Upravljanje Slovenije že dolgo časa ni ustrezno, vse od vstopa Slovenije v EU pa škodljivo in slabo. Eden ključnih razlogov je neustrezen volilni sistem.
Že dolgo je znano, da naš sedanji volilni sistem ne ustreza več. Oblikovan je bil davnega leta 1992, v prelomnih trenutkih nastajanja slovenske države, ob oblikovanju političnih strank, ki naj bi zagotavljale parlamentarno demokracijo. Trideset let slovenske države pa je pokazalo, da so te stranke usmerjene predvsem v boj za oblast, pri čemer stranke na oblasti večino mandata porabijo za odstranjevanje oblastnih struktur in ukrepov prejšnjih vladnih strank.
Očitno je, da politične stranke širšega koncepta razvoja slovenske družbe, ki bi dajal platformo za politične odločitve v korist večine državljanov(!), preprosto ne zmorejo oz. da jih ne zanima. In to se bo, kot kaže, ponavljalo, vse dokler ne bo mogla v procesih kandidiranja in izvolitve poslancev sodelovati civilna družba in dokler ne bodo imeli državljani – volivci odločujočega vpliva na izvolitev svojih poslancev. Sedanji poslanci namreč niso poslanci ljudstva, kot to tudi določa ustava, temveč zgolj najbolj zanesljivi predstavniki političnih strank.
V taki situaciji je razumljivo, ne pa tudi sprejemljivo, da poskušajo politične stranke (ne glede na svojo ideološko usmerjenost) zadušiti sleherno strokovno, predvsem pa javno razpravo o novem volilnem sistemu. In prav spoznanje, DA JE OBLIKOVANJE VOLILNEGA SISTEMA SUVERENA PRAVICA DRŽAVLJANOV, NE POLITIČNIH STRANK je najpomembnejše.
Zato zahtevamo, da vlada in Državni zbor čimprej organizirata referendum o tem, kakšen volilni sistem želimo državljani – volivci.

Spoštovani,
Za vse, ki se niste uspeli udeležiti okrogle mize »Zakaj rabimo drugačen volilni sistem in predstavitev novega ter razprava o njem«, je tukaj video posnetek celotne okrogle mize.
Na spodnjih povezavah pa so še dodatne informacije.
Knjiga Cirila Ribičiča “Volitve v slepi ulici“;
Volilni sistem je hrbtenica politične ureditve vsake države;
Kratek prikaz kombiniranega volilnega sistema;

Muzej osamosvojitve in/ali spomenik samostojnosti imata “uspešno impozantno” vsebino ?!

Tistega poznojunijskega dne leta 1991 sem bil neizmerno vesel.
Vendarle enkrat složni smo Slovenci ustvarili svojo državo, našo Slovenijo. Po več letih političnih prizadevanj, zborovanj, demonstracij, upiranja nekdanjim zveznim oblastem nam je uspelo. Kot eden smo glasovali na plebiscitu zanjo. Miličniki in teritorialci so v strnjenih vrstah trdno držali v rokah niti osamosvajanja mlade države.
Politika je bila enotna, da jo je bilo veselje gledati.
Takrat sem se spomnil zadnjega prizora v skoraj dokumentarnem filmu iz leta 1947 Na svoji zemlji. To je tisti prizor, ko stari Sova stisne k sebi vnuka in mu reče: »Glej, ti boš sedaj na svoji zemlji svoj gospod.« In upali smo ’91-tega, da bo tako. Vse je kazalo, da bo projekt uspešen. Imeli smo razvito gospodarstvo, saj se je naš BDP skoraj primerjal z avstrijskim. Imeli smo dobro šolstvo, univerze, zdravstvo dostopno vsem ljudem, zgrajene so bile avtoceste, železnice, letališča, Luka Koper … skratka, imeli smo vse za uspešno srednje razvito državo. Postali naj bi druga Švica. Potem se je pa začelo.
Namesto podatkov o drugi Švici sem recimo v ponedeljek v kolumni Ahmeda Burića (Dnevnik, 6. marca) prebral žalostno statistiko, da je letališče v Tuzli (BiH) prehitelo ljubljansko letališče po številu prepeljanih potnikov. Osupnilo me je. Ljubljansko letališče, ponos slovenskih letalcev in gospodarstva, danes zaostaja za skoraj nepoznanimi regijskimi letališči. Pa to ni res!
Brskal sem po statističnih podatkih in prebral, da tudi slovenskega ladjarja nimamo več, saj so vrli »podjetniki« že kmalu po osamosvojitvi, za prgišče dinarjev, prodali Splošno plovbo Piran Nemcem, češ da ni rentabilna. Halo! Še Albanci imajo svojo letalsko družbo in ladjarsko podjetje. Mi pa danes nismo niti pomorski narod, niti ne zmožni letalskega prometa. Bravo, prodajalci.
Brskal sem naprej. Tudi železarne in jeklarne, Jesenice, Štore, Ravne, niso več naše. So last nekih Rusov. Tudi Litostroja ni več, prodan je bil nekim ameriškim skladom, ostali drobci velikega podjetja pa so v privatnih rokah. Iskra, ponos Gorenjske, je menda turška. Berem naprej. Prodana je bila celotna prehranska veriga od Droge v Portorožu do Pomurke. Še vedno pomnim dedove besede, ko je dejal: »Te njive pa ne bomo prodali, od česa bomo pa živeli«? Tako trdno je stal na svoji zemlji moj ded, moder mož. Naši znani vrli osamosvojitveni gospodarstveniki pa so menili drugače. Fructal je v srbskih rokah, Kolinska je hrvaška, Mercator tudi. Radenska je češka, Sladkogorska tudi. Madžari so pokupili skoraj celotno rodovitno zemljo Prekmurja.
In to tisti Madžari, ki še za kruh niso imeli, na morje pa so se vozili v plastičnih trabantih. Celoten tovorni železniški promet je v čeških rokah. Na ugoden čas za prodajo pa čakajo še šole, zgrajene s samoprispevki. Teh je vsaj v Ljubljani 24. Tu je še nekaj deset zdravstvenih domov in domov za ostarele, prav tako zgrajenih s samoprispevki. Ne pozabimo avtomobilskih cest z vinjetami in ostalega dela železnic. Zlata jama je Slovenija, vam rečem. Državno premoženje, ki so ga prodajali, kljub izvoru v ‘komunizmu’, čudovito diši.
Osebno me boli, da je bil skoraj celoten pokojninski sklad leta 1993 uporabljen za upokojevanje miličnikov. V »zahvalo« miličnikom za levji delež v boju pri osamosvojitvi je to storil gospod Peterle, tisti Lojze, ki je danes predsednik edinih in pravih osamosvojiteljev, vsi drugi smo pa menda pisan ništrc, komunajzarji, levaki ipd.
Nisem mogel več brskati. Država, zgrajena na ruševinah druge svetovne vojne z odpovedovanjem, trudom in znojem dveh, treh generacij, je bila razprodana kot neka starinarnica. Seveda o kupninah nisem izvedel nič.
Nobeden nič ne ve, kje so denarji od teh kravjih kupčij. Nič se ne ve tudi o denarcih iz orožarske afere. Pa ni pozabljena. Čez sedem let pride vse na dan, verjemite.
Ampak ni še konec: nekateri akterji te trgovine in barantanja danes od nas z grožnjami in pretnjami zahtevajo, da si za nagrado zaslužijo še muzej, kjer bi se svetile njihove zasluge. Za katere zasluge že gre, prosim? Gre za ustvarjalce razdiralne politike in sovraštva do vsega, kar diši po prejšnjih časih. Lepo vas prosim, dajte že mir s trgovino, muzeji in podobnim, raje začnite prav delati.
Dušan Kaplan

na predstavitev novega volilnega sistema in razpravo o njem

Okrogla miza bo v četrtek, 25. maja 2023 ob 16 uri, Cesta na Mesarico 9.

Spoštovane sodelavke in sodelavci, dragi prijatelji in prijateljice, novinarji, mediji!
Vidimo, kako vlada pozablja dane obljube in v svoji koalicijski pogodbi zapisano obvezo, da bo demokratizirala sedanji volilni sistem. Obenem pa nam je vsem jasno, da ta sistem že dolgo ne zadovoljuje osnovnih demokratičnih standardov: volivci dejansko ne vemo, kateremu kandidatu bo naš glas pomagal do izvolitve v DZ, veljaki političnih strank si prosto izbirajo, kje bodo kandidirali (običajno v občinah, kjer delujejo »njihovi« župani, zato ostajajo cela področja brez predstavnika v DZ), sistem izračunavanja rezultatov volitev je tako oblikovan, da si močnejše stranke prilaščajo glasove strank, ki niso prestopile volilnega praga, čeprav niso bili namenjeni njim, itd., itd. Skratka, sedanji sistem je nepošten do volivcev in državljanov.
V Nacionalnem svetu za demokratično spremembo volilnega sistema in SINTEZI želimo nadaljevati in okrepiti javno strokovno razpravo o smereh prenove volilnega sistema, odločitev o tem, kakšen sistem si želimo, pa prepustiti državljanom na REFERENDUMU. Še pred tem pa načrtujemo javno zborovanje na temo »Hočemo poštene volitve«, nato pa tudi tematsko javno sejo odbora DZ o teh vprašanjih. Zavedamo se, da lahko vse to dosežemo le, če se povežejo vsi subjekti civilne družbe, predvsem pa tudi stranke, ki na zadnjih volitvah niso uspele in ki ob ohranitvi sedanjega volilnega sistema zelo verjetno tudi na naslednjih volitvah ne bodo.
S temi cilji organiziramo javno Okroglo mizo, kjer bi najprej na koncizen način opredelili razloge za prenovo volilnega sistema in predstavili naše predloge za njegovo demokratizacijo, potem pa v drugem delu odprli širšo razpravo o teh vprašanjih. Okrogla miza bo snemana, posnetki pa ponujeni javnim medijem in subjektom civilne družbe, ki se ukvarjajo s temi vprašanji.
Vabimo vas, da se udeležite te Okrogle mize in sodelujete v tistem delu, ki je namenjen razpravi, vprašanjem in predlogom, kakšen sistem si želimo oz. kako doseči zastavljene cilje, predvsem referendum o vsebini novega volilnega sistema.

Okrogla miza bo potekala v četrtek, 25. maja 2023 ob 16 uri v
Hostel Volvo, Cesta na Mesarico 9

Problematiko bodo uvodno predstavili: Prof. dr. Ciril Ribičič, prof. dr. Rado Bohinc, prof. dr. Ivan Svetlik, dr. Matjaž Maček, Tone Peršak in mag. Emil Milan Pintar.

Udeležba na okrogli mizi je brezplačna, zaželene pa so predhodne najave na naslov: sinteza@t-2.net. Domači strani Gibanja Sinteza in Sinteza-KCD.

Posnetek bo objavljen naslednji dan na YT kanalu www.youtube.com/@dobrin4film.

Kolega Andrej Cetinski poudarja: Če naj bo država uspešna, jo je potrebno pošteno in učinkovito upravljati…

Zakaj nam upravljanje države vse bolj šepa

Mladina je pred kratkim v posebni številki objavila več prispevkov uglednih avtorjev, v katerih le ti ocenjujejo splošne razmere  v Sloveniji v zadnjem letu, ko nam vlado vodi Robert Golob. Pisci so več ali manj enotnega mnenja, da zdajšnja vlada ne dela dobro, na nekaterih področjih pa  je njeno početje celo zaskrbljujoče. Slednje velja še predvsem za zdravstvo, o čemer je v svojem zapisu veliko uporabnega ponudil Dušan Keber, nedvomno dober poznavalcev te problematike. Sicer najdemo v obravnavani številki Mladine predvsem mnenja o razlogih, zaradi katerih Golob izgublja naklonjenost volivcev, ta sporočila pa bi vlada lahko primerno uporabila in nas tako zavarovala pred ponovno, že grozečo avtokratsko vladavino.

Sedanja slovenska vlada je že šesta po letu 2012.  Njihov povprečen »rok trajanja« je bil torej v tem obdobju zgolj dobro  leto in pol, kar nedvomno dokazuje, da je z našim političnim sistemom oziroma upravljanjem države nekaj močno narobe. Nekateri menijo, da je za to zaslužen predvsem  Janša, a se sam temu mnenju ne pridružujem. Žal tudi v omenjeni izredni številki Mladine ni najti kaj več o sistemskih vzrokih za naše politične težave. Te je namreč potrebno prepoznati in jih sanirati, če nam je res do tega, da bomo imeli državo, kot si jo večina želi. Zato naj  ne bo odveč, če poskušam v naslednjih vrsticah kratko predstaviti, kje sam vidim razloge za to, da nam upravljanje države tako šepa.

Če naj bo država uspešna, jo je potrebno pošteno in učinkovito  upravljati. Ključno upravljavsko vzvodje obvladuje v naši ureditvi predsednik vlade in je zato kakovost upravljanja države v največji meri prav od njega odvisna. Sistemska ureditev, od katere lahko pričakujemo spodobno upravljanje države, naj zato prednostno upošteva naslednja dva kriterija: 1.vodenje vlade se naj zaupa osebi, ki je nesporno zavezana temeljnim demokratičnim vrednotam (predvsem poštenost, socialna naravnanost, zavračanje avtoritarnosti) in ima uspešne izkušnje iz timskega (torej ne avtokratskega) vodenja zahtevnih družbeno-ekonomskih sistemov; 2. delovanje vlade je potrebno učinkovito nadzirati, saj se sicer kot vsaka oblast hitro pokvari.

Oglejmo  si na primeru sedanje vlade, kako naša politična ureditev zadovoljuje gornja pogoja. Goloba smo za predsednika vlade izbrali volivci s tem, ko smo ga na  volitvah izjemno bogato podprli. To smo slej ko prej storili iz dveh razlogov; prvič zato, ker je pred vstopom v politiko uspešno vodil večje energetsko podjetje, kar je obetalo, da ima uspešne izkušnje iz vodenja, ki jih bo lahko koristno uporabil tudi v politiki; drugič pa zato, ker mu je bil takratni predsednik vlade Janša izrazito nenaklonjen in volilni glas za Goloba je torej  pomenil tudi glas proti Janši.

Žal nas Golob doslej ni prepričal, da zadovoljuje prvega od zgoraj navedenih pogojev. Vlado namreč vodi dokaj avtokratsko in ne ravno učinkovito, dvome pa zbujajo tudi vrednote, ki jih izpričuje. Naj kot primer, kakšne dvome vzbuja kot vodja, navedem primerjavo med njim in Janšo, ki jo je v zadnji številki Reporterja navedla dr. Ljerka Bizilj, nekdanja direktorica TV Slovenije. Tako je zapisala: Janša je trmast in maščevalen, Golob pa ukazovalen, zaletav in tudi maščevalen. Čeprav ta primerjava ni ravno primerna, pa vendarle vzbuja skrbi spričo politične moči, ki smo jo volivci zaupali Golobu.

Nekaj besed še o drugem od prej omenjenih kriterijev, ki pogojujejo učinkovitost vlade, to je njen nadzor. Izvaja  se ga sicer v več oblikah (javna občila, sodni sistem, civilna družba,…), daleč najbolj pomemben pa je nadzor, ki naj bi ga opravljal parlament. Žal ta slabo deluje, razlog za to  pa je predvsem v naslednjem. Naš volilni sistem je značilen po tem, da volivci prednostno volimo stranko oziroma njenega vodjo (novi obraz), o sestavi poslanske skupine, ki stranko zastopa v parlamentu, pa prednostno odloča njeno vodstvo. Torej ne gre pričakovati, da bodo poslanci stranke Gibanje Svoboda sedanjo vlado kritično nadzirali, pa tudi poslanci ostalih dveh koalicijskih strank bodo pri nadzoru zadržani. Vlado nam torej nadzorujejo le poslanci opozicije, vendar njihov nadzor ciljno ni usmerjen v zagotavljanje večje učinkovitosti vlade, pač pa v vse kaj drugega. Parlamentarnega nadzora, ki naj  bi podpiral učinkovitost vlade, torej naša politika praktično ne pozna in je to nedvomno eden osrednjih razlogov za slabo upravljane države.

Ko demokracija slabo deluje,  se rešitev pogosto išče in tudi najde v avtokratskem vodenju države. To se tudi nam obeta, če le ne bomo pravočasno sanirali veljavno politično ureditev v delu, ki dopušča pri delovanju vlade slabosti, o katerih je bilo pravkar govora. Predvsem potrebujemo dve spremembi. Prva je nov volilni sistem, ki bo bistveno  okrepil vpliv volivcev na sestavo parlamenta in zagotovil, da bodo poslanci za svoje delovanje prednostno odgovarjali svojim volivcem. Tak parlament bi nedvomno veliko učinkoviteje opravljal svoji temeljni nalogi, to je zakonodajno  funkcijo in nadzor vlade. (Predlog novega volilnega zakona, ki primerno zadovoljuje omenjeni zahtevi, je že pred letom pripravila skupina izvedencev v organizaciji Sinteze, a mu politika ni ravno naklonjena).

Druga sistemska sprememba, ki naj izboljša upravljanje države, se nanaša na izbor predsednika vlade. Danes ta izbor največkrat posredno opravimo volivci, saj mesto predsednika vlade praviloma pripada vodji politične stranke, ki smo ji volivci namenili največ glasov. Ta izbor pa je, kot kažejo izkušnje, vse prej kot dober in ga je zato smiselno opustiti. Veliko boljša  bi bila naslednja rešitev: predsednika vlade izvoli  parlament (oblikovan po novem  volilnem sistemu) izmed praviloma nestrankarskih kandidatov, ki izpolnjujejo že prej navedene pogoje. Tako izbranega premiera oziroma njegovo vlado bi parlament lahko tudi učinkovito nadziral.

Morda gornja predloga nista najboljša in bi se lahko našlo še primernejše rešitve, če bi le bili kot družba pripravljeni, da v političnem sistemu odpravimo osrednje slabosti, ki nam danes  otežujejo upravljanje države. Žal te pripravljenosti v politiki ni, očitno predvsem zato, ker so tudi v njej prevladale demokratičnim nasprotne, to so neoliberalne vrednote (pohlep, laž, zavračanje solidarnosti,…), posledično pa se  pri upravljanju države interese kapitalskih  lobijev (pa tudi osebne) vse pogosteje zadovoljuje v škodo celotne družbe. Tako ni zgolj pri nas, saj se s podobnimi problemi srečujejo tudi drugod po svetu, še predvsem v zahodnih državah, ki sicer sebe rade proglašajo za demokratične. Pa vendarle: ostanimo optimisti, saj je tudi pri nas veliko ljudi, ki prepoznavajo vzroke za naše družbene težave in so pripravljeni delati na tem, da  se jih odpravi.

Andrej Cetinski, Sinteza

V Sloveniji sta torej potrebni predvsem dve spremembi. Prva je nov volilni sistem, ki bo bistveno okrepil vpliv volivcev na sestavo parlamenta in zagotovil, da bodo poslanci za svoje delovanje prednostno odgovarjali svojim volivcem. Druga nujna sprememba pa se nanaša na izbor predsednika vlade. Parlament mora namreč premiera in njegovo vlado učinkovito nadzirati.

Zbadljiva kolumna Svetlane Slapšak

V nepredstavljivi poplavi preproščine in neumnosti, ki jih je na RTV izrekla oseba nedoločenega spola Pavel Rupar, je bil tudi tale biser: ljudje, ki so volili GS, prihajajo k njemu in mu priznajo, da so bili zavedeni.

Beri dalje!

Misliti moramo na trpljenje vseh ljudi v vojnah in storiti vse, da se ubijanje neha! Pri tem bi morala biti vsaka mirovna pobuda, neglede kdo jo predlaga, sprejeta benevolentno!

Seveda je Rusija s Putinom na čelu odgovorna, kriva vojaškega vdora v Ukrajino in strašnega razdejanja države! Toda krivda ni samo njena!

Skupina državljanov in državljank je sredi februarja objavila izjavo: Zaustavite vojno v Ukrajini! Na izjavo so se odzvali veleposlaniki članic EU in nekaterih članic Nata v Sloveniji.

Podpisani veleposlaniki evropskih držav, članic EU in Velike Britanije v svojem javnem sporočilu trdijo, da je bila ruska agresija neizzvana. A glavni namen njihovega sporočila je bila kritika (Kritika) javnega pisma skupine slovenskih državljanov s pozivom Zaustavite vojno v Ukrajini! (Pismo). Ker sem med njimi podpisana, čutim dolžnost, napisati komentar (Komentar) njihove Kritike.
Pisci Kritike očitajo avtorjem stališča, ki jih v Pismu ni! Da bo ta razlika razvidna, naj soočim njihove očitke in dejanske zapise v Pismu:
Neutemeljeni očitki Pismu
Kritika očita podpisnikom Pisma, da »pozivajo k takojšnji ustavitvi vojaške pomoči Ukrajini«. Zapis v Pismu pa se glasi: »Od vas, vlad držav Ruske federacije, Združenih držav Amerike, zveze NATO in Evropske unije ( zato) pričakujemo, da vzpostavite zavezništvo za prekinitev bojev, za zaustavitev nadaljnega oboroževanja in začetek pogajanj.« Kdor zna brati, bo uvidel razliko med očitkom in dejanskim zapisom v Pismu! Ukrajina, ki je prisiljeno udeležena v spopadih z rusko vojsko, ni med imenovanimi naslovniki Pisma! Zato so očitki, da smo podpisniki Pisma med tistimi, ki predlagajo, »da naj ignoriramo voljo Ukrajine«, ji »odrekajo pomoč in podporo, ki jo potrebuje za lastno obrambo«, in ki jo namesto pomoči »silijo, da začne mirovna pogajanja z agresorjem«, podtaknjeni. Besednih zvez, ki bi potrjevala te očitke, v Pismu ni!
Končni poziv, ki zahteva: »Ustavite vojno! Ustavite jo takoj! To moč imate! In to odgovornost!« je namenjen naštetim naslovnikom: na prvem mestu (!) je vlada Ruske federacije, potem ZDA, sledi zveza Nato in vlade EU. Vladi Ukrajine ta poziv ni namenjen, saj tudi še ni članica EU! Zaključni apel poziva naslovljence k zavezništvu za prekinitev bojev, za zaustavitev oboroževanja in začetek pogajanj … ! Ker takšnega zavezništva še ni! Pismo torej navaja zaporedje nujnih akcij do miru: najprej je treba vzpostaviti zavezništvo (sporazum) za prekinitev bojev, sledi zaustavitev oboroževanja – kot predpogoja, da se lahko pristopi k mirovnim pogajanjem! Poziv »Ustavite vojno, ustavite jo takoj!« je moralni in posledično politični imperativ!
Takšno navajanje stališč, ki jih v Pismu ni, v običajni govorici označujemo kot nepošteno, v hermenevtični analizi pa se je treba vprašati: Ali ne gre za posebno ideološko slepoto? Ki ne vidi, kaj dejansko piše v nekem tekstu. Primer je očitek Pismu, da ne odgovarja »na najpomembnejše vprašanje: ali naj Ukrajini odvzamemo pravico, da sama kroji svojo prihodnost«. Zapis v Pismu pa se glasi: »Vsestransko podpiramo Ukrajino v njeni nesporni pravici do obrambe.« Obramba v prvi vrsti pomeni braniti pravico države do svobode in suverenosti – torej prav do tega, da sama kroji svojo usodo!
Kritika veleposlanikov je zgrajena na ponaredkih dejanskih trditev in hipotez v Pismu! Podtika celo izjave, ki jih v Pismu ni! Ali gre torej za namerno diskvalifikacijo Pisma in podpisnikov ali za ideološko branje?
Sporni začetek
Zahodni Evropejci in Rusi, vzhodni Evropejci smo sosedje! Med sosedi mora veljati pripravljenost za sporazumevanje in sodelovanje! Delovati bi morala logika: kar je dobro za nas, je tudi za Ruse, kar je dobro za Ruse, je tudi za nas.
Če ne definiramo dejanskih vzrokov nekega pojava in same njegove narave, recimo ruske agresije na Ukrajino – tega svetovnega vojnega vozla ne bomo, ne bomo znali razvozlati.
Prvi stavek Kritike se glasi: »V neizzvani in neupravičeni ruski vojaški agresiji proti Ukrajini in njenemu prebivalstvu je bilo ubitih na tisoče ukrajinskih civilistov. Ukrajinci branijo svojo državo, svoja življenja, svoje družine in svojo svobodo.« Ja, prisiljeni so se braniti! Toda ruska agresija ni bila neizzvana! Nasprotno, izzivana in končno izzvana je bila s strani Zahoda, ZDA in Nata, ki se nista držala (sicer nepodpisane) obljube Gorbačova, da se v primeru ukinitve Varšavskega pakta Nato ne bo širil proti Vzhodu. A zgodilo se je prav to! Rusija ima ob svojih mejah zahodno sodobno orožje, usmerjene direktno vanjo!
Drugi vzrok pa je je notranji, ukrajinski, s prevlado nacionalistične politične paradigme in celo neonacistične. Rusi iz Donecka, Luganska in Krima se niso želeli odcepiti od Ukrajine, dokler jih v to ni prisililo vojaško, socialno, kulturno nasilje lastne države! Ko je bilo preveč, so (leta 2014) izvedli referendume, na Krimu za priključitev Ruski federaciji, v Donecku in Lugansku pa za ustanovitev republik. Vsi ferendumi so potrdili voljo ljudstva z okrog 90%.
Ukrajinska oblast izidov referendumov ni priznala; namesto da bi začela postopek za ustavno zagotovitev več milijonski ruski manjšini v Donbasu njene legitimne manjšinske pravice, je nacionalistične in nacistične paravojaške horde, ki so od leta 2014 napadale rusko prebivalstvo, celo vključila v redno ukrajinsko vojsko in jih tako legalizirala. Nasilje naj bi se končalo s sporazumom iz Minska, pa se ga ukrajinska oblast ni držala. Tudi Minska 2 ne! Nasprotno! Zelenski je na volitvah 2019 zmagal z obljubo, da bo končal nasilje nad rusko manjšino v Donbasu, pa je obljubo gladko prelomil. Osemletna vojna (pred rusko invazijo!) je terjala okrog štirinajst tisoč žrtev, med njimi 250 otrok. Pred samo rusko invazijo je vlada poslala vojsko, ki je bombardirala lastne državljane! Predsednik Zelenski bi to lahko preprečil, pa ni!
Odpor do mirovnih pobud
Zakaj so politiki in diplomati držav EU tako alergični na mirovniške pobude, na predloge za začetek pogajanj in na zahteve za končanje rusko-ukrajinske vojne? Zato, ker je politika ZDA do grla vpletena v to absurdno vojno, da namesto Američanov krvavijo Ukrajinci! Cilj Američanov (ki jim Nato in EU slepo služita) je, ohraniti svetovno politično in ekonomsko hegemonijo. Glavno besedo imajo očitno ameriški proizvajalci orožja, ki ga radodarno izvažajo v Ukrajino. Nekoč ga bo morala plačat. Razumljivo je, da se Ukrajinci branijo z orožjem, toda vojna se ne bo končala na bojišču – še vsaka se je končala za pogajalsko mizo!
In ne bo konca vojne, če bo vsaka stran krivila drugo stran, kakor to počno veleposlaniki v Kritiki našega Pisma: »Bodimo si jasni: ta vojna bi se lahko končala v tem trenutku. Rusija jo lahko konča takoj, če preneha z napadi in umakne svoje enote z ukrajinskega ozemlja.« Skratka, Rusija naj kapitulira, prenaša smrtonosno orožje/grožnjo ob svojih mejah? In prepusti fizičnemu in duhovnemu maltretiranju in tlačenju rusko manjšino v Ukrajini?! Za to manjšino veleposlaniki nimajo besede, nimajo sočutja!
Pisci Kritike trdijo, da Zahod ni vpleten v rusko-ukrajinsko vojno: »EU, G7 in Nato niso vojskujoče se strani v teh vojni.« To je zagovarjanje uradne politike »prave strani«, namerno ali slepo. Le včasih kdo na zarečen način pove resnico, kot n. pr. nemška zunanja ministrica Annalene Baerbock, ki je samoumevno povedala, da »smo v vojni z Rusijo« – »smo«, to smo mi: ZDA, Kanada EU, Nato – mi, ljudje teh držav! Ja, včasih se komu zareče…
Kritika piscem Pisma podtika: »Zelo nevarna, vendar za Kremelj učinkovita, propaganda je v enem stavku našteti države EU, Nata in ZDA na eni strani in Rusijo na drugi ter jih vse obtožiti, da nimajo mandata za to vojno.« Ne propaganda, dejansko sta v tej vojni dve strani, kakor v vsaki vojni – saj se ena sama stran v principu ne more iti vojne, ali ne? Sta dve strani, le da nista enako odgovorni – predvsem pa ne na isti ravni. Veleposlaniki pa se trudijo vso krivdo zvaliti na Ruse, češ da »namigovanje« na sokrivdo obeh »razbremenjuje odgovornosti natanko enega akterja: državo, ki je neizzvano napadla Ukrajino, ki je začela vojno in jo vsak dan ohranja pri življenju.« In še pribijejo: »Ta država je samo Rusija.« Tako: natanko in samo eden je kriv! Ker pa to ni res, se na ta način, z namernim demoniziranjem Rusije in Putina vojna ne bo končala. Seveda je Rusija s Putinom na čelu odgovorna, kriva vojaškega vdora v Ukrajino in strašnega razdejanja države! Toda krivda za to ni samo njena! Vztrajanje pri svoji resnici kot Resnici, kar počno veleposlaniki, pa logično pomeni zanikanje (dejstev) resnice in ima za posledico včasih kar neverjetno sprenevedanje apologetov. Samo nekaj jih bom navedla iz Kritike:
»(…) Ukrajini stojimo ob strani v njenem boju za preživetje, hkrati pa se poskušamo za vsako ceno izogniti stopnjevanju vojne«. Ja, s samoumevnim implicitnim podaljšanjem vojne za eno leto z na novo proizvedenim milijonom topovskih izstrelkov za vojno v Ukrajini! Pa tale: »Upanje na mir, na rešitev s pogajanji, na konec grozot in neizmernega trpljenja je enako razumljivo kot zaskrbljenost, da se nasilje kasneje ne bo stopnjevalo, da se bo razširilo na druge države. Zato je v naših demokracijah zaželena in nujna razprava o tem, kako končati to vojno.« Seveda je zaželena razprava – razen takšnih razprav, ki v temelju problematizirajo tiste, ki demokracijo prinašajo tudi na bojnih konicah. In naprej: »Nikoli se ne bomo sprijaznili, da bi se v Evropi ali kjerkoli drugje na svetu mednarodno priznane meje premikale s silo in da se milijonom ljudi povzroči neizmerno trpljenje.« Spoštovane veleposlanice in veleposlaniki, kje ste bili, ko so ZDA počele prav to?
Izzvani in neizzvani napad
Nosilna predpostavka Kritike je trditev, da je bil ruski napad neizzvan. Naj ponazorim razliko med izzvano in neizzvano agresijo!
Primerjava Hitlerjevega napada na Slovenijo in ruskega na Ukrajino namreč ne zdrži veljave! Hitler je hotel fizično uničiti Jude, Rome ter duševno in telesno prizadete ljudi, za Slovane je predvidel sodobno zasužnjenje, samo za Slovence pa ukinitev kot posebne narodne entitete.
Slovenijo so leta 1941 napadle tri agresorske države: Nemčija, Italija in Madžarska. Z nobeno od njih Slovenija ni bila v konfliktu, z ničemer ni nobene provocirala, nobenih zločinov jim ni povzročila, nasprotno, z avstrijskimi Nemci, na primer, smo stoletja živeli v eni državi, Nemci so imeli v Sloveniji svoja veleposestva, podjetja, svojo kulturo. Ja, gospodarji so bili. Na Kočevskem pa so 600 let živeli kočevski Nemci, »Kočevarji«, ki so se med II. svetovno vojno prostovoljno preselili v »Heimat« – to je bilo sicer po Nemcih okupirano Posavje – kjer so se vselili v hiše, izpraznjene z izselitvijo domačinov v Srbijo, v Avstrijo, v koncentracijska taborišča…. Nasilje je bilo torej že v sami okupaciji, izključno v interesu agresorjev, okupatorjev. Slovenci jih z ničemer nismo izzvali: oni pa niso prišli le po naše materialne dobrine in delovne roke, ampak tudi ugasnit našo dušo, kulturo, utemeljeno v slovenskem jeziku.
Zaradi te razlike med neizzvano in izzvano agresijo ni mogoče enačiti okupacije Slovenije (in drugih dežel) s strani sil osi in napada Rusije na Ukrajino. Boj ljudstev v okupiranih deželah za osvoboditev pa je v vseh primerih legitimen!
Naj končam s posebno kritiko Pisma, ki jo je izrekel ukrajinski veleposlanik Andrija Taran (Večer 23. februarja). Dejal je, da »pametni ljudje takega pisma ne bi nikoli podpisali; to so ljudje, ki so ostali v preteklosti«.
Spoštovani Miloš Šonc, podpisnik Pisma, je njegovo izjavo komentiral in mu hkrati obudil spomin:
»To, da na lepši – diplomatski način pove, da smo podpisniki neumni, ne vzdrži pravice do objave vseh stališč tujega predstavnika pri nas.
Prav tako ne ocena, da smo ljudje, ki smo ostali v preteklosti. No, razen če morda misli na ukrajinsko 14. SS divizijo Galicia in osebno Hitlerjevo gardo, ki ima kar nekaj dolga na Menini planini, kjer so ujetega partizanskega kurirčka pijani ukrajinski SS-ovci živega vrgli v ogenj ali pa na vse žrtve na Ilovi gori, kjer so se izživljali nad vaščani.
Torej, spoštovani veleposlanik, nekateri res nismo pozabili! Tudi ne Srebrenice. Kot tudi ne zločinov ruskega Wagnerja v Ukrajini in ne ukrajinskega Azova nad Rusi.
Zato ‘malo’ več spoštovanja do gostoljubnosti države in njenih državljanov!
Morda pa je pozabljenje na Vaši strani?«
Podpišem to oceno g. Miloša Šonca!
Spomniti in spominjati se moramo trpljenja vseh ljudi v vojnah in storiti vse, da se ubijanje neha! Pri tem bi morala biti vsaka mirovna pobuda sprejeta benevolentno in s premislekom! Ne glede nato, kdo jo predlaga.
Brez sočutja do trpečih – v vojni, bolezni ali lakoti – novega začetka bivanja na svetu ne bomo dosegli. Brez sočutja bomo res ostali v preteklosti!
Spomenka Hribar, Tomišelj

Demokratični volilni sistem je ena najbolj temeljnih zahtev sodobne politične levice v svetu. Pri tem pojem »demokratičnosti« ne vsebuje le zahtev, da so volitve redne, naprej napovedane, da imajo volilno pravico (voliti in biti voljen) vsi odrasli državljani in državljanke, da je izbira volivcev svobodna, dostop do volišč omogočen vsem in, ne nazadnje, da dejansko volivci s svojo odločitvijo direktno odločajo, kdo bo izvoljen in kdo ne.
Sedanji slovenski volilni sistem ustreza praktično vsem zahtevam, razen zadnji. Slovenske politične stranke enostavno ne dopustijo, da bi o izvolitvi posameznih kandidatov odločali volivci. To pravico si neupravičeno lastijo same. Ker tega, kar strokovnjaki imenujejo »personalizacija« volilnega sistema, naš volilni sistem ne dopušča, volivcem bolj ali manj ne preostane nič drugega, kot da volijo stranke. Rezultat takih volitev pa je vedno znava izvolitev strankarskih vrhov oz. politična strankokracija. Slovenski volilni sistem torej ni demokratičen.
Že skoraj tri desetletja potekajo v Sloveniji prizadevanja posameznih strokovnjakov, da bi ta sistem spremenili, ga demokratizirali, omogočili volivcem , da o izvolitvi kandidata odločajo oni in ne politične stranke (najbolj vztrajno prav SINTEZA-KCD in Nacionalni svet za demokratično spremembo volilnega sistema), vendar neuspešno. Ker tega ne storijo oz. ne dopustijo ne leve ne desne stranke, ne njihove vlade, ne Državni zbor, v katerem občasno prevladujejo leve ali desne stranke, ne moremo izključiti misli, da ta strankokratski volilni sistem ustreza enim in drugim. Z dodatkom tega sklepa: stranke, ki preprečujejo demokratizacijo tega sistema, niso ne »demokratične« in še manj »leve«.
Situacija se ponavlja tudi v mandatu sedanje vlade. Ta je v svojo koalicijsko pogodbo sicer zapisala »spremembo volilnega sistema«, toda vse bolj očitno je, da so podpisniki pri tem imeli v mislih le kozmetično spremembo: uvedbo neobveznega in relativnega volilnega glasu, kar položaja volivca v bistvu ne menja. Predvsem pa to ni dejanska demokratizacija sedanjega volilnega sistema in uvajanje odločujoče vloge volivca, ki jo državljanom že tri desetletja obljublja Ustava Republike Slovenije. Vse bolj pa kaže, da se vladajoča garnitura niti za ta kozmetični popravek ne bo mogla dogovoriti oz. da ji bo »ob številnih drugih nalogah« zanj preprosto zmanjkalo časa. Ta se hitro izteka, saj spreminjanje volilnega sistema nekaj mesecev pred volitvami ni najbolj higienično.
Se pa na politični sceni nekaj vendarle bistveno spreminja. Anže Logar, trenutno najbolj priljubljeni politik v državi, je na zboru, ki nosi ime »osma akademija javnega sektorja« na Fakulteti za upravo, jasno napovedal kot eno svojih temeljnih opredelitev »spremembo volilnega sistema tako, da bi imeli odločilno vlogo pri tem, kateri delegat bo prišel v Državni zbor, volivci«.
To je novost v slovenski politični pokrajini: da nosilni politik določene opcije (ki se sicer operativno šele oblikuje) jasno in odločno napove »personalizacijo« volilnega sistema, torej tisto demokratično spremembo, ki bo volivcem omogočila odločujoči vpliv na rezultate volitev. Seveda zaradi tega »demokratičnega vložka« v svoj politični program še ni mogoče zatrditi, da bo nastajajoča stranka demokratična ali celo »leva«. Slednje prav gotovo ne, saj naj bi bil njen program preseganje sedanje neplodne delitve na »leve« in »desne« (stranke). Prav gotovo pa niso demokratične tiste stranke, ki ne dopuščajo volilnega sistema, kjer bi imeli volivci odločilno vlogo. In ki si prilaščajo pravico, da se medsebojno dogovorijo o volilnem sistemu, pri tem pa izključijo civilno družbo oz. državljane.
Prav državljani imajo neodtujljivo pravico, da o sistemu, po katerem bodo volili poslance, odločijo na referendumu.
Za programski svet SINTEZA-KCD
Emil Milan Pintar

Vojaški spopadi v Ukrajini se zadnje tedne umirjajo in tudi med zahodnimi politiki se vse redkeje sliši bojevite napovedi o tem, da bo Rusija v tej vojni poražena. To nakazuje, da se vendarle prebuja spoznanje, da je ukrajinsko morijo smiselno in potrebno končati za pogajalsko mizo. Verjetno vplivajo na te, za sedaj res še zelo rahle spremembe v naravnanosti zahodne politike, predvsem tri okoliščine. Najprej spoznanje, da ukrajinska vojna potiska energetsko in surovinsko bogato Rusijo v naročje Kitajske, kar utegne strateškim interesom ZDA zelo škoditi. Drugič to, da se vsaj v enem delu evropske politike prebuja spoznanje, da obravnavana vojna gospodarsko izrazito škodi EU in jo je zato potrebno čimprej končati; tako njeno razumevanje je za sedaj najbolj zaznati pri francoskem predsedniku Macronu, njemu pa bodo verjetno kmalu sledili tudi nekateri drugi vodilni politiki; upajmo, da bo med njimi tudi nemški premier Scholz, medtem ko naš premier svoje bojevitosti verjetno ne bo med prvimi opustil. In kot tretje to, da vojna v Ukrajini tudi vse bolj vplivni Kitajski ne ustreza, saj ta svojo strateško mednarodno politiko predvsem opira na lastno izjemno razvojno in ekonomsko učinkovitost, katere prednosti lahko uveljavlja le ob odprtem gospodarskem sodelovanju držav, kar pa vojna v Ukrajini zelo otežuje.
Kar nekaj upoštevanja vrednih razlogov torej govori v prid obetov, da se vojne v Ukrajini ne bo več zaostrovalo in se jo bo poskušalo čimprej končati s pogajanji. Nekaj podobnega pričakuje, kakor sem ga sam razumel, tudi Mirko Cigler, ki je svoje poglede o tej temi dne 15.aprila predstavil v Objektivu s člankom z naslovom Kompromis s hudičem. Tega sicer posebej ne omenja, a domnevam, da naj bi imel v tem primeru vlogo hudiča ruski avtokrat Putin, s katerim naj bi bilo težko ali celo nemogoče dogovoriti se za tak mir v Ukrajini, ki bi zadovoljil njeno prebivalstvo. Svojo zadržanost je Cigler izrazil z naslednjo mislijo, citiram: »Kaj torej ostane Ukrajini, če v zameno za mir izgubi svojo (ukrajinsko) dušo? Mir v nesvobodi ni mir, je zgolj utišan nemir«.
Tudi sam Putinovi avtokraciji nisem naklonjen, imam ga pa vendarle za dovolj razumnega, da verjamem, da bo pristal na mirno končanje vojne v Ukrajini ob pogojih, za katere sta se Rusija in zahodna ter ukrajinska politika nekoč že dogovorili, a se jih v ničemer ni spoštovalo, pa ne po krivdi Rusije. Predvsem gre za dva pogoja: a)Ukrajina naj se odreče članstvu v Natu in tudi sicer naj postane politično nevtralna država; b)Ukrajina naj uresniči zaveze, ki jih je s sporazumom Minsk 2 sprejela v letu 2015 in po katerih naj bi svojemu ruskemu prebivalstvu priznala pravice, ki gredo manjšini v demokratični državi. Verjamem, da sta navedena pogoja za Rusijo ključna, čeprav za Putina osebno to verjetno ne velja povsem.
Spričo njenih dosedanjih izkušenj so za Rusijo nedvomno izjemno pomembna tudi jamstva, da se bo mirovni sporazum o prekinitvi vojne v Ukrajini tudi dosledno spoštovalo; pri zagotavljanju le teh bi lahko osredno vlogo prevzela OZN, od katere se tudi sicer pričakuje, da bo v prihodnje veliko aktivneje delovala pri urejanju skupnih problemov nas zemljanov.
Naj zaključim z naslednjo mislijo. Oba s Ciglerjem domnevama, da se nam obetajo mirovna pogajanja, ki naj bi končala vojno v Ukrajini. Pri oceni njihove uspešnosti, pa se očitno razhajava: sam verjamem v njihov uspeh, med tem ko je Cigler glede tega močno zadržan.
Andrej Cetinski

Luka Lisjak Gabrijelčič: Za drugi dom!

Odkar imamo v Sloveniji demokracijo, potekajo razprave o smiselnosti državnega sveta. Okoliščine njegovega nastanka še niso razjasnjene. Po eni strani se zdi, da je nastal kot koncesija tedanji opoziciji: dobronamerni poskus, kako v novi sistem vključiti drobce tedaj že klinično mrtvega samoupravljanja. A ta interpretacija je bržkone prekratka. Ideja drugega doma parlamenta, ki bi predstavljal gospodarske, stanovske in socialne interese, je na Slovenskem veliko starejša od Kardeljevega delegatskega sistema: med obema vojnama so jo zagovarjali številni katoliški in socialdemokratski avtorji.
Po drugi strani vsaj del tedanje opozicije ideji doma, ki bi odseval »pluralizem družbeno-gospodarskih interesov«, ni bil zelo naklonjen. V ustavo naj bi se prebil predvsem zaradi vztrajanja Franceta Bučarja, ki mu je kot zgled služil bavarski model. Glede na to, da je državni svet tako po sestavi kot pristojnostih zelo podoben bavarskemu senatu, se teza zdi verodostojna.
Toda Bavarska je med tem svoj drugi dom izgubila: že leta 1999 ga je odpihnil referendum, na katerem se je skoraj 70 % volivcev izreklo za njegovo odpravo, pa čeprav je hegemonična stranka CSU zagovarjala njegovo ohranitev, pri čemer naj bi reformirali njegovo sestavo in način izvolitve članov. Slovenija pa je državni svet ohranila: brez reforme.
Kritike, ki so botrovale ukinitvi bavarskega senata, so bile malodane identične kritikam, ki jih je vseskozi deležna njegova slovenska kopija. Razlog, da je posnetek za skoraj četrt stoletja preživel izvirnik, se očitno skriva v večji inerciji v slovenskem političnem in institucionalnem ustroju, ki marsikdaj spominja na podstrešje stare mame, ki se ne more posloviti od davno odsluženih predmetov.
Sam svetniki se zavedajo, da nad njihovimi mandati visi Damoklejev meč obtožb o nepotrebnosti. Zato so razvili čut za samoohranitev. Kadarkoli je govora o ukinitvi državnega sveta, skušajo pokazati svojo relevantnost, pogosto tako, da zajahajo trenutni populistični val ali pihajo na dušo partikularnim interesom, ki se zdijo najmočnejši. A s tem se le še bolj oddaljujejo od svojega poslanstva.
Sam mislim, da Slovenija drugi dom parlamenta potrebuje. Kot sem zapisal nedavno, smoter sistema uteži in protiuteži ni, da večini onemogoči vladanje, temveč da v proces odločanja vključi varovalke, ki preprečijo prevlado »začasnih in delnih interesov«, pred katerimi je svaril ameriški »ustanovni oče« James Madison. V zreli demokraciji bi morale prevladati odločitve, ki uživajo podporo dolgotrajnejših in stanovitnih večin. V nasprotnem primeru smo soočeni bodisi s hektičnim nihanjem iz ene skrajnosti v drugo bodisi s pritožbami vsakokratne večine o nedemokratičnosti ureditve, ki ji onemogoča hitro odpravo ukrepov prejšnje oblasti. Oboje dolgoročno spodkopava demokracijo.
S tega vidika je instrument odložilnega veta pomemben: ukrepi, o katerih se ne more zediniti niti navadna večina vseh izvoljenih poslancev, si bržkone zaslužijo brodolom. Seveda bi se to pristojnost lahko preneslo na predsednika republike. A s tem bi na široko odprli vrata osebnim rivalstvom in merjenjem moči med premierjem in predsednikom, kakršne videvamo na Hrvaškem, ne da bi s tem bistveno okrepili sistem demokratičnega odločanja. Sam sem namesto tega naklonjen radikalni reformi državnega sveta, tako v pristojnostih kot sestavi.
Ena izmed najbolj perečih težav v slovenski politiki so imenovanja – zlasti v organe, ki bi morali biti neodvisni od dnevne politike. Neskončna polemika glede javne RTV je šolski primer. V njej se, ne glede na pritlehne politične interese, vendarle tepeta dva legitimna koncepta. Prvi poudarja potrebo po neodvisnosti, strokovni neoporečnosti, avtonomiji novinarjev in participaciji civilne družbe. Drugi odgovarja z upravičenim pomislekom: kje je tu mesto za demokratični nadzor? Mar nima ljudstvo prek svojih predstavnikov pravice in dolžnosti, da nadzoruje zavod, ki se financira neposredno iz žepov ljudi? Sedanji zakon je zagato deloma rešil tako, da je nadzor prepustil civilni družbi. A tu se postavi natanko vprašanje, ki meče senco na legitimnost državnega sveta in zaradi katerega so Bavarci ukinili svoj senat: kdo v neizmerno pluralni postmoderni družbi odloča, katera civilnodružbena organizacija je reprezentativna in katera ne?
Kaj pa, če bi imenovanja v inštitucije in organe, ki morajo biti neodvisni od dnevne politike, imenoval reformiran drugi dom parlamenta? Če bi bili svetniki izvoljeni neposredno, ne bi bilo več sence dvoma nad njihovo demokratično legitimnostjo; če bi bili izvoljeni z dvokrožnim sistemom, bi moral vsak od njih moral zbrati široko večino v svojem okolju; in če bi bili okraji dovolj veliki, bi se izognili nevarnosti, da bi se v njih uveljavili le predstavniki ozkih lokalnih interesov. In morda najpomembnejše: če bi se, podobno kot v ameriškem senatu, vseke dve leti zamenjala tretjina članov, bi se večina v državnem svetu vseskozi spreminjala in bi le redko sovpadla z večino, ki obvladuje državni zbor.
S tem bi dobili organ, ki bi lahko suvereno gledal pod prste državnozborski večini. Slednji bi ostala naloga, da sprejema zakone in tako skupaj z izvršno oblastjo dejansko vlada državi. Na reformirani državni svet pa bi prenesli imenovanja na pomembne nadzorne in neodvisne inštitucije; pa tudi pristojnost ustanavljanja preiskovalnih komisij, ki bi utegnile biti precej bolj učinkovite, če jih ne bi hromila vse večja polarizacija med vsakokratno koalicijo in opozicijo: slednja bi v državnem svetu gotovo ne prišla tako močno do izraza, saj od njegovih odločitev ne bi slonila usoda vlade.
Brez neskončnih polemik o imenovanjih bi se lahko državni zbor lahko resnično posvetil svojemu glavnemu smotru: sprejemanju konkretnih politik. A morda je strah pred to odgovornostjo še večja zavora za takšno reformo kot dejstvo, da bi se morali poslanci z njo za vselej odreči delu svoje sedanje moči.

V SINTEZI-KCD z veliko pozornostjo spremljamo vojno v Ukrajini. Na redni seji dne 14. marca 2023 je Programski svet sprejel jasno in odločno stališče do te katastrofalne vojne:

»Pozivamo vodilne politike Združenih držav Amerike, Evropske unije, Velike Britanije, Ukrajine in Rusije, ki ste za to vojno neposredno odgovorni, da se dogovorite za takojšnjo prekinitev vojnih operacij, za premirje, za pogajanja, za mirno rešitev spora, za sobivanje ukrajinskega naroda in ruske manjšine, ki ga bodo nadzorovale enote OZN.«

Stališče s pojasnilom.