V članku z gornjim naslovom obravnava dr. M. Mihelčič slabosti naše parlamentarne demokracije. Predlaga tudi spremembe političnega sistema, ki naj bi volivcem zagotavljale primeren nadzor politične oblasti. Med njimi ima osrednjo mesto nov volilni sistem po zgledu nemške ureditve. Predlog take rešitve je že pred časom ZDUS (Zveza društev upokojencev) predlagal parlamentu, a ga je ta brez resnih argumentov zavrnil. To niti ne preseneča. Uživati sladkosti oblasti brez odgovornosti je nekaj, čemur se zlepa ne odrečeš in zato ne gre pričakovati, da bodo vodilni politiki podprli spremembe, ki bi njih same omejevale. Parlamentarna demokracija je slej ko prej v krizi, to pa najbolj ustreza velikemu kapitalu, ki danes posredno vse bolj obvladuje tudi politična dogajanja, tako pri nas kot v svetu. Primer za to je ravnanje naše vlade, saj ta ne stori ničesar, kar bi utegnilo v Berlinu povzročiti nejevoljo.
Politika nam torej države ne upravlja dobro in v tej zvezi sta aktualni vsaj dve vprašanji:
– S kakšnimi spremembami politične ureditve države bi lahko temeljito izboljšali njeno upravljanje?
– Kako aktualno politiko pripraviti do tega, da potrebnih sprememb v upravljanju države ne bo preprečevala?
Odgovor na prvo od gornjih vprašanj nudi, kot rečeno, dr. Mihelčič. Rešitev, za katero se zavzema, je dobra, nisem pa prepričan, da je zadostna. Izhajam namreč iz spoznanja, da se pri upravljanju države srečujemo s podobnimi problemi kot pri upravljanju velikih gospodarskih sistemov in bi jih morali podobno tudi razreševati. Upravljanje v gospodarstvu je učinkovito povsod, kjer se upošteva naslednja tri načela: a)pri upravljanju je potrebno nedvoumno ločevati med vodenjem in nadzorom vodenja, pri čemer je nadzor po pristojnostih močnejša stran; b)upravljanje zahteva vrhunska strokovna znanja, temelječa na bogatih praktičnih izkušnjah; c)upravljanje mora biti pošteno in usmerjeno v optimalno zadovoljevanje interesov vseh deležnikov sistema (V primeru podjetja so to predvsem zaposleni in lastniki, v primeru države njeni državljani).
Na primeru naše države si oglejmo, kako se pri njenem upravljanju upošteva pravkar našteta načela:
– Načelo a): osrednjo funkcijo vodenja opravlja predsednik vlade, praviloma je to vodja stranke, ki na volitvah prejme največ glasov. Takega predsednika vlade njegova stranka ne more resno nadzirati, podobno pa velja tudi za koalicijske poslance. Nekaj nadzora vlade zmorejo tako le opozicijski poslanci. Naše vlade torej delujejo brez pravega nadzora, kar je zadosten pogoj za slabo upravljanje države.
– Načelo b): predsedniki vlade praviloma obvladujejo populistično komuniciranje z javnostmi – to znanje je najbolj pomembno za volilni uspeh -, o tem, kako učinkovito upravljati državo, pa največkrat ne vedo veliko. Uporabnega znanja je torej pri vodenju države in njegovem nadzoru premalo.
– Načelo c): Kapital si politično moč najlažje tako krepi, da politike podkupuje, korumpira. Tako se poklicni politiki pogosto uvrščajo med najmanj pošten sloj družbe, načelo c) pa je pri upravljanju države praviloma najbolj prizadeto.
Spričo povedanega skoraj ne gre pričakovati, da bomo kdaj imeli res učinkovito državo, če ne bomo razvili sistem njenega upravljanja, ki bo v še sprejemljivi meri upošteval prej omenjena načela. Zasnovati tak sistem niti ni zahtevno: le zgledovati se je potrebno po dobri praksi velikih gospodarskih sistemov, pa tudi uspešnih izkušenj nekaterih držav ne gre prezreti..
Omisliti si dober sistem upravljanja države torej ni večji problem.. Neprimerno težje je, kako politiko pripraviti do tega, da ne prepreči njegove uvedbe. Argumenti v takih primerih ne štejejo veliko, saj se politika odziva le na dobro organiziran in močan pritisk civilne družbe. Ocenjujem, da v Sloveniji že imamo dve močni organizaciji civilne družbe – to sta že omenjeni ZDUS ter Zveza sindikatov -, ki bi lahko bili nosilki takega pritiska na politiko, pa tega svojega potenciala skoraj ne izkoriščata.
Naj zaključim z naslednjim. Slovenija še zdaleč ni Švica, bi pa lahko bila, vendar le ob pogoju, da svojo državo učinkovito upravljamo. Danes jo ne in ob sedanji »strankarski demokraciji« je tudi jutri ne bomo. Potrebujemo torej sistemske spremembe, katerih rezultat bo, da nam bodo državo vodili sposobni in pošteni ljudje, ki interesov večine ne bodo podrejali interesom kapitala, tako tujega kot domačega. Za tak cilj se je vredno truditi, še predvsem ob zavedanju, da je uresničljiv.
Andrej Cetinski, Sinteza, 7.7.2015