Vse torej kaže, da je z našo demokracijo nekaj narobe.
Sedanja vlada, ki ji, po anketah sodeč, za zdaj ne verjame veliko državljanov, se lahko skupaj s poslanci več strank v zgodovino zapiše kot tista, ki je omogočila kakovosten demokratični preskok v razvoju družbe.
Volilni sistem, dopolnjen z možnostjo odpoklica neustreznega poslanca in podprt z drugimi oblikami demokratičnega življenja, pojmujem kot sistem ravnotežne demokracije.
Prof. Miran Mihelčič
Pred kratkim smo v Dnevniku brali dva prispevka z gornjim naslovom. Prvega je kot kolumno pripravil J. P. Damijan (24.11.23), drugega pa je v rubriki Mnenja objavil J. Kodermac (27.11.23) . Pisca obravnavata ukrajinsko vojno, predvsem njene posledice, pri tem pa se v ocenah precej razlikujeta. Po mnenju Damijana je Evropska unija (EU) poleg Ukrajine največji poraženec te vojne, Kodermac pa skuša bralcu dopovedati, da morda vendarle ni povsem tako. Sam pritrjujem Damijanu in s tem se pridružujem mnenju tistih, ki ocenjujejo politiko EU do vojne v Ukrajini za vse prej kot razumno. Zakaj je tako ravnala in še ravna, ni lahko pojasniti. Je pa to zelo aktualno vprašanje, za katerega bom v naslednjih vrsticah ponudil precej posplošen odgovor.
Najprej nekaj o nekaterih preteklih ravnanjih ukrajinske oblasti, na katere se je EU neprimerno odzvala. Začnem naj s politiko, ki je leta 2014 v Ukrajini nasilno prevzela oblast. Ta je kmalu pokazala, da je vse prej kot demokratično usmerjena, saj je pričela svoje številčno močno rusko prebivalstvo obravnavati na način, ki ga po Hitlerju v Evropi nismo več poznali. Višek svoje fašistoidnosti je izrazila nekaj mesecev pred Putinovo agresijo z uveljavitvijo Zakona o prvotnih narodih Ukrajine; ta je namreč rusko prebivalstvo proglasil za drugorazredne državljane, za katere naj bi med drugim veljale omejitve tudi pri uporabi njihovega jezika. Skratka, po letu 2014 Ukrajino obvladuje politika, ki negira temeljne demokratične vrednote in to politiko demokratična Evropa brez vsakih zadržkov polno podpira. Kako je to mogoče?
Gornja politika je v Ukrajini že leta 2014 izzvala državljansko vojno. Tudi po zaslugi Nemčije in Francije sta se sprti strani s sporazumom Minsk 2 – podpisal ga je tudi Putin – dogovorili za prekinitev vojne ob pogoju, da Ukrajina ruskemu prebivalstvu zagotovi običajne demokratične pravice in se odreče ambiciji, da se vključi v Nato. Če bi ukrajinska politika sporazum spoštovala, do lanske ruske agresije za gotovo ne bi bilo prišlo. Pa ga ni, saj je svojo obravnavo ruskega prebivalstva še zaostrila, o čemer priča tudi zgoraj omenjeni Zakon o prvotnih narodih. Tako ravnanje ukrajinske politike je imelo polno podporo ZDA in EU; o tem priča tudi priznanje Merklove, takratne nemške kanclerke, da je bil prednostni namen sporazumov Minsk ta, da Ukrajina pridobi na času in se usposobi za resnejši obračun z Rusijo. Tudi v tem primeru je EU ravnala na način, ki ga je težko razumeti.
Glede na zgoraj navedeno je očitno, da je bila Ruska agresija na Ukrajino v nemajhni meri izzvana. Če se je že zgodila, pa bi jo lahko hitro končali, če bi Ukrajina le bila pripravljena podpisati in uresničiti izpogajani Carigrajski mirovni sporazum iz marca 2022. Pa tega ni storila, saj bi v tem primeru ravnala v nasprotju priporočili ZDA in EU. Zakaj je EU to počela, nam je predsednica njene vlade (komisije) kasneje pojasnila na Bledu: Rusijo je treba vojaško poraziti, je bilo njeno odločno sporočilo.
Da je prišlo do vojne v Ukrajini, so nedvomno največ prispevale ZDA. To njihovo početje je slej ko prej povezano z ambicijo, da ohranijo politični in tudi ekonomski primat, ki so ga ves čas po drugi svetovni vojni imele v svetu. Pri vzdrževanju slednjega jim je veliko pomagalo orodje, poznano kot Nato, ki pa je na uporabnosti z razpadom Sovjetske zveze močno oslabelo. Da bi Nato lahko obnovil svojo nekdanjo politično moč, so ZDA v Evropi potrebovale močnega sovražnika in Rusija je bila za to vlogo edino primerna. Druga pomembna zadeva, ki pomaga razumeti ravnanje ZDA v zvezi z vojno v Ukrajini, pa je bila ugodna energetska oskrba, ki jo je Evropi zagotavljala Rusija. Ta je namreč dobro podpirala konkurenčnost evropskega gospodarstva, kar je bilo za ZDA nedvomno moteče, vse tesnejše ekonomsko sodelovanje EU in Rusije pa je tudi sicer slabilo politični primat ZDA in možnosti njenega političnega obvladovanja Evrope.
Da so ZDA veliko postorile, da je prišlo do agresije na Ukrajino in le tej še vedno ni videti konca, se torej še da razumeti. Zakaj pa tej njihovi politiki zvesto sledi EU, ki je, kot ugotavlja Damijan v svoji kolumni, poleg same Ukrajine glavni poraženec obravnavane vojne, je veliko težje pojasniti. Ena možnih in po mojem tudi sprejemljivih razlag utegne biti to, da EU v svojih političnih vrstah nima več državnikov, saj se nam je demokracija pod vplivom neoliberalizma izrodila v strankokracijo, to je vladavino političnih strank, v kateri splošne koristi družbe nimajo več prednosti pred interesi samih politikov in kapitala. Še malo drugače povedano: to kar EU počne v zvezi z vojno v Ukrajino, je odraz globoke krize, v katero je zašla demokracija kot model upravljanja države.
Za zaključek le še to. Bralcu tega zapisa, ki me je morebiti razumel, da z njim podpiram Putinovo agresijo na Ukrajino, naj povem, da se moti. Sem namreč prepričan zagovornik demokracije in nasprotnik vsakršnega nasilnega reševanja sporov, česar pa v Putinovi politiki doslej nisem zaznal. Če pa bi ta zapis vsaj malo prispeval, da se ukrajinsko morijo vendarle konča, bi bil tega seveda nad vse vesel.
Andrej Cetinski
Moja država, kje si, kam greš? Pa menda ja ne nazaj proti že znani avtokraciji?
Glede na vsa dogajanja na političnem parketu se mi zdi, kot da smo v predvolilnem obdobju. Pri vseh sedanjih problemih in težavah bi pravzaprav ne smeli pozabiti na pretekle in še vedno nerešene resne probleme.
Ne vem, zakaj se Golobova vlada ni sposobna dogovoriti o rešitvi stavkovnih zahtev številnih državnih organov oz. celotne javne uprave. Spomnim pa se, da so v preteklosti v času Cerarjeve, Šarčeve in Janševe vlade že stavkali policisti, pa v času Cerarjeve vlade celo obveščevalna služba SOVA. Nezadovoljni so bili in so še tudi vojaki, ki sicer zakonsko ne smejo stavkati in tudi nezadovoljstvo pravosodnih policistov ni neznano.
Sedaj se napoveduje celo stavka sodnikov in tožilcev! Ali smo mi sploh še normalna država? Ali pa so samo nenormalne vlade? Komu je v interesu rušiti temeljne postulate države in imeti neurejene odnose v njej? Ali gre res za nesposobnost, ali še za kaj več?
Ko v zadnjem času ponovno zopet javno razpravljajo v parlamentu o policiji ter občutljivih odnosih v njej, se pravzaprav sprašujem, kaj pa je s Hojsovo javno objavo vseh osebnih in občutljivih podatkov o zaposlenih v policiji? Kako se odvija zadeva? Zakaj nihče ne rešuje problemov, ki so vsebinski in tudi dolgoročno pomembni za državo oz. državljane ter institucije? Hkrati se mi poraja vprašanje, ali se resnično vsa dogajanja v policiji javna? Ali določeni odnosi in razmerja, rešitve ter podatki ne predstavljajo tajnih podatkov? Nekam z lahkoto se operira z vsebinami, ki so potencialno in dejansko lahko resna nevarnost za delo institucije ter posameznikov v njej. Takšna politizacija v stroki lahko resno škodi vsem. Tako zaposlenim, kot nam državljanom. Koristi pa le kriminalcem, tujim obveščevalnim službam in domačim koristoljubcem.
Če je tudi stavka v parlamentu (t.j. abstinenca) normalna, potem vseeno pričakujem, da so tudi stavke in opozorila v pomembnih segmentih družbe vzeta resno in predvsem, da so rešena na hiter, zakonit, dostojen in pravičen način.
Pa sem v dvomu, da bom dočakal nekatere rešitve. Ne zato, ker ne bi znali rešiti problemov. Bolj zato, ker ni interesa vsakokratnih odločevalcev.
Se pa bojim, da države s svojo avtokratsko logiko in ravnanjem ne ruši samo bivši predsednik vlade Janez Janša s svojimi sateliti in »katedralami,« ampak tudi sedanji odločevalci. Ti ne uredijo problemov od ustavnega sodišča, (ne samo zaradi neizvrševanja ustavnih odločb, tudi preobilice dela) do sodišč in drugih institucij. Ne nazadnje so še vedno nerešeni problemi sprememb volilnega sistema ter večjega vpliva državljanov na odločitve izvoljenih predstavnikov ljudstva.
Ja, pravna država kje si in kam greš? Pa menda ja ne nazaj proti že znani avtokraciji?
Miloš Šonc, Grosuplje, 20. 11. 2023
Objavljamo dva članka dveh uglednih, mednarodno uveljavljenih Slovencev o krutih genocidnih vojnah, s komentarjem Emila Milana Pintarja o naši sokrivdi in zahtevi civilne družbe do naše, Slovenske, zunanje politike.
Članka Rudija Rizmana in Uroša lipuščka sta ne samo zelo aktualna v tem trenutku, temveč tudi zelo pomembna, vsaj iz dveh razlogov: oba se dvigata nad prvinski, nagonski čustven odziv svobodomiselnih ljudi nad masakrom izraelske soldateske v Gazi in vprašanje izraelsko – palestinskega konflikta postavljata v zgodovinski in geopolitični okvir. In drugič, njuna objava v slovenskih medijih vendarle kaže, da se tudi v Sloveniji odpira nekaj malega prostora za ljudi, ki ne sprejemamo papagajskega ponavljanja ameriških laži o ukrajinski vojni in bližnjevzhodnem konfliktu.
S tem pa nehote (in verjetno zato v člankih ne dovolj tematizirano) odpirata vprašanje, kaj lahko storimo oz. kaj smo dolžni storiti. Seveda, če se zavedamo, da bi večino nasilja tako na osebni kot državni ravni lahko preprečili, če »tiha večina« ne bi bila tako zelo tiha, tako molčeča, obrnjena vstran ali v nebo, ko nasilje šele grozi.
Najprej je nujno, da slovenska zunanja politika korigira svoja stališča in neha trobiti v en rog z agresorji vseh vrst. To lovljenje drobtinic z imperialistične mize ne samo, da je nagnusno, temveč tudi ničesar ne prinaša (razen mogoče posameznikom, ki lovijo mednarodne kariere). Drugič, če tej politiki še ostaja kaj »državniškega«, bi morala razmisliti:
Če slovenska zunanja politika ni sposobna resetiranja, izbrisa svoje dosedanje nevarne enostranske zaletavosti v izjavah in dejanjih, zaradi katerih smo moralno so-krivi žrtev v Ukrajini in klanja na Bližnjem vzhodu, potem je res obžalovanja vredna in ne zasluži naše podpore in zaupanja. Če ni sposobna reprogramiranja svojih stališč, je verjetno skrajni čas, da se resetira kar Ministrstvo za zunanje zadeve.
Emil Milan Pintar
Ko smo Slovenci pred tremi desetletji svojo državo usposabljali za normalno delovanje, so bila prisotna tudi pričakovanja, da bomo v ne zelo oddaljeni prihodnosti postali druga Švica. Če bi se po tej državi takrat zgledovali pri oblikovanju modela upravljanja države, bi ta pričakovanja v nemajhni meri tudi uresničili. A smo razvili povsem neučinkovit model upravljanja, sistem, ki političnim strankam ustreza, večini Slovencev pa obeta vse prej kot lepšo prihodnost.
V Švici imajo volivci tudi sicer močan vpliv na ravnanja državne oblasti. Zagotavlja se ga z decentralizacijo politične oblasti (kantoni) ter s pogostimi referendumi. Pri nas referendum sicer dopuščamo, vendar z omejitvami, da ta ne prispeva veliko k učinkovitosti upravljanja države, politično oblast pa izvajamo močno centralizirano. Z njeno decentralizacijo (uvedba regij) ter z referendumu bolj naklonjeno zakonodajo bi lahko močno okrepili vpliv volivcev na politiko države.
************
Države se po uspešnosti – največkrat jo izražamo z BDP na prebivalca – zelo razlikujejo. Po tem kriteriju je v Evropi najbolj uspešna Švica, saj je njen BDP na prebivalca lani znašal 2,5 krat toliko, kot je dosegla EU v povprečju, v primerjavi s Slovenijo pa je bil ta količnik celo 3,3. Na uspešnost države vpliva veliko dejavnikov, daleč najpomembnejši pa je njeno upravljanje. V EU je Slovenija med manj uspešnimi državami in nedvomno je za to predvsem krivo njeno upravljanje. Zato si je vredno ogledati osrednje slabosti in razmisliti, kako jih odpraviti. O tem je nekaj več v naslednjih vrsticah.
Najprej nekaj splošnih opredelitev o upravljanju družbenih sistemov in rešitvah, ki podpirajo njegovo učinkovitost. Upravljanje sestavljata dve povezani aktivnosti, to sta vodenje (gospodarskih, političnih in drugih sistemov) ter nadzor vodenja; pristojnost slednjega je tudi določanje temeljnih razvojnih smeri sistema. Njegovo učinkovitost zagotavljamo predvsem s spoštovanjem naslednjih načel oziroma usmeritev:
1a. Nadzorni organ (v primeru države je to parlament) naj bo vodenju (vladi) nadrejen. In še dve usmeritvi: 1b. nadzor naj deluje v razmerju do vodenja usklajeno (enotno), in 1c. v korist subjektov, ki so mu zaupali izvajanje nadzora (v primeru države so to volivci). 2. Vodenje naj se zaupa le osebam z uspešnimi vodstvenimi izkušnjami. 3. Pri upravljanju naj se dosledno spoštuje temeljne družbene vrednote, še predvsem poštenost.
Oglejmo si, kako naš model upravljanja države spoštuje gornja načela. Najprej o načelu pod 1a. Kot prvo ta priporoča, da naj bo parlament vladi nadrejen. Formalno je tako tudi v naši ureditvi, ne pa tudi dejansko. Po vsebini namreč načela ni mogoče uresničevati, če ključne pristojnosti v vladi zaupamo vodjem političnih strank, ki so nadrejeni njihovim poslancem. To je ena večjih slabosti političnega sistema (pa ne zgolj našega), ki bistveno otežuje nadzor vlade in s tem slabi učinkovitost upravljanja. Rešitev za njo je dokaj preprosta, je pa za politiko manj sprejemljiva: vodje političnih strank naj v vladi ne delujejo, svoje aktivnosti pa naj prednostno usmerijo v nadzor vlade. V Švici ravnajo tako.
Načelo pod 1b. vsebuje tudi usmeritev, da naj parlament nadzor vlade izvaja notranje usklajeno. Tudi tega se pri nas in še marsikje ne spoštuje, saj vlado oblikujemo po modelu »običajne koalicije«, ki parlament razdeli v dva konkurenčna dela, to je v pozicijo in opozicijo; pozicija praviloma vlado nekritično podpira, opozicija ji vladanje otežuje, rezultat pa je slab nadzor vlade, slabo upravljanje države pa tudi škodljiva politična razdvojenost celotne družbe. Problem je možno zadovoljivo razrešiti tako, da se vlado oblikuje po načelih velike in ne običajne koalicije. To rešitev uporablja tudi Švica.
In še tretja usmeritev iz načela pod 1c. Ta pravi, da naj poslanci prednostno delujejo v korist svojih volivcev, kar se sedaj pri nas dogaja le v zelo omejenem obsegu. Če želijo zadržati udobno poslansko zaposlitev, morajo namreč prednostno zadovoljevati interese svojih strank, s tem pa podpirajo strankokracijo, to je politično ureditev, ki skupne koristi države v nemajhni meri podreja strankarskim interesom. Ta izjemno resen problem bi lahko v znatnem delu omili z boljšim volilnim sistemom. Civilna družba (Sinteza v sodelovanju s širšim strokovnim krogom) je predlog take zakonske rešitve tudi pripravila, vendar je politične stranke ne podpirajo. Kot smo od premiera Goloba zvedeli na nedavnem posvetu v Cankarjevem domu, se vlada zavzema za nekatere popravke volilne zakonodaje (predvsem uvedba prednostnega glasu in ukinitev volilnih okrajev), ne podpira pa ključne rešitve (kombinirani volilni sitem), za katero se zavzema civilna družba.
V Švici imajo volivci tudi sicer močan vpliv na ravnanja državne oblasti. Zagotavlja se ga z decentralizacijo politične oblasti (kantoni z širokimi upravljavskimi pristojnostmi) ter s pogostimi referendumi. Pri nas referendum sicer dopuščamo, vendar z omejitvami, da ta ne prispeva veliko k učinkovitosti upravljanja države, politično oblast pa izvajamo močno centralizirano. Z njeno decentralizacijo (uvedba regij) ter z referendumu bolj naklonjeno zakonodajo lahko torej močno okrepimo vpliv volivcev na politiko države.
Upravljanje države lahko krepko izboljšamo tudi z uveljavitvijo usmeritve, ki jo navajamo pod 2. Pri njeni izvedbi bi bila v naših razmerah uporabna naslednja rešitev (ena možnih). Zaradi omejevanja avtokratskega ravnanja naj vlado vodi predsedstvo, sestavljeno iz predsednika in dveh podpredsednikov. Izvoli ga parlament z večino glasov izmed kandidatov, ki imajo nesporne vodstvene izkušnje. Poleg že prej navedenih bi tudi taka ali podobna rešitev pomembno omejila možnosti političnega kadrovanja v javnem sektorju, ki danes močno obremenjuje upravljanje države.
Gornji predlog o oblikovanju vlade se razlikuje od modela, ki ga uporablja Švica; po določilih slednjega ima namreč vlada 7 članov, ki jih predlaga 5 večjih strank, eden od njih pa vodi vlado, vendar zgolj za 1 leto. V tem primeru bi se po Švici verjetno težje zgledovali.
Še nekaj besed o tretji, to je usmeritev pod 3. Ta izhaja iz spoznanja, da je spoštovanje temeljnih družbenih vrednot ključni pogoj za učinkovitost upravljanja države. V tej zvezi je primero posebej izpostaviti korupcijo. Upravljanje države nudi namreč obilo priložnosti za koruptivna ravnanja in če se njihove izrabe sistemsko ne prepreči ali vsaj oteži, se korupcija hitro uvrsti med osrednje dejavnike, ki slabijo upravljanje države. Za njeno omejevanje je ključno tudi učinkovito delovanje od politike neodvisne pravne države.
Ko smo Slovenci pred tremi desetletji svojo državo usposabljali za normalno delovanje, so bila prisotna tudi pričakovanja, da bomo v ne zelo oddaljeni prihodnosti postali druga Švica. Če bi se po tej državi takrat zgledovali pri oblikovanju modela upravljanja države, bi ta pričakovanja v nemajhni meri tudi uresničili. Tako pa smo razvili povsem neučinkovit model upravljanja, katerega šibkost se odraža tudi v tem, da je v zadnjih desetih letih povprečni rok trajanja naše vlade komaj slabi dve leti. Skratka, imamo politični sistem, ki političnim strankam ustreza, večini Slovencev pa obeta vse prej kot lepšo prihodnost. Če ga ne bomo prav kmalu temeljito prenovili, se bomo verjetno morali sprijazniti z avtokratskim vodenjem države, saj utegne to biti učinkovitejše od tega, kar se nam sedaj dogaja.
Andrej Cetinski
V SINTEZI-KCD in NACIONALNEM SVETU ZA DEMOKRATIČNO SPREMEMBO VOLILNEGA SISTEMA (NS-SVS) ugotavljamo, da je sedanji sistem volitve poslancev:
Zato predlagamo:
Programski svet Sinteze in Nacionalni svet za demokratično spremembo volilnega sistema
Kdo nas zavaja ali kdo nam laže (prosto po Borisu Tomašiču).
Slovenska vojska ne sme biti igrača politikov ali stroke.
Minilo je eno leto od velikega intervjuja državnega sekretarja na ministrstvu za obrambo, dr. Damirja Crnčeca. Takrat je izpostavil vpletanje politike kot glavnega razloga za problematično stanje na področju obrambe: »Stroka ni imela izbire, edino rešitev je določila politika.« Verjetno je mislil na vojaško stroko, ki je na ta način zatajila, »počepnila«.
Pričakovati je bilo, da se bo ta »preklemana« politika z nastopom nove garniture na ministrstvu za obrambo, spremenila v korist stroke. Vojaške, seveda! Ampak, kot je videti, je politika trdoživa. Ne le da ne posluša (vojaške?) stroke, pač pa ji še naprej diktira pot, ki ne pelje nikamor. To potrjujejo dogodki na področju (ne)sposobnosti za vojaško obrambo države. In z zelo omejenimi možnostmi za pomoč pri velikih naravnih nesrečah. Sicer vsa čast izjemnim naporom Slovenske vojske pri odpravljanju posledic katastrofalnih poplav. Hvalisanje ministra s prihranki pri (namišljeni) nabavi vojaške oborožitve je prej žalostno kot smešno. Garnitura, ki ni sposobna izboljšati stanja v enem letu, ga ne bo niti v dveh, treh. Pa ne le to. Slovenska vojska se je »rešila« »Kacinovih« tankov, ki so bili zanjo neuporabni, pa jih je podarila Ukrajincem za boj proti Rusom. Seveda so bili v Slovenski vojski nezaželeni tudi »okuženi« (jugoslovanski) oklepniki, neprimerni za rabo v katerikoli od načrtovanih ‘slavnih’ bojnih skupin. Menda je bil res (le) eden preluknjan na ukrajinskem bojišču. Da o drugih vojaških donacijah niti ne govorim. Verjetno so imeli donatorji v mislih kakšen tečaj »TEMPO GAME« na ameriški mornariški podiplomski šoli v Montereyu. Toda žal le prvi del, ki pravi, da zavrzi oborožitev ali opremo, ki je ne moreš uporabiti. Toda: preden jo zavržeš, moraš nabaviti novo! Ne vem v čem bodo nemški kamioni v zameno za tanke in oklepnike povečali ognjeno moč Slovenske vojske.
Le kdo drži »štango« takemu stanju? Preveč oguljeno bi bilo reči – politika. Če bi politik dejal gasilcu naj gasi le sprednjo stran, kjer se vidi ogenj, bi le ta najprej ‘poškropil’ takega politika in nadaljeval z gašenjem tam kjer bi ocenil da je največja nevarnost. Morda bi politika poslušal le kakšen občasni gasilec. Ali je vojaška stroka res tako nemočna in podrejena politiki, da sprejema odločitve s katerimi se sicer intimno ne strinja? Ali je temu kriv strah pred izgubo službe ali napredovanja? Ali se vojaško vodstvo ne zaveda »znoja in krvi«, ki je mnogo večje, če ni ustrezne državne(!) podpore? Ali so izkušnje iz Afganistana pozabljene?
Žal ima svoj del odgovornosti pri podaljševanju agonije Slovenske vojske tudi njena vrhovna poveljnica. Že res, da ni šla po poti njenega predhodnika in je opazila pozitiven premik, kljub razorožitvi (za dva oklepna bataljona) in kritični kadrovski popolnitvi Slovenske vojske(?). Toda kako razumeti njeno oceno pripravljenosti SV (Delo, 1. aprila 2023: Vojska zmore braniti suverenost in ozemeljsko celovitost Slovenije), ko pa je tudi vojaškim analfabetom jasno, da to ni možno brez ustrezne oborožitve in kadrovske popolnjenosti. Zavajanje, slepomišenje ali še kaj hujšega? Ali se zaveda, da s tem daje lažno sliko in ustvarja vtis, češ, ker vojska že zdaj zmore(!), ne potrebuje velikih investicij. Žal je težko razumeti njeno razumevanje poslanstva Slovenske vojske tudi, ko je povišala njenega najvišjega vojaka na Dan državnosti in ne na dan Slovenske vojske. Samo govoričenje in prijateljsko trepljanje, morda še fotografiranje, ne morejo izboljšati stanja.
Bojna pripravljenost ni le nakup, četudi najmodernejšega Irisa ali Patrij, ampak predvsem izjemna motiviranost, znanje in izurjenost za uporabo oborožitve in vojaške opreme. Zanimivo bi bilo slišati za koliko se bo povečala bojna priparavljenost SV za vojaško obrambo Slovenije(!) z nakupom še enega Spartana. Izhitrena nabava letalnikov za gašenje in transport brez zagotovitve pilotov, letalskih(!) mehanikov in ostalega podpornega osebja in infrastrukture bo postavila več vprašanj kot odgovorov. Najnovejše izkušnje iz Belgije kažejo, da je ob zagotovljeni infrastrukturi in večletnem odločanju, prevzeto šele eno letalo F-35, eskadrilja pa bo kompletirana do leta 2027.
Slovenska vojska ni podjetje, ni sama sebi namen. Ne sme biti ‘igrača’ ne politikov in ne »stroke«, ki slepo sledi politiki. Ko nekateri politiki kričijo: »Pošljite vojsko v Piranski zaliv« ali pa »Pošljite vojsko na mejo s Hrvaško« ali pa po švedskem vzorcu »Pošljite vojsko na ulice« (»slavni« dokument JBTZ), se ne zavedajo njenega poslanstva in naloge v vojaški obrambi države. Politika: minister za obrambo, predsednik vlade in vrhovna poveljnica se ne odzivajo na javna vprašanja in opozorila. Oholo prezirajo mnenja navadnega smrtnika, toda srčno želim, da jim ne bi bilo treba odgovarjati pred zgodovino! Menda pa obstaja tudi pravno sredstvo v zvezi z opuščanjem dolžnega ravnanja na funkciji ali dolžnosti.
Jože Konda, Brezovica
Posledice vojne v Ukrajini so vsestranske. Na tnalu je tudi ponos do nedavna uglednih komentatorjev. Pa saj so »vojni zlobci« načrtovali tudi to.
Luka Lisjak Gabrijelčič se norčuje že iz razmišljanja o predlogih za zaustavitev morije.
Urednik Reporterja Silvester Šurla je presenečen, da kar 39 odstotkov Slovencev odgovornost za vojno pripisuje Ukrajini in Zahodu.
Andrej Cetinski mu odgovarja: Vojno je treba čimprej končati! Obe strani je treba prisiliti za pogajalsko mizo.
O pravi in nepravi strani zgodovine.
Pisec komentarja z gornjim naslovom je Luka Lisjak Gabrijelčič (LLG), predmet njegove obravnave pa je prenehanje vojne v Ukrajini s pogajanji, za kar se zavzema tudi bivši predsednik Kučan. Ta je svojo podporo miru v Ukrajini izrazil tudi v govoru, ki ga je imel na nedavni proslavi ob obletnici priključitve Primorske, s čimer naj bi bil po mnenju LLB ravnal vse prej kot primerno. Le ta je namreč velik podpornik usmeritve, da je treba Putina v Ukrajini poraziti, kar nam je v svojih kolumnah že večkrat dal vedeti. Da je sam »na pravi strani zgodovine« tokrat bralca prepričuje celo s primerjavo, da je zavzemanje za mir v tem primeru nekaj podobnega, kot če bi leta 1941 predlagali partizanom, da »odložijo orožje, Primorsko z Ljubljansko pokrajino vred pa v imenu miru prepustijo Italijanom«.
Urednik revije Reporter je nedavno objavil podatek, da po raziskavi Eurostata 39% Slovencev odgovornost za vojno v Ukrajini pripisuje Zahodu, predvsem ZDA. Eden teh sem tudi sam in v naslednjih vrsticah bom poskušal kratko predstaviti, zakaj menim tako in posledično tudi podpiram končanje te vojne s pogajanji.
Najprej zgolj dva, tri podatke, ki pa so pomembni za razumevanje sporov med Rusijo in Ukrajino. Leta 2018 je imela Ukrajina zaokroženo 40 mio prebivalcev, od teh jih je bilo 7 mio ruske narodnosti, ruščino kot pogovorni jezik pa je uporabljala polovica prebivalstva. Večina ruskega prebivalstva je živela v vzhodnih pokrajinah države.
Leta 2014 je skupina ne ravno demokratično usmerjenih politikov ob podpori ZDA v Ukrajini nasilno prevzela politično oblast in pričela zelo sovražno obravnavati rusko prebivalstvo. To je izzvalo državljansko vojno, ki je bila tudi za EU moteča. Predvsem Nemčija in Francija sta se angažirali za njeno prekinitev, vrhnji dosežek teh aktivnosti pa je bil sporazum Minsk II iz februarja 2015. Poleg Rusije in Ukrajine so ga podpisali tudi predstavniki upornih ukrajinskih pokrajin z ruskim prebivalstvom. Sporazum je določal predvsem dvoje: obe sprti strani naj bi takoj prenehali z državljansko vojno, Ukrajina pa naj bi s spremembo ustave svojemu ruskemu prebivalstvu zagotovila za demokracijo običajne nacionalne pravice.
Ukrajina je ob polni podpori Zahoda – to je lani potrdila tudi bivša nemška kanclerka Merkel – sporazum Minsk II v celoti ignorirala. Še več, obravnavo ruskega prebivalstva je še zaostrila in se pričela aktivno zavzemati za vstop v Nato. Višek tega nasilja se odraža v rasističnem Zakonu o narodih Ukrajine, ki ga je 21.7.2021 sprejel njen parlament, ta namreč njenemu ruskemu prebivalstvu omejuje narodnostne in državljanske pravice.
Na te izzive je Rusija lani reagirala z vojaško agresijo, ki ima sedaj vse bolj obeležje vojne med Rusijo in ZDA, ki poteka na ozemlju Ukrajine in naj bi doslej zahtevala že pol milijona človeških žrtev. Zaradi nje je daleč najbolj prizadeta Ukrajina, gospodarsko pa tudi EU. Kratkoročne koristi imajo od vojne predvsem ZDA, strateško gledano pa bo tudi njim ta morija izjemno škodila.
Močno verjamem, da obravnavane vojne ne bi bilo, če bi bila Ukrajina spoštovala sporazum Minsk II. Ko pa je do nje že prišlo, bi jo bilo možno že lani, kmalu po njenem izbruhu, tudi končati. Zadostiti bi bilo potrebno predvsem dvema pogojema: 1.Zahodna politika naj bi končanju vojne s pogajanji dala prednost pred njenim spodbujanjem; 2.Rusiji naj bi Zahod ponudil zanesljiva jamstva, da bo Ukrajina dosledno spoštovala sporazum Minsk II in se te države ne bo vključilo v Nato.
Žal gornja ali podobna rešitev v Zahodni politiki ni bila deležna podpore. Prednost je namreč dobila in jo še vedno ima usmeritev, da predstavlja Rusija za Zahod trajno grožnjo, ki jo je možno in potrebno z vojno v Ukrajini krepko oslabiti; k uresničitvi tega cilja naj bi odločilno pripomogli tudi sovražna naravnanost EU do Rusije – le to Zahodna politika zato aktivno spodbuja – ter okrepljena politična in energetska odvisnost EU od ZDA. Ta usmeritev se vse bolj potrjuje kot velika zmota in čas bi že bil, da se ji vsaj evropska politika odreče.
Če spričo navedenega osebno ne bi podpiral rešitve, da se vojno v Ukrajini s pogajanji čimprej konča, bi ravnal v nasprotju s temeljnimi vrednotami, za katere se sicer zavzemam. To pa ne pomeni, da podpiram Putinove agresijo na Ukrajino in njegove avtoritarno vladavino. Podobno očitno razmišlja veliko Slovencev.
Argumenti, ki jih zgoraj navajam, so za LLG zelo verjetno neprepričljivi ali celo povsem napačni. Hvaležen mu bom, če mi bo z odzivom na ta moj zapis razumljivo pojasnil, v čem se motim.
Andrej Cetinski
V četrtkovi Tarči (14. 9. 2023) je predstavnica SDS Jelka Godec s samoizpraševanjem oz. z izjavami, da ulica diktira sprejem zakonov v parlamentu dvignila temperaturo netolerance s primitivno tezo, ki bi zadovoljila Ruparjeve upokojence in vodjo svoje stranke, ne pa večine gledalcev. Izjavila je: »Poleg tega je strahotno to, kar ste danes vprašali. Ali se stranke strinjajo z zakonom, ki ga je predlagal Glas ljudstva? Kdo vodi to vlado? Ali to vlado vodijo NVO-ji (nevladne organizacije) z zakoni iz ulice, ki jih prinašajo v državni zbor in jih posvoji koalicija? Ali to državo vodi sedanja vlada? In mi imamo zakone, ki so prišli od zunaj. Torej ne s strani vlade, ampak s strani NVO-jev. In v bistvu to državo, državni zbor in konec koncev vlado vodi NVO.«
Takšno sprenevedanje in hinavščina sicer nista nič novega v naši politiki. A vendar bi bilo umestno, da se navedena poslanka seznani z ustavo in veljavno zakonodajo. Državljani imamo pravico soupravljati državo z volitvami, na katerih izberemo svoje izvoljene predstavnike. Tudi žal takšne, ki zavirajo razvoj in sobivanje. To je pač »demokratično« in kaže le na to, da nismo vsi enakega mišljenja. A vendar naj dodam, da se državljani z izvolitvijo svojih predstavnikov v državni zbor, nismo odpovedali oz. odrekli svojim ustavnim in zakonskim pravicam glede tega, da izražamo tudi svoja mnenja in s podpisi oz. npr. oblikovanjem svojega predloga zakona neposredno konkretiziramo svoja stališča. To bi dolgoletna poslanka sicer že morala vedeti. Če pa omalovažujoče govori o diktatu ulice, potem morda verjetno misli na privržence SDS, ali pa morda na kakšno društvo ljubiteljev domobranstva in podobnih ideologij. Ne vem, le ugibam. Poskusila je pač malo zastrašiti gledalce o »rušenju pravne države.« Zadevo pač ni dokončno pojasnila. No, ne glede na vse naj le omenim, da takšna avtokratska ravnanja, kot so bila v času prejšnje »ljubljene« vlade, vsekakor niso doživela splošnih ovacij na volitvah in referendumih.
Sicer pa je res, da nekatera pričakovanja, zahteve in potrebe ljudi, niso in očitno tudi ne bodo izpolnjene. Katera vprašanja konkretno, je razvidno iz rezultatov vojne zunanje politike, pa tudi težav v gospodarstvu, zdravstvu, begunski oz. azilni politiki, žici, volilni zakonodaji, itd.
In tu ima Jelka Godec enako mišljenje, kot verjetno veliko »svobodnjakov« v koaliciji. Dve leti je bilo premalo SDS in NSl, da bi dokončno uničili institucije. Pa so bili na tako »dobri avtokratski poti.« Tudi sedanji svobodnjaški koaliciji je očitno eno leto premalo. A tudi cel mandat morda. Ja, menda bi potrebovali kar dva mandata??!! Torej se ta enotnost v nesposobnosti do potrebnih in obljubljenih zavezujočih sprememb kaže kot skupna točka skoraj vseh koalicijskih in opozicijskih politikov. Vsi so enotni v le tem, da bi še malo vladali.
Pa če samo omenim, da v enem letu otrok konča razred ter napreduje miselno, izkustveno, čustveno in še kako drugače, potem mi ni jasno, kako vsi ti politiki skupno rabijo toliko let oz. razredov, da nekaj rešijo, ali naredijo. Razen, če ne ponavljajo in hodijo vedno v isti razred.
No, pravzaprav mi je jasno. Ko pa je tako lepo vladati. Se pa tudi sam sprašujem, zakaj morajo pristojni toliko časa usklajevati, preučevati, potrjevati in zavračati predloge, ki so dani v postopek sprejema predpisov. Pa četudi so pobude s strani državljanov oz. volivcev, ali »celo« s strani Glasu ljudstva. To pisanje je kritika vsem sedanjim in preteklim oblastnikom, ki so neobčutljivi in ne vidijo koraka naprej. Predvsem oz. tudi na področju spremembe sistemske volilne zakonodaje, ki bi dajala večjo odločevalsko težo volivcem in ne strankokraciji. No, pa »prosto po Jelki Godec,« tudi tu so predlogi ulice (berite pravnih strokovnjakov) že pripravljeni, a očitno niso nikomur všeč, da bi jih obravnaval in še manj sprejel. »Ni časa!« Ja, tudi to je »demokracija!« Samo nikar naj nihče ne misli, da smo ljudje preveč kratkega spomina. Čas do volitev hitro mine(!).
Miloš Šonc