Gornji vprašanji je Delo zapisalo
na svoji prvi strani, odgovore pa ponudilo v nadaljevanju kar na šestih
straneh. Žal jih v teh obsežnih tekstih nisem našel, vsaj ne dovolj
prepričljive. Ker se to verjetno ni zgodilo le meni, ne bo odveč, če poskusim v
naslednjih vrsticah kratko predstaviti, zakaj menim, da je demokracija v krizi,
nekaj pa povedati tudi o tem, kako naj bi se jo zdravilo.
Začnem
naj s tem, da je parlamentarna demokracija model upravljanja države, ki naj
bi zagotavljal uresničevanje naslednjih prednostnih
ciljev:
Država naj bo močna, ekonomsko konkurenčna, socialno dobro urejena, okoljsko učinkovita ter varna.
Država naj dosledno vzdržuje splošno sprejemljive vrednote (pravni red, poštenost, solidarnost, strpnost,…) ter demokratično urejanje družbenih razmerij.
Večina
formalno sicer demokratičnih držav, še predvsem pa vodilne ZDA, uresničujejo gornje
cilje tako vprašljivo, da je upravičeno govoriti o krizi demokracije. To mnenje
dobro podpira argument, da danes upravljanje držav v nasprotju z načeli
demokracije prednostno podrejamo interesom kapitala, zaradi česar se nerazumno
povečujejo socialne razlike, naravno okolje je vse bolj ogroženo, splošna
gospodarska stabilnost je vse slabše obvladljiva, pravna država deluje vse
slabše, ZDA resno ogrožajo svetovni mir, socialno odrinjeni sloji prebivalstva
pa izpričujejo vse večjo naklonjenost avtoritarnemu upravljanju države. Današnja
demokracija nedvomno ni ista, kot smo jo poznali po 2. svetovni vojni tja do
konca prejšnjega stoletja.
Krizo
demokracije povzroča več dejavnikov, dva pa sta predvsem vplivna. Prvi je ta,
da se pri sicer formalno demokratičnem upravljanju držav po vsebini vse bolj prakticira
vrednote neoliberalizma. Te temeljijo predvsem na pohlepu po bogastvu in so
tudi sicer pravo nasprotje vrednot, ki odlikujejo demokracijo. Neoliberalizem
je dobil zalet s propadom komunizma v
90-ih letih prejšnjega stoletja in od takrat se nenehno krepi, saj ni nobene
družbene sile, ki bi se mu znala (hotela) resneje zoperstaviti; slednje naj bi
bila prednostna usmeritev socialno demokratične politike, a je žal tudi v njenem
delovanju zaznati vse več neoliberalnih prvin.
Drugi
dejavnik, ki močno onesposablja parlamentarno demokracije, je model, po katerem
države največkrat oblikujejo vlado. Pri tem oblikovanju je potrebno upoštevati relevantna
splošna načela in ko gre za demokracijo,
sta taki predvsem dve načeli: 1. sestava vlade naj zadovoljuje večino, vlada pa
naj družbo povezuje in ne razdvaja; 2. v vladi naj delujejo vodstveno usposobljene
osebe, samo vlado pa naj parlament učinkovito nadzira. Žal koalicijska vlada –
ta model vlade se namreč najpogosteje uporablja – navedenih načel niti
približno ne upošteva. Drugače povedano: koalicijska vlada družbo razdvaja,
njena vodstvena usposobljenost največkrat ni zadovoljiva, parlament pa zaradi
njegove delitve na koalicijo in opozicijo vlade ne more nadzirati. Zaradi teh
slabosti koalicijska vlada praviloma ni učinkovita, ustvarja pa ugodno okolje
za uveljavljanje neoliberalnih vrednot in podrejanje splošnih koristi države
interesom kapitala.
Gornja
razlaga je uporabno izhodišče za oblikovanje ukrepov, s katerimi naj bi demokracijo
sanirali in jo s tem usposobili, da ponovno postane učinkovit model upravljanja
države. Prednost naj bi imeli naslednji ukrepi:
V volilni zakonodaji močno omejiti vpliv političnih strank v korist volivcev, koalicijsko vlado pa nadomestiti z boljšo rešitvijo. Malo boljša rešitev je manjšinska vlada (sedanja slovenska vlada, skandinavske države,…), še boljša je velika koalicija (Nemčija zadnjih 15 let, več desetletna praksa Avstrije,…), za najboljšo pa gre šteti model švicarske velike koalicije.
Pospešeno krepiti pravno državo, tudi s ciljem omejevanja neoliberalnih vrednot.
Omejiti družbeno moč kapitala s krepitvijo relevantnih oblik soupravljanja ter njegovim progresivnim obdavčevanjem.
Kriza
demokracije je splošen pojav, Sami za njeno sanacijo lahko doma veliko
postorimo, a še zdaleč ne vsega. Nad vse aktualno je zato, da se to bolezensko
tvorbo zdravi tudi na ravni EU; tam je namreč močno razraščena in posledično nam
utegne ta vse bolj potrebna povezava držav celo razpasti. Ne gre pa prezreti,
da bo demokracijo težko prenoviti, saj temu ne nasprotuje zgolj veliki kapital,
pač pa tudi velik del aktualne politike.