Spremembe so nujne, osnovne so:

• Prva je nov volilni sistem, ki bo bistveno okrepil vpliv volivcev na sestavo parlamenta in s tem omočil tudi njegov nadzor vlade;
• Druga je spremenjen model oblikovanja vlade: opustiti je potrebno rešitev, poznano kot »koalicijska vlada« in jo nadomestiti s tako, ki bo zagotavljala, da bodo vlado vodile etično neoporečne osebe z ustreznimi vodstvenimi izkušnjami in bo tako vlado tudi možno učinkovito nadzirati;  
• Tretja sprememba pa naj krepko omeji vladajočo politiko pri političnem kadrovanju.

—————————————————————————————————————————————————————————–

Politiki so kot konzerve. Avtor teksta je Andrej Cetinski

Pod gornjim naslovom je pred dnevi Stefano Luso v Dnevniku objavil komentar, v katerem kritično obravnava prakso, po kateri nekateri župani to funkcijo opravljajo neprimerno dolgo, to je več kot dva mandata; moteče naj bi to bilo predvsem zato, ker čas politike kvari kot konzerve. Temu mnenju je v prispevku z dne 3.12.2022 v Dnevniku ugovarjal Herman Graber, ki ugotavlja, da svojo državo zelo slabo upravljamo, eden vzrokov za to pa naj bi bila prav prehitra menjava politikov na ključnih vodstvenih mestih. Mnenju, da imamo z upravljanjem države izjemne težave, se tudi sam pridružujem. Žal jih ne bomo mogli odpraviti, ne da bi poprej dobro prepoznali, kaj jih povzroča. Javne razprave o tem, zakaj nam demokracija slabo deluje – za to namreč gre pri upravljanju države -, so torej koristne in zato se tudi odzivam na to, kar sta na to temo povedala oba omenjena pisca.
Osrednjo vlogo pri upravljanju države ima pri nas predsednik vlade. Ta lahko to izjemno zahtevno delo uspešno opravlja le v primeru, če je zadoščeno naslednjima pogojema: 1.imeti mora uspešne izkušnje iz vodenja večjih poslovnih ali drugih sistemov, etično (značajsko) pa naj bo neoporečen; 2.vladajočo politiko je potrebno učinkovito nadzirati v interesu volivcev, saj se sicer hitro kvari in posledično deluje vprašljivo. Naša politična ureditev pa vloge teh dveh pogojev skoraj ne upošteva, o čemer pričajo naslednje njene značilnosti:
– Aktualna volilna zakonodaja dopušča, da imajo vodstva političnih strank odločilen vpliv na sestavo parlamenta, tak parlament pa svojih temeljnih funkcij (zadovoljevanje interesov volivcev, predvsem z relevantno zakonodajo ter učinkovitim nadzorom izvršne oblasti) objektivno ne more izvajati.
– Po volitvah se politika razdeli v dva bloka. Eden je koalicija; ta oblikuje vlado, ki jo praviloma vodi prvi mož njene najmočnejše stranke, drugi pa je opozicija, ki svoje poslanstvo uresničuje tako, da koaliciji vladanje čimbolj otežuje in si tako izboljšuje možnosti, da bo naslednjič ona vladala.
– Vladajoča politika ima široke pristojnosti kadrovanja v javnem sektorju, to je v državni upravi, zdravstvu, šolstvu, v podjetjih v državni lasti in še kje. Stranke to kadrovanje v polni meri zlorabljajo za zadovoljevanje strankarskih, in drugih interesov, kar se odraža v slabem delovanju javnega sektorja, pa tudi v obsežni korupciji.
Gornja sistemska ureditev po vsebini ni demokratična, saj ima vse značilnosti strankokracije, to je vladavine političnih strank, ki dobro zadovoljuje specifične strankarske interese, upravljanja države pa ne dojema kot svojo prednostno nalogo. Zaradi nje Slovenija razvojno počasneje napreduje, kot bi objektivno lahko, izjemno škodljivo pa je tudi to, da postaja sedanja politična ureditev vse močnejši dejavnik, ki nas Slovence sovražno razdvaja.
Sistemsko ureditev upravljanja države je torej potrebno tako prenoviti, da bo zadovoljevala temeljne demokratične standarde. Povsem zadovoljive rezultate lahko dosežemo s tremi spremembami. Prva je nov volilni sistem, ki bo bistveno okrepil vpliv volivcev na sestavo parlamenta in s tem omočil tudi njegov nadzor vlade. Druga je spremenjen model oblikovanja vlade: opustiti je potrebno rešitev, poznano kot »koalicijska vlada« in jo nadomestiti s tako, ki bo zagotavljala, da bodo vlado vodile etično neoporečne osebe z ustreznimi vodstvenimi izkušnjami in bo tako vlado tudi možno učinkovito nadzirati Tretja sprememba pa naj krepko omeji vladajočo politiko pri političnem kadrovanju.
Za vse tri gornje spremembe obstajajo konkretni in izvedljivi predlogi, a jih politika, tako leva kot desna, ne sprejema, saj se strankokraciji ne želi odreči. Ker dajemo osebnim interesom praviloma prednost pred skupnimi, tega njenega ravnanja niti ni težko razumeti. Za prepotrebno prenovo sedanje politične ureditve lahko torej poskrbi le civilna družba, a vprašljivo je, če se bo tega projekta pripravljena in sposobna lotiti.
Še nekaj besed o upravljanju občin. Podobno vlogo, kot jo ima pri upravljanju države predsednik vlade, ima v občini župan. Tega izvolijo volivci, ki običajno znajo dovolj dobro presoditi, kateri od kandidatov za župana bo znal najbolje zadovoljiti njihove interese in temu ustrezno večina tudi glasuje. Delo župana nadzoruje izvoljeni občinski svet, ki pri izvajanju te naloge nima omejitev, kot jih ima na ravni države parlament. Pomembno je tudi, da imajo občani dovolj možnosti spremljati delovanje župana, in če jih ta ne zadovoljuje, mu bodo na naslednjih volitvah izrekli nezaupnico. Demokratično upravljanje deluje torej v občini bistveno drugače in bolje, kot na ravni države in posledično se občine v večini tudi dobro upravlja. Če bi ne bilo tako, bi imela Slovenija še precej več razvojnih in drugih problemov, kot jih že ima.
Naj ta zapis zaključim z naslednjo mislijo. Po aprilskih volitvah nam vlado vodi oseba, ki ima dokazljivo uspešne vodstvene izkušnje, kar je nedvomno za državo zelo dobro. O tem, kakšna je njena etična naravnanost, vsaj v javnosti ne vemo veliko, a pričakuje se, da s tem ne bi smelo biti težav. Prvega od prej omenjenih kriterijev, ki pogojujejo učinkovito delovanje vlade, torej njen sedanji predsednik dobro zadovoljuje. Nedorečen pa ostaja drugi kriterij, to je nadzor vlade. Učinkovitost če tega dodatno otežuje tudi to, da smo volivci aktualnega predsednika vlade in njegovo Gibanje Svoboda na zadnjih volitvah izjemno bogato podprli. Sam zato ne bom presenečen, če bodo rezultati sedanje vlade slabši, kot si za sedaj obetamo.
Andrej Cetinski, Sinteza