O glasovanju v OZN

Spoštovana-i!

Posredujem odgovor ministrice Tanje Fajon predsedniku ZZB NOV Slovenije Marijanu Križmanu glede glasovanja 4. 11. 2022 v OZN.

Zakaj obstaja morebitno nerazumevanje vsebin, okoliščin in vzrokov ter posledic, zakaj obstaja tudi nezaupanje v oblastnike, ki jim pač slepo ne verjamemo več v izgovorjene besede ter zakaj sploh prihaja do takšnih situacij in problemov, ki vodijo v vojne, naj si vsakdo odgovori in presodi sam.

Vsekakor se tako oblasti v OZN, v EU, v NATU kot v Sloveniji niso ravno proslavile s svojim delovanjem ter glasno javno oglasile in ukrepale preventivno ( z diplomacijo, z neširjenjem NATA in vojaškim ter obveščevalnim in ekonomskim izzivanjem, kulturnim zatiranjem ljudi drugih nacionalnosti v Ukrajini, s kulturnim – jezikovnim zatiranjem drugih narodov v Ukrajini, itd. itd.), tako da se naj vsakdo zadovolji po svoji presoji z odgovorom in obrazložitvami. Ter seveda z ravnanji vseh vpletenih.

Vsekakor lahko jemljem vsaj kot pozitivno, da je oblastnica odgovorila predsedniku ZZB, ne pa dvema običajnima državljanoma.

Zakaj so mediji praviloma molčali pa je že drugo vprašanje.

Predvsem pa bi bilo zanimivo vedeti odgovor na vprašanje: »Zakaj Slovenija kot aktivna udeleženka zavezniške antifašistične koalicije med II. svetovno vojno ni sama ali v povezavami z državami, ki delijo podobne vrednote, sama predlagala svojo vsebino resolucije?« »Ali ne znamo? Ali si ne upamo? Ali pa resnično nimamo svojega stališča?« (Vsaj to slednje je ministrica v svojem odgovoru pojasnila.)

Če že predlagatelji, naslov resolucije, politične okoliščine, vsakokratne politične »zlorabe,«  neupoštevanje človekovih pravic, ali pa vsebina »niso primerni,« (o čemer se lahko glede na obrazložitev in okoliščine celo strinjam), potem resnično predlagam, da MZZ R Slovenije v izogib prihodnjim nesporazumom in konec koncev morda celo tratenju časa,  p r i p r a v i   s v o j   t e k s t   ustrezne resolucijo. Ga vsi tudi kot državljani sveta in člani OZN zaslužimo. Ta nek ločen tekst, ki ga omenja ministrica  seveda ne poznam in ne vem, zakaj se gre.

Pa še za konec: le objavite celoten tekst vseh resolucij. Bomo lažje tudi sami presodili.

Še enkrat pa ponovitev, da je absolutno nedopustna in obsojanja vredna vsaka agresija na drugo – sosednjo državo, pa »čeprav« je to velesila in je to Rusija. Pravzaprav kot stalna članica varnostnega sveta toliko »manj sprejemljivo.« In čeprav je to z izgovorom zatiranja »nacizma,« ki je lahko celo realen. A vendar je potrebno vsaj zastriči z ušesi in biti več kot pozoren, ko nekdo – kdorkoli in kjerkoli na podlagi nesprejemljivih vzrokov, posledično izvaja agresijo »zaradi nacizma.(??!!!)«

Vsekakor pa sem prepričan, da se tako resne teme in dogajanja kot so vojne, vzroki in posledice, jemljejo preveč lahkotno ter s premajhnimi prizadevanji za mir! Samo z obiski vojnih področij, dajanjem orožja, netenjem sovraštva ter neposrednim vpletanjem v vojno, medijsko cenzuro, oz. s takšnimi potezami, ki absolutno ne vodijo k miru, sožitja ne bomo dosegli. Niti drugje, niti pri nas. Še manj razumevanja za vse skupaj.

Tudi 1. seja sveta za nacionalno varnost (SR., 30. 11. 2022) nezadovoljstvo v svojih ugotovitvah in ravnanju. Opredelitve za »prorusko« ali »prozahodno« ravnanje ter nadaljevanje politike konfrontacije, brez razmisleka o vseh mrtvih, ranjenih, razseljenih, so milo rečeno daleč od ustavne kategorije za mir.

S spoštovanjem! Miloš Šonc

Odgovor ministrice T. Fajon predsedniku ZZB NOV M. Križman glede glasovanja v OZN

SAZU O RAZVOJNI STRATEGIJI

Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) je najvišja nacionalna znanstvena in umetnostna ustanova v Sloveniji. Neguje, spodbuja in pospešuje znanost in umetnost ter s svojo dejavnostjo prispeva k razvoju znanstvene misli in umetniške ustvarjalnosti. Obravnava temeljna vprašanja znanosti in umetnosti; sodeluje pri oblikovanju politike raziskovalne dejavnosti in umetniškega ustvarjanja; organizira raziskovalno delo, tudi z univerzami in drugimi raziskovalnimi organizacijami.
Znotraj Sveta za razvoj je posebna delovna skupina pripravila Strategijo razvoja elektroenergetsko-podnebnega sistema Slovenije do leta 2050. Izdelala je tudi akcijski načrt s časovnico in konkretnimi aktivnostmi s poudarkom na srednjeročnem obdobju od 2022 do 2030.
POVZETEK STRATEGIJE

Drago Babič, član delovne skupine, ki je pripravila strategijo je v zvezi s to tematiko pripravil dve gradivi, namenjeni širšemu občinstvu. Vredno branja!
ZABLODE EVROPSKE ENERGETSKE POLITIKE
IZ UKRAJINSKE VOJNE V GLOBALNO EKONOMSKO VOJNO

GLOBOKO RAZOČARAN

Ruski vojaški  napad ni prizadel le Ukrajincev. Posledice čuti večji del človeštva. Mediji so že mesece polni katastrofičnih zgodb, a zdaj vnema opazno popušča. Ljudje postajajo naveličani in medijska poročanja vse krajša. Kolega Cetinski se pritožuje: »S svojimi mnenji se v Delu oglašam že več desetletij in to pot se je zgodilo prvič, da so mi objavo zavrnili.« No, možno je tudi, da tokratna vsebina kolegovega prispevka ni bila »politično ustrezna«.

Na rednem sestanku Sinteznega Programskega sveta (11.10.2022) je bil sprejet sklep, da na spletni strani Gibanja Sinteza z objavljanjem neodvisnih pogledov, razmišljanj in predlogov nadaljujemo. Tako kot smo objavljali do sedaj – glej objave: Putin, Nato, Ukrajina in Slovenija ; / ; Vojna v Ukrajini ; / ; Ustavimo že to morijo! ; / ; Kako končati Ukrajinsko morijo? ; / ; KOLAŽ .

Čeprav zgleda, da so vsa naša prizadevanja zaman, s poudarjanjem dejstva, da gre za konflikt interesov dveh imperijev, ne bomo odnehali, pa čeprav so naši pogledi povsem drugačni od uradne politike. In kjer se neposredno srečajo globalni interesi dveh imperijev, je možen samo »gentlemanski sporazum« (razorožitev in nevtralnost tega področja, ki mu varnost zagotavljata obe strani), ali vojna. Natov in ameriški pritisk na Ukrajino, kjer so enako kot Natovi prisotni tudi ruski interesi, je nujno vodil v vojno. Toda tudi ta se mora končati s pogajanji in dogovorom.

V nadaljevanju objavljamo javno pismo Aurelija Jurija slovenski zunanji ministrici.

Draga Tanja,
Stežka sem se odločil za tele vrstice, ker mi je hudo, ko te prizadenem in ker se itak izpovedano a izgubi kot suho listje v vetru. Ne vidim, ne slišim, ne berem nobenega premika v smer poziva 18 podpisnikov pred nekaj meseci k novemu pristopu do ukrajinske vojne. Pahor hvali Erdogana za mediacijo med Rusijo in Ukrajino, super, a nihče, ki bi v imenu te vlade, ki prisega na mirovno politiko, nakazal kakršenkoli korak v tem duhu. Pohvalno da si rekla NE vstopu Ukrajine v Nato, a le v tem trenutku, enako kot Brglez (“V času vojne to ne pride v poštev”), in kaj potem?… Ko se vojna, recimo, po vedi kakem čudežu, konča? Saj je prav želja Ukrajine po članstvu v Nato glavni sprožitelj Putinovega besa, oz. agresije in vojne! Bomo zanetili novo?
Obsojamo Rusijo zaradi novih raketiranj Ukrajine. OK, super, neizbežno, ker gre za zločin. In? Kaj temu sledi? Sama dobro veš, da postaja vse hujše, da je bil tak (in hvala bogu, da ni bil še trši!) Putinov odziv na zmage Ukrajincev v Donbasu pričakovan, zlasti po sabotaži mostu za Krim. Bolj kot bodo Ukrajinci beležili zmage, bolj bo vsa Ukrajina tarča raketiranj, vse do prve taktične jedrske bombe. In spet, potem? A je kdo na MZZ, v tvojem strateškem svetu, pri Golobu ali še kje, ki bi znal napovedati dogajanja malce dlje od dolžine nosu? Han, Boštjančič, Kumer in sam premier skušajo mirit javnost pred prihajajočo zimo in draginjsko grožnjo. Pa se vidi že po izrazih, da upajo da bo vse v redu, oz. pod kontrolo, niso pa sigurni. In vse to, ker se s Putinom nihče noče pogovarjati. Ali vsaj veste, preko diplomatskih kanalih, ali je sploh pripravljen se pogajat, o čem in pod kakšnimi pogoji? Lavrov govori o tej pripravljenosti.
V kontinuiteti s prejšnjo Janševo politiko na terenu spopadanja z ukrajinsko vojno in posledično občo krizo, vidim le čakanje na odločitve vrha EU in Nata, brez nobenega proaktivnega pristopa. Odhajajoči italijanski kolega Di Maio je zbral pogum in gre k Lavrovu v četrtek. Mi pa samo čakamo, kimamo Bruslju in molimo Boga, da Putina ali počijo njegovi, ali da ne ponori čisto povsem. Ko bo, če se Di Maio kaj ne dogovori in odpre vrata upanju na pogajanja in pomiritev, padla prva taktična jedrska bomba, recimo na sile odpora ki napadajo Donetsk, Herson in še druga mesta, ki so si jih Rusi anektirali, pobila 20 do 40 tisoč ljudi, kaj boste storili? Obsodili dejanje kot še nikoli, da bo slišati z Lune? Pristali na Natov neposredni napad na Rusijo četudi le s konvencionalnim orožjem? V bran Ukrajine? Pa bomo doživeli še drugi ali tretji veliki pok, pa dodaten pokol. OZN bo odgnal Rusijo iz VS? Pa bo še Nato odgovoril sorazmerno? In gledali bomo kako rakete letijo in se križajo? Sam Biden je predvčerajšnjem priznal da smo le korak do Armageddona in nakazal, preko Blinkna, pripravljenost na pogovore s Putinom, a še vedno ni vedeti, da bi dvignil Rdeči telefon ali se na to pripravljal. Vsaj navadni smrtniki tega ne vemo. Čakate da Biden reši vse? To čakanje na Božjo intervencijo, nas bo pokopalo, Tanja, in tisti od vas na oblasti, ki bo morda preživel, se bo moral vprašati: sem storil vse da bi tole preprečil?
V enem od moji oglašanj v Dnevniku sem zapisal, da če bo ruska raketa namenjena Avianu kamor ima Nato eno od svojih jedrskih baz, molim Gospoda da zgreši cilj in zadene moj Sveti Anton, ker ubogi tisti, ki se bodo zatekli v zaklonišča!
Storite nekaj kar bo šlo dlje od obsodb Putinovih dejanj. Ponudite mu nek face saving! Pa naj Brglez neha s pravljico o tem, da je nadaljevanje sankciji osnova ki ji treba dodati okrepljeno diplomacijo. Brez umika sankciji ali vsaj napovedi v to smer, Putin ne bo sprejel nikogar na pogovore. Saj je vendar strokovnjak mednarodnih odnosov, a nastopa na soočenjih kot amater, kot da sploh ne ve koliko je ura! Pa mi je samo teden nazaj, priznal da je vrag vzel šalo!
Kordiš in celo Prebilič sta bolj jasna in realna kaj nas čaka in kaj treba storiti. Oba bi potovala v Moskvo in to takoj!
Sem globoko razočaran in zaskrbljen! Stavil sem na to vlado, stavil nate, stavil na Brgleza, a od vsega tega nič od nič!
Vem da garaš in se ne trudit odgovarjat. Sem samo hotel da bi vedla kako na vse to gledam in da pri tem nisem sam. Veliko nas je še razočaranih in zaskrbljenih.
Ostani zdrava!
GLOBOKO RAZOČARAN, Aurelio Juri, 10.10.2022

Ukrajinski kolaž

Kolaž prispevkov nekaterih prijateljev in/ali simpatizerjev.

Rusi bodo šli do konca, pa naj stane, kar hoče.
Za ceno tretje svetovne vojne, če je treba!
– Marko Golob, 28.7.2022

Šli bodo do konca. Kaj pa mi? – Tomaž Mastnak, 21.9.2022

Zoper bedo »države v državi« – Boris A. Novak, 1.10.2022

Pripovedke o ubogi Rusiji in grdem Natu – Andrej Cetinski, 3.10.2022

Težko pričakovane spremembe – Miloš Šonc, 5.10.2022

Napovedi! – Janez Černač, 8.10.2022

Pripovedke o ubogi Rusiji in grdem Natu – drugič! – Andrej Cetinski, 9.10.2022

Kratka zgodovina Ukrajine – Tatjana Jamnik, oktober 2022

Koncentracija dohodkov in premoženja

V prispevku Bine Kordež pronicljivo išče odgovor na vprašanje: Kje so realne poti za zmanjševanje neenakosti?

Dohodkovna in premoženjska neenakost prebivalstva je vsekakor ena izmed najbolj izpostavljenih slabih strani sodobnega sveta. Verjetno ni teksta o tej tematiki, ki ne bi izpostavljal negativne plati povečevanja neenakosti, kot tudi ne bomo našli ene izjave, ki bi takšno stanje zagovarjala. A ne glede na prevladujoče mnenje, se razmere na tem področju celo zaostrujejo. Povečuje se delež revnega prebivalstva, na drugi strani pa kopiči bogastvo ozkega kroga ljudi. Je razlog res samo v povezavi premožne elite s politiko, ki kljub demokratičnim procesom tega trenda ne uspe (noče) zaustaviti, ali pa so v ozadju tudi kakšni drugi razlogi, ki v obstoječem družbeno-ekonomskem sistemu vodijo v smer vse večje koncentracije dohodkov in premoženja?

Če torej želimo stopiti korak naprej od samo vsesplošnega zavračanja in zgražanja nad takšnim stanjem, je smiselno nekoliko podrobneje pogledati razloge, ki vodijo v vse večje razslojevanje.

Vir vse neenakosti je v osnovni delitvi dohodka oz. dodane vrednosti v družbi. V Sloveniji smo v zadnjih dvajsetih letih v povprečju kapitalu namenili 22 odstotkov neto dodane vrednosti, zaposlenim pa 78 %, s tem, da množica zaposlenih ves dohodek porabi za vsakodnevne potrebščine, kapitalu pa neporabljeni dohodek povečuje osnovo – DENAR DELA DENAR!

Bi s progresivnejšo obdavčitvijo lahko vsaj nekoliko omilili te trende?

Potrebno so spremembe v osnovnih postulatih delovanje obstoječega družbeno-ekonomskega sistema. Seveda bo uvajanje potrebno na svetovnem nivoju, saj zaradi mobilnosti kapitala Slovenija ne more pretirano odstopati.

Denar dela denar

O zasebnem in javnem

V različnih časih je bilo povsem različno razumevanje tega, kaj je in kaj ni produktivno, ter kaj ustvarja blaginjo. Kakšen razvoj in kakšno blaginjo daje zasebno in tržno v liberalnem sistemu?
Franček Drenovec, publicist in nekdanji novinar, dolga leta analitik Banki Slovenije, v pričujočem prispevku razgrne, zakaj je za nekoga graditev zdravstvenega sistema z odpiranjem prostorov zasebne pobude in zasebnih dobičkov, za vse druge rušenje tistega, kar šele naredi koherentno delujoč sistem.
»V tem prispevku ne pišemo o pravičnosti in podobnem. Pridružili se bomo iskanju odgovorov na vprašanje, kaj daje kapitalizmu njegovo visoko produktivnost in njegovo nesporno zmogljivost ustvarjanja blaginje.«
»Z odprtjem dileme med zasebnim in javnim v zdravstvu je nova vlada že stopila na teren, ki je znal pokopati njene predhodnice. Kaj je, če damo na stran ideologije in lepe želje, v resnici najboljše ali vsaj edino realistično? Kako morajo vlade zares ravnati in čemu v javnem mnenju se morajo znati upreti?«

Vlada na tankem ledu: o zasebnem in javnem

PAHORJEV BLAGOSLOV POKRAJINAM

Z etničnega vidika je zavračanje predloga o številu pokrajin, ki ne sloni na kulturno-civilizacijskih in etičnih kriterijih, povsem utemeljeno.

“Naj dodam, da je tudi Koalicija civilne družbe SINTEZA KCD na seji Programskega sveta dne 11. 7. 2022 odločno zavrnila opredeljeni predlog Državnega sveta.”

Pred dobrim mesecem so mediji poročali, da je Državni svet pripravil predlog treh zakonov o ustanavljanju pokrajin. Predlog je soglasno podprlo vseh 28 članov tega organa. Državni svet naj bi leta 2019 prevzel vlogo koordinatorja za pripravo ustrezne pokrajinske zakonodaje. Po besedah predsednika Državnega sveta gospoda Kovšce v postopek oblikovanja predlogov politične stranke niso bile vključene. Predlagana zakonodaja zajema tri zakone, in sicer: Predlog zakona (1) o ustanovitvi pokrajin, (2) o pokrajinah in (3) o financiranju pokrajin. Državni svet je vložil omenjeno zakonodajo v parlamentarno proceduro.
V tem predlogu je predvidenih 15 pokrajin in poseben status mesta Ljubljane. »Gre za zgodovinski trenutek« je ocenil Borut Pahor in sočasno čestital svetnikom. Prav tako je dr. Brezovnik, vodja delovne skupine, ki jo je imenoval Državni svet, pojasnil, da je v njej bilo 62 članov iz Slovenije in 30 članov iz Evropske unije.
Naj bralce spomnim, da gre za realizacijo 143. člena Ustave Republike Slovenije, ki nedvoumno opredeljuje zahtevo po ustanovitvi pokrajin v Sloveniji. Ustava Republike Slovenije je bila sprejeta leta 1991, niti ena vlada do sedaj ni realizirala zahtevo iz omenjenega člena Ustave. Še največ je v tej smeri storil bivši minister za javno upravo dr. Žagar, ki je leta 2007 pripravil določene zakone v duhu 143. člena, vendar je ta predlog ostal tudi na tej točki. In tako Državni svet leta 2019 prevzame koordinacijo za pripravo ustavne zakonodaje, vlade so ponovno bile izpuščene, čeprav je resorno ministrstvo v zvezi z vsebino ustanavljanja pokrajin v vladi.
Nekaj dejstev v premislek
Časnik Dnevnik je poročal, da je 4. novembra 2019 predsednik Pahor priredil posvet o ustanavljanju pokrajin. Rudi Medved, takratni minister za javno upravo, je izjavil, da se vlada do predloga ni opredeljevala. Pahor je takrat izjavil, da bi »večina imela manj pokrajin kot več«. O takratnem predlogu je javni posvet organiziral časnik Večer, in sicer 18. septembra 2019, torej pred posvetom pri Pahorju. Takratni predlog je predvideval 10 pokrajin, Ljubljana in Maribor pa bi naj imela poseben pokrajinski status. Na tej javni obravnavi je bivši minister za lokalno samoupravo dr. Grafenaver pojasnil, da takšen predlog ni mogoče izvesti brez sodelovanja z vlado, enakega mnenja je takrat bil tudi takrat prisoten bivši minister za lokalno samoupravo dr. Žagar.
Obstajala so torej opazna razhajanja glede priprave takratnega predloga o oblikovanju pokrajin v Sloveniji. Se mi pa ob tem postavlja vprašanje kakšno je bilo sodelovanje med omenjenim ogromnim številom domačih in tujih strokovnjakov. Po rezultatih sodeč ga je bilo bore malo, najbrž pa naj bi omenjeno število fasciniralo predvsem javnost o resnosti pristopa in širini problematike definiranja pokrajin. Ni pa možno izključiti tudi finančne interese posameznikov. Kakorkoli že, takratni predlog ni vseboval dovolj resnosti, zato je bilo potrebno ponovno pristopiti k definiranju pokrajin oziroma pokrajinske zakonodaje. Rezultat prizadevanj delovne skupine je omenjen že v začetku tega prispevka. Pa se povrnimo temu predlogu, oziroma predlogu Državnega sveta.
Ali je predlog Državnega sveta sprejemljiv?
Moj odgovor je kategoričen: ni sprejemljiv. Pa ne samo zato, ker je sedanja vlada odločno zavrnila predlog Državnega sveta, kar je Agencija STA poročala 18. avgusta 2022, temveč predvsem zato, ker pri opredeljevanju števila pokrajin niso bila upoštevana tako zgodovinska kot tudi druga meritorna dejstva. Je pa evidentno, da Pahorjeva podpora predlogu o vrsti in številu pokrajin pomeni »cefranje« Slovenije, ki z določenimi zgodovinskimi dejstvi nima prav nikakršne povezave.
Temeljni kriterij so etnične značilnosti
Pred časom sem v članku »Ali so znani kriteriji za definiranje pokrajin« nedvoumno izpostavil etnične vidike za njihovo definiranje kot najobjektivnejše kriterije. Pa poglejmo kaj v zvezi s tem najdemo v »Velikem slovarju tujk« (Cankarjeva založba 2002) na strani 310 in 311. Izraz etničen (iz grščine ethnikos, ethnos – ljudstvo) pomeni: »narodno(stno) načelo, npr. kot kriterij za razmejitev dveh ozemelj«, izraz etnija pa pomeni: »skupina ljudi, ki jih povezuje skupen jezik, materialna in duhovna kultura«. Pa se ponovno sprašujem ali so v Državnem svetu bili člani seznanjeni z navedenima pojmoma, prisoten je bil tudi Pahor, ki v bistvu izpostavljata kulturo prebivalcev nekega teritorija kot dominantno kategorijo za definiranje določenega področja kot etnične entitete. Ali v domeno kulture ne sodijo npr.: navade, običaji, narodne noše, jezikovna narečja, kulinarika, zgodovinski vplivi, folklora, ipd. kot osnovne primerjalne kategorije med posameznimi geografskimi področji. Sodijo, pa še kako so pomembni, da lahko prav v naši domovini na ta način ohranjamo bogastvo, ki ga s to kulturo kot majhen narod imamo in ki ga mnogi večji narodi preprosto nimajo. In to bogastvo je v posameznih delih naše domovine, ki jih lahko poimenujemo kot pokrajine. Na tej osnovi so evidentne razlike med Gorenjsko, Dolenjsko, Prekmurjem, Štajersko, Koroško in Primorsko-notranjsko. Gre torej za 6 pokrajin, dopuščam pa tudi možnost, da strokovnjaki ugotovijo ali Primorsko-notranjsko definirati kot posamezni pokrajini. Torej, gre za maksimalno 7 pokrajin. Predlog Državnega sveta torej nima kulturno – etnične podlage, zato ga je potrebno zavreči.
Naj ob tem dodam še stališče Wikipedije, ki govori o zgodovinskih modelih pokrajin v Sloveniji, in sicer: Gorenjska, Štajerska, Prekmurje, Koroška, Notranjska, Primorska in Dolenjska. Wikipedija omenja tudi geografske možnosti modeliranja pokrajin, in sicer je v tem primeru govor o petih pokrajinah po geografskem principu.
Pri vsem tem pa mi spomin bega k Pahorjevi podpori o »cefranju« Slovenije. Naj k temu dodam, da je tudi Koalicija civilne družbe SINTEZA KCD na seji Programskega sveta dne 11. 7. 2022 odločno zavrnila opredeljeni predlog Državnega sveta.
Ne moremo pa tudi mimo zgodovinskega dejstva, povezanega s predlogom Državnega sveta, da Ljubljana dobi poseben status – torej 16. »pokrajina«. Naslonil se bom na zgodovinska dejstva o katerih je novinar Aleš Žužek pisal 16. 1. 2019. Takole piše: »Gorenjska in Dolenjska sta bili poleg Notranjske do leta 1918 glavni sestavni del dežele Kranjske. Meja med Gorenjsko (Zgornja Kranjska) in Dolenjsko (Spodnja Kranjska) je potekala približno po črti Sava – Ljubljanica. Ljubljana (današnje mestno jedro) je bilo na meji, a je upravno spadala k Zgornji Kranjski.« Tako torej pravijo zgodovinska dejstva! Ljubljana torej sodi h Gorenjski pokrajini ne pa da bi imela poseben status »pokrajine«. Očitno pa pripravljavci predloga v Državnem svetu tega zgodovinskega dejstva niso poznali, saj verjetno ne bi prišlo do tega predloga.
Z etničnega vidika je torej zavračanje predloga o številu pokrajin povsem utemeljeno in predlagam, da sedanja vlada vztraja na svojem stališču, ob upoštevanju etničnih kriterijev. Samo na ta način bo mogoče:
(1) opredeliti število pokrajin z ustreznimi etničnimi in zgodovinsko utemeljenimi imeni in na ta način ohraniti bogastvo, ki so ga prebivalci teh delov države ustvarjali in ohranjali vse do danes;
(2) postaviti temeljni kamen za decentralizacijo že tako centralizirane države;
(3) oblikovati in definirati osnovni model upravljanja v pokrajinah in s tem uresničiti razmejitev med vsebino upravljavskih funkcij na ravni pokrajine in na ravni države.
Osebno vidim prihodnji razvoj Slovenije predvsem v potencialih, ki jih v svoji raznovrstnosti nudijo pokrajine, zato je nadvse pomembno, da bogastvo teh potencialov ne razbijamo.
zasl. prof. dr. Dušan Radonjič, Sinteza 18.9.2022

Jože Mencinger 1941 -2022

V 82. letu starosti je umrl naš prijatelj in cenjeni član gibanja Sinteza dr. Jože Mencinger.

Jože Mencinger se je rodil 5. marca 1941 na Jesenicah, kjer je leta 1960 maturiral. Leta 1964 je diplomiral iz prava na Univerzi v Ljubljani, leta 1966 pa magistriral na istem področju na Univerzi v Beogradu. Po magisteriju iz prava je med letoma 1969 in 1971 študiral na Univerzi Pensilvanije pri poznejšem nobelovcu Lawrenceu R. Kleinu. Doktorat znanosti z doktorsko disertacijo je pridobil leta 1975.
Imel je bogato akademsko kariero. Leta 1967 je postal asistent, 1977 docent, 1983 izredni profesor in 1987 redni profesor na katedri za pravno-ekonomske vede na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Na ekonomskih fakultetah v Zagrebu in Mariboru je na podiplomskem študiju predaval ekonometrijo, na več podiplomskih študijih Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani pa makroekonomijo. Leta 1987 je bil gostujoči profesor na Univerzi v Pittsburghu, kot gostujoči znanstvenik pa je deloval na mednarodnem centru za ekonomske raziskave v Torinu in na inštitutu socialnih študij na Dunaju. Kot predavatelja so ga vabile univerze v praktično vseh evropskih državah pa tudi na Kitajskem, Japonskem in v ZDA.
Aktiven je bil tudi v politiki. Kot podpredsednik in minister za gospodarstvo je sodeloval v prvi slovenski vladi, v 90. letih je bil član sveta Banke Slovenije in direktor EIPF-ja, bil pa je tudi član Državnega sveta in Fiskalnega sveta.
Kot dosleden socialni demokrat je aktivno sodeloval v civilnodružbenem gibanju Sinteza, kjer je stalno poudarjal odgovornost vladajoče politike za družbeno ekonomski razvoj države vse v interesu ljudi in ne mednarodni finančnih korporacij.
Jože je leta 2001 je prejel Zlati častni znak svobode Republike Slovenije. Bil je imenovan za častnega meščana Jesenic in Ljubljane. Po upokojitvi mu je Univerza v Ljubljani, kjer je predaval, podelila naziv zaslužni profesor.
Nekaj objav na spletnih straneh Sinteze (klik).

Odziv na razprave o demokraciji

Pod naslovom »Demokracija ni stanje, je točka na obzorju« lahko v Sobotnih prilogi Dela že nekaj časa prebiramo zanimiva razmišljanja o demokraciji. Nazadnje, to je 20.avgusta, so se na to temo oglasili trije pisci, to so dr. Blaž Mesec, Matevž Krivic in  Marijan Lačen. Demokracijo kot politični sistem vrednotijo precej različno in posledično  se razlikujejo tudi v ocenah, kakšne so demokratične razmere v naši državi. Ker gre za aktualno zadevo, naj ne bo odveč, da o njej ponudim še svoje mnenje.

Demokracijo predvsem razumem kot enega od modelov  upravljanja države, njena alternativa pa je avtokratsko upravljanje. Pri vrednotenju sistema upravljanja je pomembno upoštevati, kaj je njegova ciljna usmeritev. Po mojem razumevanju demokracije  je njena prednostna vloga učinkovito in pošteno upravljanje države v korist večine, ki se naj odraža v materialnem blagostanju večine prebivalstva in v njegovih svoboščinah. Nasprotno od tega daje avtoritarno upravljanje praviloma prednost interesom družbenih elit, na katere se samo opira,  večina pa je posledično v raznih oblikah prizadeta, najpogosteje materialno, pa tudi v osebnih svoboščinah.

Gornje razumevanje demokracije je blizu temu, kako o njej razmišlja eden od treh zgoraj omenjenih piscev,  to je M. Lačen, manj pa mu verjetno pritrjujeta ostala dva. Naj se omejim le na razlike med mojimi pogledi in tem, kako demokracijo razlaga M. Krivic. Zanj je demokracija politična ureditev z vladavino večine, ki varuje osebne in politične pravice vseh državljanov. Pri tem je  po mojem razumevanju vsebina  »vladavine večine« omejena na volilno pravico, ki jo imajo vsi odrasli državljani. Od volilne pravice do dejanskega vladanja pa vodi  zapletena pot, ki je ni težko zlorabiti predvsem s ciljem, da se v korist izbranih družbenih struktur, še predvsem političnih strank, omeji stvarni vpliv volivcev na vladanje. To se v velikem obsegu dogaja tudi v našem političnem sistemu in zato ne preseneča, če ima pri nas  demokracija vse značilnosti strankokracije, to je vladavine političnih strank. Taka vladavina zapostavlja interese večine, predvsem v prid političnih elit in njihovih podpornikov, je zelo dovzetna za korupcijo in je upravljavsko vse prej kot učinkovita. Njene posledice se  odražajo v številnih neželenih oblikah, še predvsem pa tako, da živi večina Slovencev veliko slabše, kot bi v primeru, če bi svojo državo res demokratično upravljali.

Po mojem razumevanju je torej pri nas demokracija močno zlorabljena. Temu mnenju ne pritrjujejo predvsem tisti, ki so jim volitve in osebne svoboščine (pravici voliti se velik del Slovencev celo odreka) osrednja vrednota demokracije. Od demokracije pa večina pričakuje veliko več, to je predvsem učinkovito in pošteno upravljanje države v splošno korist. Ta pričakovanja je možno v veliki meri uresničiti, a žal le ob pogoju, da se sedanjo formalno demokracijo tako prenovi, da si bo tudi po vsebini zaslužila to prijazno ime.  Kaj naj bi pri nas zajela njena prenova, se dokaj dobro ve. Predvsem gre za tri zadeve. Najprej za spremembo volilnega sistema, ki naj zagotovi bistveno večji vpliv volivcev na izbor oseb, ki nas zastopajo v parlamentu. Predlog zakona, ki to zahtevo primerno zadovoljuje, civilna družba že nekaj časa ponuja politiki, a žal odzivi niso prav obetavni. Drugič, sedanji model oblikovanja vlade je treba nadomestiti z rešitvijo, ki politike ne bo razdvajala, pač pa jo bo zavezovala, da bo državo učinkovito upravljala; pri iskanju primerne rešitve ne kaže biti inovativen, pač pa se raje zgledujmo po izkušnjah Švice. In tretjič, radikalno je potrebno omejiti politično kadrovanje v javnem sektorju in podjetjih v državni lasti, predvsem v korist uporabnikov njihovih storitev in zaposlenih.

Gornjim spremembam naša politika, tako leva kot desna, ni naklonjena, saj bi v marsičem prizadele njene interese. Naloga civilne družbe je torej, da poskrbi za njihovo uresničitev; le tako si namreč lahko obetamo, da bomo postali tudi po vsebini res demokratična in razvojno uspešna družba.

Andrej, Cetinski, Sinteza