Janko Lorenci v Mladini: Janša in Pahor sta na videz izrazito različna politika, v resnici pa sostorilca, kot se temu reče v kazenskem pravu. Oba sta dolgoživa politika, oba nevarna, a vsak po svoje. Janša neposredno, brez ovinkov in okraskov, Pahor posredno, skrit za mnogimi zavesami. Sta najbolj škodljiva posamična politika samostojne Slovenije.
Začela sta kot režimska naraščajnika, nato pa se levila.
Janša je bil najprej poskusni socialdemokrat, nato konservativni, zdaj pa skrajni desničar, ki spodkopava ustavni red. V svojem tretjem mandatu to laže počne v kaosu koronavirusa. A zanj sprva dobrodošla epidemija se obrača proti njemu, saj mu je povsem ušla iz rok. To je napovedala že nora domislica, s katero je vlada konec razmeroma nedolžnega prvega vala proslavila s preletom ameriških reaktivcev. Potem je glede epidemije zaspala: stroko je upoštevala ali pa ne, sama je nastopala brez mask, od drugih jih je zahtevala, usodno je zamujala z ukrepi, koruptivno kupovala zaščitno opremo, komunicirala kot v vojski, padala iz skrajnosti v skrajnost, tihotapila čisto tretje zadeve v protikoronske ukrepe … Vse to je še zmanjšalo že tako pičlo zaupanje v oblast in se izrodilo v razprostranjeno zanemarjanje (samo) zaščitnega vedenja. Epidemija je praviloma blažja tam, kjer prebivalstvo bolj zaupa oblasti. Janša ni odgovoren za vse epidemijske zdrse, precej je neodgovornih, butastih zanikovalcev virusne nevarnosti. Toda prav on, ki v vladi tako absolutistično odloča o vsem, je v veliki meri osebno odgovoren, da smo na slabšem kot vsi sosedi, med najslabšimi v EU in slabši kot Trumpova Amerika. To je porazno. S svojim vodenjem politike nasploh in obrambe pred virusom posebej je kriv za številne smrti, za trpljenje in velikansko gmotno in razvojno škodo. Njegov mandat potrjuje, da skrajna desnica na oblasti vedno pomeni tudi zaostalost. Kakšen človek je, nazorno govorijo njegovi tviti. Recimo nedavni o Delovi novinarki Suzani Kos. Ko je napisala, da bo Janša skušal preprečiti nastanek Koalicije ustavnega loka, je čivknil, da bo tako S. Petriča, lastnika Dela in sivo eminenco Kolektorja, spravila ob vse anekse (za posle z državo). B. Biščak je ob tem pripomnil: tako deluje mafija, imamo torej mafijsko vlado. Res, Janša dokazano izsiljuje in s tem neprevidnim čivkom globoko iz žolča je zrel za uradni pregon.
Zdaj pa k sostorilcu Pahorju. Nekoč je bil prodoren mlad komunist, nato salonski socialdemokrat, danes ni ne tič ne miš, ampak vse po malem, pač po potrebi in razpoloženju. Ima tri naglavne grehe: SD je predelal po receptih zgrešene tretje poti, bil je zanikrn premier, zdaj je katastrofalen predsednik države. Ki mu, vseprisotnemu in človeku mnogih mask, nekako uspeva, da ostaja najbolj priljubljen politik v državi. In če tak politik odkrito in prikrito nenehno favorizira Janšo, brani ali relativizira njegove ekscese, številne nihajoče volivce bega in jim zbija skepso do glavarja SDS. Sam nenehno govori o politični kulturi, spravi, dialogu, hkrati pa tišči naprej človeka, ki vse to surovo krši. Skratka, Pahor pomembno omogoča fenomen janšizma. To pomeni, da je sostorilec. Lep primer za to je nedavno srečanje treh vej oblasti, shod agresivnosti (Janša), nesamozavesti (sodstva) in hinavščine (Pahor). Ta je dobro vedel, da bo Janša sodstvo kot navadno grobo napadel, sodstvo pa se s takim jezikom ne more in ne sme braniti, o še odprtih primerih ne more govoriti, poleg tega pa ni dovolj suvereno. Tako je Pahor spet enkrat pripomogel k vtisu, da ni sodstvo nič boljše od izvršne oblasti, celo od sedanje ne. Še ena stara pahorjanska igra relativizacije.
Janša in Pahor, prvi na repu, drugi na vrhu lestvic priljubljenosti, sta mrzla človeka, ki funkcijo podrejata sebi, svojim koristim in ugodjem. Janša tega pogosto niti ne skriva, Pahor pa to počne z igranjem veliko vlog, tesarskih, zabavljaških, državniških. O tem, zakaj je do Janše tako servilen, je več teorij; da ga ima JJ v pesti, ker ve za neko njegovo grdo skrivnost, da občuduje Janševo silaštvo itd. A motivi te čudne ponižnosti niti niso pomembni, pomembno je, da obstaja med njima bolna simbioza.
Janša igra na strah, silo, ločevanje na naše in nenaše, Pahor pa na prijaznost, všečnost, sodelovanje. Dozdevno sta kontrast, a se v resnici dopolnjujeta in podpirata. Pahor dela Janšo politično sprejemljivega, mu streže neposredno (npr. s kadrovskimi imenovanji) in posredno, ko vse enači, dela zmedo, tudi o najhujših Janševih potezah molči, poziva k dialogu in s tem govori: saj je v bistvu tak kot vsi. Tako soustvarja klimo za trdorokce. Pri tem z igralstvom in bleferstvom perverzno uspeva kot Janševo prijazno, sodelovalno nasprotje. Skratka, oba imata od tega sožitja korist, škodo pa Slovenija.
Znašli smo se v dvojni stiski – oblast ustavno Slovenijo razgrajuje v Janševo drugo republiko, hkrati pa nas stiska epidemija, tako huda zaradi prav te oblasti. A širi in poglablja se tudi odpor. Boleče posledice epidemije bodo prej ali slej napolnile trge in ulice, sindikati (in pametni delodajalci) so vse bolj jezni, morda se bo zganilo sodstvo (denimo glede izsiljevalskega tvita) in bo kaj reklo tudi ustavno sodišče, saj je najbolj poklicano za varstvo ustave in v taki prelomni krizi ne more molčati kot Pahor. Tudi opozicija se sestavlja in postaja privlačnejša za vrnitev tistih sedem ali več poslancev. Skratka, Janševa vladavina visi na tenki, prenapeti nitki, vsemu Pahorjevemu pajdaštvu navkljub. O tem, kako da sta na samem vrhu države dva taka človeka – cinik, ki mu je zdravje prebivalstva zgolj zastavek v njegovih političnih manipulacijah, in njegov potuhnjeni pribočnik – pa najbrž razmišljajo tudi volivci.