloga javnih in zasebnih medijev. Do zdaj se nekaterih družbeno pomembnih tem nacionalna TV-hiša ni hotela niti lotiti, ker to ni ustrezalo prevladujoči politični opciji. Za zagotovitev celovitosti medijskega pokritja je treba zagotoviti vsaj dvojna neodvisna in enako financirana uredništva, sprejmejo pa naj se še drugi daljnosežnejši ukrepi uravnoteženja. Še beseda o etiki medijske komunikacije.
Žaljenje in grožnje so nedopustne in ne sodijo v javni medijski prostor. Če pa že pride do njih, morajo biti družbeno zavrnjene, kadar gre za kazniva dejanja, pa je potreben tudi pravni epilog. Problem pristranskosti dela tožilstev in drugih delov sodstva pa sodi že v drugo zgodbo.
Spoštovani gospod predsednik, glede na vaš osebni ugled in ugled vaše institucije vas pozivam, da organizirate javno razpravo o problemih medijev z jasnimi sklepi. Povabite direktorje javnih in zasebnih medijskih hiš in predsednike novinarskih organizacij na strokoven posvet za zaprtimi vrati.
Skrbno prisluhnite medijski manjšini, da se ji zagotovijo enake možnosti kot mainstream medijem. Obenem vas prosim, da drugače kot pri javni razpravi Slovenija 2030 – Evropska razsežnost slovenske prihodnosti zagotovite, da bodo sklepi javno objavljeni in se bodo uresničili, kolikor je to v vaši moči.
Vljudno prosim za vaš vsebinski odgovor.

Pomoč v Sloveniji je v primerjavi z drugimi državami počasna in celo neučinkovita.

Ne mine dan, da se slovenska vlada ne bi pohvalila s hitro in učinkovito pomočjo slovenskemu gospodarstvu. A kot pravi Ana Stanič, je bila ta pomoč v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami počasna in celo neučinkovita. Zakaj? Ana Stanič je ena najboljših slovenskih strokovnjakinj za evropsko in mednarodno pravo. Pred kakšnimi dvajsetimi leti je v Londonu odprla odvetniško pisarno, specializirano za področja energetike, mednarodnega prava in reševanja sporov, v zadnjem obdobju pa svetuje vladam, ki morajo svoje protikoronske ukrepe priglašati evropski komisiji ali podjetjem, ki se pripravljajo na tožbe, ker naj bi bili njihovi konkurenti med koronakrizo deležni neupravičene pomoči. Tako ima svojevrsten pregled nad potezami držav EU, ki v zadnjih dveh mesecih pomagajo svojim podjetjem.

.

Ana Stanič, strokovnjakinja za pravo EU v intervjuju z Borutom Mekina, Mladina.

pdf