Dva članka o regionalnem razvoju Slovenije – eden o »poti, ki ni brez ovir«, drugi o »ukrepih po meri« – pravilno zaznavata simptome, a se hkrati izogneta jedru problema oz. dejstvu, da Slovenija še vedno nima oblikovane srednje ravni političnega odločanja, pokrajin. Govorita o potrebi po večji usklajenosti, bolj ciljanih instrumentih in kakovostnejših projektih, vendar vztrajata znotraj okvirja statističnih regij, ki je sam po sebi glavni razlog, da se regionalni razvoj v Sloveniji že leta ne premakne z mrtve točke.
Osrednja težava je preprosta: Slovenija nima regionalne ravni oblasti. Namesto nje uporablja statistične regije in regionalne razvojne agencije, od katerih pričakuje, da bodo opravile delo, ki ga ne morejo – in ga nikjer v Evropi ne opravljajo.
Regionalne razvojne agencije niso problem. So strokovne, pogosto učinkovite in potrebne. A so projektne organizacije, ne organi upravljanja oz. političnega odločanja. Njihova naloga je priprava in koordinacija projektov, animacija partnerjev, pomoč pri razpisih in programih. Nimajo demokratičnega mandata, nimajo pristojnosti odločanja o ključnih razvojnih vprašanjih in nimajo lastnega razvojnega proračuna. Zato ne morejo voditi razvoja, temveč ga zgolj spremljajo in poskušajo optimizirati znotraj razpisne logike.
Ko oba članka govorita o »ukrepih po meri regij«, v resnici govorita o boljšem upravljanju sistema, ki nima nosilca odgovornosti. Statistične regije, na katere se ti ukrepi nanašajo, niso politične skupnosti. So administrativni okvir za merjenje in delitev sredstev. Od njih ni mogoče zahtevati, da zmanjšujejo razvojne razlike, ker za to nimajo nobenega orodja. Lahko jih evidentirajo – in to tudi počnejo. Zmanjševati pa jih ne morejo.
Prav zato je ključno poudariti dejstvo, ki ga oba članka obideta: razvojne razlike v Sloveniji se ne zmanjšujejo, temveč se dolgoročno povečujejo. Gospodarska dejavnost, delovna mesta in dodana vrednost se koncentrirajo v osrednji Sloveniji. Obrobne in vzhodne regije izgubljajo prebivalstvo, zlasti mlade in izobražene. Dostop do storitev, zaposlitvenih možnosti in razvojne infrastrukture ostaja izrazito neenakomeren. Če bi obstoječi model deloval, bi se po dveh desetletjih regionalne politike razvojni trendi obračali in razvojne razlike med periferijo in centrom bi se zmanjševale. Pa se ne. Nasprotno, vse bolj se povečujejo.
Predlog Sinteze za oblikovanje osmih funkcionalnih pokrajin, ki je bil lani uradno predstavljen vladi in njenemu predsedniku, zato ni zgolj še ena razvojna pobuda, temveč poseg v samo logiko sistema. Ne predlaga izboljševanja obstoječega modela statističnih regij, ampak njegovo dopolnitev z manjkajočim členom: regionalno politično-upravno ravnjo med državo in občinami.
Bistvo predloga ni v številu pokrajin, temveč v tem, kaj bi te pokrajine bile. Ne statistični kompromis in ne nova projektna platforma, temveč nosilke pristojnosti, proračuna in odgovornosti za razvoj. V tem modelu regionalne razvojne agencije ne izginejo – ostanejo strokovna podpora pokrajinam in državi. A volan razvoja prevzame politično legitimna raven, ki lahko sprejema zavezujoče odločitve in zanjo tudi odgovarja.
Primerjava z Avstrijo in Nemčijo je v tem pogledu neizprosna. Tam regionalna raven ni okrasek ali tehnični dodatek, temveč temelj upravljanja države. Dežele imajo pristojnosti, sredstva in demokratični mandat. Zato regionalna politika ni nabor projektov, ampak sistematično vodenje razvoja. Tudi ko razlike obstajajo, obstaja jasen naslov, kjer se z njimi ukvarjajo – in kdo zanje politično odgovarja.
Slovenija je ubrala drugo pot. Evropski koncept razvoja, ki temelji na prostoru in funkcionalnih območjih, poskuša izvajati brez regionalne oblasti. Rezultat je paradoks: vedno več strategij, vedno več razpisov, vedno več govora o regijah – in vedno večje razlike med njimi.
Oba članka sta zato dobra opisa problema, a slab odgovor nanj. Ponujata izboljšave sistema, ki ni srednja raven političnega odločanja in upravljanja z razvojem. Preprosto povedano: statistične regije niso pokrajine. In tudi ne morejo postati, pa naj njihov sistem še tako izboljšujejo. Predlog Sinteze pa zahteva tisto, čemur se slovenska politika že desetletja izogiba: jasno odločitev, da regionalni razvoj brez pokrajin ne deluje.
Dokler bodo regije obstajale le kot statistika, bodo razvojne razlike rasle. In dokler bo odgovornost razpršena med projekte, agencije in ministrstva, ne bo nihče odgovarjal za rezultat. To ni več strokovno vprašanje. To je zdaj politična izbira.
PS: Prispevek je bil 14.janurja v celoti objavljen v časopisu VEČER.
Dr. Ciril Ribičič:
Vlado vodi težnja po učinkovitem nadzoru vseh delov Slovenije. Institucije, ki jih ustanavlja, so namenjeno delitvi Slovenije na čim bolj obvladljive enote, podrejene izvršilni, vladni oblasti. Če nekoga napadejo voda, požar, nezaposlenost, revščina, je uspešna samo ena rešitev, obrniti se mora na resornega ministra ali kar neposredno na predsednika vlade. Pri tem nikakor ne pride v poštev, da bi sredstva in odločanje o njih prepustili regionalni samoupravi. Zato ne rabimo pokrajin, ki bi bile podaljšana roka vlade. Tudi odločane o številu pokrajin je obremenjeno s tem, kako si kakšna vladna garnitura zamišlja nove delitve zaradi lažjega obvladovanja terena. Namesto sedanjega centralizma in novih delitev rabimo povezovanje od spodaj navzgor, tako da krepi vpliv občanov, podjetij, organizacij civilne družbe in občin. Kar mora nujno spremljati decentralizacija sredstev in odločanja o njih. Zato si Slovenije pokrajin ne smemo zamišljati kot vzoren in poslušen sistem podrejenih okrajev, temveč kot obliko samoorganiziranja na regionalni ravni. Ne kot nekaj, kar je poslušno orodje državne birokracije, temveč je oblika vplivanja in nadzora nad delovanjem države. Nekaj kar državljani pogrešamo in potrebujemo, vsaka vlada pa si ne želi in s tem odlaša.
Zakaj še vedno nimamo pokrajin (2)
Novinar Igor Selan je v članku z zgornjim naslovom lepo povzel vsebino okrogle mize Gibanja Sinteza – Koalicija civilne družbe za prenovo, ki je bila v Univerzitetni knjižnici v Mariboru. Iz vsebine njegovega članka lahko razberemo, da že zelo zamujamo pri sprejemu pokrajinske zakonodaje, saj so posledice vse večje razvojne razlike v državi, saj center ropa kadrovske in intelektualne potenciale obrobja. Pobuda Sinteze je že sedmi poskus vzpostavitve pokrajin, šest predhodnih je bilo iz različnih razlogov neuspešnih. Po uvodnem nagovoru je pet strokovnjakov utemeljeno razložilo, zakaj je ustanovitev pokrajin potreben in zadosten pogoj, da bi živeli v demokratični državi. Noben pameten politik ali funkcionar države zato ne more nasprotovati njihovim ustanovitvam. Svetlo luč na koncu predora je pokazala edina prisotna poslanka na okrogli mizi iz Gibanja Svobode gospa Tereza Novak, ki je povedala, da bi pokrajinsko zakonodajo vendarle bilo nujno urediti in da je dozorela ideja, da je to treba narediti. Povedala je še, da je zdaj čas, da se pripravijo vsa potrebna izhodišča, da bi lahko v prihodnjem mandatu pokrajine vendarle uvedli. V burni razpravi, ki je sledila po uvodnih besedah, me je najbolj pritegnila razprava častnega meščana Rudija Mogeta, ki je omenil, da so o teh državotvornih problemih skupaj z Andrejem Brvarjem in Karlom Gržanom pisali tudi vodilnima na RTV SLO, da bi javnost podrobneje seznanili z razlogi, ki so preprečili državljanom, da bi lahko kot vsi državljani sosedskih držav odločali v pokrajinah. Prosil sem ga, če mi lahko to pisanje izroči, kar je tudi storil. Ko sem ga prebral, sem ga ponovno prosil, če ga smem posredovati javnosti, v kar so tudi vsi avtorji privolili, zato citiram:
Namig za osvetlitev rešitve zadnjega državotvornega dejanja
Spoštovani oblikovalki javnega mnenja in raziskovalki nečednih dejanj v državi g. Ksenija Horvat in g. Polona Fijavž, prosimo vaju, da pomagate javnosti pridobiti informacije, ki bi vodile v aktivnosti, da bi država Slovenija končno zaključila osamosvojitev in dobila državni okvir, ki bi omogočal njenim državljanom, da se enakovredno kosajo z državljani Evrope in širše. Našo prošnjo podpiramo s sledečim razmišljanjem.
Pisatelj Samuel Beckett je s tragikomedijo Čakajoč Godota opozoril na tragikomičen položaj človekovega obstajanja v modernem opustelem svetu. Z ironijo je opisal človekovo tesnobo, obup strahove, muke, pričakovanja in absurdnost bivanja. Prav ti občutki pa prevevajo državljanke in državljane Republike Slovenije, ko vodje političnih strank, predsednica Republike Slovenije, predsednica Državnega zbora Republike Slovenije, predsednik Vlade Republike Slovenije, predsednik Ustavnega sodišča Republike Slovenije in poslanci Državnega zbora Republike Slovenije ne premorejo sinergije, da bi rešili še zadnji državotvorni problem in končno v Državnem zboru Republike Slovenije sprejeli paket pokrajinske zakonodaje, kot jim to zapoveduje 143. člen Ustave Republike Slovenije. Obravnavo tega se izogibajo skoraj vsi mediji, za vas, ki ste v zenitu poročanja državljanom, pa zanemarjanje te teme zelo škodi informiranosti naših volivcev na prihodnjih volitvah, zato bo posledica nespremenjeno stanje v demokratizaciji države, ki sedaj onemogoča državljanom, da bi sodelovali na drugem nivoju lokalne samouprave, kot to lahko počno državljani Italije v regijah, Avstrijci v deželah in Madžari ter Hrvati pa v županijah.
Nadomestek tega imamo v Zakonu o skladnem regionalnem razvoju, ko delo v svetih kohezijskih in razvojnih regijah vodijo ministrstva. Večletna prizadevanja za rešitev skladnega razvoja države so neuspešna. Pretirana centralizacija nas pelje v ekonomsko neuspešnost države in neskladen razvoj, kar dokazuje statistika. Še večje zlo je enormno razraščanje korupcije, saj se z njo približujemo vrhu Evropske skupnosti. Absurd pa je dejstvo, da med 20. ministri in več kot 200 župani zeva prazen prostor. Zdaj, ko vse važne poti odločanja vodijo v Ljubljano, ta s svojo močjo tudi prispeva, da ne morejo vsi državljani enakomerneje odločati o razvoju države, kar ima za posledico zavoro razvoja in po drugi strani ugodno polje za razraščanje korupcije. Poglejte razcvet občin, ki jih upravljajo župani.
Čakajoč Godota pa od vodilnih funkcionarjev, kandidatov za poslance in njihovih strank pričakuje javnost, da jim pojasnijo, preden jim zaupajo svoj glas, ali bodo sprejeli ustrezno zakonodajo, da bi v državi uvedli pokrajine tako, kot to določa 143. člen Ustave Republike Slovenije. Z nesprejetjem zakonodaje državo pehajo v neustavnost, saj je povedna oblika člena tudi zapovedna in je z njihovim delovanjem neuresničena že od leta 2006. Če bi uresničili z ustrezno zakonodajo vsebino 143. člena Ustave, bi rešili še zadnji državotvorni problem države in s tem zaključili osamosvojitev. Naslednje leto bomo že dvajset let čakali na Godota.
Pravna praznina ustavnega člena ima za posledico, da ne živimo v demokratični državi, saj smo s tem prikrajšani vsi prebivalci države vsaj pri odločanju na drugem nivoju lokalne samouprave, kot to lahko počno prebivalci vseh držav, ki nas obkrožajo. Nesprejeta zakonodaja pa na stežaj odpira vrata v izgubo ekonomske samostojnosti države in s tem dodeljuje večini državljanov status hlapcev tujega kapitala, državi pa s tem delno izgubo neodvisnosti oziroma samostojnosti.
Temeljni vzrok za sedanje stanje je, zaradi pretiranega dela ministrov in poslancev ob vstopu v Evropsko skupnost, premalo pretehtana ocena, da je z Ustavo dana priložnost, da se občine same povežejo v pokrajine, bila slaba. To se je pokazalo tudi ob dejstvu, da noben poskus ustanovitve pokrajin ni bil uspešen. Zato so poslanci leta 2006 spremenili ustavo tako, da so zakonodajo za ustanovitev pokrajin prenesli na Državni zbor in poslance v njem.
V Ustavi Republike Slovenije in njenem 143. členu piše citiramo:
Pokrajina je samoupravna lokalna skupnost, ki opravlja lokalne zadeve širšega pomena in z zakonom določene zadeve regionalnega pomena. Pokrajine se ustanovijo z zakonom, s katerim se določi tudi njihovo območje, sedež in ime. Zakon sprejme Državni zbor z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev.
Ta premik pa je naložil poslancem pretrd oreh, da bi ga z malo dela lahko strli. Stranke, razen SDS, so se ga izogibale predvsem zato, ker je uskladitev mej pokrajin v Sloveniji Sizifovo delo, rešitev problema pa bi presekala tudi centralistično vodenje strank, ki jim je nudilo udobje vodenja in hkrati vpliv nad njenimi člani. V tem nedodelanem vodenju države, so največ koristi zase potegnili odločevalci, ki jim je tako stanje brez odločevalcev v sredini med občinami in državo, omogočalo prostor, v katerem so brez težav ustvarili močno centralizirano državo, ki pa je prinesla upad pristojnosti državljanov v odločanju, motnje v razvoju in korupcijo.
Rešitev problema zahteva obilo dela, saj se je po več letih od rojstva države pokazalo, da je ta potrebna temeljite prenove. Vsakomur je jasno, da sedanje stanje med pristojnostmi Državnega zbora in Državnega sveta ni koristno za državo. Skupščina Republike Slovenije, ki so jo sestavljali Družbenopolitični zbor, Zbor občin in Zbor združenega dela, je prešla po sprejetju ustave v Državni zbor in Državni svet. Državni zbor je nadomestil Družbenopolitični zbor, Državni svet pa Zbor občin in Zbor združenega dela. Ker so pristojnosti Državnega sveta skromne, saj ne more na primer sprejemati zakonov, zato Slovenijo obvladujejo politične stranke, manj pa lokalno okolje in dejavnosti države. Žalostno je, da so tudi politične stranke zelo centralizirane in to prenašajo na državo, zato živimo v tragikomičnem vzdušju države in čakamo na Godota.
Z ustanovitvijo pokrajin bi državo decentralizirali, jo zopet okitili z vzdevkom demokratična, omogočili državljanom, da z večjim vplivom poskrbijo za njen razvoj, z volitvami v Pokrajinske svete pa bi morali zakonodajalci poskrbeti, za primerljivost ali poenotenje postopkov pri volitvah v občine, pokrajine in prenovljen državni zbor, kar bi posledično odpravilo pomanjkljivosti, ki nas sedaj pestijo. Država bi bila zopet demokratična. S svojim vzgledom nas politiki vzgajajo, kakšen vzgled pa nam dajejo, ko sami ne spoštujejo Ustave Republike Slovenije.
Rešitev vidimo v poenotenju slovenske politike, da reši te probleme podobno, kot so to storili njihovi predhodniki v letih 1990-1992. Sedanja strukturiranost države onemogoča njenim državljanom, da bi se enakovredno kosali s sosedi v Evropski skupnosti in širše, zato pričakujemo od novih poslancev, ki jim bomo zaupali, da bodo problem rešili, da se bodo manj posvečali mantri SLOVENEC ŽE MORI SLOVENCA BRATA in jo bodo nadomestili z EDINOST, SREČA, SPRAVA IN PAMET NAJ NAM NAZAJ SE VRNEJO sedaj, ko imamo po več kot tisoč letih svojo državo.
Errare humanum est, sed in errore perseverare dementis.
(Motiti se je človeško, v napaki vztrajati pa slaboumno.)
Obema želimo poguma, da se bosta upali lotili te teme in vaju lepo pozdravljamo,
Rudolf Moge, poslanski veteran 1990-2008
Karel Gržan, raziskovalec etike in morale
Andrej Brvar, Prešernov nagrajenec
Mislim, da so s svojim razmišljanjem zadeli žebljico na glavico in pojdimo z veseljem na volitve, kjer bomo volili stranke, ki premorejo dovolj domoljubja, da ustvarijo za državljane pogoje za udeležbo pri razcvetu države, preprečijo širjenje korupcije in se z ustvarjalnim sodelovanjem zopet povrnemo na pot spoštovanja med državljani in državo.
Pretiran centralizem prinaša prebivalcem Ljubljane najbolj onesnažen zrak med prestolnicami Evrope in s tem njenim prebivalcem zmanjšuje življenjsko dobo, z zgoščenim prometom v konicah načenja njihovo kvalitetno bivanja, saj sem ob zadnjem obisku Ljubljane potreboval več časa, da sem se iz središča mesta prebil do cestnega obroča, kot za pot od obroča do Maribora, vsakdanji pojav pa je, da je zagotavljanje pogojev za bivanje v prestolnici občutno dražje, kot v drugih mestih države. Razumi, kdor more.
Franc Lovrenčič, delegat Skupščine Slovenije 1990 – 1992
Vosek