Štirje koraki do spodobnega parlamenta

V Sloveniji ima oblast ljudstvo, tako piše v ustavi in to maksimo bi morali spoštovati vsi.

Narava ljudske jeze na slovenskih ulicah ima povsem drug značaj kot demonstracije brezpravnih množic po Balkanu, Mediteranu in v arabskih diktaturah. Slovenski demonstranti niso lačni, čeprav mnogi v resni eksistenčni stiski, temveč predvsem užaljeni, ogorčeni nad ukradenim dostojanstvom in ponosom, ki so si ga devetdesetega in enaindevetdesetega leta izborili. Preštevanje demonstrantov, seciranje in etiketiranje jezne množice, neselektivno in drastično obračunavanje z mladimi izgredniki kaže na popolno nerazumevanje in predvsem na nespoštovanje temeljnega kamna slovenske ustavne zgradbe. Očitki, naj ogorčeno ljudstvo vendarle elaborira svoje zahteve in pove, kdo so njegovi organizatorji, tolčejo mimo. Za demos gre vendar. Ko se gladina zapeni, zavre vse. Če ne verjamejo, če se ne zmenijo za raziskave javnega mnenja, če nimajo občutka, naj gredo na volitve, na referendum, plebiscit.
Globoko bistvo nezadovoljstva ni le nespodobno upravljanje države, sistemska korupcija, zaton pravne države in manipuliran marionetni parlament temveč globok etični propad politične in podjetniške elite. Slabosti, ki jo oblastniki očitajo spontanemu gibanju, so njegova prednost. Gre za elementarne in ne le za posamezne in specifične zahteve. Ljudstva se ne da potolažit s korekcijami zakonov, s popravki proračunov, z besedami, tudi s kadrovskimi rošadami ne. Slovenski državljani hočemo, zahtevamo SPODOBNO SLOVENIJO, državo, v kateri nas ne bo sram oblasti, v kateri etika ne bo le beseda temveč genski zapis, v kateri se bomo tudi z najresnejšimi problemi spopadali spoštljivo, odgovorno in spodobno do vseh.
Protestno gibanje ni vstaja levice z desnimi ekstremisti na čelu. Spodobnejšo Slovenijo hočemo državljani vseh političnih prepričanj in interesov. Spodobnost, etičnost lastne države je skupni imenovalec in povezovalec, da lahko tako kot pred dvaindvajsetimi leti skupaj zahtevamo in dosežemo preobrazbo, ki nam bo povrnila obraz in odprla pot. Revolucije se ne gremo, ustave ne rušimo. Le legalistično spoštovanje ustavno pravnih institucij države daje gibanju legitimnost, samo visoki etični standardi mu dajejo kredibilnost in moč. Sami seveda nismo, so tudi tisti, ki čutijo drugače, je trdo jedro SDS, Zbor za republiko, RKC, Mussomeli,.. Z njimi ne gremo, brez njih ne moremo.

PREDČASNE VOLITVE so naša zahteva, TRIDESET NEODVISNIH POSLANCEV V PARLAMENT je naš cilj!

V parlamentu dviguje roke devetdeset politično delegiranih poslancev, deset tisoči protestnikov jim zanika mandat. Vse manj legitimni parlament nas ne bo potegnil iz krize.
Edini stvarni doseg ljudskega gibanja so predčasne volitve. Oblast se ne bo vdala in se sama ne bo umaknila, politične stranke pa preračunavajo… Vendar če energija ulice ne bo splahnela, če bo temperatura in jeza ogorčenih naraščala, bo vlada lahko le z novimi predčasnimi volitvami pomirila jezo in skušala na novem državljanskem preštevanju ohraniti ali celo povečati svojo oblastno legitimnost.
Vse politične stranke bodo imele na prihodnjih volitvah, rednih ali predčasnih težave. Pripadnost tej ali oni politični komandi bo šibak argument. Zdi se, da imamo prvič realno možnost, da delegiramo in izvolimo trideset v resnici neodvisnih (ne le preoblečenih) samostojnih poslancev, ki ne bodo pripadali nobenemu glasovalnemu stroju, ki bodo lahko glasovali le po svoji vesti in brez katerih, če jih vsaj polovice ne prepriča, ne bo funkcionirala nobena obstoječa politična opcija.

Predčasne volitve so naša zahteva, trideset neodvisnih poslancev v parlament je naš cilj! Naloga ni lahka, je pa izvedljiva. Seveda bo na eni strani veliko preračunljivcev, ki se bodo preoblečeni ali pa tudi ne skušali priključiti in na drugi strani veliko omahljivcev in nezaupljivih. Samo po sebi se ne bo zgodilo nič. Naloga družbenih gibanj, vseh skupaj ali vsakega posebej je, da organizirajo animiranje, evidentiranje, preverjanje in legitimiranje potencialnih kandidatov za listo neodvisnih poslancev.
Potrebni bodo štirje koraki:
PRVI KORAK:
Na sodobni medijski platformi – na skupni ali več posameznih spletnih straneh in na FB… – organiziramo provociranje, klicanje, vabljenje potencialnih kandidatov. Seveda ne moremo pričakovati, da se bodo resni, pokončni in formirani Slovenci in Slovenke množično prijavljali kar sami. Ker pa anonimnežev ne iščemo, lahko vsak sam predlaga posameznike, ki se mu zde primerni, razgledani, motivirani, kompetentni in zaupanja vredni. Za soglasje nato sprašujemo. Na spletu se tako oblikuje lista ljudskih predlogov, koga bi morda radi videli na volilnih lističih in po volitvah v parlamentu.
DRUGI KORAK:
Če predhodno postavimo temeljne zahteve, kot so strankarska nepripadnost, nekaznovanost, neizpostavljenost in nepovezanost v odprtih aferah ipd. lahko z objavo na listi predkandidatov izzovemo komentarje, pritrdilne in druge, na koncu pa pričakovano tudi odločitev izzvanega. Odmevi na spletu bodo sami po sebi spodbujali in odvajali možne kandidate.
TRETJI KORAK:
Listo možnih kandidatov, ki so pogojno sprejeli kandidaturo za volilno listo, izpostavimo internemu glasovanju.
ČETRTI KORAK:
Kandidate, ki so na internih predhodnih volitvah zbrali največ glasov organiziramo po volilnih okrajih in prijavimo njihovo kandidaturo. Organizacija kandidatur (samostojno, skupna volilna lista neodvisnih kandidatov, stranka neodvisnih kandidatov ali gostovanje pri obstoječi neparlamentarni stranki,…) ni stvar tega zapisa, je pa logistična in pravna naloga, ki je izvedljiva.

*) Vprašanje, ki se bo nujno izpostavilo bo seveda, koliko konkretnih političnih želja in interesov, koliko konkretnih rešitev in sugestij, koliko zahtev naj bi ponudili neodvisnim kandidatom ali jih celo predhodno nagovorili, če ne celo zavezali nanje? Načeloma in konkretno se na tem vprašanju lahko gibanje zlomi. Osebno verjamem, da moramo neodvisnost in samostojnost kandidatov za nove poslance jemati resno, da jih ne smemo vnaprej omejevati in selekcionirati z nobenimi političnimi pričakovanji, da moramo zaupati zainteresirani javnosti, ki naj bi jih po internetu izglasovala. Demokracija, in za to gre, je za vse, ali je pa ni.

Jure Apih

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.