Delovanje cepiv proti covid-19
Gradivo za strokovno javnost
.
Volilni sistem
Kako zlomiti strankarsko alianso proti volivcem?
Komentar Miroslava Marc k članku g. Mihelčiča o “strankarski aliansi” je bil objavljen v SP Dela, 12.12.2020:
V Sobotni prilogi Dela (Delo, SP, 14. novembra 2020) je dr. M. Mihelčič objavil članek o neustreznosti sedanje volilne zakonodaje in o nepripravljenosti političnih strank, da to zakonodajo spremenijo. Med drugim piše, da se poslanci opozicijskih strank običajno zgražajo nad predlogi parlamentarne večine, ki zgolj s kozmetičnimi popravki te zakonodaje volivcem ne omogočijo vpliva na izvolitev. Ob enem pa takrat, ko so isti poslanci v položaju parlamentarne večine, prav tako niso pripravljeni ponuditi sprememb, ki bi državljanom resnično dale moč vplivati na sestavo DZ. Nakar se vpraša: »…ali gre pri tem za spontano odzivanje ali dogovorjeno igro med strankarskimi klubi?«
Zakaj vodstvom političnih strank obstoječi volilni sistem ustreza? Ker, glede na poznavanje volilnih preferenc posameznih območij, lahko z veliko gotovostjo oblikujejo kandidatne liste tako, da bodo prišli v parlament njihovi izbranci. Utopično je pričakovati, da bodo ti poslanci sami sprejeli sklep, ki bo – in to je neizprosno dejstvo – poslabšal strankarski položaj in verjetnost njihove ponovne izvolitve. V kako neznosni situaciji smo, dokazuje tudi dejstvo, da jih k temu ne more prisiliti niti Ustavno sodišče!?
Absurd celotne situacije je v tem, da volilna pravila določajo »izvoljenci«, tisti pa, ki izbirajo, torej volivci, pa o tem ne smejo ničesar reči. Na volitvah državljani izberejo predstavnike, katerim začasno prenesejo svojo suverenost, z vsemi zadolžitvami in odgovornostjo. Torej, način izbora mora biti stvar volivcev, ne pa izvoljenih. Lahko bi kvečjemu govorili o nekakšni »družbeni pogodbi« med volivci in političnimi strankami, nikakor pa ne moremo sprejeti sedanjega diktata političnih strank, ki volilni sistem razumejo kot orodje za neomejeno, lastno re-elekcijo.
Upravljanje vsakega sistema, tudi države, je zaupano vodstvu in volilni sistem pomembno vpliva na kvaliteto upravljanja države. Neustrezno (nesposobno ali celo koruptivno in kleptomansko) vodenje Sloveniji in njenim državljanom, že več kot dve desetletji, povzroča hudo škodo. Glede na to, da se parlamentarne stranke niso pripravljene odreči neomejenemu kadrovskemu pirovanju, moramo volivci razmišljati o drugih možnostih.
Pri civilno družbenem gibanju SINTEZA-KCD predlagamo oblikovanje ustrezne komisije (Nacionalnega sveta) za pripravo celovitega predloga nove volilne zakonodaje. Predlog naj državljani sprejmejo in potrdijo na referendumu. V komisiji bi morali biti najuglednejši (strankarsko nevezani) posamezniki različnih javnosti (strokovnosti), ki bodo sposobni odgovoriti tako na vprašanja KAJ potrebujemo in želimo, kot tudi na vprašanja KAKO to vgraditi v celovito prenovljen volilni sistem. Komisijo lahko imenuje predsednik države, lahko jo pa po Islandskem zgledu vzpostavi tudi ljudstvo.
.
V istem časopisu je bil objavljen tudi prispevek Emila Milana Pintar “KAKO STA POVEZANA VOLILNI SISTEM IN KORUPCIJA”:
V Sobotni prilogi Dela (Delo, SP, 14. novembra 2020) je dr. M. Mihelčič objavil odličen članek o pomanjkljivostih naše sedanje volilne zakonodaje oz. o sprenevedanju naših političnih strank, ko bi bilo potrebno to zakonodajo spremeniti. Z njegovimi mislimi se v celoti strinjam. Tudi sam sem prepričan, da ne bodo zadoščale zgolj kozmetične spremembe (npr. sprememba velikosti okrajev), temveč bo potrebna temeljita demokratična prenova celotnega volilnega sistema, sicer bo Slovenija še naprej tonila v razvojno neuspešnost. Naj poskušam to misel poglobiti in pojasniti.
Dr. Mihelčič pravilno naslovi naše politične stranke kot tisto politično silo v naši družbi, ki vztrajno, že četrt stoletja, blokira ne samo spremembe, temveč celo resen razgovor o potrebnih spremembah volilnega sistema. Hkrati pa z uveljavljanjem glasovalnega avtomatizma v DZ tako razpravo ali iskanje rešitve blokira tudi med poslanci. S tem je, ne da bi pojem posebej opredeljeval, g. dr. Mihelčič, natančno orisal sedanje stanje naše družbe, ki ga poimenujemo kot »strankokracija«.
Kaj je pravzaprav strankokracija? Politološko gledano je to politični sistem, v katerem imajo politične stranke popolno politično moč in je družbeno-civilni nadzor nad njimi praktično nemogoč. Še več: da bi bilo njihovo delovanje (vsaj videti) legitimno, so si na nekaterih področjih prikrojile zakonodajo svojim posebnim interesom.
Taki področji sta predvsem dve: prvo je področje proti-korupcijske zakonodaje in prakse, drugo področje volilne zakonodaje. Poglejmo si delovanje naše strankokracije na teh področjih malo pobliže.
Slovenija je v zadnjih desetletjih postala ena najbolj korumpiranih držav v Evropi. Raziskava revizijske hiše Ernst&Young jo je leta 2013 postavila povsem na prvo mesto, s 96 % zaznavanjem korupcije v gospodarstvu. Večino te korupcije poteka na področju, ko je delodajalec država (javni razpisi, itd.), pri čemer prednjačijo razpisi za investicijske projekte v gradbeništvu TEŠ 6, Karavanke, 2TDK, …). Povsem razumljivo je, da korupcija na relaciji država (vlada) – podjetja ni mogoča brez sodelovanja državnih uradnikov ali/in funkcionarjev. Ilustracijo tega stanja nam pokaže primer, kako so potekali spomladi letos razpisi za nabavo medicinske opreme za boj proti pandemiji virusa covid-19. Način, kako so se že v nekaj urah po objavi razpisov (verjetno pa tudi že prej) na svojih političnih zvezah pojavili vsi strici sedanje vlade iz ozadja, je bil frapanten. Pravi »črni petek« slovenske politične korupcije.
Slovenske politične stranke so torej v zadnjih dveh desetletjih oblikovale zakonodajo in politično prakso, ki gospodarsko in politično korupcijo ne le omogoča, temveč jo tudi tolerira in celo nagrajuje. Če namreč država ob dokazani korupciji ali kraji ni pripravljena odvzeti nezakonito pridobljenega premoženja, potem moramo to premoženje razumeti kot od države priznano nagrado za kriminal in korupcijo – pa naj gre za tolerirano utajo davkov, podkupnine, nezakonito izplačevanje raznih dodatkov in priboljškov državnih uslužbencev ali za nepotistično podeljevanje služb – sinekur.
Podobno je stanje na področju volilnega sistema. Politične stranke so oblikovale sistem, ki jim zagotavlja popoln monopol že v oblikovanju kandidatnih list. Kandidiranje predstavnikov Civilne družbe so odrinile z nemogočimi (pravno: nesorazmernimi) pogoji. Z odpravo prednostnega glasu pa so dokončno minimalizirale vpliv volivcev na dejansko izvolitev poslancev, s tem pa kršile tudi ustavna določila. Povedano preprosto: naše politične stranke svojim volivcem ne zaupajo.
Seveda državljani na to dogajanje reagirajo z ogorčenjem in s povratnim nezaupanjem v politične stranke, ki hitro narašča. Prepad med ljudstvom in politično nomenklaturo se tako vse bolj povečuje in nas sili v absurdno dilemo: naj zamenjamo ljudstvo ali politične stranke?
To medsebojno nezaupanje pa ima tudi širše družbene posledice: nezaupanje v vladne ukrepe za omejitev pandemije korona-virusa ali celo njihovo zavestno zavračanje. Zakaj v Novi Zelandiji ali Avstraliji ali na Švedskem, kjer ljudje zaupajo vladi in spoštujejo njene ukrepe, ljudje izražajo 90 odstotno pripravljenost na cepljenje, pri nas pa komaj 30 %?!
Če ne bomo rešili te absurdne dileme naraščajočega medsebojnega nezaupanja, lahko že naslednje volitve opredelimo kot nelegitimne, saj je več kot 85 % volivcev prepričanih, da je treba volilni sistem spremeniti. Še več: ene naslednjih volitev se bodo, če ne bomo pravočasno ukrepali, prav gotovo zgodile na ulici.
Volilni sistem je namreč sistem, s katerim volivci (državljani), ki so nosilci nacionalne suverenitete, izberejo tiste, na katere začasno (do naslednjih volitev) prenesejo del oblasti. Drugi del te suverenitete udejanjajo v javnem nadzoru tako samih volitev kot kasneje delovanja oblasti. Seveda, če govorimo o demokratični družbi. V nasprotju z njimi našega sedanjega družbeno-političnega sistema ne moremo razumeti drugače kot obliko specifične, proti-ustavne diktature političnih strank, saj so vlade povsem razgradile civilno-družbeni nadzor njihovega terorja (primer: uničenje referendumskega sistema odločanja).
Skratka, vladajoča politika se obnaša, kot da je država instrument njene trajne oblasti. In to tista politika, ki s svojimi uradniki in funkcionarji neposredno sodeluje v več kot 80 % zaznane korupcije!
Prav neposredna povezava politike s korupcijo povsem jasno kaže, zakaj naše politične stranke (še) niso pripravljene na spremembo volilne in proti-korupcijske zakonodaje. Najmanj, kar bi morala storiti vladajoča politika še v tem mandatu, je uveljavitev prednostnega glasu za naslednje volitve ter sprejeti zakonodajo o ugotavljanju izvora premoženja (finančna policija), o striktnem odvzemu premoženja nezakonitega izvora (brez zastaranja) in o začasni prepovedi opravljanja političnih funkcij kaznovanim ljudem in ljudem v postopkih. Morala naše politike (politikov) je namreč tako na psu, da ni mogoče računati na njihovo spoštovanje integritete, temveč jo je treba uzakoniti. Na to smo v SINTEZI-KCD večkrat opozorili tudi Predsednika Pahorja, vendar se stvari ne premaknejo.
Premike moramo torej začeti v civilni družbi, najverjetneje z ustanovitvijo nekakšnega Nacionalnega sveta za demokratično prenovo volilne zakonodaje, kajti prav ta zakonodaja je mati največjih težav, prevlade nesposobnosti, nemorale in korupcije v obstoječi politični nomenklaturi.
G. dr. Mihelčič bi prav lahko v takem telesu igral eno vodilnih vlog.
Spomenka Hribar ob 30-letnici
Slovesnost ob 30. obletnici podpisa sporazuma strank o skupnem nastopu na plebiscitu
Podpis predstavlja pomembno prelomnico v slovenski zgodovini, saj so politične stranke z njim dokazale, da je medsebojne razlike in nasprotovanja moč preseči v dobro skupnosti.
Spomenka Hribar, pobudnica sporazuma, je ob 30. letnici podpisa v nagovoru orisala svoj pogled na takratno dogajanje.
Sporazum vseh strank pred plebiscitom je bil posledica politične potrebe po preseganju nezaupanja med pozicijo in opozicijo oz. potrebe po usklajenem delovanju obeh v korist čim boljšega izida.
Demos je v dveh letih svojega mandata naredil več kot vse kasnejše vladne garniture: izpeljal je osamosvojitev, jo vojaško obranil, ustanovil slovensko vojsko, državo, sestavil in sprejel prvo Ustavo R Slovenije, uvedel svoj denar (tolar), dosegel mednarodno priznanje države – in v vsem tem času zagotavljal socialno, kulturno in politično vzdržnost.
Demos ni razpadel zaradi rovarjenja nekdanjih komunistov niti ne zato, ker naj ne bi bil sposoben vladati; ne, po slabih dveh letih se je sam ukinil, ker v njem ni bilo soglasja, da bi ponovil totalitarno zgodovino, tokrat v desni varianti.
O denarni politiki ECB
Sodelujoče na virtualni razpravi na temo »Denarna politika ECB« je Banka Slovenije zaprosila, da zapišemo svoja stališča. Spodaj je zapis Andreja Cetinski.
O denarni politiki ECB – teze:
1. Splošno gospodarsko in družbeno okolje je v razvitem svetu spričo aktivnega uresničevanja neoliberalnih usmeritev danes pomembno drugačno, kot je bilo pred nekaj desetletji. Verjetno je največ sprememb povzročilo udejanjenje naslednjih dveh usmeritev:
a) Svobodnega prehoda blaga in kapitala med državami naj se ne omejuje. Od sprememb, ki so rezultat te usmeritve, je primerno izpostaviti naslednji dve:
– Močno se je okrepila ekonomska in splošna družbena moč kapitala, seveda v škodo demokracije.
– Poslabšal se je gmotni položaj dela; pa tudi njegova družbena moč, ki se jo uresničuje preko sindikatov in levih političnih strank, je vse šibkejša.
b) Vpliv in ekonomsko vlogo države naj se temeljito omeji v prid trga. To usmeritev se je uspešno uresničevalo predvsem z dvema ukrepoma:
– s pospešeno privatizacijo in omejevanjem investicijskih aktivnosti države, tudi v dejavnostih, ki so tržno manj atraktivne (infrastruktura);
– z radikalnim zmanjšanjem davčnih obremenitev za premožne sloje (tudi s pomočjo davčnih oaz), to pa je finančno najbolj prizadelo socialno državo in njene javne aktivnosti, kot sta zdravstvo in skrb za okolje.
.
2. Rezultati neoliberalizma se neugodno odražajo predvsem v naslednjih oblikah:
a) Zaradi šibkosti države pri njenem lastnem razvojnem usmerjanju je prizadeta konkurenčnost njenega gospodarstva, še predvsem v primerjavi z državami, ki so ohranile močno in razvojno aktivno državo (Kitajska).
b) Ena od posledic odsotnosti države pri usmerjanju gospodarskega in družbenega razvoja je močan razmah potrošništva, ki temelji na veliki porabi fosilnih goriv, to pa resno ogroža podnebne razmere na zemlji.
c) Sodobno družbo obremenjujejo velike, za večino nesprejemljive in zato nevzdržne socialne in premoženjske razlike.
d) Splošno sprejete družbene vrednote (resnicoljubnost, poštenost, solidarnost,…) so močno erodirale, kar vse bolj otežuje demokratično urejanje družbenih razmerij, najbolj pa upravljanje države.
.
3. Neoliberalizem je pomembno spremenil tudi okolje, v katerem deluje denarna politika. To se odraža predvsem v naslednjem:
a) Ob revščini velikega dela prebivalstva ima njegov premožnejši del obsežne denarne prihranke, ki se odražajo tudi v vse večjih bančnih vlogah. Zaradi skromnega investiranja (še predvsem države) in glede na prihranke posledično tudi sicer skromnega povpraševanja po kreditih so se v bančnem sistemu pričeli pojavljati veliki likvidnostni presežki, ki delujejo gospodarsko vse prej kot koristno in predstavljajo zato za denarno politiko resen problem.
b) Obrestna mera je kot osrednji inštrument denarne politike za usmerjanje tržnega povpraševanja in zagotavljanje splošne cenovne stabilnosti na uporabnosti močno oslabela. Ta politika zato išče in tudi že uvaja nove oblike svojega delovanja.
.
4. Za sanacijo težav, ki jih povzročajo pod 3a omenjeni likvidnostni presežki, ECB po letu 2015 uporablja zelo dobro rešitev: ona sama kakor tudi centralne banke EU držav s presežki v velikem obsegu financirajo nakupe vrednostnih papirjev, ki jih izdajajo finančno podhranjene EU države. Po tej poti, ki je po vsebini fiskalne narave, torej ECB pomaga razreševati enega od problemov, ki ga je državam povzročil neoliberalizem in je nastal zaradi prenizkih obdavčitev visokih dohodkov in premoženja.
.
5. EU je pred kratkim predstavila predlog svojega sedemletnega proračuna, katerega osrednji del je obsežna finančna podpora njenim članicam, deloma v obliki nepovratnih sredstev, pretežno pa v obliki ugodnih kreditov. Domnevam, da naj bi bila vloga ECB pri financiranju tega proračuna ključna in naj bi se jo izvajalo v skladu s tem, kar navaja prejšnja točka tega zapisa. Če je ta domneva pravilna, gre pri tem za aktivnosti ECB, ki si si zaslužijo vso podporo. Pozoren pa velja biti na to, da so finančni potenciali prekomerne likvidnosti bančnega sistema v velikem delu že izčrpani in ECB se zato utegne znajti v skušnjavi, da bo EU proračunske potrebe podprla tudi s prekomerno emisijo denarja. To pa utegne povzročiti nove probleme drugačne narave.
.
6. Ukrepi iz prejšnjih točk 4 in 5 rešujejo zadrege, s katerimi se ta čas v EU srečujeta denarna, še bolj pa fiskalna politika. Ne odpravlja pa se z njimi vzrokov, zaradi katerih so težave nastale. Zato jih je smiselno obravnavati kot ukrepe prehodne narave, dolgoročneje gledano pa jih je potrebno nadomestiti s trajnejšimi rešitvami. Vsebina slednjih naj bo predvsem zasnovana na opustitvi usmeritev, o katerih govori točka 1 tega zapisa. Tudi sicer naj denarna politika prednostno izhaja iz spoznanja, da danes bolj kot kdaj prej potrebujemo močno državo, ki se jo demokratično in učinkovito upravlja v korist večine njenih prebivalcev. Slednje naj ne velja le za posamezne evropske države, pač pa najmanj v enaki meri tudi na njihovo »zvezno« državo, to je EU. Uresničevanje te usmeritve naj bo tudi eden elementov denarne politike ECB. Zato je toliko bolj pomembno, da se ukrepe iz točke 5 izvaja na način, ki bo krepil demokratično EU, ne pa avtokracije nekaterih njenih članic.
.
Andrej Cetinski, Sinteza, 25.11.2020
____________
KOMENARJI:
Razmislek o ideologiji
Ustavimo se in izberimo pravo pot!
Pravzaprav mi resnično ni jasno, kako to, da smo se vsi skupaj ponovno znašli kot talci ne samo enega človeka, temveč ideologije, za katero sem mislil, da je vsaj preživeta, če že ne popolnoma poražena, t. j. ideologija večvrednosti in superiornosti, egoizma in narcizma. Ideologija, ki je v prejšnjem stoletju v dvajsetih in tridesetih letih pritegnila brezpravne ter izkoriščane množice, pa tudi bogate industrialce in verske vplivneže. Ideologija s posledico primitivnega nasilja. Na ulici, v sistemu in na planetu. Vojni svetovnega obsega, ki sta povzročili toliko zla kot še nikoli v zgodovini, sta se sicer končali. In to z velikimi žrtvami z zmago dobrega nad zlim. Posledično tudi z upanjem v mir in boljšo prihodnost.
Današnja Evropa po dolgem času vendarle živi v združenju, ki pomeni biti porok dejanskega miru, sožitja in naj bi omogočal vsakomur neko dostojno življenje. Pa vendar se zdi, da se pod krinko »demokracije« ali bolje rečeno njene lažne oblike, ponovno vračamo v nekatera temna pretekla obdobja. Sprašujem se: »Kako to, da ponovno zahajamo na stranpoti tako v Sloveniji kot tudi v državah širše domovine npr. na Poljskem, Madžarskem in v posameznih delih družbe drugod?«
Odgovor je pravzaprav lahek. Nismo bili vsakodnevno pozorni na vse odklone v družbi. Na vse lažnive in pokvarjene ljudi, ki so imeli in še imajo vpliv. Bodisi kot politiki, ideologi, finančni mogotci ali verski dostojanstveniki. Pod krinko demokratičnosti so prevzeli in še prevzemajo ključna mesta v državi ter vplivajo na življenje in zdravje vseh nas. Marsikdo se jih boji. Nekateri jim tudi slepo verjamejo in se jim podrejajo.
Marsikdo pa se je tem navideznim demokratom zoperstavil. Pokončno, z besedami in dejanji. Ne samo petkovi »kolesarji.« Tudi pogumni novinarji in uredniki, kulturniki od dr. Borisa A. Novaka do vseh neimenovanih, razumniki z ddr. Rudijem Rizmanom na čelu ter seveda vsi drugi, ki se izpostavljajo v vsakdanjem življenju. Jasno in glasno je potrebno povedati trenutnim oblastnikom, da je vsakršno nasilje in grožnja z njim, vsem navedenim in drugim državljanom absolutno nesprejemljivo. Njihove organizirane in primitivne poteze so pokvarjene in bolne! Ne samo vložitev tožbe zoper svetovno priznanega intelektualca in humanista ddr. Rudija Rizmana, tudi uvajanje patoloških višin nekaterih kazni in namernega odpuščanja ljudi, ki jim niso ideološko blizu, so absolutno nesprejemljivi. Kljub temu, da imajo monopol oblasti, nimajo pravice zlorabljati sistema, to je države, za svoje blodnjave oblastne želje. Nikjer in nikoli jim nihče od nas ni dal pooblastila za takšen deformiran azilni center, kot se nahaja v Postojni, ki bo namesto svoje turistične znamenitosti Postojnske jame, kmalu bolj znana kot slovenski Guantanamo. Žica, ki jo je postavila Cerarjeva vlada ob tihi in glasni podpori SDS, je dokaz, kako se počasi nesprejemljive ideje in dejanja pretvarjajo v »normalno« in »demokratično« stanje. Nikar ne dopustimo, da se ta »normalnost« ustali. Svetel trenutek v tem predoru oz. boljše rečeno v temnem prepadu je odločitev ustavnega sodišča, da zadrži rehabilitacijo izdajalca Leona Rupnika. Ali morda kdo ne vidi povezave z današnjim trenutkom? Vseeno priporočam razmislek. Tudi ta odločitev bo ogledalo naše države doma in v svetu. Bo lakmusov papir oz. križišče, na katerem se bo potrebno odločiti, po kateri poti bomo šli naprej. Mislim, da nas vodniki trenutno usmerjajo še globlje v prepad. Ustavimo se in izberimo pravo pot!
Miloš Šonc, Sinteza, 25.11.2020
Poziv za zaustavitev postopka sprejemanja Zakona o Demografskem skladu
Zakonodajno-pravni službi Državnega zbora RS
Poslano tudi:
- Vladi RS
- Poslanskim skupinam, odborom in Komisijam DZ
- Računskemu sodišču;
- Komisiji za preprečevanje korupcije;
- Medijem
Spoštovani,
SINTEZA-KCD je objavila predlog stališč do predlogov Zakona o Demografskem skladu. Iz različnih subjektov civilne družbe in strokovne javnosti smo dobili številne odzive, ki so vsi potrjevali naša stališča, predvsem opozorilo, da se je razprava o Demografskem skladu (DS) iz vsebinske spremenila v prepir o tem, kdo bo upravljal s temi sredstvi. Naša stališča je potrdila tudi KPK, ki je opozorila, da predvideni model upravljanja s skladom predstavlja veliko korupcijsko tveganje.
Pozivamo vas, da oba predloga zakona (vladnega in opozicijskega) zavrnete in postopek sprejemanja vrnete na začetek, z opozorilom, da je razprava krenila v napačni smeri in da zakonska materija oz. rešitve, ponujene v predlogih, odstopajo od zastavljenih ciljev.
V SINTEZI-KCD smo prepričani, da je model, ki ga ponujata predloga zakonov, neustrezen in ne omogoča kvalitetnega upravljanja s sredstvi, ki so pravzaprav sredstva državljanov. Ustrezen model bi moral izhajati prav iz tega dejstva in zagotoviti sistem upravljanja, ki bi vključeval različne subjekte (poleg predstavnikov državnih organov tudi predstavnike civilne družbe, npr. ZDUSA itd.). Nadzorni svet bi moral imenovati Državni zbor, ne vlada in v njem predstavniki države ne bi smeli imeti večine.
Zavedamo se, da politika slabo sliši stališča civilne družbe in še slabše upošteva. Toda ob tem opozarjamo, da tudi sedanja politična garnitura ne more računati na trajno oblast. In če bo v svoji kratkovidnosti oblikovala model upravljanja s skladom, ki bi ji trenutno ustrezal zaradi monopolnega položaja aktualne oblasti v njem, bo ta ustrezal tudi prihodnji politični strukturi in če danes predstavlja korupcijsko tveganje (in priložnosti) za sedanjo oblast, ga bo enako tudi za naslednjo.
Zato vas pozivamo, da v imenu preproste politične poštenosti in korektnosti vztrajate pri takem oblikovanju zakona, ki bo omogočal sodobno upravljanje po evropskem vzoru in uzakonil kvaliteten ter učinkovit nadzor. Pri tem izhajamo iz dejstva, da ste v službi državnega zbora, ki naj bi vsaj upošteval, če ne že (za)ščitil interes državljanov po kvalitetnejšem upravljanju državnega premoženja, kot ga nam ponujajo oz. zagovarjajo vlade.
S pozdravi in spoštovanjem!
Programski svet SINTEZE-KCD, 27.10.2020
Koliko nas stanejo izjave Janeza Janše?
Zakaj bi Urška morala Janezu skriti telefon?
Janez Janša z nekaj nespretnimi, nerazumnimi, norimi izjavami Sloveniji močno škoduje.
J. P. Damijan na svojem blogu spominja na Janševe izjave, ki so močno podražile ceno zadolževanja v času prve krize in privedle do bančnega oropanja Slovenije.
Izjava 27.6.2012 (Radio Ognjišče): “Čaka na grški scenarij, če bomo s čakanjem na dvotretjinsko večino morali odlašati do leta 2015”. Izjavo je 2. julija povzel vplivni Financial Times, za njim pa vsi ostali mediji. Takoj zatem je donos na slovenske obveznice poletel v nebo – vse do 6,89%. Naslednji teden je na srečanju finančnih ministrov EU minister Šušteršič te izjave predsednika vlade označil kot “preveč iskreno” in “nespretno” komunikacijo.
Izjava 31.8.2012 (Planet Siol): “Možnost zadolževanja države, ki je nujno potrebno zaradi vračanja zapadlih kreditov in obresti, je že zdaj skrajno otežena, praktično onemogočena. Oktobra nam grozi nelikvidnost, če nam ne bo uspelo prodati obveznic. Sredi naslednjega leta moramo naenkrat vrniti za dve milijardi evrov dolgov in obresti. To bo misija nemogoče…” Izjava je vplivala na podražitev kratkoročnih zadolžitev na domačem trgu.
Še večjo škodo pa so izjave povzročile glede dolgoročnega zadolževanja. Sprožile so mednarodne špekulacije o možnosti bankrota Slovenije. Bonitete so padle, zahtevani pribitki na državne dolgoročne obveznice pa so poletele v nebo. Nenadoma se je Slovenija znašla v fokusu mednarodnega tiska, kar je obresti na slovenske državne vrednostne papirje še bolj dvigovalo v nevzdržne višine. Finančni trgi so zaradi Janševih izjav o možnosti, da Slovenijo morda čaka grški scenarij in da utegne zaprositi za finančno pomoč, postali izjemno nervozni. 2. in 3. avgusta sta Moody’s in Standard & Poor’s znižala boniteto Sloveniji na vsega dve stopnji pred statusom “junk”, kar je ceno za slovenske obveznice dvignilo na 7,45%.
Upajmo, da tokratno Janševo nespodobno in nedržavniško tvitanje ne bo imelo tovrstnega negativnega vpliva na ceno zadolževanja Slovenije. Vsekakor pa mu mora žena skriti telefon. V dobro Slovenije.
Zakaj podpreti koalicijo KUL
KUL je kratica za politično Koalicijo ustavnega loka. Njeni predlagatelji so štiri parlamentarne stranke, ki so ta čas v opoziciji, nekoliko nenavadno ime pa se zanjo uporablja zato, ker naj bi se pomembno razlikovala od koalicij, ki so nam doslej vladale. Dosedanje koalicije so bile namreč večinsko levo ali desno politično usmerjene in v skladu s to usmeritvijo se je tudi parlament razdelil v dva, po številu poslancev približno enako velika dela, to je v koalicijo in opozicijo. Koalicija naj bi vladala, opozicija pa naj bi jo pri tem nadzirala. A žal se v praksi ta delitev oblasti danes slabo obnese. Demokratične vrednote (resnicoljubnost, poštenost, solidarnost,…) smo namreč v politiki v velikem delu nadomestili neoliberalnimi vrednotami (pohlep, prevara, odsotnost solidarnosti, ..), posledice pa se škodljivo odražajo tudi v delovanju koalicijskih vlad; te namreč interese države vse bolj podrejajo strankarskim interesom, opozicija pa prednostno skrbi za to, da bo po naslednjih volitvah – te naj bi se čimprej zgodile – lahko to isto tudi sama počela. Z upravljanjem države, ki je zelo zahteven posel, se torej politika vse manj ukvarja, posledice pa so prav žalostne: razvojno Slovenija vse bolj caplja za drugimi državami v EU, njeni državljani živimo slabše, kot bi objektivno lahko, predvsem pa smo podobno kot politika vse bolj razdvojeni in sprti.
Slabosti običajne koalicijske vlade se po izkušnjah nekaterih držav (Švica, Nemčija) lahko močno omili z »veliko koalicijo«, kar naj bi bila tudi koalicija KUL. Če je vlada običajne koalicije pretežno levo ali desno usmerjena, pa vlado velike koalicije oblikujejo skupaj tako leve kot desne stranke, seveda le tiste, ki zavračajo avtoritarno vladanje in so torej demokratično usmerjene. Take vlade se s škodljivim nasprotovanjem med levico in desnico ne obremenjujejo; namesto tekmovanja med njima in nagajanja se usklajujejo, s tem pa se ustvarja potrebno okolje, da se politika lahko ukvarja s svojim temeljnim poslanstvom, to je upravljanjem države. Vlada velike koalicije je praviloma bolj učinkovita, če ji predseduje za vodenje dobro usposobljena, a strankarsko neangažirana oseba; to upošteva tudi predlog projekta KUL. Projekt KUL je tako slej ko prej doslej najboljši predlog za zdravljenje osrednje težave, ki jo ima naša država, to je njeno slabo upravljanje.
Pa bo projekt KUL tudi uspel? Oglejmo si, kaj se mu glede tega obeta. Naj začnemo pri aktualnem predsedniku vlade. Ta nam demokracijo najbolj ogroža in bo seveda storil vse, kar bo le zmogel, da projekt KUL ne bi uspel. Podobno, čeprav previdneje in javnosti manj opazno bo ravnal tudi predsednik države, saj ta že lep čas dokazuje, da ni pripravljen ničesar storiti, kar bi lahko Janša slabo sprejel. Na tretje mesto po politični moči, čeprav gre za »strice« iz ozadja, je smiselno uvrstiti sedanje vodstvo slovenske Cerkve. To rado ravna po načelu: delajte, kar vam govorim, in ne glejte, kaj počnem. Njeno početje namreč ne sledi vedno usmeritvam aktualnega papeža in je neredko sprto s krščansko etiko, to pa dokazuje tudi s podporo, ki jo daje Janševim ambicijam po avtoritarnem vodenju države. V skladu s to usmeritvijo bo vodstvo Cerkve nedvomno ravnalo tudi, ko gre za projekt KUL.
Projekt KUL torej s podporo vrhnjih nosilcev politične moči ne more računati, saj se ti nasprotno kot KUL zavzemajo za avtoritarno, torej nedemokratično vodeno Slovenijo. To za projekt seveda ni dobro izhodišče, kar pa mu naj ne bi preprečilo, da vendarle uspe. Ta optimizem je predvsem zasnovan na prepričanju, da je večina Slovencev naklonjena demokraciji in ne avtokraciji ter si predvsem želi bolj učinkovito in manj kaotično upravljanje države, kot smo mu bili priča doslej. Ali bomo kot država to usmeritev uspeli uresničiti, je odločilno odvisno prav od tega, ali bo projekt KUL zaživel. O tem bodo neposredno odločali sedanji poslanci parlamenta. Opozicijski so se že opredelili, sedaj naj bi se še koalicijski. Na poslance Janševe stranke pri tem ni moč računati, pač pa na poslance ostalih treh strank, to so NSI, DeSUS in SMC. Da bodo poslanci strank DeSUS in SMC projekt KUL večinsko podprli, je pričakovati, saj gre za demokratično usmerjene stranke, poslanstvo KUL-a pa je predvsem okrepiti močno oslabelo demokracijo, ki jo prav sedanja koalicija dodatno resno ogroža. Tudi z vidika osebnih interesov poslancev teh dveh strank je očitno, da več argumentov govori v prid podpore projektu KUL kot nasprotno.
Koalicija KUL pa ne bo dovolj učinkovita, če v njej ne bo sodelovala tudi stranka NSI, ki velja za najbolj desno, a še vedno demokratično usmerjeno stranko. Njena vključitev v novo koalicijo pa je vprašljiva, saj gre za stranko, ki naj bi prednostno delovala po krščanskih vrednotah, katoliška cerkev pa tem vrednotam rada dodaja še zavezo, da se nekritično sledi usmeritvam njenih vodstev; v konkretnem primeru je to vodstvo slovenske Cerkve, ki pa je bolj kot demokraciji naklonjeno avtoritarnosti. Strankini poslanci se utegnejo zato znajti v zadregi, kako se v tem primeru odločiti: slediti usmeritvam vodstva Cerkve in ostati v opoziciji ali se vključiti v koalicijo, v kateri naj bi skladno s svojimi vrednotami skupaj s poslanci večine ostalih strank demokratično delovali v dobro državljanov. Odločitev bo gotovo lažja, če bodo pri njenem sprejemanju dali prednost zavezam do volivcev, ki si nedvomno predvsem ne želijo avtokracije po zgledu sosednje Madžarske.
Sedanji poslanci parlamenta imajo v povezavi s projektom KUL priložnost, da sprejmejo odločitve, ki naj bi veliko pripomogle, da bomo Slovenci s svojo državo v prihodnje lahko bolj zadovoljni, politika pa nas bo manj razdvajala. Večina volivcev si nedvomno želi, da bi se poslanci v tem primeru res skrbno in predvsem etično, to je pošteno odločali.
Andrej Cetinski, Sinteza, 8.11.2020
Planski kapitalizem
Izhajati velja iz spoznanja, da je demokracija kot sistem upravljanja države lahko uspešna le v primeru, če deluje v skladu s splošno sprejemljivimi vrednotami, to so predvsem resnicoljubnost, poštenost in socialna naravnost.
Pod gornjim naslovom je Zorana Baković objavila komentar, v katerem prepričljivo pojasnjuje, kaj usposablja današnjo Kitajsko, da gospodarsko vse bolj prehiteva države s parlamentarno demokracijo, med njimi tudi ZDA. Tako je poleg drugega zapisala, citiram: »Kitajska je, če poenostavimo, plansko gospodarstvo s kapitalističnimi značilnostmi, in to je sedaj njena velikanska prednost v primerjavi s tako imenovanim svobodnim svetom«. Tej opredelitvi ne gre oporekati. Njeno vsebino pa lahko izrazimo tudi drugače, recimo z besedami, ki manj spominjajo na neke vrste sobivanje oziroma spoj nekdanjega komunizma in kapitalizma. Na primer tako: prednost Kitajske je predvsem v učinkovitem upravljanju države in tržno delujočem gospodarstvu, med tem ko je v »svobodnem« svetu upravljanje držav vse manj učinkovito. V »svobodnem« svetu je to upravljanje zasnovano na demokraciji in prav šibkost demokracije je očitno osrednja težava tega sveta, ki jo Kitajska spričo svoje politične ureditve ne pozna. Od kod ta nemoč demokracije, nekaj več v naslednjih vrsticah.
Izhajati velja iz spoznanja, ki ne bi smelo biti sporno, da je demokracija kot sistem upravljanja države lahko uspešna le v primeru, če deluje v skladu s splošno sprejemljivimi vrednotami, to so predvsem resnicoljubnost, poštenost in socialna naravnost, krajše pa jih lahko opredelimo z besedama »etika demokracije«. Da ima današnja demokracija z etiko izjemne težave, dovolj prepričljivo povedo že naslednji trije podatki: ameriški predsednik Trump naj bi v času svojega mandata javno izrekel več tisoč laži; večina držav blagohotno obravnava davčne oaze, čeprav gre pri njih za obliko goljufanja države, to je korupcije; 1% najbogatejših oseb naj bi že imel več premoženja kot vsi preostali zemljani. Nespoštovanje etike deluje v demokraciji podobno, kot bi izgledala nogometna tekma, v kateri se pravil igre ne spoštuje in se zato tudi sodnika ne potrebuje. Zaradi takega ravnanja demokratični mehanizmi upravljanja (volitve, nadzor izvršne oblasti, pravna država,..) slabo delujejo in ne podpirajo zadostno upravljanja države. Skratka, demokracija se potrjuje kot manj učinkovita oblika upravljanja države od te, ki jo prakticira Kitajska in je izrazito avtokratska.
Nekaj je umestno reči o vzrokih, zaradi katerih je prišlo do tolikšne erozije demokracije. Teh je sicer več, osrednjo vlogo pa ima nedvomno danes v svetu prevladujoča politično-ekonomska paradigma, to je neoliberalizem. Ta namreč zanika potrebo, da bi se država sploh ukvarjala z razvojnim umerjanjem gospodarstva, še bolj problematično pa je to, da je uspel razviti in uveljaviti njemu svojstven sistem etičnih vrednot, ki po vsebini negira demokratično etiko.
Številne demokratične države so očitno v resni zadregi, saj je za mnoge nesprejemljivo, da bi iz sistemskih razlogov razvojno zaostajale za Kitajsko. Izhod iz zadrege bodo nekatere zanesljivo iskale v opuščanju demokracije – vsaj po vsebini če že ne formalno – in sicer v korist avtoritarnega vodenja države. Ta pot pa ne obeta veliko, saj ne upošteva, da je kitajski avtoritarizem zato uspešen, ker v nemajhni meri deluje po sistemu specifičnih, zgodovinsko pogojenih vrednot, ki jih zahodni svet preprosto ne more prevzeti. Opuščanje demokracije v korist avtoritarizma se bo zato slej ko prej razvilo v družbene sisteme, ki bodo predvsem delovali v korist kapitala in podpornikov avtoritarne oblasti, razvojno pa bodo vse prej kot uspešni.
Za »svobodni« svet je zato bolj obetavna usmeritev, katere cilj je obolelo demokracijo usposobiti, da bo v upravljanju konkurenčna kitajskemu modelu. To sposobnost si lahko obeta država, ki bo zadovoljevala vsaj naslednja dva kriterija: 1.pristojnosti izvršne oblasti (vlade) se poverja le etično neoporečnim in za vodenje dobro usposobljenim osebam, samo oblast pa se v interesu večine prebivalstva učinkovito nadzira ; 2.država z davčnimi in drugimi ukrepi preprečuje za večino nesprejemljive socialne in premoženjske razlike. Prvega od obeh kriterijev danes zadovoljivo izpolnjuje le še Švica; drugega so po drugi svetovni vojni uspešno prakticirale tudi ZDA (leta 1960 so najvišje dohodke obdavčevale po stopnji 91%, davčne oaze pa niso bile v »modi«), danes pa se ga splošno ignorira.
Pozdraviti močno obolelo demokracijo bo izjemno težko. Če »svobodni« svet pri tem ne bo uspešen, mora računati, da bo v prihodnje manj svoboden pa tudi za marsikaj drugega bo prikrajšan.
Andrej Cetinski, Sinteza, 30.10.2020