Trgovina je boljša kot vojna

V prispevku, ki ga je pod gornjim naslovom v Sobotni prilogi Dela objavil Jože P. Damijan, najdemo več mnenj, ki jim je vredno prisluhniti. Izhodiščno je mnenje, da je sodelovanje (trgovina) med državami zanje veliko koristneje kot prepir (vojna). Da se to načelo lahko učinkovito uresničuje, mora biti izpolnjen še en pogoj – tega dodaja pisec teh vrstic – in sicer to, da se sodelujoče države podobno učinkovito upravlja. Če ta pogoj ni izpolnjen, se nam zgodi to, kar na primeru Nemčije izpostavlja Damijan. Ta država je zaradi uresničevanja svojih interesov zanetila dve svetovni vojni in v obeh je bila popolnoma poražena. »Šele z evropsko trgovinsko integracijo« – citiram – » in z monetarno integracijo po letu 1999 pa si je efektivno gospodarsko podjarmila jug Evrope in paralizirala Francijo«. Ta ocena je “težka”, a ji ne gre oporekati, vsaj ne povsem. Še kako aktualna je tudi za nas, saj nas uvršča med države, ki jih je Nemčija “podjarmila”. Pa se nam je to res zgodilo? Ne še povsem, v precejšnji meri pa že. Kako bi se nam sicer lahko zgodilo, da še vedno aktualna predsednica vlade odide na svoj prvi obisk v tujino in zgolj kratek razgovor z nemško kanclerko je zadostoval, da je povsem zamenjala koncept ekonomske politike, ki jo je prvotno nameravala voditi. Ena osrednjih vsebin te spremembe je zaveza, da bo nadaljevala politiko prejšnje Janševe vlade v delu, ki zadeva zadovoljevanje interesov tujega, predvsem nemškega kapitala (podržavljanje privatnih kreditnih obveznosti do tujine, razprodaja državnega premoženja,..).
Ali naj torej Nemčijo obsojamo spričo tega, kar počne z južno Evropo, torej tudi z nami? Odgovor je prej ne kot ja. Za to, kar se nam nevšečnega dogaja v razmerju s to državo, smo si namreč pretežno sami krivi, saj gre zgolj za eno od posledic tega, da svojo državo že ves čas slabo upravljamo. Če bi nam namreč vlado vodili ljudje, ki so temu zahtevnemu delu dorasli in so osebno pošteni, bi nas tudi velika Nemčija danes podobno obravnavala, kot to počne s tistimi manjšimi evropskimi državami, ki znajo tudi ob tesnem poslovnem sodelovanju s tujino varovati svoje nacionalne interese. Nacionalni interes je torej tudi v današnji Evropi še kako aktualen in pri nas mu goreče nasprotujejo predvsem tisti, ki dajejo prednost osebnemu bogatenje v škodo države.

Damijan v svojem prispevku ponuja tudi idejo, kako bi lahko upravljanje države izboljšali. Ljudi, ki opravljajo ključne javne funkcije, naj bi po tem predlogu zavezali, da materialno odgovarjajo za škodo, ki jo povzročajo s slabim vodenjem in to odgovornost tudi zavarujejo s primerno visokimi bančnimi garancijami. Menim, da bi ta rešitev pomembno izboljšala javno upravljanje, a žal ne verjamem, da jo bomo uresničili, saj je za politiko nesprejemljiva. Več upanja obetajo rešitve, ki se jih ponekod že uporablja, in dajejo v primerjavi z našo ureditvijo dobre rezultate. Naslednje tri si zaslužijo tehtnejši premislek:
• Sedanji volilni sistem zamenjati s sistemom, ki ga uporablja Nemčija. Na ta način bi omejili moč vodij političnih strank (partitokracija strank) in povečali odgovornost poslancev do volivcev.
• Predsednika vlade voliti neposredno, podobno kot to počno v ZDA oziroma pri nas volimo župane. Če bi se dogovorili še za strokovne in etične kriterije, ki jih morajo izpolnjevati kandidati za predsednika vlade, se bi verjetnost, da nam bomo vlado vodili primerno usposobljene osebe, močno povečala.
• Bistveno okrepiti nadzor vlade. S tem namenom oblikovati posebne organe-svete, sestavljene iz vrhunskih strokovnjakov, njihova naloga pa naj bi bila, da spremljajo in ocenjujejo delo vlade ter o tem občasno obveščajo tako parlament kot tudi javnost. (Delo v svetih naj bi ne bilo honorirano). Aktualni so trije taki sveti: fiskalni svet, razvojni svet, svet za javni sektor.
Andrej Cetinski (19.7.2014)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.