KONEC PREHODNEGA OBDOBJA

Dr. Ciril Ribičič nas v članku v pričujočem članku opozarja, da je že čas za drugačen, »odraslejši«, pristop pri upravljanju naše, ne več tako mlade, države.

Članek začne z ugotovitvijo, da se »največje napake dogajajo v času zmagoslavja«. Sklene pa ga skoraj roteče: »Če hočemo postati bolj vključujoča družba, potem nas mora skrbeti, kako doseči, da se tisti del volilnega telesa, ki je bil nekajkrat zaporedoma premagan na volitvah in referendumih, ne bo čutil spregledanega, odvečnega in diskriminiranega. Ne zadoščajo povolilne deklaracije o tem, da bodo izvoljeni zastopali vse državljane, ne glede na to, kako so glasovali na volitvah in/ali referendumih. Zagotoviti je treba enakopraven državljanski položaj vsem posameznicam in posameznikom, ne glede na njihovo politično in drugo pripadnost ali osebno okoliščino.«

Z vidika delujoče ustave je zanimivo opazovati hitro spreminjanje stališč zmagovalcev in poražencev na volitvah in referendumih. Pri tem velja upoštevati, da se lahko največ naučimo iz porazov in da se največje napake dogajajo v času zmagoslavja. Zelo hitro se na primer spremeni odnos do referenduma glede na to, ali je nekdo na oblasti in postane do referendumov zadržan ali pa je pristal v opoziciji in si želi pogostejših referendumov. Programske usmeritve, še bolj pa način delovanja, se začno prilagajati novim razmeram. Politične stranka, ki preide iz koalicije v opozicijo ali obratno, temeljito spreminja svoje delovanje in v trenutku pozabi, kako je na ista vsebinska in procesna vprašanja gledala, ko še ni spremenila svojega položaja. Vsi, ki svoja stališča obrnejo na glavo seveda trdijo, da so končno pristali na nogah, čeprav jim dokaze o tem, da ravnajo nenačelno, lahko nazorno predstavijo stroka, raziskovalno novinarstvo in javna RTV. Seveda ne takšna RTV, ki je ugrabljena za potrebe ene politične stranke v pripravah na volitve in referendume, kot je bila v zadnjem času.
Politični vrhovi so preskokov iz ene v drugo skrajnost vajeni, volivci, zlasti tisti, ki so presenečeno pristali v opoziciji po volitvah in v manjšini na referendumu, pa se sprašujejo, kako je mogoče, da so pričakovali gladko zmago, doživeli pa boleč in prepričljiv poraz. Odgovor je enostaven: razočaranje volivcev je posledica tega, da so živeli v mehurčkih, ki jih obvladujejo strankarski mediji, za katere je bila tokrat še posebej značilna pristranska propagandna vojna proti novi oblasti in novo sprejeti zakonodaji. Razočaranje, ki ga omenjam, je posledica virtualne resničnosti, ki so jo slikali strankarski mediji: tokrat so razočarani predvsem opozicijski volivci, ki so jih njihovi mediji načrtno pristransko zapeljevali in v sodelovanju z opozicijsko politiko vodili v boleč volilni in nato še referendumski poraz.
Na referendumu so volivci, ki podpirajo javno RTV, ravnali maksimalno odgovorno in zanesljivo: čeprav so vedeli, da nasprotniki zakona bržkone ne bodo izpolnili 20-odstotnega kvoruma, so z zelo prepričljivo večino zakon o RTV ohranili v veljavi, glasovi proti zakonu pa so ostali v prepričljivi manjšini. Še zlasti je prepričljivost tega poraza presenetljiva, ker je bil tokrat v položaj pristranske politične propagande potisnjen tudi informativni program »javne« RTV. Pokazalo se je, da je bila napačna ocena, da bi se parlamentarne volitve končale drugače, če bi si prejšnja vlada pravočasno polastila RTV. Slovenski volivci nimajo radi, da jim nekdo narekuje, kako naj odločajo.
V predvolilnih in pred referendumskih obdobjih rabijo javno RTV še zlasti tisti sredinsko usmerjeni volivci, ki niso v naprej oziroma trdno opredeljeni za eno ali drugo odločitev. Želijo si takšno RTV, ki bo verodostojen vir objektivnega poročanja o tem, kaj se dogaja in kakšna je vsebina zakonov, o katerih odločajo na referendumu. Na nek način je razumljivo, da se volivci delijo na tiste, ki so trdni podporniki levo- in desno-sredinske usmeritve. Vendar pa ti volivci sami ne prinašajo volilnega ali referendumskega uspeha. Odločilni so glasovi sredine, ki v naprej ni predeljena za ali proti. In zanje je pomembno, da se ne srečujejo samo z enostransko propagando v stilu oddaje Kdo vam laže?, temveč da imajo možnost dobiti objektivne informacije iz kredibilnega vira, kakršen bi morala biti javna RTV.
Prezgodaj je še za poglobljeno analizo, vseeno pa je smiselno opozoriti, da je v preteklih letih zlasti civilna družba jadikovala, kako je pri nas možnost doseči razpis referenduma preveč omejena, zdaj pa jo moti inflacija referendumskega odločanja. Eno in drugo stališče je mogoče racionalno zagovarjati. Inflacija zakonodajnih referendumov je posledice zlorabe procesnih pravic za neustavne namene. Tipičen primer je bil referendum o zakonu o vladi. Referendum je bil sprožen neposredno po volitvah zato, da bi si prejšnja vlada podaljšala mandat na ta način, da bi z razpisom referenduma odložila konstituiranje nove vlade, oblikovane na podlagi volilne zmage. Ministri prejšnje vlade, ki so postali novoizvoljeni poslanci, so sprožali referendumske postopke, da bi podaljšali delovanje prejšnje vlade, ki se poleg tega ni ozirala na določbe o tem, da se mora omejiti na nujne tekoče posle. Če se zmagovalci volitev in novi mandatar ne bi hitro in uspešno prilagodili nastali situaciji in oblikovali vlado v mejah starega zakona o vladi, nove vlade še danes ne bi imeli.
Na drugi strani pa je res, da civilna družba ne more doseči razpisa posvetovalnega referenduma, če mu nasprotuje parlamentarna večina. Brez referenduma pa civilna družbe ne more doseči nobene resnejše izboljšave glede ureditve pravic državljanov in demokratizacije ureditve, če ji nasprotujejo vodstva političnih strank. To še posebej velja za takšne spremembe, ki so vezane na ustavno oziroma 2/3 večino, na primer za realizacijo obljub, ki jih je izsilil Glas ljudstva ali za uvedbo kombiniranega volilnega sistema dveh glasov.
Sistemsko gledano bi bilo smiselno, da bi čas in energijo, porabljeno za pred referendumsko kampanjo porabili za oblikovanje in sprejem boljših zakonskih predlogov. Seveda pa je bila uporaba nujnega postopka pri sprejemu zakona o RTV razumljiva v situaciji, ko je na delu globoko neustavna politična podreditev RTV.
Po realizaciji referendumskih odločitev bo pomembno, da okrepljena koalicija ne bo nadaljevala s sprejemanjem zakonodaje prek noči, oslabljena opozicija pa ne bo uporabljala taktike: naj bo zakon čim slabši, da ga bomo lažje izpodbijali na referendumu ali pred Ustavnim sodiščem. Težišče delovanja obeh strani bi moralo biti sprejemanje čim bolj kakovostne zakonodaje.
Podobno velja za novo izvoljeni Državni svet, ki ne more upravičiti svojega obstoja, kadar posnema državni zbor in se obnaša kot dodatno politično predstavništvo strank. Po ustavi je namreč predstavništvo lokalnih ter socialnih, gospodarskih in poklicnih interesov. Igra se s svojim obstojem, kadar različno obravnava zakonske predloge glede na to, kakšna je sestava vladajoče koalicije, ki jih je sprejela.
Ker je opozicija oslabljena, bi bilo smiselno, da koalicija razglasi konec prehodnega povolilnega obdobja, v katerem je bil poudarek na rokohitrskem popravljanju tistih napak, ki so bile odločno zavrnjene na volitvah in referendumih in na kadrovski prenovi. Odslej je čas za bolj zahtevno in ustvarjalno delovanje, ki ne pozablja na pravice sorazmerno zastopane opozicije v zakonodajnem postopku in ne zlorablja procesnih pravic v korist vladajočih. Pri tem bi se morala koalicija kolikor je mogoče izogibati pristranski obravnavi notranjih nasprotij v opoziciji, ne glede na to, da je prejšnja vlada kar naprej počela ravno to, ko je kupovala manjše parlamentarne stranke in tako slabila opozicijo.
Sestavni del takšnega delovanja naj bo tudi spoštovanje obljube, da novela zakona o RTV ne bo vodila do ponovnega političnega prevzema javne RTV, tokrat s strani nove vladajoče koalicije. V RTV se lahko oblast vtika samo toliko kot je potrebno, da bo zakon uresničen in tako, da krepi avtonomnost in preprečuje vsakršno vmešavanje dnevne politike v program RTV. Bodimo pošteni in priznajmo, da so v okviru koalicije tudi posamični drugačni nameni: v imenu spopadanja z aktualno politizacijo RTV utrditi svoj politični položaj ter v imenu urejanja obstoječega kaosa delovati politično pristransko in po domače.
Če hočemo postati bolj vključujoča družba, potem nas mora skrbeti, kako doseči, da se tisti del volilnega telesa, ki je bil nekajkrat zaporedoma premagan na volitvah in referendumih, ne bo čutil spregledanega, odvečnega in diskriminiranega. Spomnimo se, kako se je v času prejšnje vlade tako počutila večina volivcev, vlada pa je delovala kot da ima njihovo večinsko podporo. Zato ne zadoščajo povolilne deklaracije o tem, da bodo izvoljeni zastopali vse državljane, ne glede na to, kako so glasovali na volitvah in referendumih. V parlamentu zagotavlja enakopravnost vseh takšno delovanje, ki spoštuje načelo proporcionalne zastopanosti, izven njega pa morajo imeti enakopraven državljanski položaj vse posameznice in posamezniki, ne glede na svojo politično in drugo pripadnost ali osebno okoliščino.

Dr. Ciril Ribičič, 1.12.2022