GLAS LJUDSTVA

Ljudje bomo odločali in izbrali zaupanja vredne!

Danes smo organizacije in posamezniki/ce združeni v iniciativo Glas ljudstva na Trgu Republike predali naše zahteve političnim strankam, ki bodo kandidirale na prihajajočih državnozborskih volitvah.

Na podlagi javne razprave, ki je potekala od lanskega novembra ter vseh prejetih prispevkov strokovnjakov in strokovnjakinj iz civilne družbe, smo pripravili 138 zahtev na 11 področjih, ki so izrednega pomena za vse prebivalke in prebivalce Sloveniji. Od teh 138 smo 30 zahtev prepoznali kot prioritetne ter hkrati takšne, ki jih je možno uresničiti v roku enega leta od nastopa nove vlade. Zato za teh 30 zahtev pričakujemo, da bodo implementirane najkasneje eno leto po nastopu mandata nove vlade.

Politične stranke imajo sedaj na voljo tri tedne, da naše zahteve preberejo in se do njih opredelijo. Ko bomo prejeli odzive strank na naše zahteve, bomo vzpostavili spletno orodje za volivce in volilke, kjer bodo tudi oni lahko opredelili svoje (ne)strinjanje z zahtevami ter preverili, v kolikšni meri se njihova osebna politična stališča skladajo s stališči strank.

Ljudje bomo odločali! Vsi na volitve 24. aprila in poskrbeti, da se sliši #GlasLjudsva!

Kaj pomenijo nekatere številke?

Na primer: 2.255; 113; 88; 901.119

Ali vam je znano, kaj pomenijo nekatere številke? Ne bojte se, ne bom pisal o procentih zadolženosti države in o številkah dolga na prebivalca, vključno z dojenčki, ki bodo še plačevali dolg te naše »suverene« države, ki je lani praznovala 30. obletnico svojega obstoja. Prav tako beseda ne bo tekla o BNP ali čem podobnem. Ne, o tem je že kar veliko znanega in napisanega.
Osredotočil se bom na številke na primer 2.255; 113; 88; pa morda 901.119.
Verjamem, da je na prvi pogled težko najti povezavo. Zato naj spomnim, da je petkov protestnik Jaša Jenull dobil globo v znesku 2.255 EUR. In to zato, ker je ožigosan s strani policije in oblastne elite za organizatorja neprijavljenih demonstracij proti vladi Janeza Janše. Čeprav je bilo s strani ustavnega sodišča odločeno, da so dovoljeni mirni ter spontani, čeprav neorganizirani protesti – in takšni so petkovi protesti, policija navedenega ne spoštuje. Celo več. Protestniki in simbolno Jaša Jenull, naj bi celo povrnili vse stroške za angažiranje policije na protestih. Verjetno še kakšno dnevnico za odstopljenega ministra in druge nepogrešljive predstavnike elite, ki so bili v preteklosti že angažirani v Operativno komunikacijskem centru Policije, sedaj pa ob petkih morda nervozno dežurajo na domu. Pravzaprav bedno, kaj vse pride oblastnikom na pamet. Bi ne verjel, če ne bi bilo res.
No, številka 113 je znana številka policije, na katero se lahko obrnemo, če rabimo pomoč ali skušamo posredovati informacije. Res bi potrebovali pomoč glede zgoraj navedenega. Morda tako, da bi policija spoštovala zakone in ustavo ter si tako zopet povrnila izgubljen ugled.
Tretja številka je 88, kar označuje osmo črko H v nemški abecedi. Za nepoznavalce, ki verjamem, da jih je malo, pomeni »Heil Hitler!« (Živel Hitler!) Da ne bo nesporazuma: poveličevanje navedene ideologije, ravnanj, vedenj in vzorov je nesprejemljivo. Nesprejemljivo pa je tudi, da visok državni uradnik Žan Mahnič, ki je izražal simpatije do nacizma, zaseda mesto državnega sekretarja za nacionalno varnost v kabinetu predsednika vlade. Pri normalni oblasti se kaj takšnega nikoli ne bi zgodilo. Prav tako je vprašljiva rešitev, da je minister za kulturo dr. Vasko Simoniti podelil status organizacije javnega pomena »Društvu za promocijo tradicionalnih vrednot.« Ne vem od kdaj je slavljenje nacizma naša vrednota? Verjamem, da je za obstoječe oblastnike. Tudi za tistega prvega, ki se ne oglasi, da se ne bi zameril. Vemo komu.
Da ne govorim tudi o samem predsedniku vlade, ki je že pred časom sprejel na tajni obisk predstavnika skrajne desnice v Italiji Marca Dreosta, tesnega zaupnika prvaka italijanske populistične desnice Mattea Salvinija. No, pa še marsikatera poteza vseh aparatčikov ni ravno blizu spoštovanju ustave in zakonov, na katere je vlada prisegla.
Pa se zaradi omejitve prostora vrnimo še h kakšni številki. Npr. 901.119 EUR, ki jih je, pred ne tako davnim letom 2018, zahteval Janez Janša zaradi prestanega zapora v zvezi s Patrio. Zaprt je bil skupaj s soobsojenima Ivanom Črnkovičem in Antonom Krkovičem. Prvi je zahteval nekaj več kot 13,4 milijona EUR, drugi pa 600.000 EUR. Ustavno sodišče je vsa sojenja razveljavilo. Ne spuščam se v umestnost te odločitve. A vendar, če oblastniki dosledno spoštujejo zakone in predpise takrat, ko gre za njih, bi pričakoval, da jih spoštujejo tudi takrat, ko gre državljana Jašo Jenulla. Res je, da nima takšnega nabiralnika in odvetnika kot predsednik vlade. No, ima pa pogum, vztrajnost, poštenost in doslednost, ki smo jo v več kot 90 petkih videli na Trgu republike, Prešernovem trgu in še kje v Ljubljani. Pravzaprav povedna imena, ki jih elita ne vidi. Morda pa bi bilo potrebno Trg republike preimenovati zopet v Trg revolucije? Nekateri znaki te vladne garniture, ki jo označujemo z janšizmom so zelo, zelo blizu naciklerofašizma. Je dovolj jasno povedano? Morda pa resnično kdo od sedanjih oblastnikov želi, da ne bi mirno reševali družbenih nasprotij z volitvami. Nekatere že videne poteze oz. ravnanja iz let 1922 in 1933 so zopet tu. Med nami. Že v vseh porah države. Še je čas, da se 24. aprila letos rešimo. Ali pa kakšen dan prej. Vsaka sekunda v življenju je dragocena.
Miloš Šonc, Grosuplje

Zakaj avtokracija ogroža demokracijo

Avtokracija in demokracija sta dva modela upravljanja države. Osrednja razlika med njima je v nadzoru vrhnje politične oblasti: demokracija obravnava ta nadzor – izvajajo ga predvsem parlament, sodna oblast ter od politike neodvisna javna občila – za osrednjo sestavino njene politične ureditve, avtokracija pa ga v celoti zavrača in si zato v primerih, ko se dokoplje do politične oblasti, demokratične organe nadzora tudi prednostno podredi. Razlike v sprejemanju nadzora oblasti pa generirajo še vrsto drugih razlik med obema modeloma upravljanja, zaradi katerih je večina prebivalstva demokraciji veliko bolj naklonjena kot avtokraciji. Slednje velja predvsem ob predpostavki, da demokracija normalno deluje, kar pa v zadnjih letih ni več splošen pojav.
Za demokracijo se namreč ugotavlja, da je v krizi in jo zato njena konkurenca, to je avtokratsko vladanje, vse bolj ogroža. Njena obolelost se predvsem odraža v njeni vse slabši sposobnosti, da učinkovito in demokratično upravlja državo V Sloveniji imamo s tem že več let resne težave in te se vse bolj stopnjujejo. Povzroča jih več dejavnikov, predvsem pa naslednji:
Nespoštovanje demokratičnih vrednot. Za osrednje vrednote veljajo poštenost, enakopravnost in solidarnost, te pa se – pa ne zgolj pri nas – vse manj spoštuje, na veljavi pa so pridobile neoliberalne vrednote (pohlep, laž, zavračanje solidarnosti…….). Njihovo nespoštovanje se najbolj prepričljivo odraža v korupciji, ki jo z vse manj zadržki prakticirajo tudi vse naše politike.
Vodenje vlade. Gre za zahtevno delo s širokimi pristojnostmi, ki odločilno vpliva na življenje države. Dobro ga lahko opravlja le etično neoporečna oseba z znanjem in uspešnimi izkušnjami iz vodenja večjih družbenih sistemov. Te usmeritve naša politična ureditev ne upošteva. Vlado namreč oblikujemo po modelu običajne koalicije in ji predseduje vodja stranke z največjo volilno podporo, ta pa je največkrat brez relevantnih vodstvenih znanj in izkušenj. Pa še ene zadeve ne gre prezreti. Z oblikovanjem koalicijske vlade se politiko razdeli v dva nasprotna pola (koalicijo in opozicijo), ta delitev pa deluje kot eden močnejših generatorjev razdvojenosti same politike in posledično tudi prebivalstva, predvsem pa močno otežuje demokratično upravljanje države.
Problem oblikovanja in vodenja vlade so doslej najbolje razrešili v Švici. Njihova ureditev je zasnovana na veliki koaliciji petih najmočnejših strank, torej levih in desnih, vladne posle pa se prepušča ustrezno usposobljenim osebam, katerih ravnanja politika primerno nadzira. Tudi Italija ima ta čas učinkovito vlado: odlikovala jo je velika koalicija neskrajnih levih in desnih strank, vodi jo pa nestrankarska oseba z bogatimi vodstvenimi izkušnjami.
Nadzor vladajoče politike. Med temeljnimi pogoji, da vlada dobro deluje, je njen učinkovit nadzor. Osrednjo vlogo naj bi pri tem imel parlament, da je ta v tej vlogi učinkovit, pa mora biti zadoščeno predvsem dvema pogojema: 1. poslanci morajo prednostno delovati v prid njihovih volivcev, slednji pa naj jih tudi ustrezno nadzirajo; 2.poslanci ne smejo biti odvisni od vlade. Nobenega od teh pogojev naša politična ureditev ne izpolnjuje in to je naslednji pomemben dejavnik, zaradi katerega je upravljanje naše države neučinkovito. Za njegovo sanacijo potrebujemo predvsem ustrezen volilni zakon; predlog takega zakona je pravkar pripravila skupina nepolitičnih izvedencev, ki pa ga politične stranke žal zavračajo.
Soupravljanje. Soupravljanje je še ena pomembna sestavina demokratičnega upravljanja družbenih zadev. Aktualno je predvsem na dveh področjih, to je pri upravljanju podjetij ter upravljanju zavodov in drugih organizacij javnega sektorja. Soupravljanje ima Slovenija že ves čas sistemsko urejeno na način, ki veliko bolj kot demokraciji ustreza kapitalu (ko gre za podjetja) oziroma avtoritarni vladavini, ko gre za podjetja v državni lasti in javni sektor.
To, kar navajamo zgoraj, opravičuje oceno, da ima Slovenija demokratično upravljanje države sistemsko povsem neprimerno urejeno. Ob taki ureditvi države ni mogoče učinkovito upravljati in to njeni dosedanji razvojni dosežki tudi potrjujejo. Podobne težave, kot jih imamo pri nas z demokracijo, imajo tudi v številnih drugih državah. Še najmanj velja to za protestantske države, verjetno predvsem zato, ker je njihova prevladujoča etika manj dovzetna za neoliberalne vrednote (pohlep, laž, …..).
Spričo slabe upravljavske učinkovitosti demokracije se močno povečuje konkurenčnost avtoritarnih oblik vladavine, v vzhodni Evropi in pri nas tudi ob podpori katoliške Cerkve. Demokratični svet je zato pred resno dilemo: ali se bo demokracijo temeljito sistemsko prenovilo in se jo usposobilo za učinkovito upravljanje države, ali pa se bo to upravljanje prepustilo avtoritarnim vladavinam; tem vsaj v začetnem obdobju ne bo težko državo upravljati vsaj tako dobro, kot to zmore obolela demokracija, bodo pa v nadaljevanju državi za gotovo povzročile veliko slabega. S to dilemo se v zaostreni obliki ta čas srečuje tudi Slovenija, kako se bomo bomo glede nje opredelili, pa bo veliko več znanega že po aprilskih volitvah. Brez »novega« obraza, ki bo volivce prepričal, da kot vodja zadovoljuje kriterije in podpira sistemske spremembe, navedene v tem zapisu, se bomo aktualne avtoritarne vladavine težko znebili.
Andrej Cetinski, Sinteza

SKRPUCALO – objavljeno v Demokracija.si

11.1.2022, je Demokracija objavila članek izpod peresa neobstoječe Janje Strah »Poglejte to sprenevedanje Kučana in njegovih«.

14.1.2022 smo skladno z Zakonom o medijih poslali naše pojasnilo in komentar s prošnjo za objavo: »Skrpucalo laži, neumnosti in sovraštva«.

Neverjetno. Samo uro in pol za tem smo prejeli odgovor direktorja, glavnega urednika in odgovornega urednika Jožeta Biščaka: »Vašega zapisa ne bomo objavili«.

15.1.2022 smo od nam nepoznanega B. N. prejeli tole sporočilo:
»Glede na klevete na demokracija.si na vaš račun lahko samo dodam nekaj insajderskih informacij o tem, kdo se vas je lotil.
“Janja Strah” je psevdonim, ki ga v uredništvu uporabljajo že dolgo, kadar napišejo celo za svoj okus prehudo svinjarijo. Enako “Peter Truden”. Ugotovil sem, da sta predvsem dva človeka tam, ki uporabljata te psevdonime. Prvi je glavni urednik Biščak, drugi pa urednik deska G. Blažič, za katerega si upam trditi, da je pisal to o vas. Predvsem zato, ker se je že pred časom ukvarjal tudi z volilnimi sistemi in je celo sam priznal, da se je že leta 2000 upiral spremembi ustave.
Uporabljajo pa še en psevdonim “Anamarija Novak”, to je od neke zunanje sodelavke, ki noče biti imenovana. Toliko o tem.«

17.1.2022 smo poslali rahlo popravljen tekst, ki je bil v Demokraciji tudi objavljen.

Poslanci naj bodo predstavniki volivcev, ne pa strank

6. januarja 2022, je SAZU organizirala že drugi posvet o predlogu Nacionalnega sveta za demokratično spremembo volilnega sistema. Na posvetu so s predstavitvijo svojih stališč sodelovali: akad. prof. dr. Slavko Splichal, prof. dr. Ivan Svetlik, mag. Emil Milan Pintar, prof. dr. Franc Grad, prof. dr. Rado Bohinc, zasl. prof. dr. Ciril Ribičič, doc. dr. Boštjan Rogelj, prof. dr. Saša Zagorc in Sonja Lokar.

Barbara Eržen je ob tem v Delu zapisala tudi, da politične stranke v preteklih dveh letih niso pokazale večjega zanimanja za spremembe in nadaljevala in nadaljevala:
Skorajda soglasno so se strokovnjaki, ki so sodelovali na razpravi nacionalnega sveta za prenovo volilnega sistema, strinjali, da se je moč političnih strank od nastanka volilne zakonodaje, ki je bila sprva mišljena le kot začasna, okrepila. Večina tudi meni, da so zato spremembe nujne. »Bojimo se, da te volitve problematike, v kateri smo se znašli, ne bodo reševale, ampak se bo politična nestabilnost nadaljevala. Stranke bodo še naprej imele nadpovprečno operativno moč, in to do te mere, da praktično anulirajo delovanje državnega zbora,« je navedel Emil Milan Pintar iz društva Sinteza.
Nacionalni svet za demokratično prenovo volilnega sistema v prihodnje – načeloma velja nenapisano pravilo, da se v letu pred volitvami volilne zakonodaje ne spreminja – zato predlaga uvedbo kombiniranega volilnega sistema, pri čemer bi imeli volivci dva glasova. S prvim bi 44 poslancev izvolili neposredno po dvokrožnem večinskem sistemu, z drugim glasom pa bi preostalih 44 izvolili tako, da bi volivec oddal glas za politično stranko oziroma listo, pri čemer bi uvedli absolutni prednostni glas. Poleg tega pa se zavzemajo še za večjo odgovornost poslancev z možnostjo odpoklica in možnost izenačenja regij, da bi vse dobile svojega predstavnika.
Saša Zagorc, profesor ustavnega prava na ljubljanski pravni fakulteti, je v ustavnopravni kritiki predlagatelje opozoril, da bi bila najverjetneje za njegovo uresničitev potrebna sprememba ustave. Ta pa se spreminja z dvotretjinsko večino, ki je težko dosegljiva.
To se je pokazalo, ko so po ugotovitvi neustavnosti dela volilne zakonodaje poslanci poskušali spremeniti zakon o volitvah v državni zbor – tudi ta se spreminja z dvotretjinsko večino – tako da bi ob ukinitvi volilnih okrajev uvedli relativni prednostni glas na ravni volilnih enot. Ta poskus je dvakrat propadel, na koncu pa so koalicijski poslanci z navadno večino zgolj minimalistično spremenili nekaj volilnih okrajev, ki so izstopali po številu prebivalcev navzgor ali navzdol. Pričakovati je torej, da bo rezultate parlamentarnih volitev kdo poskušal izpodbijati na ustavnem sodišču.
Ciril Ribičič, nekdanji ustavni sodnik in zaslužni profesor, pa je poudaril, da le uvedba prednostnega glasu na ravni volilnih enot – sprememba, ki v državnem zboru lani ni dosegla ustrezne večine za uveljavitev – ne bi zadostovala, saj bi po njegovem mnenju prišlo do nepreglednosti, ko bi se morali odločati med, na primer, 150 kandidati, to pa našo pozornost znova usmerilo k strankam.
»Želimo zagotoviti tisto, kar ustava že zagotavlja, česar pa v praksi nimamo – odločilen vpliv volivcev na izbiro poslancev – da ne bodo več predstavniki strank, pač pa volivcev,« pa je povzel namen predlagateljev uvedbe kombiniranega volilnega sistema. Ti bodo v nadaljevanju predlog še nadgrajevali, pri čemer bodo imeli v mislih tudi vprašanja, kako zagotoviti ustrezno zastopanost spolov in tudi mladih. Želijo si še, da bi o njem odločali na referendumu.

Posnetek celotne razprave je možno videti tukaj!

Razdvojenost Slovencev in upravljanje države

Slovenija ima upravljanje države povsem neprimerno urejeno.
Bomo demokracijo temeljito prenovili in jo usposobili za učinkovito upravljanje države, ali pa bomo to prepustili avtoritarnim vladavinam? Kako se bomo glede tega opredelili, bo veliko znanega že po aprilskih volitvah.

1. Slovenci smo danes ponovno močno in škodljivo razdvojeni. Po mojem dojemanju se nam to ne dogaja zaradi razlogov, ki jih obravnava nedavna izjava SAZU (medvojna kolaboracija in revolucionarno nasilje), pač pa je poreklo sedanjih težav predvsem neučinkovito upravljanje države. Posledice te neučinkovitosti so vse večje socialne razlike, slabo delovanje javnega sektorja (predvsem zdravstva), velika zadolženost državnega proračuna, razvita korupcija, še predvsem pa pospešeno porajanje okolja, ki je ugodno za krepitev avtoritarnosti pri vodenju države in resno ogroža demokracijo. Neposredno zaznavamo razdvojenost to pot predvsem kot nasprotje med pristaši sedanje avtoritarne politične oblasti in večino prebivalstva, ki je naklonjena demokraciji, a si želi, da bi ta bolje delovala. Ta nasprotja tudi to pot spodbuja Cerkev s svojo podporo avtoritarnosti, pri tem pa oživljajo tudi tragična razhajanja, ki so se nam dogajala med vojno in takoj po njej.
2. Pri blažitvi sedanjih razhajanj med Slovenci nam spravna izjava, ki jo je pripravila SAZU, ne bo veliko pomagala. Problema se je potrebno lotiti drugače, to je tako, da najprej prepoznamo sistemske vzroke za sedanje neučinkovito demokratično upravljanje države in se za tem razumno lotimo njihove odprave. O tem, za katere vzroke predvsem gre ter o njihovi odpravi, pa nekaj več v nadaljevanju.
3. Demokracija je upravljavsko učinkovita, ko deluje po naslednjih načelih:
a) Vrednote demokracije. Ključne so poštenost, solidarnost in spoštovanje dogovorjenih pravil ravnanja. Žal se te vrednote danes – pa ne zgolj pri nas – vse manj spoštuje, na veljavi pa so pridobile neoliberalne vrednote (pohlep, laž, zavračanje solidarnosti…….). Neoliberalizem je s svojim vrednostnim sistemom demokracijo izjemno oslabil in tako povzročeno škodo bo najtežje sanirati.
b) Vodenje vlade. Gre za zahtevno delo s širokimi pristojnostmi, ki odločilno vpliva na življenje države. Dobro ga lahko opravlja le etično neoporečna oseba z znanjem in izkušnjami o vodenju večjih družbenih sistemov. Tega načela naša politična ureditev niti približno ne upošteva; vladi namreč praviloma predseduje oseba, ki vodi stranko z največjo volilno podporo, ta pa je največkrat brez relevantnih vodstvenih znanj in izkušenj, neredko pa je tudi etično vprašljiva.
Še ene zadeve ne gre prezreti. Model običajne koalicije, po katerem praviloma oblikujemo vlado, politiko razdeli v dva nasprotna pola (koalicijo in opozicijo), ta delitev pa deluje kot eden močnejših generatorjev razdvojenosti same politike in posledično tudi prebivalstva.
Problem oblikovanja in vodenja vlade so doslej najbolje razrešili v Švici. Njihova ureditev je zasnovana na veliki koaliciji petih najmočnejših strank, ki predlagajo za ministre primerno usposobljne osebe, ena od njih pa vodi vlado, vendar vedno le z enoletnim mandatom. Vsebinsko podobno rešitev je lani spomladi uveljavila tudi Italija (velika koalicija + nestrankarski, a za vodenje usposobljeni predsednik vlade) in ta jim že prinaša dobre rezultate. Razumno bi bilo, da se po Švici in Italiji zgledujemo tudi mi in torej opustimo dosedanjo prakso oblikovanja vlade.
c) Nadzor vladajoče politike. Med temeljnimi pogoji, da vlada dobro deluje, je tudi njen učinkovit nadzor. Osrednjo vlogo naj bi pri tem imel parlament, da je ta lahko učinkovit, pa mora biti zadoščeno predvsem dvema pogojema: 1. poslanci morajo prednostno delovati v prid njihovih volivcev, slednji pa naj jih tudi ustrezno nadzirajo; 2.poslanci ne smejo biti odvisni od vlade. Nobenega od teh pogojev naša politična ureditev ne izpolnjuje in to je naslednji pomemben dejavnik, zaradi katerega je upravljanje naše države neučinkovito. Za njegovo sanacijo potrebujemo predvsem ustrezen volilni zakon; predlog takega zakona je pravkar pripravila skupina nepolitičnih izvedencev, ki pa ga politične stranke žal enotno zavračajo.
Nadzor vladajoče politike, ki ga izvaja parlament, pa praviloma ne zadostuje in zato ga demokracija dopolnjuje še z drugimi sistemski rešitvami. Med temi sta še posebno pomembni dve: od politike neodvisno sodstvo ter od politike neodvisna javna občila. Če v državi prevlada avtoritarno usmerjena oblast, se ta prednostno potrudi, da si podredi prav sodstvo in neodvisna javna občila. To ne preseneča, saj se oba politična sistema razlikujeta predvsem po njunem sprejemanju nadzora politične oblasti: v demokraciji je ta nadzor bistvena sestavina njene ureditve, avtokracija pa ga dosledno zavrača.
d) Soupravljanje. Soupravljanje je še ena pomembna sestavina demokratičnega upravljanja družbenih zadev. Aktualno je predvsem na dveh področjih:
– pri upravljanju podjetij. To ima zgledno urejeno Nemčija, kar pove podatek, da v nadzornih svetih njihovih večjih podjetij 50% odločitvenih glasov pripada lastnikom, druga polovica pa delu, to je zaposlenim in od podjetja neodvisnim sindikatom. Slovenija ima to področje slabo urejeno, kar velja še posebno za upravljanje podjetij v državni lasti; slednje je namreč monopol vsakokratne vladajoče politike, ta pa ga praviloma zlorablja kot gojišče korupcije.
– pri upravljanju zavodov in drugih organizacij javnega sektorja. Demokratičnim načelom ustreza, da te organizacije soupravljajo predstavniki treh interesnih skupin, to so uporabniki storitev, zaposleni in vladajoča politika. V naši ureditvi ima tudi v tem primeru osrednjo odločitveno moč vladajoča politika, posledično pa tudi javni sektor deluje kot gojišče korupcije, njegova učinkovitost pa je močno prizadeta.
Področje soupravljanja ima Slovenija tudi sicer že ves čas sistemsko urejeno na način, ki veliko bolj kot demokraciji ustreza avtoritarni vladavini.
4. Nekaj sklepnih ocen.
To, kar navaja prejšnja točka 3, opravičuje oceno, da ima Slovenija demokratično upravljanje države sistemsko povsem neprimerno urejeno, Ob taki ureditvi države ni mogoče učinkovito upravljati in to njeni dosedanji razvojni dosežki tudi potrjujejo.
Podobne težave, kot jih imamo pri nas z demokratičnim upravljanjem, imajo tudi v številnih drugih državah. Še najmanj velja to za protestantske države, verjetno predvsem zato, ker je njihova prevladujoča etika manj dovzetna za neoliberalne vrednote (pohlep, laž, …..).
Spričo slabe upravljavske učinkovitosti demokracije se močno povečuje konkurenčnost avtoritarnih oblik vladavine. Demokratični svet je zato pred resno dilemo: ali se bo demokracijo temeljito sistemsko prenovilo in se jo usposobilo za učinkovito upravljanje države, ali pa se bo to upravljanje prepustilo avtoritarnim vladavinam, ki bodo vsaj formalno verjetno zadržale nekatere mehanizme demokracije (predvsem volitve).
Z gonjo dilemo se v zaostreni obliki srečuje tudi Slovenija, kako se bomo glede nje opredelili, pa bo veliko znanega že po aprilskih volitvah. Brez »novega« obraza, ki bo volivce prepričal, da zadovoljuje kriterije iz t. 3b, se bomo aktualne avtoritarne vladavine težko znebili.
Andrej Cetinski, Sinteza

Kaj povzroča inflacijo?

Inflacija postaja vse bolj aktualna tema in po mnenju mnogih utegne prerasti v osrednji ekonomski in družbeni problem. Splošno se smatra, da jo povzroča predvsem neustrezna denarna politika centralne banke.

V našem primeru je to Evropska centralna banka (ECB). Ta namreč upravlja dve močni orodji – to sta obrestna mera in emisija denarja –, s katerima lahko odločilno vpliva na gibanje cen. Ne malo jih meni, da je tudi sedanja rast cen posledica njenega neustreznega ravnanja, povzročala pa naj bi jo s prenizkimi obrestnimi merami in preobsežnimi emisijami dodatnega denarja. Tej razlagi se ne pridružujem. Po mojem imamo namreč že nekaj let opraviti s specifičnimi družbenimi razmerami, zaradi katerih so omenjena orodja denarne politike manj uporabna in zato tudi za sedanjo rast cen ne gre kriviti ECB. Več o teh posebnostih in tudi o tem, kaj v družbi spremeniti, da bomo inflacijo zmogli krotiti, pa v naslednjih vrsticah.

Svojo razlago začenjam z nekaj konkretnimi podatki iz zbirne bilance slovenskih poslovnih bank na dan 30.9.2021. Na ta dan so imela podjetja in gospodinjstva v bankah 32,2 milijardi (mrd) prihrankov, bančnih posojil pa so skupaj koristili v vrednosti 20.0 mrd evrov. Kljub izjemno nizkim obrestnim meram so bili prihranki obeh sektorjev za 12,2 mrd (60%) večji od njunih posojil. Čemu gre pripisati ta pojav, ki ga pred nekaj  leti skoraj nismo poznali? Po mojem ga povzroča več dejavnikov, predvsem naslednji: a)prenizka obdavčitev visokih dohodkov in premoženja; b)povečane socialne razlike, zaradi katerih živi velik del prebivalstva zelo skromno ali celo v revščini, povečuje pa se delež prebivalstva, ki ima večje dohodke, kot jih potrebuje za dostojno preživetje; c)nezadostna potrošnja države zaradi njenih prenizkih davčnih prihodkov, posledično pa tudi gospodarstvo manj povprašuje po posojilih.

Še nekaj o delu prihrankov v znesku 12,2 mrd, za kolikor je bilo stanje bančnih posojil podjetjem in gospodinjstvom septembra manjše od njihovih vlog. Od tega zneska so banke 6,6 mrd dolgoročno posodile državi, preostanek v znesku 5,6 mrd pa so imele na svojih računih v Banki Slovenije oziroma v ECB. V našem bančnem sistemu  se torej predvsem zaradi razlogov, ki jih zgoraj navajam – nekaj pa nedvomno prispeva tudi pandemija –  pojavljajo veliki likvidnostni presežki, ki se jih zadnje čase pretežno preko centralne banke  pod izjemno ugodnimi pogoji posoja državi, praviloma z nakupi njenih obveznic. Oglejmo si še, kako je s tem v evro območju, to je v  državah EU, ki  enako kot mi uporabljajo skupno valuto evro.

Lani in v letošnjih  desetih mesecih, skupaj torej v 22 mesecih, so se bančne vloge (vključno z gotovino v obtoku)  v evro območju povečale za 2.425 mrd evrov (+16%), naložbe v obveznice držav  za 1.797 mrd (+50%), posojila gospodarstvu in prebivalstvu pa za 759 mrd (+6%). Tudi v EU se torej prihranki v bankah povečujejo veliko hitreje od posojil, s tako oblikovanimi likvidnostnimi presežki pa predvsem ECB državam bogato financira njihovo proračunsko potrošnjo. Ta denarna politika je po letu 2014 evropskemu gospodarstvu  veliko pomagala pri oživljanju rasti, prav tako pa se koristno potrjuje pri obvladovanju težav, ki jih imajo države zaradi pandemije. Slednje velja tudi za Slovenijo, a ne gre pa prezreti, da sedanja vladajoča politika finančno podporo ECB neprimerno zlorablja tudi za utrjevanje svoje oblasti.

Vse več skrbi povzroča, kot smo omenili, rastoča inflacija in vprašati se je primerno, ali jo ne spodbuja prav ECB z obsežnim kupovanjem državnih obveznic. Mojo mnenje  je, da jo ne, vsaj dokler te nakupe financira iz sredstev presežne likvidnosti, ki jih v bančnem sistemu  porajajo razlike med prihranki in posojili. Razloge za sedanjo rast cen je zato potrebno iskati drugod, še predvsem na strani poslabšane ponudbe, ki je prizadeta zaradi pandemije in zaostrovanja političnih nasprotij med zahodnim svetom ter Rusijo in Kitajsko.

Politike, ki z likvidnostnimi presežki bančništva fiskalno pomaga državam EU, se ECB poslužuje šele nekaj let. Ta njena novost je koristna, a je žal uporabna  le v razmerah, ko se v bankah ne glede na obrestne mere pomembno več varčuje, kot se koristi posojil. Morda bo čez pet let ali še prej povsem drugače in takrat bodo številne države v resnih težavah, če bo fiskalna podpora ECB izostala. Verjetno ne bo, vsaj nekaj časa ne, le da  jo bo ECB takrat financirala z  dodatno emisijo denarja. S tako »dobrodelnostjo« pa utegne povzročiti inflacijo, kakršne že lep čas nismo vajeni.

Zaradi socialnih, ekonomskih in še predvsem okoljskih razlogov – zadnji dve leti tudi zaradi pandemije – se proračunska poraba večine držav hitro povečuje. V EU imamo srečo, da nam tako povzročene proračunske primanjkljaje ta čas v velikem delu pokriva ECB iz likvidnostnih presežkov bank. Ta rešitev pa dolgoročno ni vzdržna. Druge zanesljive poti od te, da proračunske primanjkljaje rešujemo s povečanjem davkov, pa verjetno  ne bomo odkrili. Opustiti je torej potrebno sedaj prevladujočo neoliberalno politiko nizkih davkov in obnoviti prakso, ki jo je kapitalizem pred letom 1980  že poznal. Kolikor prej bodo to spoznanje osvojile tudi politike, toliko bolje bo za sodobno družbo.

Andrej Cetinski, Sinteza, 22.12.2021

Prijateljski ogenj Tineta Hribarja?

Demokracija in Avtokracija

Članek z gornjim naslovom je pripravil Dimitrij Rupel kot odgovor na Hribarjev esej Vprašanje valjhunstva (oboje objavljeno v SP Delo). Iz Ruplovega zvemo, da sta s Hribarjem v letih, ko se je Slovenija osamosvajala, veliko in plodno sodelovala, sedaj pa sta resno sprta.. Kot ju razumem, je osrednji razlog, da se nič več ne marata, to, da danes povsem različno vrednotita demokracijo. Ruplu namreč pomeni nasprotovanje sedanji politični (Janševi) oblasti vračanje »vzorcev iz nekdanje jugoslovanske politike«. Drugače povedano: Janša nam po mnenju Rupla demokracijo varuje, njemu nasprotne medijske kampanje in kolesarski protesti pa jo ogrožajo. Hribar ocenjuje razmere očitno povsem drugače, to je podobno kot kolesarski protestniki, pri čemer posebej izpostavlja vlogo, ki naj bi jo v politiki imela katoliška cerkev spričo njene naklonjenosti avtoritarni vladavini.
Vprašajmo se, kdo od obeh uglednih intelektualcev – to namreč Rupel in Hribar nedvomno sta – ima v gornjem primeru prav. Nemalo Slovencev bi gotovo reklo, da je to Rupel, še veliko več pa je takih, ki bi pritrdili Hribarju. Če ta domneva ni vprašljiva, lahko rečemo, da Slovenci zelo različno vrednotimo isto politično oblast, pa naj bo ta demokratična ali avtokratska, in je to tudi eden osrednjih razlogov, da smo kot narod podobno razdvojeni, kot sta danes Rupel in Hribar. Zato naj ne bo odveč, da v naslednjih vrsticah predstavim nekaj svojih pogledov na to, kako +je demokracijo oziroma avtokracijo možno dobro prepoznati in bosta tako manj razdvajali.
Najprej o demokraciji. Za to obliko politične oblasti je predvsem značilno, da se jo učinkovito nadzira. Oblastne pristojnosti se v velikem delu prepušča vladi, njen nadzor pa izvaja običajno več organov, od katerih ima osrednjo vlogo parlament. Člani parlamenta (poslanci) morajo biti od vlade neodvisni, da njihov nadzor ustreza zahtevam dobre demokracije, pa morajo poskrbeti volivci. Praviloma to počno v treh oblikah: najprej tako, da za poslance volijo le za to odgovorno delo kompetentne osebe, drugič tako, da ravnanja svojih poslancev spremljajo in tudi nadzirajo, tretjič pa tako, da se o vprašljivih odločitvah parlamenta kot zakonodajne oblasti opredeljujejo na referendumih.
Nadzor politične oblasti je v demokraciji očitno zahteven proces, ki dobro deluje le, če sta izpolnjena dva temeljna pogoja. Eden je primerna volilna zakonodaja, ki naj volivcem omogoča ustrezen vpliv na sestavo parlamenta in jim tudi dopušča, da poslance primerno nadzirajo. Drugi pogoj je, da se pri oblikovanju vlade uporablja model, ki zagotavlja, da vlado vodijo za vodenje usposobljene in etično neoporečne osebe, sami poslanci pa od vlade niso odvisni. Omeniti ni odveč, da naša sedanja politična ureditev nobenega od teh pogojev ne izpolnjuje, posledice pa se odražajo v slabem delovanju demokracije in posledično v izjemno neučinkovitem upravljanju države.
Še o avtokraciji kot modelu politične vladavine. Od demokracije se loči predvsem po nadzoru oblasti: če je za demokracijo značilen učinkovit nadzor politične oblasti, je avtokracija posebna po tem, da zavrača vsakršen nadzor vrhnje politične oblasti. Po izkušnjah, ki jih imamo v Evropi v novejšem času, se avtokracija polasti oblasti preko volitev, za razmere, da v tem lahko uspe, pa je značilno predvsem naslednje: državo se demokratično izrazito slabo upravlja; v državi je aktivna skrajno desna politična stranka, ki ima močnega vodjo z ambicijami po avtoritarnem vladanju; prevladujoča etika družbe nima korenin v protestantizmu. Če stranka z avtoritarnim vodjem zmaga na volitvah in temu uspe sestaviti vlado, bo tako pridobljeno politično moč prednostno izkoristil za utrjevanje osebne oblasti. Orodji, ki jih pri tem uporablja, sta predvsem politično kadrovanje in korupcija, osrednji cilj, v katerega usmeri svoje aktivnosti, pa je podreditev organov in vsega drugega, kar ima v demokraciji na skrbi nadzor politične oblasti. Če je v tem uspešen, se državi obeta, da se lep čas avtokratske oblasti ne bo znebila.
Naj se vrnem k Ruplu in Hribarju. Ravnanja naše sedanje vlade nudijo ob upoštevanju tega, kar beremo v gornjih vrsticah, dovolj prepričljive argumente v prid ocene, da nam avtokracija demokracijo resno ogroža, podobno, kot se je to že zgodilo pri sosedih Madžarih. Da Rupel tega ne zaznava in ponuja prav nasprotno razlago, preseneča, a ima za tako ravnanje verjetno tehtne razloge. Hribar je v tem pogledu bolj načelen in dosleden, pri njem tudi ne gre prezreti, da javnost oskrbuje z zanimivimi razlagami o vlogi katoliške cerkve pri urejanju političnih razmer.
Andrej Cetinski, Sinteza, 13.12.2021

Nacionalni svet za demokratično spremembo volilnega sistema.

Tu v tem prispevku sem bom trudil, da ne pišem o vseh deformacijah in presekih stanja v naši družbi. Poskušal pa bom opozoriti na ljudi, ki se trudijo za možne rešitve oz. prizadevanja kako priti do njih. Letos konec marca je bil brez velikega pompa, a vendar javno in simbolno pred Univerzo Ljubljana ustanovljen Nacionalni svet za demokratično spremembo volilnega sistema. Čeprav brez velike medijske podpore, aktivno deluje in poskuša najti pot iz dnevne zatohlosti. Kot prioriteto si je zastavil spremembe enega temeljnih zakonov, Zakona o volitvah v Državni zbor. Pravzaprav je v vsej svoji pestrosti in različnosti nemogoče našteti kup vsebinskih vprašanj, dilem, tudi ciljev, razprav in še česa. Tudi »preseganje« razprav na vsebine drugih zakonov, na ustavo in še kaj, je tekočo problematiko določalo že od samega začetka. Opredelitve: ali obvezne volitve ali ne, za možen odpoklic poslancev, za znižanje starostne meje državljanov glede udeležbe na volitvah, za statistične regije, volilne okraje, absolutni prednostni glas, kombiniran volilni sistem, primerljivost z drugimi državami, dajanje prednosti državljanom in manj strankarskim veljakom – ob tem, da se ne zanemarijo strankarska organiziranost, zaupanje državljanov v državo in politiko ter tisoče drugih vprašanj so kazali in kažejo na težko prehojeno pot, ki pa sploh še ni zaključena. Bistvo vsega pa je vrniti državo državljanom. Vsakdo od nas ima svoje znanje, izkušnje, želje, potrebe in cilje.
Vsakdo si tudi po svoje predstavlja uresničitev vseh skupnih in tudi potrebnih ciljev. Zato je tudi tisoče možnih poti oz. načinov, ki pa jih je vendarle potrebno postaviti na skupni imenovalec. Ta pa je: na miren način, demokratično, z dogovori, v katerih se tako vztraja kot tudi popušča različnim argumentom, z upoštevanjem mnenj, stališč, prepričanj vseh zainteresiranih udeležencev poskušati doseči spremembo sedanjega krivičnega volilnega sistema, ki ljudem odvzema pravico bistveno vplivati na rezultat volitev. Težko, a vendar uresničljivo. Del poti je že prehojen. Predlog sprememb zakona je pripravljen za javno razpravo in zakonsko predpisano proceduro. Ne hodimo po zabetonirani cesti in tudi ne na lahek način. Še vedno marsikaj ni dokončno določeno. Marsikatera sprememba še visi v zraku. Marsikdaj bi si tudi želeli večjo pozornost medijev in javnosti, da se čim več državljanov seznani z vsebinami, ki so odločilne za njihovo oz. naše vsakdanje življenje in skupno sobivanje in tudi, da predlagajo oz. izrazijo svoja mnenja ter stališča. A vendar ni nezanemarljivo soglasje ali ujemanje nekaterih zahtev vseh ljudi, ki si sprememb želimo. Tako na protestih, kot v SAZU, Državnem svetu, nekaterih medijih in še kje, kjer je bil predlog predstavljen. Morda je še najmanj volje pri predsedniku države in strankah oz. tistih akterjih, ki niso zainteresirani, da se kakršnekoli spremembe sploh izvedejo.
Morda nas bo vse skupaj čas prehitel in si bodo sedanje oblastne elite z znanimi imeni in priimki na različnih funkcijah zadržale privilegije ter zavrle glas ljudstva. A vendar ga utišati ne bodo mogli.
Namenoma nisem izpostavljal posameznikov, visoko in mednarodno priznanih strokovnjakov, pa ljudi z ulice ter kogarkoli, ki s srcem in delom podpira možnost, da se naše skupno življenje izboljša. Da končno iz zatohlosti preidemo na sonce. Da končno najdemo pot, ki bo omogočala napredek, razvoj, mir in sobivanje.
Naveden predlog Zakona o volitvah v Državni zbor je tako resen preizkus naše demokracije in prizadevanje za naše skupno ter enakopravno zastavljeno življenje.
Vredno je biti zraven! Vredno se je na volitvah opredeliti za tiste ljudi, ki bodo podprli rešitve izboljšav in jih potem tudi uresničili. Gre za ljudi, ki so verodostojni, strokovni, pošteni in pogumni, skratka vredni zaupanja. Imamo jih in prav je, da so v vodenju družbe oz. države na vrhu piramide zaupanja in odgovornosti. Predvsem pa so to mladi!
Miloš Šonc, Grosuplje