Poletne bodice za ostrenje vstajniške misli

Finančna moč ima le en smisel, to je vseobsegajoča družbena moč (gospodarska, kulturna, politična,…) Uspešno deluje le iz ozadja.
Citiramo iz Mark Winegardner-jevega Botra:
Sporno imenovanje Hagna v kongres ni bilo sprejeto z navdušenjem…. Vsi časopisi v državi, brez ene same izjeme, so kritizirali ta izbor in na dolgo in široko polemizirali. Kljub številnim vloženim pravnim sredstvom…itd.
Vendar;
Da bi človek prišel do moči, mora včasih nadzorovati tiste, ki se sploh ne zdijo močni. Prav tu je skrivnost, zakaj je Corleonejevim vedno znova uspelo nadzorovati sodnike. Čeprav sta korupcija in podkupljivost uspevali v vseh slojih, je povprečen sodnik – javnost bo to verjetno sprejela z olajšanjem – bolj pošten kot povprečen človek. V praksi je nadzorovati sodnike težko in drago. Kakorkoli. Primere ponavadi “naključno” razdeljuje sodniški uradnik, ki ne zasluži več kot recimo povprečen učitelj. Nekdo, ki nadzoruje deset odstotkov takšnih ljudi in večino sodnikov, je znatno manj močan kot nekdo, ki ima v žepu večino uradnikov in le nekaj sodnikov na strateških položajih, ki so po naravi cinični, imajo slabe navade in temne skrivnosti.
Pri časopisih je ravno nasprotno. Nekatere novinarje se da pridobiti s povabilom na kosilo, odpisanim dolgom od iger na srečo ali tudi samo s kozarcem mrzlega piva. Večina pa jih ima nekakšno misijonarsko žilico in so nori na vse, kar se jim zdi novica, in to ima prednost pred kakršnokoli drugo lojalnostjo. Na srečo jih ni težko navdušiti in kot postrušniki se poženejo za vsako novo novico. Če hočeš nadzorovati novice, moraš imeti vpliv popolnoma na vrhu. A javnost ima kratek spomin. Če kakšna zgodba čez nekaj dni izgine z naslovnic, da bi jo nadomestila nova, javnost ne želi zaključka stare, temveč vedno nove podrobnosti o novi zgodbi. Ali pa nekaj še bolj novega. Če nadzoruješ tiste, ki nadzorujejo, kako dolgo bo medij pokrival neko zgodbo in na kateri strani bo objavljena, nadzoruješ novice.
In tako je nekaj dni pozneje prišel neki karizmatični moški malo nenavadnega videza, priljubljena glasbena senzacija iz Misisipija, bel fant, ki je kričal črnske pesmi. Hagna so z naslovnic in iz zavesti javnosti pregnale razburljive novice o razburljivi predstavi tega fanta s hribov in ugibanja, ali pomeni to samo konec kariere tega mladega kmetavza ali pa tudi konec vse vulgarne, baje komunistične modne muhe, znane pod imenom rokenrol.
Na dan, ko je Hagen zaprisegel in prevzel svoje nove dolžnosti, je bil v časopisih omenjen le v zgodbi nekega vztrajnega poročevalca, ki je iz pustote neke notranje strani poskušal osvetliti pravni spor glede spornega volilnega boja… Pristojni sodni uradnik pa je izjavil, da bo glede na okoliščine to “rutinska zadeva”.
Konec citata.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.