Prenova sistema upravljanja države – prednostna naloga nove vlade.

Novo vlado bo nedvomno sestavljal in vodil dr. R. Golob, saj smo mu volivci nedavno izrekli bogato podporo. Verjamem, da nas to pot »novi obraz« ne bo razočaral in bo uresničil večino tega, kar njegovo Gibanje Svoboda napoveduje v svojem programu. Usmeritve tega programa si zaslužijo polno podporo, v enem pogledu pa vsaj mene program ne zadovoljuje povsem. Gre za slabosti našega političnega sistema (politično kadrovanje, oblikovanje vlade, vpliv volivcev na upravljanje države), ki jim program ne namenja dovolj pozornosti. Zato naj ne bo odveč, če poskušam s tem zapisom opozoriti na probleme, ki si zaslužijo prednostno razreševanje, saj močno otežujejo upravljanje države.

Začnem naj s političnim kadrovanjem. Izvajajo ga pretežno vodstva političnih strank, pri čemer se jim največ možnosti nudi takrat, ko njihove stranke sodelujejo v vladi. Naša politična ureditev obravnava namreč tako kadrovanje zelo prizanesljivo, posledica tega pa je,  da na večini ključnih vodstvenih mestih v javnem sektorju (državne uprava, javni zavodi, agencije) in podjetjih v državni lasti zaposlujemo osebe, ki so bile politično kadrovane. Pri tem kadrovanju pa ni prednostni kriterij izbire integriteta (usposobljenost, poštenost,…), pač pa politična pripadnost in poslušnost vodstvu stranke. Vprašljivo je tudi politično kadrovanje  poslancev, saj volivci  praviloma volimo stranko, metem ko osebe, ki naj bi stranko zastopale v vlogi poslanca, določi njeno vodstvo. Posledice takega kadrovanja  se odražajo predvsem v naslednjem: a)politično nastavljeni poslanci vlade ne morejo nadzirati, odsotnost nadzora izvršne oblasti pa bistveno slabi njeno učinkovitost; b) javni sektor , še predvsem to zaznavamo v zdravstvu,  ter podjetja v državni lasti delujejo  veliko slabše, kot bi v primeru normalnega kadrovanja njihovih vodstvenih kadrov; c)politično kadrovanje ustvarja ugodno okolje za razvoj korupcije, slednjo pa se , kot vemo, uvršča med osrednje grobarje demokracije. Kratko povzeto: zaradi razbohotenega političnega kadrovanja je naša politična ureditev vse manj demokratična in jo je primerneje opredeliti kot strankokracijo.

Ni nas malo, ki pričakujemo, da bo nova vlada med svoje prednostne naloge uvrstila tudi radikalno omejitev političnega kadrovanja v javnem sektorju. Kako se lotiti te zahtevne naloge, se dovolj dobro ve, saj nam je povsem uporabne rešitve že leta 2017 ponudil F. Demšar v svoji knjigi Javna hiša Slovenija. Doslej je politika te predloge ignorirala, to pot pa naj bi vlada drugače ravnala.

Naslednja slabost naše politične ureditve, ki povzroča nemalo težav, je model oblikovanja vlade. Gre za koalicijsko vlado, ki politiko razdeli v dva podobno velika pola, to je v koalicijo, ki vlada, in v opozicijo, ki svoje poslanstvo prednostno uresničuje tako, da koaliciji vladanje otežuje. Ta ureditev je upravljavsko neučinkovita, nič manj škodljivo pa ni to, da politiko in posredno tudi  celotno družbo močno razdvaja. Z oblikovanjem vlade imajo težave številne države, najbolje pa jih  obvladujejo v Švici. Osrednja značilnost njihove rešitve je velika koalicija, ki stranke zavezuje, da svoja ravnanja usklajujejo in si torej ne nasprotujejo. Učinkovitost vlade podpirajo še tako, da njeno zahtevno delo poverijo primerno usposobljenim osebam, njen demokratičen nadzor pa v pomembnem delu izvajajo tudi preko referenduma.

Po zgledu Švice so lani vlado oblikovali tudi v Italiji in očitno so ravnali modro. Tudi nam bi  koristilo, da se  vlado, ki je v nastajanju, oblikuje  po modelu velike koalicije. V taki vladi seveda ne mora sodelovati stranka, ki je izrazito naklonjena avtoritarni vladavini (SDS), oblikovale pa naj bi jo ostale štiri stranke, ki so se uvrstile v parlament, poleg treh pretežno levo usmerjenih torej tudi stranka NSi. Vlada velike koalicije potrebuje veliko usklajevanja, kar najbolj obremenjuje njenega vodjo, je pa praviloma uspešnejša od običajne koalicijske, predvsem pa bi v našem primeru lahko veliko pripomogla k sanaciji škodljive razdvojenosti družbe.

Še o tretjem že omenjenem problemu naše politične ureditve, to je o omejenem vplivu civilne družbe na upravljanje države, je primerno nekaj reči. Znaten del teh težav  bomo sanirali, če se bo nova vlada resno lotila omejevanja političnega kadrovanja po predlogih F. Demšarja. Pomembno je tudi, da prenovimo volilno zakonodajo s ciljem, da bistveno okrepimo vpliv volivcev na sestavo parlamenta in aktiviramo ustrezno odgovornost poslancev. Predlog volilnega zakona, ki zadovoljivo odpravlja slabosti sedanje volilne ureditve, je pred kratkim pripravila skupina strokovnjakov civilne družbe, njegove rešitve pa je knjižno podprl še C. Ribičič. Nova vlada bo ravnala modro, če bo v času svojega mandata poskrbela, da se ta predlog v parlamentu tudi sprejme, čeprav bodo njegove rešitve uporabljene šele pri naslednjih volitvah.

Naslednja aktualna oblika, s katero civilna družba lahko učinkovito nadzoruje politično oblast, je referendum. To demokratično orodje je pri nas sedaj skoraj neuporabno in pričakuje se, da bo nova vlada tudi v tem primeru dokazala, da se ne boji nadzora in se bo to odrazilo tudi v spremenjeni referendumski zakonodaji.

Razvojna uspešnost države je najbolj odvisna od njenega upravljanja, učinkovitost le tega pa zagotavljamo predvsem s primerno urejenim sistemom političnega upravljanja, katerega ključne sestavine so volilna zakonodaja, model oblikovanja vlade  in njenega nadzora ter model omejevanja političnega kadrovanja. Vse naštete sestavine so v Sloveniji izrecno prilagojene interesom političnih strank (strankokraciji) in posledično smo kot država vse prej kot uspešni. To pot se obeta vlada, od katere lahko pričakujemo, da se bo odprave sistemskih slabosti v upravljanju države resno lotila. Upam, da ta pričakovanja niso zmotna.

Andrej Cetinski, Sinteza

2 thoughts on “Prenova sistema upravljanja države – prednostna naloga nove vlade.

  1. Šah in karte so zapuščina zgodovinsko prevladujočih političnih ureditev družbe. Z demokracijo sicer nimata veliko skupnega, a čvrsta pravila in politični aksiomi posameznih političnih funkcij, razmerja, ki vladajo med njimi, kombinacije političnega povezovanja in delovanja so univerzalni. Obe igri so zasnovali lucidni poznavalci politike.

    Če se ustavimo pri šahu; kralj je glavna figura igre in je za posamezne figure na šahovnici takorekoč nenevaren, premika se lahko samo za eno mesto, nima operativne vloge, pa vendarle vsi nasprotniki napadajo kralja, njegove figure pa ga branijo.

    Če apliciramo pravila šaha na našo politično ureditev, hočejo “naši demokratično izvoljeni kralji” na vsak način prevzeti oprativno funkcijo, ki sicer pripada kraljici. Ko kralj prevzame njeno funkcijo postane izjemno ranljiv. Med skakanjem po šahovnici sem ter tja onemogoča svojim figuram, da ga sledijo in ščitijo. Nastane konfuzija in poraz kralja z moštvom je neizbežen.

    Ali dr. Golob igra šah? Če ja, potem se bo ob pričujočem članku globoko zamislil.

Dodaj odgovor za admin Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja