Že več kot pred 150 leti so vedeli, kar danes mnogi nočejo razumeti: kaznovani poslanec nima mesta v zakonodajnem telesa.

Zakon iz leta 1869 določa, da če je poslanec pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, pri katerem izgubi volilno pravico, samodejno izgubi tudi pravico biti član zakonodajnega telesa.

Vsebina zakona s podpisom cesarja Franca Jožefa je presenetljivo aktualna tudi za današnji čas.

.

Ali smo medtem res izgubili razsodnost?

Zakonski akt iz leta 1869, sprejet za vojvodino Kranjsko, določa ravnanje v primeru, ko je poslanec deželnega zbora obsojen za kaznivo dejanje ali vključen v kazensko preiskavo. Podpisan je s strani cesarja Franca Jožefa in ministra Giskre. Vsebina zakona je presenetljivo aktualna tudi za današnji čas.

Zakon določa, da če je poslanec pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, pri katerem izgubi volilno pravico, samodejno izgubi tudi pravico biti član deželnega zbora. Če je poslanec v kazenski preiskavi, ne sme opravljati nalog, ki pripadajo poslanski funkciji, razen če sam deželni zbor na podlagi posebne zakonske določbe zahteva prekinitev postopka in izpustitev poslanca iz pripora. Namen te ureditve je bil varovanje ugleda zakonodajnega telesa, zagotavljanje odgovornosti poslancev in jasna ločitev sodne in zakonodajne veje oblasti.

V luči nedavnih dogodkov v Sloveniji, kjer se kazenski postopki in preiskave zoper posamezne poslance in nekdanje visoke politične funkcionarje pogosto politizirajo, relativizirajo ali celo ignorirajo, ta več kot 150 let star dokument kaže višjo raven politične kulture in pravne odgovornosti. V zakonu ni prostora za izgovore ali razumevanje politične funkcije kot zaščite pred odgovornostjo. Že sama udeleženost v kazenski preiskavi je bila dovoljšen razlog za začasno izključitev iz opravljanja javne funkcije. Danes se pogosto dogaja nasprotno. Poslanci, zoper katere tečejo kazenski postopki, se še naprej udeležujejo sej, odločajo o zakonih, vplivajo na javne razprave in pogosto zavračajo vsakršno odgovornost.

Zakon iz leta 1869 jasno sporoča, da mora biti odgovornost javnih funkcionarjev višja od običajne. Takratna ureditev je spoštovala javni red, dostojanstvo državnih institucij in zaupanje volivcev. Danes pa se pogosto dogaja, da nekateri politični akterji obtožbe zlorabljajo za politične obračune ali se skrivajo za načelom domnevne nedolžnosti tudi takrat, ko bi morali zaradi ugleda institucij in osnovne politične etike sami odstopiti ali vsaj začasno zamrzniti svoje delovanje.

Čeprav gre za zakonsko določilo iz obdobja habsburške monarhije, vsebuje temeljno sporočilo, ki bi moralo veljati tudi danes. Kdor je pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, ne more opravljati zakonodajne funkcije. Kdor je v kazenskem postopku, naj se začasno umakne, dokler se ne razjasnijo okoliščine. Samo tako lahko ohranimo zaupanje v demokratične institucije in utrdimo pravno državo. Resnična politična odgovornost ne pomeni zaščite posameznika, ampak varovanje verodostojnosti predstavniških teles in spoštovanja do volivcev.

Rudi Bregar