Spoštovani gospod predsednik

14. april 2013
Predsednik Republike Slovenije
(poslano tudi predsednici vlade Alenka Bratušek)

Spoštovani gospod predsednik zelo nelagodno se počutim, ko vam spet pišem. Pravijo, da upanje nikoli ne ugasne in Konfucij je rekel, da je največja strahopetnost, če še tistega malo, kar bi lahko naredil, ne narediš. Torej naj pišem. Naj še naprej trosimo predloge na raznih posvetih; no vsaj odzivi publike in posamezniki iz državne uprave nam dajejo moč, da nadaljujemo…

Vi pa lahko naredite ogromno.

Zelo realno možnost imate, da brez vnaprejšnjega vložka evra, aktivirate speče in premalo izkoriščene potenciale Slovenije, kajti Slovenija je izredno bogata dežela in ji ne bi bilo potrebno nikjer za nič klečeplaziti.
Ni čisto mimogrede, pa vendar citiram gospo Ano Thereso Boershari, generalno direktorico Peugeota in Citroena, ko je na vprašanje novinarke: »Koliko časa nameravate ostati v Sloveniji odgovorila«: »Tako dolgo, kot je mogoče! Všeč mi je vse od A do Ž. Vsem povem, da se mi zdi življenje tukaj, kot bi kdo odprl nebeška vrata. Imate prav vse, kar potrebujete: od izvrstne geografske lege in čudovite, raznovrstne narave do toplih, prijaznih ljudi. Z družino zelo uživamo. Kakovost življenja je na visoki ravni. Ne vem, ali se vsak Slovenec tega zaveda – da je lahko srečen, ker živi v tako lepi deželi« (revija Ona 2. april). Pa npr.: »Naša prihodnost je v turizmu« pravi Stanko Polanič lastnik največjega slovenskega gradbinca SGP Pomgrad v Nedeljskem dnevniku 3.aprila.
Namreč, če nam po 20-ih letih nihče od odgovornih utemeljeno ne pojasni nekaterim daljnovidnim posameznikom iz let 1993-1995 v takratni Mestni občini Ljubljana, da je celo veliki SCT v letu 1994 sofinanciral Projekt APARTMAJI, ker je njihov glavni finančnik Karl Morec že takrat ocenil, da se morajo tudi velika gradbena podjetja prilagoditi povpraševanju majhnih investitorjev. Vprašajte gospoda Andreja Horvata in Miloša Pavlico. Povedala vam bosta, da se še vedno valja po predalih vseh ministrstev in vsaj treh zadnjih vlad zelo konkretni akcijski program pospešitve malega gospodarstva s poudarkom razvoja turizma in sicer malega turizma. Tudi to, da bi bili npr. naši revnejši otroci že več let tudi na počitnicah izven svojega stalnega bivališča, da ne bi po televiziji gledali solznih otroških oči, ni treba drugega, kot organizirati izmenjavo letovanja po internetu in v ta namen naj bi državni uslužbenec naredil svoje: sprožil in objavil postopek(!).
Z vsem tem vsa leta seznanjamo odgovorne v državi. No, tudi v Lipici 11. maja 2010 sem želela posredno vzpostaviti stik z vami. Predstavila sem se gospe Dimčevi, spomnila se me je z besedami: »A, vi ste tista, ki pišete emaile!« Da, pa še kaj več, čeprav imam skoraj 72 let, tisti dan pa sem jih imela točno 69.

Od takrat do danes in ker sem poslušala nasvete gospoda Mirana Goslarja, zame najboljšega gospodarstvenika odkar v Sloveniji obstoja Ekonomska fakulteta, praviloma v okviru Zavoda Gostoljubnost slovenskih domov, katerega strokovni vodja sem ter v sodelovanju s Forumom socialnega podjetništva ter dosledno z ljudmi s terena, njihovo prakso, predlogi, delamo na razvoju medgeneracijskih kooperativ, ki naj po možnosti delujejo po načelih socialnega podjetništva. S tem v zvezi smo organizirali 6. nov 2012 posvet, katerega pokrovitelj je bil vaš predhodnik predsednik Republike Slovenije gospod Danilo Turk. V njegovem imenu je imel uvodni govor gospod Franc Hočevar. Še danes smo mu hvaležni, ker je govoril prepričljivo, iz srca, iz osebnih izkušenj. Odzivi 150 udeležencev so bili neverjetni (na voljo arhiv), da smo se lotili prave teme, da naj pošljemo gradiva, da želijo osebne razgovore, da iščejo primerne lokacije za nekaj podobnega, kje dobiti podatke o….. Moj odgovor je: »Žal nikjer, ker država te statistike ne zbira«. Tudi vas sem osebno vabila ob neprimernem času, saj ste mi odgovorili, da ste pri zajtrku.

Majhni smo, ker se sami tako počutimo, ker smo slabo organizirani, ker vodilna politika noče, si ne dovoli blizu, tudi ne zna izkoristiti množice majhnih možnosti, ki pa veliko pomenijo ne le v materialnem smislu, ampak še posebej v mobilizaciji vseh slojev prebivalstva, da bi se s svojim znanjem, premoženjem zaradi sebe, svoje družine in skupnega dobra povezovali v različne državi ponujene projekte za Slovenijo.

Spet se spominjam gospoda Miloša Pavlice, ko mi je dobronamerno pojasnil, da takih projektov, kot smo ga mi naslovili na vlado, da jih je še več, celo boljših. Odlično, torej je kriza zato, ker so taki projekti obležali v predalih od države plačanih ljudi. V primeru našega projekta je bil razlog nezmožnost določiti vladnega koordinatorja za medministrsko sodelovanje in usklajevanje. Očitno so posamezna ministrstva tako neproduktivno samostojna, da je nemogoče z utemeljitvijo »proti« ali »za« posameznega ministrstva, kaj šele skupnega usklajenega odgovora izvesti za državno koristen projekt, ali vsaj vljudno strokovno odgovoriti predlagatelju projekta. Kako v skupno dobro usklajevati različne, a utemeljene interese, je v knjigah in referatih Bojana Radeja, ki bi moral biti vsaj osebni svetovalec npr. ministra za gospodarstvo. Dokler v vladi, v ministrstvih ne bo deloval organizacijski sistem – protokol, da se na pobude pisno utemeljeno odgovori v roku največ mesec dni, ni mogoče pričakovati trajnega izhoda iz krize. Še večji problem, kot v tem da predlagatelj ne dobi odgovora, zgublja voljo, gre na cesto demonstrirati, je v krepitvi neodgovorne javne administracije. Zakaj ne bi zahtevali, da državni uslužbenci tudi izven delovnega časa pisno odgovorijo na vse prejete pobude? Verjetno bi našli veliko koristnih predlogov tudi za vašo konferenco 23. aprila. To bi bil lahko začetek uveljavljanja stimulativnega sistema plač v javni upravi. Šele sedaj se zavedam, kako koristno je, da ima vodstveni delavec, kaj šele politik pestro delovno prakso. Izredno težko in občutljivo je spremljati delo podrejenih in še težje dokazati, da ne delajo v skladu s svojo sistemizacijo in pričakovanimi delovnimi rezultati.
Nikakor ni upravičeno vsem uradnikom znižati plačo za določen odstotek, če ne bo istočasno določen sistem odgovornosti vodij, da se mesečno pisno izrečejo o doseženi delovni uspešnosti svojih podrejenih. Sistem vodstvene odgovornosti se mora najprej odražati v višini plače vodstvene strukture. Tudi s tem v zvezi sem gospodu Milošu Pavlici izročila dosje o neizpolnjevanju pričakovanih delovnih rezultatov enega sodelavca in njegovega šefa, oba sta še tam, kjer sta bila. Ne pišem na pamet, v svojih službenih letih sem kar 10 let skoraj odločilno vplivala na sistem plač v Sloveniji in nazadnje v letu 1994 sva celo z gospo Lidijo Apohal Vučković, ki je takrat delala v kabinetu predsednika vlade dr. Janeza Drnovška, za ministrico gospo Jožico Puhar naredili dva sistema možnega državnega vplivanja na plače brez kakršnega koli administriranja: za najvišje plače v gospodarstvu in za javni sektor. Tudi to gradivo, deloma še aktualno, je v predalih MDDSZ. Takrat je parlament zamrznil plače delavcem, direktorjem nič, le Danica Simšič, takrat še poslanka Peršakove Demokratske stranke je v parlamentu vprašala, kaj pa plače vodilnih? Mnogo kasneje mi je dr. Drnovšek osebno povedal, da je bilo prezgodaj. Stranke so bile tako močne, ljudje še premalo v krizi, da bi ga hoteli javno podpreti, saj je bilo važno le, čigav si, ne kaj rečeš, da bi ga vse stranke, tudi njegova, pustile na cedilu. Tega žal ne morem dokazati. Ni bilo politične volje, ker ljudstvo še ni bilo za spremembe.

Dogajanja zadnjih 20-ih let me popolnoma v ničemer ne presenečajo, niti ne jezijo, če me ne sprovocirajo. Vse se je to moralo zgoditi. Pa je sedaj dovolj politične volje za spremembe? Ali se bo še čakalo, da bo ljudstvo le-te doseglo na nasilen način, ko bomo še malo bolj na dnu? Osnovno vprašanje je, kako bo ekonomska znanost, ki ni znala preprečiti nastanka krize, znala najti pot iz nje? Prevelik je razkorak v pripravljenosti dialoga med znanstveniki in grobo vsakdanjo prakso.

Skratka, ta dolg uvod samo zato, ker je nujno potrebno časovno in vsebinsko analizirati in priznati vzroke krize, sicer ni možno določiti ukrepov, ki bodo trajna podlaga za njen izhod, še več, ki bodo omogočali graditev trajne blaginje ljudem. V ta namen je potrebno poleg strategije, ki zahteva čas, takoj določiti tudi ukrepe, ki se lahko tudi skoraj takoj začno uveljavljati. Prav gotovo je treba ljudem povedati, katera gospodarska panoga je strateško prednostna panoga razvoja države Sloveniji. Je to turizem ali ni? Leporečno se lepo sliši, se ga izpostavlja, v resnici ni. Zakaj ne, naj napiše in pove MGRT.
Turizem kot prestižna gospodarska dejavnost v geopolitični za ta namen izredno ugodni legi Slovenije, ki ima na enem mestu v razdalji 300 km obiskovalec možnost videti in doživeti vse, kar sicer najde razkropljeno šele po obisku več držav (npr. morja in Postojnske jame nima niti Švica, niti ne Avstrija) že danes potrebuje:
• Bistveno boljšo in hitrejšo prometno povezavo od pestrosti gorskih, gozdnih, kolesarskih poti do nujno hitrih železniških, cestnih, letalskih povezav
• Urejeno, ohranjeno, obnovljeno, ljudem dostopno naravo in kulturno dediščino
• Privlačen zunanji videz stavbnih nepremičnih v mestih kot na deželi, ki gradbeno ustrezajo tudi bivanju invalidov
• Zdravo hrano z domače zemlje
• Urejeno zdravstvo, dostopno ob vsakem času tudi v odročnih krajih
• Šolane ljudi vseh vrst in še posebej specializirane turistične vodnike in skrbnike glede na segmente gostov: mladi, družine z otroki, starejši- upokojenci, invalidi
• V vsaki občini strokovno svetovanje ljudem, kako v turizem in kdo jim bo pomagal in napisal vlogo, da bodo končno tudi majhni ponudniki deležni evropskih subvencij ali drugače rečeno: župan, ki v svoji občini nima razvitega turizma, naj odstopi.
Deloma v to smer načrtujemo drugi posvet, katerega delovni osnutek vam pošiljam v prilogi predvsem zato, ker se iz njega vidi, da smo ga načrtovali za zadnji teden v aprilu (naključje, da tudi vi vabite konec aprila predlagatelje pobud), vendar bo, če bomo dosegli pričakovano sodelovanje treh ministrstev MDDSZ, MGRT, MKO in imeli izdelani koncept v praksi že delno delujoče medgeneracijske kooperative v Šentjerneju. Če ta dva pogoja ne bosta izpolnjena, posveta ne bo, vsaj zavod GSD ne bo soorganizator, ker je pretežno načelnih javnih posvetov dovolj. Glede na vsebino in cilj posveta je potrebno biti konkreten, povedati, kaj se pričakuje od županov, kaj od velikih gospodarskih družb, da socialno podjetništvo ni nova socialna podpora, ki se velikih sploh ne dotika, sicer se nehajmo slepiti z malimi koraki, bomo pač lezli v še večjo krizo in iskali zunanje strateške partnerje ter se zadolževali, naša zemlja, naše nepremičnine pa bodo še naprej vsak dan cenejše. To hočemo? Kdo? Mi? Kdo smo Mi!? Kdo nas v resnici vodi, to je vprašanje!!??

Spoštovani gospod predsednik, še verjamem, da nam iskreno želite dobro.

Zato smo v Zavodu Gostoljubnost slovenskih domov pripravljeni z vašim sodelavcem že za načrtovano vašo okroglo mizo narediti kratek povzetek možnih stališč, ukrepov, deloma razvidnih iz napisanega in kar je v prilogah. In se opravičujem, ker vam v ta namen v prilogi pošiljam veliko gradiv, iz katerih bi družbeno odgovoren in delovno sposoben strokovni delavec v javni upravi v enem dopoldnevu v alinejah napisal po svoji presoji brez ozira, kaj bodo pa rekli od zgoraj njegovi šefi, seznam pobud, možnih ukrepov za naš skupno boljši jutri. To se je dogajalo meni v službenih letih: iz petka do ponedeljka sem morala narediti govor svojemu predsedniku in v ta namen preleteti več kot 600 strani gradiva. Vem, da so tudi danes v javni upravi vprežni voli, ki delajo za enako plačo kot tisti, za katerega »dosje« ima gospod Miloš Pavlica.

S spoštovanjem
Majda Buda

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.