ZA KAJ IN ZA KOGA LASTNINJENJE?

Ena od osrednjih zahtev trojke in evropskih birokratov, ki jo naslavljajo slovenski politiki je, da moramo odločno nadaljevati proces lastninjenje in privatizirati še teh 10 milijard državnega premoženja. Kot argument navajajo, da lahko le z lastninjenjem izboljšamo kakovost upravljanja v gospodarskih družbah in s tem tudi uspešen gospodarski razvoj države. Pa je to res, ali so to le legende, miti in dogme?

Če bi bilo to res, se nam ne bi dogajali Merkurji, Istrabenzi, Vegradi in vse ostale znane zgodbe propadanja zasebnih podjetij. Tudi primerjava bilanc uspeha državne Krke in zasebnega Leka ovrže mit o neuspešnem upravljanju podjetij v državni lasti, samo zato, ker je lastnina državna. Res je, da upravljanje državnih podjetij katastrofalno, vendar vzrok nikakor ne leži v lastnini, pač pa v dejstvu, da so politične in omrežne klike državo in državno lastnino naskočile kot plen, ki ga je potrebno čim prej raztrgati in razdeliti med plenilce. Zakaj potem politika, ki ji je državna lastnina plen in izvor bogatenja in prelivanja bogastva v omrežja, tako odločno nadaljuje s procesom lastninjenja?

Odgovor na to vprašanje najdemo v dejstvu, da je vsa politika podrejena interesom svetovnega finančnega kapitala, ki jih uresničuje preko bruseljske politike in birokracije in je za mirno sožitje in koeksistenco v tem omrežju evropske oblasti pripravljena svoj plen prepustiti višjim v hierarhiji. Prav zato nam politiki tudi gledajo naravnost v oči, ko nam lažejo, da je lastninjenje državne srebrnine za nas dobro, ker, da bodo tuji lastniki izboljšali kakovost poslovanja, nam pa zagotovili nujna finančna sredstva za krpanje proračuna.

Če želimo spoznati pravo resnico, zakaj in za koga lastninjenje, moramo pogledati v zgradbo svetovnega finančnega sistema. Svetovni finančni sistem je zgrajen tako, da mora neprestano rasti in tudi raste in to hitreje, kot raste družbeni proizvod v svetu. Vlagateljem je pač potrebno plačevati obresti in lastnikom delnic dividende. Dokler je imela rast akumulaciji v finančnem sektorju varen trg za plasma te akumulacije, je to bila uspešna formula rasti potrošnje in z njo gospodarstva in vsega, kar prinaša rast. Prav širjenje trga finančnega kapitala, ta odpira trge tudi gospodarstvu, je bil motiv širitve Evrope. Besede o svobodi državljanov so bile kulise za katerimi se je skrival pravi interes svobode in oblasti kapitala. To nam potrjuje način reševanja posledic krize, ko je vse podrejeno interesom finančnega kapitala in so državljani žrtve in plačniki stroškov krize. Brez širjenja trga, bi se finančni sistemi Francije, Nemčije in Anglije in drugih držav finančne industrije že zdavnaj prej znašli pred problemom varnega in donosnega plasiranja kapitala in bi te države že davno prej doživele tudi gospodarsko krizo, ker ne bi bilo novih trgov za njihovo gospodarstvo.

Akumulacija v finančnem sektorju raste tudi v času krize in naj bi porasla za 1.000 milijard. Raste tudi zadolženost, vendar ta več ne poganja potrošnje, pač pa se zadolžujejo državni proračuni, da pokrivajo finančne luknje bančnega sistema. Torej se denarni tokovi vrtijo znotraj finančnega sistema in ne v krogu celotne družbene reprodukcije. V takem sistemu pa je gospodarska rast nemogoča. Uspeh Nemčije je temeljil na zadolževanju drugih in je mit o fleksibilnem trgu dela, kot gonilu uspeha pač mistična zgodba.

Ker se finančni trg z nastopom krize in padanje obsega družbenega proizvoda bistveno zmanjšuje in se zmanjšuje varnost naložb, se je finančna industrija pojavila pred problemom kam plasirati – in to varno – ogromen kapital. Priče smo procesu, da se zmanjšujejo potrošnja, gospodarska rast in investicije, na drugi strani pa raste akumulacija v finančnem sektorju. Pomemben kapitalski trg, ki je še varen s pričakovanimi donosi, ostaja vlaganje v lastninjenje državnih podjetij, ker gre predvsem za podjetja panog, ki opravljajo dejavnosti javnega pomena, s stabilnim trgom in niso odvisna od konkurenčne ponudbe z vzhoda. Tu je odgovor na vprašanje, zakaj in za koga lastninjenje!

Prepričan sem, da večina politikov niti ne pozna tega odgovora, pa tudi zastavljajo si ga ne. Tisti, ki to razumejo in se tega zavedajo, pa jim je udoben oblastni položaj pomembnejši, kot vsak interes države in državljanov. Pravljice, miti in vse druge zgodbe, ki nam jih pripovedujejo, kako je to dobro za državo in državljane, so enake zgodbam za lahko noč otroci, s to razliko, da se tam zgodba o hudobnem volku konča srečno. V naši zgodbi pa ne more biti srečnega konca. Z lastninjenjem državnih podjetij si bo svetovni finančni kapital le privil nove ventile na naše gospodarstvo in preko njih pretakal k sebi še več našega družbenega proizvoda in nas ekonomsko še bolj izžemal in socialno siromašil. Zavedati pa se moramo, da z lastninjenjem državne lastnine ni konec okupatorskega pohoda finančne industrije. Čez čas bo lastninil še naša grobna mesta in naše žare. Po naravnih virih, nazadnje vodi, je že posegel.

Silvester Koprivnikar

2 thoughts on “ZA KAJ IN ZA KOGA LASTNINJENJE?

  1. LJUDSKO POSOJILO
    Kako do denarja za plačila dolgov in razvoj gospodarstva??

    Po podatkih Slovenskih bank, smo Slovenci varčni narod. Imamo skoraj 16 milijared € prihrankov. Če bi si država sposodila vsaj 10 procentov tega denarja od varčevalcev, bi to bilo 1,5 milijarde €. Ne bi bilo problemov za vračilo dolga in za zagon gospodarstva. Kako to narediti???
    Država naj razpiše “LJUDSKO POSOJILO”. Mislim, da ne bi bilo večjega problem zbrati še več kot 1,5 milijarde €, seveda s poštenimi pogoji vračila. Izdala bi DRŽAVNE OBVEZNICE, kot vrednostni papir. Rok vračila naj bi bil vsaj 5 (ali več) let z zadosti velikimi in zanimivimi obrestmi. Možnost trgovanja z njimi. Prva izplačila naj bi bila vsaj po dveh letih (lahko prej). Mislim, da je boljše, da posodiš državi nekaj svojih prihrankov (sedaj to delamo z vezanimi vlogami), kot da jutri banke bankrotirajo in izgubiš VSE! V stari JUGI je bilo že po vojno Ljudsko posojilo.

    Pa inšpekcijske služne popolnoma obnoviti, z mladimi “čistimi” in pobrati 99 procentov davkov TAKOJ! Velja tudi za sivo ekonomijo. Vpeljati davčne blagajne,… Kontrolo nad pridobljenimi sredstvi naj vrši NOVI organ, nekaj kot je nekoč bil “SDK”! Ni bilo možno goljufati ne delavce in ne državo!

    ZAKAJ NIHČE NE RAZMIŠLJA V TO SMER PRIDOBIVANJA SREDSTEV????

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja