Prerazporejanje planetarnega bogastva

Kje je limit permanentnega bogatenja lastnikov kapitala in absolutne pavperizacije proletariata?
Na začetku šestdesetih smo imeli pri nas tako rekoč uradno diktaturo proletariata, v Nemčiji so imeli trden socialni sporazum in vsako leto višje plače, v Franciji pa so že skrajševali delovni teden. Takrat, je ekonomija cvetela in je bilo popolnoma jasno, da bo jutrišnji dan lepši in bogatejši, za delavce, da ne bi podlegli komunističnim idejam. Tako začenja Jure Apih svoj prispevek o nujni zaustavitvi trajnega bogatenja lastnikov kapitala in posledično vse večje razslojenosti prebivalstva ter revščine večine. Prispevek je napisan pronicljivo in hkrati razumljivo – Prerazporejanje planetarnega bogastva

Odgovor na Prerazporejanje planetarnega bogastva

  1. Damijan Slabe je v Delu napisal “Bodico” o Junckerjevih jokerjih
    Privilegiji, koncerni, banke, skriti računi, izigravanja pravil… Če do zdaj niste vedeli, to je Evropa.

    Kdor je mislil, da bo še sveži predsednik evropske komisije zaradi afere »Luksemburg Leaks« takoj odletel, je bil zelo naiven. Dolgoletni evropski politik je sprva resda podcenil težo očitkov o davčnih prevarah, ki jih je velikim koncernom desetletja omogočal kot premier in finančni minister »velikega vojvodstva« s komaj pol milijona prebivalcev. Izjava, češ da se »ne bo izrekal o Luksemburgu, ker da je zdaj pristojen za Evropo«, je bila zelo arogantna. Toda po njej se je z vsemi žavbami namazani evropski lisjak za teden dni umaknil v brlog, da je najhujše minilo, potem pa je, hladen kot »špricer«, ki si jih menda rad privošči, stopil pred evropske parlamentarce. In obrnil ploščo.
    Seveda je bila napaka, kar smo počeli, toda bilo je zakonito in povejte mi državo, ki v tekmi za tuje investitorje tega ne počne? Kdor nima greha, naj prvi vrže kamen, je bila poanta, ki sta jo obe veliki politični skupini v evropskem parlamentu seveda takoj razumeli. Irci, Nizozemci, Britanci, Italijani, Nemci … celo naši severni sosedi, ki znajo zelo galantno pod mizo stisniti kakšno »olajšavo«, v Bruselj namreč ne pošiljajo Alenk in Violet, pri katerih bi vsa država kot šolarka potem trepetala, ali bosta dostojno opravili izpit in ali nas ne bosta osramotili. Evropa namreč ni univerza poštenja in demokracije, ampak je velika, umazana kuhinja državnih interesov. Med njimi pa je nacionalna davčna politika eno tistih zadnjih področij, kjer je sočlanicam še mogoče legalno izmakniti investitorje, banke, veliki kapital in dobičke. Ter si priigrati moč in prednost.
    Ta poker za milijarde je tako za države kot za politiko usoden, zato ni čudno, da je celo po volji ljudstva izvoljeni evropski parlament z našimi nadobudnimi poslankami in poslanci vred neverjetno hitro dojel prvi Luksemburžanov argument. Zraven pa je, naj se sliši še tako smešno, mimogrede kupil še drugega Junckerjevega jokerja – češ da bo kot predsednik komisije, ki mu je jasno, kako se goljufa z davčnimi oazami, zdaj na evropski ravni začel odločen boj proti tovrstnim utajam. In se bodo milijarde kar same vrnile v žepe Evropejcev. Malo morgen. Pri vsej moči velikega kapitala si to lahko kar sami narišete.
    Tretji Junckerjev še ne povsem izrisani joker, na katerega igra, je razmerje moči v Evropi in dejstvo, da bi demontaža komaj imenovane komisije povzročila hude težave vsem. Med težkokategorniki, kakršna je nemška kanclerka Merklova, za kaj takega zato ni videti prav nobenega navdušenja. Ne le zaradi politične krize, ki bi jo to povzročilo, ampak tudi zato, ker bi se potem že jutri našel kdo, ki bi se vtaknil v nemško energetsko politiko, v londonski City, britanske rabate, francoske subvencije, neenaka maastrichtska merila in še v marsikaj.
    Juncker, ki ta trenutek nehote pooseblja vse te evropske privilegije, banke, koncerne, skrite račune, legalne goljufije in izigravanja, bo zato najverjetneje ostal na položaju. Če bo le osebno zdržal vse pritiske, ki niso majhni. Kajti po svoje pooseblja tudi Evropo. Tako, kakršna je, in ne take, kot bi jo radi. Kar je slišati zelo kruto. Čeprav, podobno kot v znamenitem Churchillovem izreku o demokraciji, tudi za Evropsko unijo velja, da je najslabša oblika združevanja, vendar boljše, žal, še nismo pogruntali.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja