Je demokracija v krizi?

In če je, zakaj?

Gornji vprašanji je Delo zapisalo na svoji prvi strani, odgovore pa ponudilo v nadaljevanju kar na šestih straneh. Žal jih v teh obsežnih tekstih nisem našel, vsaj ne dovolj prepričljive. Ker se to verjetno ni zgodilo le meni, ne bo odveč, če poskusim v naslednjih vrsticah kratko predstaviti, zakaj menim, da je demokracija v krizi, nekaj pa povedati tudi o tem, kako naj bi se jo zdravilo.
Začnem naj s tem, da je parlamentarna demokracija model upravljanja države, ki naj bi  zagotavljal uresničevanje naslednjih prednostnih ciljev:
  1. Država naj bo močna, ekonomsko konkurenčna, socialno dobro urejena, okoljsko učinkovita ter varna.
  2. Država naj dosledno vzdržuje splošno sprejemljive vrednote (pravni red, poštenost, solidarnost, strpnost,…) ter demokratično urejanje družbenih razmerij.
Večina formalno sicer demokratičnih držav, še predvsem pa vodilne ZDA, uresničujejo gornje cilje tako vprašljivo, da je upravičeno govoriti o krizi demokracije. To mnenje dobro podpira argument, da danes upravljanje držav v nasprotju z načeli demokracije prednostno podrejamo interesom kapitala, zaradi česar se nerazumno povečujejo socialne razlike, naravno okolje je vse bolj ogroženo, splošna gospodarska stabilnost je vse slabše obvladljiva, pravna država deluje vse slabše, ZDA resno ogrožajo svetovni mir, socialno odrinjeni sloji prebivalstva pa izpričujejo vse večjo naklonjenost avtoritarnemu upravljanju države. Današnja demokracija nedvomno ni ista, kot smo jo poznali po 2. svetovni vojni tja do konca prejšnjega stoletja.
Krizo demokracije povzroča več dejavnikov, dva pa sta predvsem vplivna. Prvi je ta, da se pri sicer formalno demokratičnem upravljanju držav po vsebini vse bolj prakticira vrednote neoliberalizma. Te temeljijo predvsem na pohlepu po bogastvu in so tudi sicer pravo nasprotje vrednot, ki odlikujejo demokracijo. Neoliberalizem je dobil zalet s propadom komunizma  v 90-ih letih prejšnjega stoletja in od takrat se nenehno krepi, saj ni nobene družbene sile, ki bi se mu znala (hotela) resneje zoperstaviti; slednje naj bi bila prednostna usmeritev socialno demokratične politike, a je žal tudi v njenem delovanju zaznati vse več neoliberalnih prvin.
Drugi dejavnik, ki močno onesposablja parlamentarno demokracije, je model, po katerem države največkrat oblikujejo vlado. Pri tem oblikovanju je potrebno upoštevati relevantna splošna načela in  ko gre za demokracijo, sta taki predvsem dve načeli: 1. sestava vlade naj zadovoljuje večino, vlada pa naj družbo povezuje in ne razdvaja; 2. v vladi naj delujejo vodstveno usposobljene osebe, samo vlado pa naj parlament učinkovito nadzira. Žal koalicijska vlada – ta model vlade se namreč najpogosteje uporablja – navedenih načel niti približno ne upošteva. Drugače povedano: koalicijska vlada družbo razdvaja, njena vodstvena usposobljenost največkrat ni zadovoljiva, parlament pa zaradi njegove delitve na koalicijo in opozicijo vlade ne more nadzirati. Zaradi teh slabosti koalicijska vlada praviloma ni učinkovita, ustvarja pa ugodno okolje za uveljavljanje neoliberalnih vrednot in podrejanje splošnih koristi države interesom kapitala.
Gornja razlaga je uporabno izhodišče za oblikovanje ukrepov, s katerimi naj bi demokracijo sanirali in jo s tem usposobili, da ponovno postane učinkovit model upravljanja države. Prednost naj bi imeli naslednji ukrepi:
  1. V volilni zakonodaji močno omejiti vpliv političnih strank v korist volivcev, koalicijsko vlado pa nadomestiti z boljšo rešitvijo. Malo boljša rešitev je manjšinska vlada (sedanja slovenska vlada, skandinavske države,…), še boljša je velika koalicija (Nemčija zadnjih 15 let, več desetletna praksa Avstrije,…), za najboljšo pa gre šteti model švicarske velike koalicije.
  2. Pospešeno krepiti pravno državo, tudi s ciljem omejevanja neoliberalnih vrednot.
  3. Omejiti družbeno moč kapitala s krepitvijo relevantnih oblik soupravljanja ter njegovim progresivnim obdavčevanjem.
Kriza demokracije je splošen pojav, Sami za njeno sanacijo lahko doma veliko postorimo, a še zdaleč ne vsega. Nad vse aktualno je zato, da se to bolezensko tvorbo zdravi tudi na ravni EU; tam je namreč močno razraščena in posledično nam utegne ta vse bolj potrebna povezava držav celo razpasti. Ne gre pa prezreti, da bo demokracijo težko prenoviti, saj temu ne nasprotuje zgolj veliki kapital, pač pa tudi velik del aktualne politike.
Andrej Cetinski, Sinteza, 25.5.2019

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja