Vladavina prava je dragocena. Toda ne sme biti neskončno draga.

Ali je to dobro ali slabo ne bomo zanesljivo vedeli nikoli, saj bi to lahko izvedeli le tako, da bi vzeli kakih deset enakih Slovenij, zgradili v vsaki drugo traso ob drugem času in potem stvar opazovali kakih sto let. Kljub temu se osebno nagibam k mnenju, da je to slabo.
Proga od Maribora do Trsta je preživela toliko držav, da je težko reči koliko jih je sploh bilo. Zgradilo jo je Avstrijsko cesarstvo, ki se je preoblikovalo v Avstro-Ogrsko, iz te se je izvila Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (razen Primorske, ki so jo okupirali Italijani), ki se je združila s Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, ta se je preoblikovala v Kraljevino Jugoslavijo; le-to sta razkosali Kraljevina Italija in Tretji rajh s pomagači, na nastalih ruševinah so komunisti postavili FLRJ, ki je postala SFRJ, od katere se je nato Slovenija osamosvojila, zato da zdaj živi (in trpi) v EU. Kot vidimo so železnice trajnejše od vladarjev in se uspešno upirajo vojnam, saboterjem, premikanju meja in pisanju novih ustav. Posledično se tudi skoraj vedno izplačajo, tudi če so preplačane, le čaka se dalj.
Verjetno se sprašujete, kaj ima s tem cerkev? No, vrhovno sodišče je referendum razveljavilo zaradi »nepravilnosti«. Vlada je namreč ljudstvu predstavila le prednosti gradnje, ne pa tudi tveganj. To je bilo v skladu z zakonom, a ta zakon je ustavno sodišče naknadno spoznalo za neustavnega. Če vlada sodeluje v referendumski kampanji, mora biti uravnotežena in predstavljati argumente za in proti zakonu, ker je vlada pač predstavnica vsega ljudstva. Zveni povsem logično. Državni denar je denar vseh. Ljudje imajo različna mnenja. Če se državni denar troši za razširjanje in utrjevanje mnenj, naj se torej da vsem ali nikomur. Toda pri vsaj treh referendumih (oploditev z biomedicinsko pomočjo, družinski zakonik ena in dva) so bili argumenti proti zakonu večinoma, če že ne prvenstveno; nestrpnost, vraževernost, laž, besnenje in sovraštvo.
Nekoč, verjetno kaj kmalu, se bo znova pojavilo kaj, kar bo cerkvi in ta desnim dvignilo pritisk. Spolna vzgoja v šolah; posvojitve za geje; predpisovanje jutranje tabletke; Romi; pravice priseljencev, muslimanov; pač nekaj, jih bo razburilo in skupina vedno glasnejših, vedno bolj odkačenih in včasih pretepaško razpoloženih anti-davčnih, anti-vladnih, anti-cepilnih, anti-kučanskih, anti-migrantskih, anti-homo, anti-trans pro-referendumskih aktivistov (kot je duhovito pokazal Vlado Miheljak je skupina le ena in to vedno istih) bo krenila v akcijo in zahtevala referendum.
Zahteva bo verjetno pristala na ustavnem sodišču. Med ljudmi, ki so tekom mojega, še ne ravno dolgega življenja, sodili na tej ustanovi lahko najdete bradača, ki zliva nestrpnost po vsakomur, ki ni bel moški nad 40 (B. Zupančič), malteškega viteza (Šturm), reinkarnacijo viktorjanskega snoba (Zobec) ter seveda več Janševih sopotnikov (Jambrek, Petrič, Jaklič…)
Če bo referendum dovoljen, bo imela vlada na izbiro, da se iz kampanje povsem umakne ali pa da enakovredno predstavlja argumente obeh strani. V primeru nesojenega družinskega zakonika bi vlada tako morala poudarjati pravico do enakosti vseh ljudi na eni strani in božjo jezo nad geji na drugi. Morala bi govoriti, da zakon nikomur nič ne jemlje, a nekaterim daje (argument a la Mesec) in hkrati da bo zakon uničil zakonsko zvezo in vodil v spolne zlorabe otrok (argument a la Primc). Da uporabim najskrajnejši možni primer. Nasprotniki zakona so trdili, da v šole uvaja teorijo spola (laž). Zagovorniki zakona so trdili, da izobraževalnih ustanov sploh ne omenja (resnica). Kaj naj bi v takem primeru storila vlada? Strinjati se z obema stranema je norost. Molčati in mirno poslušati laž je greh. Govoriti resnico pomeni biti pristranski, s čimer se odpre možnost za pritožbo na vrhovno sodišče in razveljavitev rezultata.
Če povzamemo: Ustavnemu sodišču republike Slovenije je z navidez povsem logično odločitvijo uspel srh vzbujajoč poseg: sedanjo in prihodnje vlade je vkovalo v situacijo, kjer bodo morale pred Primci, Kozjeki, Šiški, Likovičkami, Janšo, ljubljanskim nadškofom in podobnimi tiči in tikami preprosto poklekniti in molčati ali pa jim aktivno pomagati. Boj zoper vsako konservativno referendumsko pobudo bo torej odvisen bodisi od levih nevladnikov, ki za tovrstne boje nimajo ne kadrov, ne denarja in pogosto niti dovolj domišljije in discipline ali pa od pameti vrhovnih sodnikov, ki bo razumela, da kjer pravih argumentov ni, ne-širjenje lažnih in lažnivih ne more biti referendumska nepravilnost. Toda kar nekaj vrhovnih sodnikov je nekdanjih ali bodočih ustavnih sodnikov (glej zgoraj).
Sem mar edini, ki vidi tukaj nekaj zelo, zelo nevarnega? Če da, sem torej nor jaz ali vsi ostali?
Vladavina prava ne velja za eno najpomembnejših civilizacijskih izumov brez vzroka. Majati ali rušiti jo, je huda stvar, ki bo številnim prizadejala veliko škode. Toda tudi živeti v njej očitno dela škodo. Nazadnjaki živijo v vseh državah in v vseh krajih. V Sloveniji jih ni kaj posebej več kot drugod, dejansko smo v marsikaterem smislu med bolj progresivnimi skupnostmi. Toda že večkrat v bližnji preteklosti so vladarji prava podprli nazadnjake, s čimer je vladavina prava podprla nazadnjaštvo. Ostali s(m)o to gledali, ne tiho, ampak večinoma spoštljivo in mirno, ker je pravna država pač dragocena. Če prav razumem in predvidevam implikacije odločitev, ki so vodile k razveljavitvi referenduma o drugem tiru, potem je vladavina prava storila velikanski korak k vladavini nazadnjaških kričačev, sovražnogovorcev, nestrpnih pridigarjev in zasmehovalcev. Kdaj in kje, če sploh kdaj, bo postavljena železna cesta med Koprom in Divačo me trenutno ne briga posebej. Od železnih rok cerkve in desničarjev pa smo imeli stoletja večinoma škodo.
Vladavina prava je dragocena. Toda ne sme biti neskončno draga.
Jure Aleksejev, Za misli, 15.3.2018