Svoboda govora je postala povsod ogrožena dobrina. Neposredna povoda za to sta bili epidemija virusa Covid 19, ki so jo oblasti večine držav poskušale zatreti tudi s preprečevanjem širjenja informacij o razprostranjenosti tega virusa, nastanku ter škodljivosti oziroma neškodljivosti cepljenj. Drug dejavnik je bila že več kot leto in pol trajajoča vojna v Ukrajini, ki je predmet hude dezinformacijske vojne, tako da pravzaprav ne vemo kaj se dejansko dogaja na fronti. Omejevanje svobodnega izražanja in pluralizma ni omejeno več samo na tako imenovane avtoritarne države . Prvič po koncu hladne vojne so tudi v zahodnih državah, ki so se doslej ponašale z demokracijo, začeli omejevati svobodo javnega izražanja. Vodilne ameriške elite iz obeh vodilnih strank poskušajo na primer s pomočjo vodilnih medijev prikriti zlodela , ki jih počne ameriška vojska in njihove obveščevalne službe zato, da bi ubranili svetovno prevlado oziroma hegemonijo. Žalostni simbol tega procesa je avstralski novinar Julian Assange , ki je protipravno že 5 let zaprt v najstrožjem britanskem zaporu Bellmarsh na ameriško zahtevo samo zato, ker je objavil podatke o zločinih ameriške vojske. Če bodo britanske oblasti Assanga izročile ZDA, kar je zelo verjetno in bo tam obsojen na dolgotrajni zapor, ne bo kjer koli na svetu noben novinar, ki si bo drznil objavljati dejstva, ki jih bodo v ZDA šteli za sovražna, več varen pred njihovo dolgo roko. ZDA namreč poskušajo s tem primerom svoje notranje pravo razširiti na ves svet , kar je seveda najbolj groba kršitev mednarodnega prava oziroma suverenosti in nedotakljivosti držav. Podobne trende omejevanja svobode javnega izražanja opažamo tudi v EU, kjer je njena komisija na primer že na začetku vojne v Ukrajini, samovoljno uvedla prikrito cenzuro na poročanje o Ukrajini, čeprav za to nima pristojnosti, saj je blokirala vse ruske medije na ozemlju EU, četudi z Rusijo vsaj formalno nismo v vojni. Namen tega ukrepa je bil doseči, da bo javnost vedela samo za uradno resnico, ki jo pridiga evropska politična elita, ki se zavzema za nadaljevanje vojne ; vse mirovne pobude pa zavrača ali pa ignorira. Tudi v Sloveniji je podobna medijska slika. Mediji vsaj največji le redko dopustijo mnenja , ki so drugačna od uradnega razlaganja resnice in zavzemanja za nadaljevanje vojne in vojaški poraz Rusije, kar bi se lahko končalo tudi s tretjo svetovno vojno. Trend zoževanja svobode javnega izražanja pri nas , je pred dnevi prišel najbolj do izraza v predlogih vladne komisije oziroma strateškega sveta za preprečevanje sovražnega govora , ki je predlagal nekaj ukrepov, ki bi nas, če bodo sprejeti, vodili v avtoritarno družbo. Nobenega dvoma ni, da je sovražni govor velik problem tudi pri nas in ga je potrebno omejiti, vendar ne za ceno omejevanja političnih svoboščin. Omenjena komisija je namreč predlagala naj bi kazenski zakonik razširili tudi na povzročitev vznemirjenja oziroma zgražanja v javnosti. O teh prestopkih, naj bi po tem predlogu v večini primerov odločali prvostopenjski odločevalci oziroma policisti. Če bo sprejet omenjen predlog se bomo očitno tudi uradno spremenili v policijsko državo. Pomenljivo je, da je predlog objavila komisija, ki jo vodi Nika Kovač v javnosti poznana tudi po štipendiji fondacije bivšega domnevno zelo liberalnega bivšega ameriškega predsednika Obame, in po tem, da je direktorica inštituta 8, marec, ki se bori za bolj demokratično družbo. Očitno uvajanje že pozabljenega verbalnega delikta iz časa bivše države Jugoslavije, za komisijo ni sporno, čeprav bi vsaka kritika na primer tudi moje današnje razmišljanje, lahko pomenilo vznemirjenje javnosti, torej prekršek oziroma sovražni govor. Ob tem se ni mogoče znebiti občutka, da bi tudi slovenski politični eliti vseh barv ustrezalo, da bi imeli državljani posebej tisti ki so kritični, čimbolj zavezana usta. Dejstvo je, da bo določena mera sovražnega govora vedno obstajala neglede na zagrožene kazni in, da za politike velja manjša toleranca kot za običajne državljane. Ljudje ki se odločajo za politiko se morajo namreč zavedati, da bodo predmet lahko tudi zelo kritične presoje pa tudi verbalnih napadov nasprotnikov. Če nimajo debele kože je bolje, da se ne odločajo za politiko. Poslance koalicije zato pozivam, da se opredelijo proti omenjenemu predlogu, sicer bomo pod vodstvom stranke, ki si je nadela ime Svoboda drseli v novi avtoritarizem ki smo se ga pred dobrim letom komaj rešili .
Dr. Uroš Lipušček