Kako do boljšega upravljanja

Vojko Starovič prispevek “Kako do boljšega upravljanja in vodenja” začne z ugotovitvijo, da stroka in praksa ponujata izhod iz krize upravljanja v konceptu organizacije kot skupnosti interesov deležnikov ter z vključevanjem, ne pa izključevanjem ljudi. In nadaljuje:
John Gailbraith je že pred prelomom tega stoletja opozoril na pojav selitve družbene moči od lastnikov k menedžerjem, od potrošnikov k podjetjem, od realnega sektorja k financam in od politikov k poslovnim elitam.
Družbena moč je danes v rokah tistih, ki obvladujejo tehnološke, tržne in finančne vzvode sodobnega sveta. Gre za uprave velikih gospodarskih družb in finančnih posrednikov, bank, investicijskih in pokojninskih skladov, zavarovalnic in drugih družb, ki imajo vrhunske strokovnjake in ekipe. Te ekipe z učinkovitimi marketinškimi in piarovskimi prijemi usmerjajo potrošniške preference in mnenje množic. Korporacije določajo naše potrebe in naše mnenje ter s tem politiko in celotno družbo.
Razrast finančnih trgov je prinesel absolutno prevlado vlaganj v obliki vrednostnih papirjev in denarja. Ta kapital pa ima zgolj simbolično formo, zato sta tveganje in špekulacija njegova temeljna principa. Lep pokazatelj suverenosti uprav je višina plač predsednikov uprav. Razmerje v odnosu do povprečne plače v ZDA je 400 : 1, pred štiridesetimi leti pa je bilo 40 : 1.
Lastnikom in tudi drugim deležnikom, družbi in državi, se je upravljavski nadzor izmaknil. Uprave, ki se igrajo s tujim denarjem, brez ustreznih mehanizmov nadzora zlahka podležejo moralnemu hazardu, špekulacijam, zadolževanju in prirejanju bilanc. S tem ustvarjajo likvidnostna in dolžniška brezna. Ob nastopu kriz, ki so nujna posledica take prakse, lahko pogoltnejo celotne družbe. Ceh pa plača ljudstvo. Ob zadnji krizi smo to lahko opazovali po svetu in doma.
Nujen je premik v obravnavanju upravljanja
Upravljanje je proces, skozi katerega lastniki skrbijo za uveljavljanje svojih temeljnih interesov. V primeru javnega zdravstva je to zdravje populacije, v primeru podjetja dobiček lastnikov. Svoje interese uveljavljajo z izborom in nadzorom poslovodstva. Temeljni odnosi in odgovornosti so opredeljeni z zakoni, ki določajo tudi standard vestnega in poštenega poslovodenja.
Pri upravljanju pa se izhaja iz predpostavke, da je lastnik v principu vesten in sam skrbi za svojo last. Predpostavka o vestnem upravljanju lastnika pa je utemeljena le, ko gre za konkretne lastnike z obrazom. To je, recimo, tipično za drobno gospodarstvo, kjer je pogosto vodja hkrati lastnik in je zato za posledice slabega upravljanja odgovoren sam. V primeru razpršenega lastništva pa to ne deluje več V ozadju niso dejanski lastniki, ampak pooblaščenci, različni finančni posredniki, skladi in institucije, katerih interesi so lahko usmerjeni drugam, v izčrpavanje, preprodajo, likvidacijo…
Upravljavska funkcija lastnika se torej izgublja. Imamo kapitalizem brez kapitalistov, ki bi skrbeli za podjetja, in kapitalistično družbo brez buržoazije, ki bi skrbela za to družbo. Zahodna meščanska družba zaradi vse večje organiziranosti in družbene narave produkcije potrebuje nov premislek(!). Privatizacija na neoliberalen način prek omrežij različnih finančnih posrednikov in skladov ne rešuje prav ničesar, temveč nasprotno, poglablja problem. Izhod se kaže v drugi smeri, v večji vlogi drugih deležnikov, od zaposlenih do širše družbe in njenih institucij, od države do civilne družbe.
Stanje v Sloveniji in notranje urejeni Nemčiji ali Švedski
Slabo upravljanje državnega premoženja v Sloveniji naj bi bilo tudi eden od vzrokov za predajanje podjetij z državno lastnino v upravljanje tujcem. Oblast s tem tudi pravi, da je sama nesposobna, da ne zaupa niti ljudstvu in da do tujine goji podložniški odnos. Noro. Tranzicijska politična in ekonomska vrhuška je očitno sprejela pogleda na svet, ki pravi, da svet pripada spretnim in bogatim. Skladno s tem skrbi predvsem zase, manj pa za skupnost. Z evropskimi institucijami je složna in v slovenski prostor je vnesla vzorce odnosov in vrednot, ki so razgradili družbo in njene institucije. Družbeno lastnino so nacionalizirali, zaposlene iz odločanja izključili in sami začeli upravljati. V svojem pohlepu je ta vrhuška s političnim postavljanjem uprav zavozila kar veliko podjetij in institucij ter državo popeljala v dolžniško zanko.
Primer vključevanja deležnikov v upravljanje je, recimo, nemško podjetje, ki je prevzelo ljubljansko letališče. Fraport, ki je v mešani lasti (60 odstotkov v javni, 40 odstotkov v zasebni), ima v dvajsetčlanskem nadzornem svetu kar 14 članov, ki zastopajo širše družbene interese in interese zaposlenih in le 5 članov NS predlagata večinska lastnika, enega pa zvezno ministrstvo za promet. Nadzorni svet Slovenskega državnega holdinga SDH pa šteje le pet ljudi, ki jih predlaga en sam minister!!! Strokovna javnost in civilna združenja, ki bi lahko prispevala kompetentne nadzornike, so povsem izključeni. Vse ostaja v ozkem zaprtem krogu, kot nalašč za sklepanje kravjih kupčij. Temu nasproten je švedski model vladanja, v katerem so različne interesne skupine vključene v odločanje in sporazumevanja skozi vladne odbore še pred sprejemanjem vladnih odločitev.
Kako do izboljšav?
Odgovor se za Slovenijo ponuja sam: s spremembo odnosa do skupnega. To pa je zahteven in dolgotrajen proces. Toda enkrat je treba začeti in začeli bi lahko takoj. Sedanja vlada bi brez večjih problemov, seveda ob predpostavki, da to želi, lahko takoj sprejela nekatere ukrepe za izboljšanje upravljanja. Na primer:
– v skladu z Ustavo RS in evropskimi smernicami bi v zakon o gospodarskih družbah vnesla institut družbene odgovornosti;
– v članstvo nadzornih organov vključevati le deležnike z dolgoročnimi interesi za rast in razvoj podjetij;
– nujno je zaostriti odgovornost članov nadzornih svetov in zagotoviti dosleden pregon zlorab in kriminalnih praks pri upravljanju in vodenju;
– institucionalizirati intervencijo v za državo pomembna podjetja, ko ta zaradi slabega upravljanja in vodenja zaidejo v težave.
Po objavi v Delu priredil: Miroslav Marc, 24.4.2015

Odgovor na Kako do boljšega upravljanja

  1. Učinkovito upravljanje je temeljni pogoj za preživetje socialno ekonomskih sistemov, kot sta podjetje in država. Predvsem pri upravljanju države smo pri nas izjemno šibki, kar se odraža tudi v upravljanju podjetij, v katerih je država večinski ali vsaj večji lastnik. Neučinkovito upravljanje je tudi osrednji vzrok za krizne razmere, s katerimi se že leta neuspešno otepamo predsem zato, ket zdravimo zgolj posledice krize in ne njene geneze, to je slabo upravljanje. Ta problem, še predvsem ko gre za upravljanje podjetij, V.Starovič v svojem prispevku zelo dobro razčlenjuje. Vso podporo zalužiijo tudi njegovi predlogi, kako to upravljanje izboljšati . Z uresničevanjem njegovih predlogov bi morali takoj začeti pri Slovenskem državnem holdingu, saj je njegovo upravljanje, kakor ga predpisuje aktualni Zakon, lep primer izjemno slabe rešitve.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja