Porast nestrpnega govora na medmrežju je simptom. Govori o bolezenskem stanju, ki mu je šele treba določiti diagnozo. S pomočjo znanosti o zgodovini je diagnostiko mogoče opraviti v dveh korakih. Najprej se je treba vprašati, kaj se dogaja na področju, kjer ljudje ustvarjajo svoje vsakdanje življenje: torej v ekonomiji. Toda bolj ključno je vprašanje, kako je mogoče, da v času, ki smo ga poimenovali čas parlamentarne demokracije, in še več, internetne demokracije, človek – namesto da bi napredoval na področju materialnega in duhovnega življenja – postaja vse bolj nesrečen; zagrenjen; sovražno razpoložen. Nestrpen celo do glasbe in petja.
Odgovor je treba iskati v tipu družbe, ki mu pripada nezadovoljen državljan. Vzpon sovražnega govora in nestrpnih ljudskih glasov kaže na elementarno krizo, ki je kriza parlamentarne demokracije. Politična formula vladanja, ki je družbeno pogodbo med posameznikom in politično skupnostjo zaupala strankarskemu sistemu, postaja neučinkovita. Zgodovinsko preživeta: izpeta. To se kaže v novi deviaciji demokratične razprave. Ljudi, ki v času poglabljanja krize ne postajajo sovražni do soljudi, podobno kot v vseh prejšnjih časih še naprej odtujuje in peha v brezup. Ljudi, ki v času krize stopnjujejo sovražnost, pa po novem lažno opogumlja, da so poklicani, da stvari javno in takoj postavijo na svoje mesto. Vse stvari, najsi gre za politiko, ekonomijo, zgodovino ali … popularno glasbo. Da povedo tako, »kot je«, v virtualnem dialogu z vsemi, ki bi utegnili imeti drugačno mnenje! Ne glede na to, ali o rečenem kaj vedo ali nič. Pravzaprav si štejejo v posebno čast, če o stvari ne vedo veliko, pa o njej vseeno razsojajo. Tudi to je poseben izraz njihove moči.
Čim prej se bomo morali spopasti z dejstvom krize demokracije, ki je politična prav toliko, kot je duhovna, predvsem v tistih krogih, kjer prav zdaj poteka burna razprava, kako naprej. Se še naprej oprijemati institutov in zakonitosti demokratičnega reda, ki smo ga sprejeli z osamosvojitvijo; ali iskati alternative, ki bodo vladanje spet naredile za ljudsko stvar, za res publica … in predvsem za človečno stvar.
Učna ura zgodovine
Če smo se kaj naučili od znanosti o zgodovini, potem vemo, da ni nič večno in dokončno. Zagotovo to vemo za kapitalizem: kapitalizem je družbena formacija, ki je boljša od vseh prejšnjih, nikakor pa ni zadnja etapa v razvoju človeške družbe. Enako parlamentarna demokracija: je kapitalizmu ustrezajoči politični sistem vladanja in v tem smislu je progresivno nad prejšnjimi oblikami vladanja. Zagotovo pa, če znanstveno deduciramo, ne more biti, takšna, kakršna je danes, dokončen in nespremenljiv politični model.
Tisto, na kar je intelektualna razprava zdaj pozabila, je, paradoksno, prav časovni potek. Spregleduje zgodovinski dejavnik časa. Na primer, da se kaj v obliki vladanja lahko spremeni, še preden so za spremembo določeni zgodovinski pogoji. Da lahko, s pravo zavzetostjo, svet spreminjamo od zgoraj navzdol, iz sfere duha in politične zavesti. Kaj niso prav vsa gibanja proti plenilskemu kapitalizmu v svetovnem merilu in evropski upori ljudstva v merilu stare celine, dokaz, da se je državljanska zavest odločila zgodovino ukrojiti po svojih predstavah? Da ne čakamo na ekonomijo (in ekonomiste), da se strezni, čeprav v smeri formule trajnostnega in odgovornega kapitala? Njen čas se je iztekel, krmilo zgodovine prevzema družbena zavest.
V Evropi najbolj napredni demos to že ve: in se odloča za novo zgodovino. Za prihodnost z vladanjem, ki bo obšlo sedanjo parlamentarno strankarsko demokracijo. Župan Reykjavika in islandska revolucija sta z vidika primerljive majhnosti države za nas še najbolj privlačen zgled. Toda ni nam treba biti večni posnemovalec drugih, bodimo raje inspiracija. Saj imamo državljani in državljanke Slovenije vendarle posebno zgodovinsko doto. Ponosni bi morali biti na dejstvo (in dragi internetni komentator, govorim o demokratični obliki, ne ideološki vsebini!), da smo bili del zgodovinske neučakanosti, ko se je socializem zgodil pred kapitalizmom. Iz tega se lahko marsikaj naučimo. Na primer, da delamo zgodovino ljudje (to je že dognala znanost o zgodovini). A da to zgodovino lahko delamo tudi po nepredvidljivih protokolih.
Samoupravna demokracija
Če se odločimo, da nekaj spremenimo, zato da nič ne spremenimo, smo na dobri poti k zgodovinski farsi. Res je, kot je dejal spoštovani dr. Bučar, da je treba v parlamentu ustvariti pogoje, da bodo tudi normalni ljudje lahko spet delovali normalno. Toda, je sedanji strankarski sistem še lahko pogoj normalnosti? Ali pa je dejstvo, da parlament postaja kraj ljudskega sramu, zares zgodovinsko opozorilo, da je nastopil čas za spremembo?
To spremembo bom poimenovala samoupravna demokracija. Da pomirim duhove: s samoupravljanjem mislim na tip demokracije, ki nam bo, navadnim državljanom in državljankam, dovolil, da živimo življenje onkraj politike. Da se bo vladanje reguliralo samo, z mehanizmi, ki ne bodo zahtevali našega večnega nadzorovanja. Mar je ljudstvo, ki se vsak dan ukvarja s politiko in politiki, zares svobodno? Je lahko srečno?
Samoupravna demokracija pomeni svobodo od politike. In seveda svobodo s politiko. Družbeno svobodo nam lahko zagotovi samo politika, ki razume koncept družbenega dobrega. Zdaj je že jasno, da strankarske elite tega ne razumejo – torej se bo, v dobro prihodnjih generacij, treba samoupravno žrtvovati. Kot ljudstvo se ponuditi politiki, da jo prepeljemo čez čase preizkušnje … do modrega vladanja.
Programi so napisani. Nikar jih ne odstopimo strankam, da jih, kot majniško deklaracijo, spet pretipkavajo do neprepoznavnosti. Parlamentarna demokracija naj pomeni, da je parlament samoupravljanje ljudstva z družbo. Naj upravlja, od zgoraj, da ga v parterju ne bodo več lomili. Tu je osnovni princip dvodomnosti, ki se ga rado pozablja; res pa je, da potrebuje prenovo. Kot je še pred kratkim zapisal dr. Ivan Kristan: »V drugem domu naj ne bili organizirani klubi političnih strank. Interesne skupine morajo biti povezane z volilno bazo, ne pa s političnimi strankami.« Torej vzemimo to možnost zares! In če se tudi potem nič ne spremeni … takrat bomo vsaj vedeli, da imamo zares oblast, kakršno si zaslužimo.
To za začetek. Potem pa naprej k ekonomiji. Ki ne bo delala nesrečnih ljudi. Ki bo ustvarjala pogoje za življenje, kjer bo posameznik internetnega demosa, raje kot preverjal našost in vašost, veselo požvižgaval Praslovana. Ali pa kakšno novejšo domoljubno. Kot državljanki mi je – in mi bo – čisto prav. Samo, da je prepevajoči srečen kot državljan. Ker potem vem, da ne bo državljansko nestrpen.
prof. dr. Ksenija Vidmar Horvat v Delu