dr. Miran Mihelčič je v Delu objavil prispevek o aktualnem volilnem zakonu, o njegovih slabostih in katastrofalnem vplivu na vodenje države
Na Mihelčičev članek sta odgovorila člana Sinteze, A. Cetinski in V. Šoukal.
Andrej Cetinski:
Pod gornjim naslovom je dr. M. Mihelčič objavil aktualen zapis o problemu, ki ga imamo Slovenci zaradi vse prej kot primernega volilnega zakona, po katerem bomo tudi prihodnje leto izbrali ljudi, ki nam bodo naslednja štiri leta upravljali državo. Zakaj nam ta zakon povzroča težave, bom v naslednjih vrsticah poskušal prikazati še z enega, nekoliko drugačnega vidika, kot nam ga je predstavil Mihelčič.
Izhodišče naj nam bo država, ki jo je potrebno učinkovito in pošteno upravljati v korist večine. To zahtevo je po splošnih izkušnjah mogoče zadovoljivo udejanjiti, ko upravljanje države zadovoljuje dve temeljni zahtevi: a)vlado naj vodijo oziroma v njej delujejo le primerno usposobljene in etično nesporne (poštene) osebe; b)vlado je potrebno učinkovito nadzirati, še predvsem s ciljem, da se ne navzame avtokratskega ravnanja v korist posameznih »elit«. Oglejmo si, kako naš politični sistem zadovoljuje ti dve zahtevi; pri tem bomo upoštevali, da sta osrednja dela tega sistema volilni zakon ter ureditev, po kateri oblikujemo vlado.
O tem, kako deluje veljavni volilni zakon, v svojem prispevku nazorno piše Mihelčič. Osrednja njegova hiba je očitno to, da nam volivcem dopušča, da za člane parlamenta lahko izbiramo le med kandidati, ki nam jih (vsaj po vsebini, če že ne formalno) določijo vodje političnih strank. To pa slednjim daje izjemno politično moč, ki si jo dodatno krepijo še tako, da za kandidate prednostno izbirajo ubogljive, torej značajsko šibkejše osebe, ki praviloma tudi po znanju, potrebnem za upravljanje države, ravno ne blestijo. Parlament, ki ga večinsko sestavljajo tako izvoljeni poslanci, svojega temeljnega poslanstva, to je učinkovit nadzor vlade, ne zmore uresničevati, saj njegovi poslanci prednostno sledijo volji svojih strankarskih vodij. Volilni zakon, ki vse to omogoča in spodbuja, je očitno resna napaka, ki jo večina državljanov drago plačujemo.
Sedaj še o oblikovanju vlade, to je o drugi prej navedeni hibi našega političnega sistema. Vlado praviloma oblikuje in ji potem tudi predseduje vodja politične stranke, ki je na volitvah dobila največ glasov. Ta k sodelovanju v vladi povabi še druge sorodne stranke, tako da ima taka »koalicija« v parlamentu zagotovljeno dobro polovico glasov poslancev, preostala slaba polovica pa deluje kot opozicija. Med najbolj zapaženimi značilnostmi te ureditve je primerno izpostaviti naslednje: a)vlada ni dobro vodena, saj politiki za to delo praviloma nimajo zadostnega znanja, nasvetom kompetentne stroke pa se radi odrekajo; b)vlada deluje brez kvalitetnega nadzora, saj jo koalicijski del parlamenta brez zadržkov podpira, opozicijski del pa se predvsem ukvarja s tem, kako vladi delo otežiti in javnost prepričati o njeni nesposobnosti; c)parlament deluje kot osrednje žarišče škodljivih delitev naroda, predvsem na leve in desne.
Pravkar povedano govori v prid ocene, da Slovenci svojo državo slabo upravljamo, zaradi česar živi večina slabše, kot bi spričo objektivnih danosti lahko. V našem političnem sistemu so torej potrebne spremembe, ki naj odpravijo slabosti, o katerih govorimo. Predvsem sta potrebni dve spremembi. Eno naj bi uresničili s sprejetjem že pripravljenega predloga novega volilnega zakona, ki se zgleduje po nemških izkušnjah in ga v svojem prispevku omenja tudi Mihelčič. Druga, precej zahtevnejša, pa je sprememba ureditve, po kateri oblikujemo vlado: sedanjo koalicijsko vlado naj bi nadomestila vlada »velike« koalicije, ki se jo sestavi po švicarskem zgledu. Konkretneje o švicarski rešitvi: vlada ima le 7 ministrov, ki jih predlaga po prejetih volilnih glasovih pet najmočnejših strank, naloge predsednika vlade pa opravlja eden od ministrov, vendar le z enoletnim mandatom. Prednosti te rešitve so predvsem: a)kolektivni vodstveni organ s 7 člani praviloma deluje učinkoviteje od številčno močnejših; b)vodje političnih strank niso motivirani sodelovati v vladi, ki se jo resno nadzoruje, in tako imajo pri izbiri njenih članov prednost osebe z ustreznimi vodstvenimi znanji in izkušnjami, c)parlament lahko vlado bistveno bolje nadzira kot v primeru koalicijske vlade; d)rešitev spodbuja sporazumevanje in ne delitev družbe.
Kaj bi bilo potrebno prednostno spremeniti za bolj uspešno Slovenijo, se torej vsaj v grobem ve. A ničesar od tega z lepa ne bomo storili, preprosto zato, ker smo, kot pravi Mihelčič, talci strankarskega absolutizma.
Vito Šoukal:
Dr. Miran Mihelčič je v svojem prispevku »Talci strankarskega absolutizma« (Delo, 03. 10. 017) spet pisal o nujnosti spremembe našega slabega volilnega sistema (zakona), o praznih obljubah naših odgovornih o njegovih spremembah in o tem »kako v politiko spraviti tudi strankarsko nevezane, sposobne in poštene ljudi«. O teh stvareh se avtor (in mnogi drugi) sprašuje, na koga se sploh še lahko obrne, da bi se volilni zakon čim prej spremenil in zagotovil »odločilni vpliv volivcev pri volitvah v Državni zbor«? Razmišljal je tudi o predsedniku države, ki bi lahko s svojo moralno avtoriteto bistveno vplival na začetek učinkovitega spreminjanja…
Predsednik Borut Pahor kandidira na skorajšnjih volitvah za ponovni mandat za predsednika države. Mislim, da bi si bistveno popravil svoj rating, če bi v volilni program umestil tudi zavezo, da si bo v okviru svojih pristojnosti prizadeval za učinkovito spremembo sedanjega volilnega zakona.
Predsednik nedvomno ve za neizprosno mnogokrat izrečeno dejstvo: «Če bodo vajeti sistema še naprej ostale izključno v rokah strank, potem se bo politična agonija s slabimi učinki v Sloveniji le še nadaljevala.«
Prepričan sem, da predsednik Pahor želi svojim državljankam in državljanom, da čim prej pridejo »v Švico«!
Zdravo!
Vsem, ki tekmujejo za položaj predsednika države,
še bolj pa vsem, ki se pripravljajo na naslednje volitve za vstop v državni zbor postavimo odločilno vprašanje:
KAKO BOSTE SPREMENILI SEDANJI VOLILNI SISTEM, DA BO LE-TA BOLJ V PRID VEČINE DRŽAVLJANOV IN BO TAKO RELATIVIZIRAL MOČ SEDANJE STRANKOKRACIJE, KI OMOGOČA, DA VODSTVA STRANK, V SODELOVANJU S FINANČNIMI “ELITAMI”, DELIJO BOGASTVO, KI GA SICER USTVARJA DELO, ZNANJE… VEČINE DRŽAVLJANOV?!