Planski kapitalizem

Izhajati velja iz spoznanja, da je demokracija kot sistem upravljanja države lahko uspešna le v primeru, če deluje v skladu s splošno sprejemljivimi vrednotami, to so predvsem resnicoljubnost, poštenost in socialna naravnost.

Pod gornjim naslovom je Zorana Baković objavila komentar, v katerem prepričljivo pojasnjuje, kaj usposablja današnjo Kitajsko, da gospodarsko vse bolj prehiteva države s parlamentarno demokracijo, med njimi tudi ZDA. Tako je poleg drugega zapisala, citiram: »Kitajska je, če poenostavimo, plansko gospodarstvo s kapitalističnimi značilnostmi, in to je sedaj njena velikanska prednost v primerjavi s tako imenovanim svobodnim svetom«. Tej opredelitvi ne gre oporekati. Njeno vsebino pa lahko izrazimo tudi drugače, recimo z besedami, ki manj spominjajo na neke vrste sobivanje oziroma spoj nekdanjega komunizma in kapitalizma. Na primer tako: prednost Kitajske je predvsem v učinkovitem upravljanju države in tržno delujočem gospodarstvu, med tem ko je v »svobodnem« svetu upravljanje držav vse manj učinkovito. V »svobodnem« svetu je to upravljanje zasnovano na demokraciji in prav šibkost demokracije je očitno osrednja težava tega sveta, ki jo Kitajska spričo svoje politične ureditve ne pozna. Od kod ta nemoč demokracije, nekaj več v naslednjih vrsticah.
Izhajati velja iz spoznanja, ki ne bi smelo biti sporno, da je demokracija kot sistem upravljanja države lahko uspešna le v primeru, če deluje v skladu s splošno sprejemljivimi vrednotami, to so predvsem resnicoljubnost, poštenost in socialna naravnost, krajše pa jih lahko opredelimo z besedama »etika demokracije«. Da ima današnja demokracija z etiko izjemne težave, dovolj prepričljivo povedo že naslednji trije podatki: ameriški predsednik Trump naj bi v času svojega mandata javno izrekel več tisoč laži; večina držav blagohotno obravnava davčne oaze, čeprav gre pri njih za obliko goljufanja države, to je korupcije; 1% najbogatejših oseb naj bi že imel več premoženja kot vsi preostali zemljani. Nespoštovanje etike deluje v demokraciji podobno, kot bi izgledala nogometna tekma, v kateri se pravil igre ne spoštuje in se zato tudi sodnika ne potrebuje. Zaradi takega ravnanja demokratični mehanizmi upravljanja (volitve, nadzor izvršne oblasti, pravna država,..) slabo delujejo in ne podpirajo zadostno upravljanja države. Skratka, demokracija se potrjuje kot manj učinkovita oblika upravljanja države od te, ki jo prakticira Kitajska in je izrazito avtokratska.
Nekaj je umestno reči o vzrokih, zaradi katerih je prišlo do tolikšne erozije demokracije. Teh je sicer več, osrednjo vlogo pa ima nedvomno danes v svetu prevladujoča politično-ekonomska paradigma, to je neoliberalizem. Ta namreč zanika potrebo, da bi se država sploh ukvarjala z razvojnim umerjanjem gospodarstva, še bolj problematično pa je to, da je uspel razviti in uveljaviti njemu svojstven sistem etičnih vrednot, ki po vsebini negira demokratično etiko.
Številne demokratične države so očitno v resni zadregi, saj je za mnoge nesprejemljivo, da bi iz sistemskih razlogov razvojno zaostajale za Kitajsko. Izhod iz zadrege bodo nekatere zanesljivo iskale v opuščanju demokracije – vsaj po vsebini če že ne formalno – in sicer v korist avtoritarnega vodenja države. Ta pot pa ne obeta veliko, saj ne upošteva, da je kitajski avtoritarizem zato uspešen, ker v nemajhni meri deluje po sistemu specifičnih, zgodovinsko pogojenih vrednot, ki jih zahodni svet preprosto ne more prevzeti. Opuščanje demokracije v korist avtoritarizma se bo zato slej ko prej razvilo v družbene sisteme, ki bodo predvsem delovali v korist kapitala in podpornikov avtoritarne oblasti, razvojno pa bodo vse prej kot uspešni.
Za »svobodni« svet je zato bolj obetavna usmeritev, katere cilj je obolelo demokracijo usposobiti, da bo v upravljanju konkurenčna kitajskemu modelu. To sposobnost si lahko obeta država, ki bo zadovoljevala vsaj naslednja dva kriterija: 1.pristojnosti izvršne oblasti (vlade) se poverja le etično neoporečnim in za vodenje dobro usposobljenim osebam, samo oblast pa se v interesu večine prebivalstva učinkovito nadzira ; 2.država z davčnimi in drugimi ukrepi preprečuje za večino nesprejemljive socialne in premoženjske razlike. Prvega od obeh kriterijev danes zadovoljivo izpolnjuje le še Švica; drugega so po drugi svetovni vojni uspešno prakticirale tudi ZDA (leta 1960 so najvišje dohodke obdavčevale po stopnji 91%, davčne oaze pa niso bile v »modi«), danes pa se ga splošno ignorira.
Pozdraviti močno obolelo demokracijo bo izjemno težko. Če »svobodni« svet pri tem ne bo uspešen, mora računati, da bo v prihodnje manj svoboden pa tudi za marsikaj drugega bo prikrajšan.
Andrej Cetinski, Sinteza, 30.10.2020

3 thoughts on “Planski kapitalizem

  1. Morda je potrebno dodati, da so/bodo najbolj na udaru manjše države s slabo razvitimi domačimi kapitalisti. To smo doživeli pri sanaciji bank in razprodaji državnega (prej družbenega) premoženja.
    Peter G.

  2. Andrejev članek analizira demokracijo.
    Naj dodam še ta razmislek:
    Imamo tri stranke z demokracijo v imenu; SDS, SD in DeSUS, ki pa nasprotujejo izboljšanju demokracije z spremembo volilne zakonodaje. Še več, tudi stranke brez demokracije v imenu tvorijo enotno koalicijo proti spremembam volilne zakonodaje. Brez večje kvalitete kandidatov in odločanja volivcev o njih pa ni prave demokracije.
    Ustava pravi, da ima oblast ljudstvo, a ne v Sloveniji, ker stranke to preprečujejo. Prof. Bučar je ocenil stanje kot strankokracija, ne demokracija.
    Kako ven iz objema teh strank?
    Lp Tomaž

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.