Misija nemogoče: doseči politični dogovor, premirje in složnost ali prepovedati referendume?

V intervjuju z  gornjim naslovom se Borut Pahor, kandidat za predsednika države, odločno zavzema za dogovor političnih strank. »Čas za dogovor«, citiram, »se izteka, ali ga bomo dosegli zdaj ali pa bomo zapravili celo generacijo ljudi.«. Razumeti je, da naj bi bil dogovor pogoj za to, da bo Slovenija izšla iz krize, kaj bi naj bila njegova vsebina, pa Pahor določneje ne pove. Ker ima vlada zadostno in disciplinirano parlamentarno podporo, jo pri izvajanju njenih aktivnosti lahko ovirajo le morebitni referendumi. Dopustna je torej domneva, da je politični dogovor strank potreben predvsem zato, da se omeji možnosti referenduma. Če bi naj bil to njegov neposredni cilj, ravna Pahor ne prav modro, da zanj že kar dramatično zastavlja svoj politični ugled. Zakaj taka ocena, bom poskušal v nadaljevanju pojasniti.

Začnem naj s krizo, v kateri je Slovenija. Njene osrednje ekonomske pojavne oblike so vse večja nezaposlenost, negativna ekonomska rast in težave pri financiranju državnega proračuna,  vse to pa je v velikem delu posledica vse slabše konkurenčnosti države: v konkurenčnosti se v svetu uvrščamo na 56 mesto in smo v zadnjem desetletju nazadovali za blizu trideset mest. Nazadovanje je predvsem rezultat neučinkovitega upravljanja države,.saj drugega razumnega pojasnila ni mogoče ponuditi. Pojavne oblike slabega upravljanja, ki jih ni mogoče spregledati, so predvsem: vse slabše delovanje pravne države in posledičen razmah korupcije, odsotnost vsakršne razvojne strategije države,  politično, torej poudarjeno neučinkovito upravljanje podjetij in bank v državni lasti, premalo učinkovita državna administracija, neprimerni proti krizni ukrepi, še predvsem v letošnjem letu.

Če so gornje navedbe vsaj v večjem delu pravilne, ne more biti dvoma, da je naš osrednji problem neučinkovito upravljanje države. Ključne upravljavske vzvode države obvladuje po veljavni ustavni ureditvi predsednik vlade, to mesto pa so v preteklem desetletju zasedale osebe, ki njegovi zahtevnosti očitno niso bile dorasle. Do teh že kar »sistemskih« in za državo izjemno dragih napak pri kadrovanju je prišlo zaradi neustreznega delovanja aktualnega parlamentarnega sistema, katerega slabosti je nedavno prepričljivo predstavil dr. Bučar, eden osrednjih soustvarjalcev slovenske ustave.. Dolgoročno uspešen razvoj Slovenije je torej pogojen s takimi spremembami parlamentarne ureditve, ki bodo preprečevale, da se pilotskega krmila narodove usode polastijo osebe, ki skupne interese podrejajo osebnim ambicijam, so etično oporečne in za vodenje velikih sistemov niso dovolj usposobljene.

Slovenija je danes resnično v položaju, ko bi morala razumno in hitro ukrepati zaradi obvladovanja kriznih razmer. Da sedanja vlada tej nalogi ni dorasla, nas je že prepričala, to pa dokazujejo tudi raziskave javnega mnenja, po katerih jo velika večina državljanov ne podpira. Potrebujemo torej drugo, bolj kompetentno vlado. Dolgoročna rešitev te težave je sicer v spremembi ustavne ureditve, vendar se nanjo v sedanjih okoliščinah ne gre zanašati, ker zahteva njena uveljavitev preveč časa in nam bo »hiša prej pogorela«, kot bo lahko zaživela. Potrebujemo torej hitro, prehodno rešitev. To bi lahko bil političen dogovor, za katerega se zavzema Pahor, le z drugačno vsebino. Njegova vsebina naj bi namreč bilo takojšnje oblikovanje tehnične vlade, ki bi jo naj vodila s politiko neobremenjena in etično ter strokovno dovolj kompetentna oseba za krizno vodenje »podjetja« Slovenija. Ljudi, ki zadovoljujejo te kriterije, imamo v Sloveniji kar nekaj, tehnična vlada pa je tudi sicer rešitev, ki daje v državah, ki se je poslužujejo, spodobne rezultate.

Spričo tega, kar sem zgoraj navedel, ne gre dvomiti, da glede na javne funkcije, ki jih je v pretekih desetih letih opravljal, Pahorju pripisujem znaten del odgovornosti za težave, v katerih je Slovenija. Z  zavzemanjem za politični dogovor, s katerim naj bi državljanom prav v tem času omejili možnosti uporabe referenduma kot oblike demokratičnega izražanja volje večine, svojo odgovornost le še poglablja. Če bi nasprotno storil kaj res učinkovitega  za to, da Slovenija čim prej dobi spodobno vlado, bi to večina gotovo razumela kot državniško ravnanje, spričo katerega bi njegove prejšnje napake precej zbledele.

                                                                                  Andrej Cetinski

4 thoughts on “Misija nemogoče: doseči politični dogovor, premirje in složnost ali prepovedati referendume?

  1. Društvo Integriteta je organiziralo posvet: »Pasti nepremišljenega sprejemanja zakonodaje po nujnih in skrajšanih postopkih in posledice za nacionalni sistem integritete«.
    Edini predlagatelj za nujni postopek je lahko vlada, a je ta še vedno le predlagatelj. Rešitev leži v rokah poslancev, saj je kolegij državnega zbora tisti, ki odloči, ali bo upošteval predlog vlade. Vlada je odgovorna parlamentu in ne obratno(!) Poslanci pa nekritično potrdijo tisto, kar vlada predlaga.

  2. Presenetljivo, vendar izredno dobro za Slovenijo, se nakazuje rezultat predsedniških volitev. Vliva optimizem, da bomo dobili predsednika, ki bo povezal in zaznamoval mandat z iskrenostjo. Borut Pahor lahko poveže in ustvari pogoje, da se presežejo nasprotja med t.i. Levico in Desnico!

  3. Vest ali protest!

    Protestna sobota je za nami in danes je neprotestna nedelja.
    Kaj je prineslo silno zborovanje in kričanje,
    razen tega,
    kar že itak vemo,
    da nam bo še slabše šlo.

    Za organizatorje,
    ki so jih nekateri poimenovali
    za manipulatorje,
    pa tisti v prvi vrsti,
    ki so izgledali pokončno čvrsti,
    velja rek,
    da so imeli en velik čvek,
    da so govorili sami sebi
    in da še nikoli niso bili pri prazni skledi.

    Protestirali so tudi bivši ministri in tajkuni,
    lahko bi jim rekli tudi prilagodljivci in žlehtuni.

    Predlagam da tisti,
    ki nismo bili na shodu,
    opravimo svojstven protest,
    tako da izprašamo si svojo vest.

  4. Deset zahtev organizatorjev protestov oz. državljanov Slovenije: Ne gre za vaše in naše, ne gre za bele in rdeče, ne gre za leve in prav tako ne za desne. Gre za to, da je naša država postala velik koruptiven sistem, kjer so kurji tatovi kaznovani, veliki tajkuni pa ne. Gre za pravičnost…. Pomanjkanje vizije je eden največjih problemov naše države, zato to hočejo spremeniti.
    Zahteve:
    1. Takojšen odstop celotne vlade
    2. Vzpostavitev tehnične vlade, v kateri bodo ljudje z izkušnjami in znanjem ter brez političnih in strankarskih povezav
    3. Sprememba Ustave s pomočjo posebne komisije sestavljene iz strokovnjakov, ki bodo izvoljeni s strani ljudstva in ki niso politično aktivni
    4. Umik vseh politikov, ki so v kazenskem postopku
    5. Odvzem premoženja vsem, ki ne morejo dokazati izvora le-tega
    6. Sodni pregon odgovornih oseb v državnih podjetjih in javni upravi
    7. Omejitev političnega delovanja na največ tri mandate
    8. Prepoved sprejema zakona, če ga prej ne pregleda nevladna strokovna ustanova in njeni komentarji so obvezno gradivo v nadaljnjih postopkih
    9. Prekvalifikacija vojske v gasilce in reševalce ter izstop iz zveze NATO
    10. Vzpostavitev novih projektov ter investicij in posledično novih delovnih mest

Dodaj odgovor za Mihael jurak Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja