Infrastruktura kot rešitev, ne kot problem

Naša infrastruktura zaostaja
Infrastruktura je naš vsakdanji nujni življenjski spremljevalec, gospodarska (prometna, prostorska, energetska, telekomunikacijska) in družbena (intelektualna, izobraževalna, raziskovalna, kulturna). Kot pri zdravju se je zavedamo šele, če in ko zataji. Odkar imamo državo nismo uspeli izdelati strategije glede ureditve infrastrukture zato je danes infrastruktura eden glavnih problemov Slovenije.
Kot je pokazala empirična analiza, Slovenija po razvitosti gospodarske zaostaja bistveno bolj kot v splošni razvitosti. A glede na ugodni geografski položaj in razpoložljive vire bi morala infrastruktura biti konkurenčna prednost. V razmerah ponovno grozeče globalne recesije je lahko prav gradnja nove in obnova obstoječe infrastrukture del rešitve, in ne del problema Slovenije.
Zakaj prav infrastruktura?
Izziv slovenskim nosilcem odločanja je, kako zaustaviti gospodarsko zaostajanje. Ob grožnji naslednje globalne recesije velja ukrepati preventivno in ne ex-post, kot pri zadnji globalni recesiji, ko je Slovenija izgubila desetletje. Najprimernejši ukrep so investicije v infrastrukturo, saj na mikroravni prispevajo k povečanju konkurenčnosti naših podjetij in neposrednemu dvigu standarda prebivalstva, na mezzoravni k oživitvi hirajočega gradbeništva in nanj navezanih drugih sektorjev, na makroravni pa k okrepitvi končnega povpraševanja za bistveno hitrejšo rast BDP.
Zgodovinska izkušnja
V prvem desetletju samostojnosti so slovensko gospodarsko aktivnost odločilno pomagale zaganjati infrastrukturne investicije – gradnja avtocestnega križa, ob vseh siceršnjih problemih v zvezi z s tem.
Kam investirati?
Iz opravljene teoretične, normativne in empirične analize izhaja usmeritev: investirati v izboljšanje kakovosti železniške infrastrukture, tudi v povezavi z Luko Koper; izboljšati cestno povezavo obmejnih regij s centrom države; pospešeno investirati v energetsko infrastrukturo, v zmanjševanje onesnaževanja z ogljikovim in žveplovim dioksidom; ter v opremo v telekomunikacijah.
Gradnja nove infrastrukture je nujna prioriteta Slovenije iz treh razlogov: prvič, zaradi njenega neposrednega pozitivnega učinka boljše infrastrukture na gospodarsko rast in standard ljudi; drugič za oživljenje gradbeništva in nanj navezanih gospodarskih sektorjev; in tretjič, tudi posredno kot ukrep ekonomske politike za povečanje končnega povpraševanja in s tem rasti BDP in standarda.
Kdo naj bo lastnik?
Nekateri so za zasebno lastnino infrastrukture, drugi pravijo, da bi to bilo katastrofa. V različnih vedah, kot so tehnika, pravo, ekonomija, politične vede,… se razpravlja o odlikah ali zasebne kontrole ali odprtega dostopa do infrastrukture. Na strani zasebne kontrole je močna ekonomska teorija zasebnega reda prek trga z minimalnim vpletanjem vlade. Na strani odprtega pristopa je klic po zaščiti skupnega. Infrastruktura je po svoji naravi neprava javna dobrina, zato njeno odrivanje zgolj v sfero zasebnega družbeno ni le neustrezno, ampak škodljivo.
Gre za osnovno vprašanje, ali je mogoče druge uporabnike izključiti iz uporabe infrastrukture. Zato sodobni razvoj govori o tretji obliki lastništva, ki ni niti javno niti zasebno, temveč skupna last.
Kdo naj financira in kako?
Finančnih virov za gradnjo infrastrukture je dovolj. Konkretno gre za:
• Uspešno politiko črpanja finančnih sredstev EU,
• Javno-zasebno partnerstvo je možnost, a ob posebni zaščiti pred zlorabami,
• Tujih kreditov kot vira ne kaže zanemariti, dokler so donosi na slovenske obveznice rekordno nizki,
• Pomemben multilateralni financer je lahko Evropska investicijska banka – EIB,
• Finančni sektor v Sloveniji bi moral prispevati k financiranju gradnje in obnove infrastrukture. Ustaviti bi bilo treba pretirano omejevanje bank pri kreditiranju. Pomemben financer bi morale postati tudi zavarovalnice, investicijski in pokojninski skladi,
• In končno ter ključno: vlada bi morala odstopiti od pretiranega zategovanja pasu in nameniti del proračunskih sredstev za infrastrukturo, dajati bi morala tudi določene garancije za podeljevanje infrastrukturnih posojil za projekte, za katerimi trdno stoji. Pri izboru investicijskih projektov bi poleg ekonomskega morala Vlada upoštevati še politične, socialne, ekološke, etnične kriterije.
Igra pozitivne vsote
Na investicije v infrastrukturo kot ključno gospodarsko usmeritev opozarjajo povsod. Za Slovenijo so pomembne tudi kot zdravilo proti ponovnemu padcu v letargijo, v gospodarski in družbeni pesimizem. Prinesle bodo namreč:
• izboljšano prometno, energijsko in telekomunikacijsko omrežje za konkurenčnejše domače gospodarstvo, posebno blue chipe, in izboljšani standard ljudi,
• povrnitev v življenje nekoč pretirano napihnjenega in sedaj hirajočega gradbeništva in nanj navezanih gospodarskih sektorjev,
• hitrejšo gospodarsko rast, ki bo zmanjšala brezposelnost in namesto nadaljnjega zaostajanja bodo prispevale k približevanju Slovenije najrazvitejšim državam.
Prof. dr. Franjo Štiblar, maj 2016

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.