Kako dobro živijo ljudje v posamezni državi, je predvsem odvisno od tega, kako se njihovo državo upravlja.

Pretežno sta v uporabi dva sistema tega upravljanja, eden je demokratičen drugi pa avtoritaren. Njuna učinkovitost je odvisna od več dejavnikov, od teh je eden skupen obema in je tudi sicer ključen. To je etika, ki prevladuje pri upravljanju (predvsem poštenost oziroma laž, zavajanje in kraja), njena naravnanost pa se najbolj odraža v obsegu korupcije, ki je v državi prisotna. Noben od sistemov namreč ne deluje učinkovito v korist večine, če ni pripravljen in sposoben močno omejiti korupcije.
Avtoritarno upravljanje praviloma prednostno skrbi za koristi družbenih elit – pogosto ga podpirajo tudi ljudje, ki so značajsko nagnjeni k nasilju -, demokratično pa naj bi zadovoljevalo interese celotne družbe. Večina ljudi si zato želi demokracijo in ne gre dvomiti, da ima ta sistem tudi sicer pomembne potencialne prednosti pred avtoritarnim. Žal pa demokracija v večini držav vse slabše deluje, to pa ustvarja ugodno okolje za uveljavljanje avtoritarnih oblik vladanja. Poglejmo, katere okoliščine jo predvsem slabijo.
Med dejavnike, ki demokraciji izrazito škodijo, je umestno visoko uvrstiti politično-ekonomsko paradigmo, ki danes prevladuje v svetu, to je neoliberalizem. Ta je namreč povzročil močan razkroj temeljnih demokratičnih vrednot, zaradi katerih sta postala laž in zavajanje v politiki že kar normalna oblika komuniciranja, kraje preko davčnih oaz večina držav blagohotno dopušča, korupcija pa postaja vse bolj pogosta oblika zadovoljevanja pohlepa. Tej politični etiki se prilagaja tudi pravna država, pri čemer se ve, da je učinkovita, od politike neodvisna pravna država, ključna za uspešno delovanje demokracije. Skratka, neoliberalizem je demokracijo izjemno prizadel, kar velja še predvsem za države, kjer protestantska etika nima močnejših korenini, ter one, ki so šele nedavno tega opustile socializem.
Poleg etike je za učinkovitost demokracije zelo pomembno modeliranje njenih upravljavskih struktur, še predvsem vlade. Večina držav uporablja model »koalicijske vlade«, pri čemere sta poznana dva tipa tega modela, eden je običajna koalicija, drugi pa velika koalicija. Običajno koalicijo praviloma oblikuje stranka, ki je dobila na volitvah največ glasov, v koalicijo oziroma v vlado pa povabi stranke, ki so ji po politični usmerjenosti sorodne. Tako se oblikuje leva oziroma desna koalicija, sočasno pa tudi desna oziroma leva opozicija. Parlament se torej razdeli na dve, po številu poslancev običajno ne zelo različni moštvi, ki predvsem tekmujeta za naklonjenost volivcev in si pri tem na veliko nagajata; stran, ki oblikuje vlado, pa ima v tej tekmi tudi to prednost, da svojo politično moč lahko izkoristi za zadovoljevanje svojih specifičnih interesov, tako strankarskih kot tudi drugih. Drugače povedano: koalicijska vlada politiko – posredno tudi družbo – močno razdvaja in s tem pomembno generira njena neetična ravnanja, to pa jo onesposablja, da bi lahko učinkovito upravljala državo. S tem ima težave veliko držav, to pa demokracijo v svetu splošno ogroža.
V nasprotju z običajno oblikujeta veliko koalicijo vodilna leva in desna stranka, ki se jima praviloma pridružijo tudi ostale stranke, seveda z izjemo onih, ki so naklonjene avtoritarni državi. Taka sestava koalicije in tudi vlade večinsko politiko zavezuje k usklajevanju in ne tekmovanju oziroma nasprotovanju, kar je temeljni pogoj za uspešno upravljanje. Od evropskih držav je le Švica, verjetno najbolj demokratična in uspešna država, z ustavo uzakonila model velike koalicije. Večino povojnega obdobja je ta model uporabljala tudi Avstrija, kar se še danes odraža v njenem uspešnem razvoju. Od leta 2005 sem tudi Nemčiji vlada velika koalicija, kar je prav tako odločilno prispevalo k njeni razvojni uspešnosti v tem obdobju.
Slovenija uporablja model razdiralne običajne koalicije, kot družba pa smo dodatno razdvojeni tudi zaradi neporavnanih razprtij iz preteklosti. Poleg tega smo bili kot mlada država zelo dovzetni za ideje neoliberalizma, kar nam je in nam še povzroča izjemno škodo. Zgolj pravkar našteto v zadostni meri pojasnjuje, zakaj svojo državo izjemno slabo upravljamo in nam sedaj celo grozi, da bomo demokracijo vsaj po vsebini opustili in jo bo nadomestilo korupciji naklonjeno avtoritarno vodenje države po vzoru sosednje Madžarske. To grožnjo smo dolžni obvladati, sočasno pa moramo svojo demokratično ureditev do te mere popraviti, da bo v prihodnje bolje delovala. Optimizem, da to lahko kmalu uresničimo, je zasnovan tudi na koaliciji ustavnega loka, ki jo politika prav ta čas snuje. Po vsebini gre pri njej za veliko koalicijo – torej vlado levih in desnih strank – , njeno nekoliko nenavadno ime pa je povzeto po pomembni povojni izkušnji italijanske politike. Italiji je namreč v petdesetih letih ponovno grozila prevlada fašizma, tej nevarnosti pa so se izognili tako, da so desne in leve stranke (vključno s komunisti) oblikovale veliko koalicijo – imenovano koalicija ustavnega loka -, ki je bila sposobna preprečiti oživitev fašizma.
Oblikovanje velike koalicije predlagajo štiri parlamentarne stranke, ki so sedaj v opoziciji, njeno vlado pa naj bi po sedanjih predvidevanjih vodil ekonomist Jože P. Damijan. Da bo zamisel dobila značaj in veljavo velike koalicije oziroma koalicije ustavnega loka, je potrebno ali vsaj želeno, da se ji pridružijo tudi sedanje vladne stranke, seveda z izjemo skrajne desne SDS. Da to storijo, je za Slovenijo izjemno pomembno in koristno; enkrat zato, ker se bomo tako zanesljivo izognili nevarnosti njene »orbanizacije«, drugič pa zato, ker si s to rešitvijo prvič resneje trasiramo politično pot, ki obeta bolj demokratičen in učinkovit razvoj države.
Andrej Cetinski, Sinteza, 19.10.2020